Raziskovalka in docentka na oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakutete je že vrsto let tudi prostovoljka pri društvu SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja. Femicid oziroma spolno zaznamovanimi umori so jo zanimali že v diplomski nalogi, nato pa je pionirske analize nadgradila v doktorat, s pozornostjo na slovenski sodni praksi. Štiri leta kasneje je izšla njena znanstvena monografija Bila si tisto, kar je molčalo: Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji. Jasna Podreka, prejemnica letošnje nagrade Mesta žensk ob 8. marcu, govori o prilaščanju oseb, ki vodi v nasilje, zakaj je nasilje potrebno čim prej prijaviti in prekiniti ter o boju zoper sovraštvo do žensk na družabnih omrežjih.
Femicid sterotipno povezujemo z manj demokratičnimi in manj enakopravnimi državami, a vaša raziskava je pokazala, da je resen problem tudi v Sloveniji. Kaj je botrovalo odločitvi za raziskovanje tega področja?
Da, med študijem v Sloveniji se s tem izrazom nisem srečala. Na študentski izmenjavi v Bologni pa sem naletela na knjigo mehiškega novinarja z naslovom Femicid v Mehiki in srednji Ameriki. Beseda femicid me je takoj pritegnila, saj so me človekove pravice, posebej področje pravic žensk, nasilja in kriminalitete vselej zanimali. V knjigi so popisana množična, dnevna izginotja žensk. Takrat se je tudi meni še zdelo, da je femicid stvar bolj oddaljenih in revnih krajev, kjer je stopnja kriminalitete visoka. A ko sem se poglobila v raziskovanje, sem ugotovila, da poznajo femicid vse države sveta, ne glede na stopnjo razvitosti ali stopnjo kriminalitete. Femicid namreč poimenuje dejstvo, da je večina prezgodnjih nasilnih smrti žensk povezana z nasiljem, ki je spolno specifično.
Kaj to pomeni?
Da gre za nasilje, ki ga oseba doživlja zaradi lastnega spola in ki so mu v nesorazmerno večjem deležu podvržene ženske. V evropskem prostoru gre za nasilje, ki je v največji meri vezano na zasebno sfero in družino. Zanimalo me je, kaj povedo podatki za Slovenijo, in izkazalo se je, da je za žensko najbolj verjetno, da bo kakšno od najhujših oblik nasilja, kot so umor, poskus umora ali posilstvo, doživela s strani aktualnega ali bivšega intimnega partnerja. Pri umorih žensk je v približno polovici primerov storilec bivši ali nekdanji partner, v drugi polovici pa družinski člani ali poznana, bližnja oseba.
Ko sem se ukvarjala s to problematiko, ki je v tujini bolje raziskana, se je pokazalo še, da ti umori niso posledica trenutnega stanja storilcev, ampak dolgotrajnega intimnopartnerskega nasilja, ki se je skozi čas stopnjevalo. To nasilje v veliki večini primerov izvaja moški nad žensko in posledice so lahko za žrtev tudi smrtonosne.
Gre za nasilje, ki v svojem bistvu korenini v tradicionalnih, patriarhalnih vzorcih in v položajih dominacije moškega. Ne gre za patološko stanje, ko se moški ne bi zavedal svojih ravnanj. Nasilneži imajo jasne predstave o svoji “moški” vlogi in kakšna bi morala biti vloga ženske v odnosu; to, da uporabijo nasilje, pa je izbira. Gre za prepričanje, da imajo nadvlado, ženska pa je moškim podrejena in lahko z njo počno, kar hočejo – razumejo jo kot lastnino. To je srž nasilnega vedenja moškega nad partnerko. Ostalo, denimo alkohol, revščina, duševna bolezen ali družbena izključenost, so pridruženi dejavniki. Glavni razlogi za tovrstne umore so v občutkih večvrednosti, dominacije in lastninjenja – nasilni moški dojemajo svojo partnerko kot svojo last. Zato mislijo, da jo lahko kaznujejo, disciplinirajo, tudi z nasiljem in tudi tako, da ji odvzamejo življenje.
Beseda femicid nosi aktivistično in politično moč, saj opozarja na spolno specifične umore žensk po vsem svetu. Partnerski umori so na vrhu lestvice in dogajajo se povsod. Potem so tu še umori iz časti; detomori in smrti deklic zaradi njihovega spola, ker se preferira moške potomce; smrti, povezane s kršenjem reproduktivnih pravic žensk; smrti, povezane s spolnim nasiljem, še zlasti v vojnah in oboroženih spopadih … Femicid je širok pojem, ki opozarja na razširjene in škodljive prakse, na spolno specifično nasilje predvsem nad ženskami s pogostokrat smrtonosnimi posledicami.
Sem spadajo tudi napadi s kislino?
Da. Ti so pogosti, ko se ženske uprejo prisilnim praksam, denimo dogovorjenim porokam. A ne gre za nasilje, ki se dogaja le v oddaljenih krajih – take zločine smo videli v Italiji, v Avstriji, mislim, da tudi na Hrvaškem, ko je moški želel kaznovati nekdanjo partnerko.
Raziskave kažejo, da vidijo moški te napade kot hujšo obliko kaznovanja od umora. Odvzamejo lepoto, videz – v Italiji so bile žrtve odvetnica in manekenki.
Poudariti velja, da stereotipi, da se nasilje dogaja na družbenem obrobju, ne držijo. V Sloveniji beležimo te umore v vseh družbenih razredih, v Italiji je bilo omenjeno nasilje nemalokrat izvršeno v privilegiranih okoljih. Pri skoraj polovici vseh intimnopartnerskih umorov žensk je bil osnovni povod povezan z odločitvijo partnerke, da nasilno razmerje prekine. Zato opozarjamo, da je prekinitev nasilnega razmerja posebej občutljivo obdobje in je treba tedaj biti posebej pozoren na povzročitelja nasilja, saj je lahko nepredvidljiv, hkrati pa je potrebno žrtvi ponudti dodatno zaščito in podporo.
“Moja si, meni pripadaš, če ne boš moja, ne boš od nikogar,” so sporočila, ki jih moški pogostokrat izrečejo. Zato opozarjam, da moramo iskati vzroke za nasilje v prepričanjih in vrednotnih orientacijah povzročiteljev, ne pa v zunanjih dejavnikih. Nasilneži imajo ponavadi zelo močna prepričanja, zakaj ravnajo na določen način. V dveh tretjinah so nasilni zgolj znotraj doma in še to praviloma zgolj nad partnerko. Imajo jasen cilj oziroma razmislek, zakaj nasilje izvajajo. Če bi bili vsesplošno nasilni, bi šlo za vseskozi, tudi zunaj doma prisotno stanje – a gre za nasilje, ki korenini v močnih prepričanjih in socializacijskih vzorcih, ki temeljijo na patriarhalnih postulatih.
Pogostokrat slišimo, da je najhujše nasilje v Sloveniji posledica efekta, zmanjšane prištevnosti storilca. Vi pravite, da najhujši primeri nasilja nad ženskami razkrivajo globoko zakoreninjene patriarhalne odnose nadvlade in neponotranjeno enakopravnost.
Težko ocenim moč afekta in zagotovo nekaj sproži, da gre nasilnež dlje od dotedanjega nasilja. A raziskave – tudi moja analiza sodnih primerov – ne kažejo, da bi stvari prekipele v nasilje zgolj tedaj: nasilje se skozi čas stopnjuje in umor je vrh ledene gore.
Umore lahko razlikujemo. So primeri, ko storilec “ne obvladuje” več svoje nasilnosti in partnerko pretepe tako hudo, da jo umori. A najpogosteje – v skoraj polovici primerov – uporabi storilec skrajno nasilje, ker se je poseglo v njegov položaj nadvlade: partnerka, ki je bila dolga leta podrejena, se je odločila, da se bo uprla ali se umaknila od partnerjevega dominantnega nasilja. V nekaterih primerih so sodišča razsodila, da je šlo za načrtovan umor po tem, ko je bilo nasilno razmerje prekinjeno. Zato govorim o nadaljujočem se nasilju in nasilnem vedenju, pri čemer je nasilnež do izvajanja nasilja vse manj kritičen.
Lani je prišlo do umora, ko je storilec v zagovor dejal, da je partnerko že prej tepel, vendar nikoli do tedaj s palico. To je tedaj uporabil, ker mu ni bilo všeč, da se druži s sosedi. Temu težko rečem efekt, močna čustva, ljubosumje …, četudi iščejo kriminologi in psihologi pogostokrat razlage v tem. S tem se pozabi na in spregleda dejanske okoliščine dogajanja in vso zgodovino nasilja. V osemdesetih odstotkih primerov nasilneži napovedujejo, kaj bodo naredili. Grozijo žrtvam, nekateri zelo natančno napovedo, kaj bodo storili. Sosedi so v nekaj primerih umorov v Sloveniji povedali, da je storilec povedal, kdaj in kako bo moril. A groženj ni nihče vzel resno ali pa se o njih ni spregovorilo. Najdemo pričevanja: “Bil je nasilen in problematičen, a nihče ni mislil, da je zmožen česa takega.” Da, povzročitelji nasilja so nepredvidljivi, biti moramo previdni, a zatrjevanja, da gre za nepredvidljive dogodke v efektu, nas odmikajo od ustreznega preventivnega dela. Prepričana sem, da je v sistemu še veliko sivih polj za ustreznejše preventivno delovanje, zlasti glede prepoznavanja nevarnosti povzročiteljev nasilja.
Vaša analiza, kdaj pride do stopnjevanja nasilja – ko se poseže v odnos dominacije in se ga prekine – bi lahko vodila k sklepu, da je bolje biti tiho, skloniti glavo, da se ne zgodi najhujše. Verjetno to ne drži? Kako postopati, da se nasilje ustavi in se ne stopnjuje?
Vedno opozorim, da moramo pravilno razumeti, kdaj je najnevarnejši trenutek v nasilnih razmerjih. Podatki kažejo, da je pomembno nasilje prekiniti čim prej, takoj, ga prijaviti in nikakor ni varno, če ostanemo v nasilnem razmerju.
V Sloveniji se dve tretjini najhujših kaznivih dejanj zgodita v razmerjih, kjer storilec prej ni bil prijavljen. V tretjini pa je do predhodnih prijav prišlo in očitno sistem ni deloval dovolj dobro, da bi zaščitili žrtev. Kljub temu podatki kažejo, da je edina pot za zaščito žrtve ta, da spregovori o nasilju, ga prijavi in dobi pomoč ter podporo, ki ju potrebuje. Raziskave so jasne, da smo uspešni, ko so v postopek prijave in obravnave nasilja vključene različne institucije z raznolikim, posebej za te primere usposobljenim strokovnim osebjem. Pomembna je prijava na policiji – vsaki žrtvi svetujem, da pokliče 113, odda prijavo in stopi do centra za socialno delo. V času, ko še ne ve, kako in kaj, ter je prisoten predvsem strah, naj se obrne na nevladne organizacije, kot je društvo SOS telefon z dežurno linijo, ki je aktivna 24 ur na dan. Tam lahko dobi prve informacije in kontakte, društvo lahko z njenim soglasjem odda prijavo naprej tudi v njenem imenu. Tu so še društvo za nenasilno komunikacijo, Ženska svetovalnica in drugi, ki nudijo celostno psihosocialno podporo žrtvam. Te praviloma na uradnih insitucijah ne dobijo, saj so pristojnosti denimo policije, centrov za socialno delo, tožilstva in sodstva drugačne. Njihove naloge v postopkih so jasno in strogo določene. Postopki so težki in na to je osebe treba pripraviti. In zato je delo nevladnih organizacij tako pomembno. Tam dobijo žrtve psihosocialno pomoč, ki lahko pomaga, da zberejo dovolj moči, da gredo skozi postopke in so pripravljene tudi na srečanje s povzročiteljem nasilja. Hkrati nudijo društva spremstvo, da žrtve niso same, ko gredo na institucije in skozi postopke. Prijave na policiji pa so pomembne, da lahko v nadaljnih postopkih služijo kot dokazi.
V tretjini analiziranih primerov je ženska prijavila nasilje, a se je vseeno zgodilo najhujše?
Da, analiza je pokazala, da so v teh primerih institucije praviloma podcenile tveganje. Problem je bilo tudi slabo sodelovanje: policija je denimo izrekla ukrep prepovedi približevanja, a je nato žrtev ostala bolj ali manj sama. V takih primerih vzpostavi stik z njo praviloma center za socialno delo – kako intenziven je ta stik, kako bo center nadalje postopal, pa je odvisno od primera do primera. Včasih stvari ne stečejo, kot bi morale.
Center naj bi delal tudi z nasilnežem, a njegovo sodelovanje je praviloma prostovoljno. Prav sistem dela in obravnave povzročiteljev nasilja ter nadzor nad njimi po prijavi bi morali premisliti. Sedaj se sistemsko dela z žrtvijo, pogostokrat pa nihče ne ve, kaj se dogaja z nasilnežem. Ko so izrečene prepovedi približevanja, policija praviloma enkrat dnevno preveri, kje oseba je, a ves ostali čas je izven nadzora. Samo upamo lahko, da se ukrepa drži. Poznamo že kar nekaj primerov, ko se je umor zgodil v času prepovedi približevanja. Povzročitelji nasilja so, kot rečeno, najnevarnejši, ko jih partnerice zapustijo ali prijavijo. Takrat se najgloblje poseže v njihov položaj dominacije. Frustracije, občutki jeze ter maščevanja se stopnjujejo. In zato je to čas, ko je treba biti nanje še posebej pozoren – in zato vztrajam, da bi morali to obravnavo in delo s povzročitelji nasilja ponovno premisliti. Na tem področju deluje denimo Društvo za nenasilno komunikacijo, ki izvaja treninge socialnih veščin. To je dobro, a vprašanje je, ali je dovolj ali pa potrebujemo še kaj, če želimo učinkovito zaščititi žrtve. Če v postopku aktivno delamo zgolj z žrtvijo, si upam trditi, da jo zaščitimo le na pol. Nadzor ukrepa prepovedi približevanja bi lahko šel v smeri elektronskega nadzora, ki bi žrtev in pristojne insitucije opozoril, ko se ji storilec preveč približa. Lahko bi se oblikoval tudi sistem z bolj obveznim sodelovanjem, vsaj v najbolj tveganih obdobjih. Morda bi z bolj sistematičnim in inteznivnim delom ter obravnavo uspeli povzročitelja odvrniti od izvedbe kaznivega dejanja in to bi bilo v korist vseh: umor vpliva uničujoče na življenja mnogih, tudi na povzročitelja in na družbo kot celoto. Ne moremo preprečiti vsakega nasilja, a v nekaterih analiziranih primerih se je jasno nakazovalo, kam gredo stvari.
Pri svojem delu sem v stiku z žrtvami, prisotna sem bila na nekaj intervencijah – včasih pristojni močno podcenijo tveganje. Lahko gre za na videz nenevarne posameznike – a kot rečeno, povzročitelji nasilja v družini so nepredvidljivi; še posebej, ko se žrtev odloči ukrepati.
Nasilje nad dekleti je v času vzgoje jasno označeno za nekaj, kar se ne dela – kar te ne naredi “frajerja”. A nekateri nasilni posamezniki, ki so sovražni in zaničljivi do žensk, se z nasiljem hvalijo. Kje pride do preobrata?
Na deklarativni ravni in v širšem družbenem pogledu se nasilje zagotovo obsoja. A do določenih oblik nasilja smo bolj tolerantni kot do drugih. Pri nasilju, ki se dogaja v družini, med partnerjema, pogostokrat bistveno kasneje reagiramo, če sploh, kot ob drugih oblikah nasilja, denimo na javnih krajih med neznanimi osebami. Toleranca do nasilja v zasebnem okolju je še vedno relativno visoka. To kažejo tudi podatki, kdo prijavlja tovrstno nasilje – praviloma so to žrtve same, sledijo šole, zelo redko pa nasilje prijavijo sosedje, znanci ali sorodniki. Prepričana sem, da na to vpliva tudi to, da je nasilje na nek način izjemno neulovljiv pojem, podvržen tako moralnim kot kulturnim presojam o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Družbeno še nismo dosegli soglasja, kaj vse je nasilje. Vsi se denimo strinjamo, da so oboroženi spopadi oblika nasilja, pri nasilju v zasebni sferi pa je takšno soglasje težje.
Zakaj?
Ker gre za močna osebna prepričanja, ki so posledica določenih kulturnih, družbenih in etičnih drž. Velikokrat se na nasilje v zasebni sferi gleda kot na družinske konflikte. Kaj je za nekoga upravičeno v družinskem okolju, je lahko zelo različno. Nekateri imajo še vedno napačna prepričanja, da je v družini in odnosih dovoljeno vse ali da si lahko v zasebni sferi oseba na poziciji avtoritete privošči marsikaj – ali starš v odnosu do otroka ali partner v odnosu do partnerke. Na nasilje v teh primerih ljudje pogosto ne odreagirajo – to naj bi bilo nekaj, kar se pač dogaja in v kar se ne bomo vtikali. Ljudje praviloma reagirajo šele, ko je “moteče” in je nasilje hudo, kar je povezano s še vedno precej prisotnom prepričanjem, da je družina sveta celica in naj se “težave” rešuje znotraj doma.
To, kaj pomeni toleranca do nasilja v partnerskih odnosih, lahko ponazorilm z osebno izkušnjo. Na zadnji dan lanskega leta smo se z družino sprehajali po Ljubljani. Približevali smo se Tromostovju, kjer sedi gospod, ki igra na harmoniko, in ko smo šli mimo, sem zaslišala dretje in kričanje, saj je ta moški vpil na žensko, zraven pa je jokal vidno prestrašen dve- ali tri-leten otrok. Najprej sem se ustavila, ker sem mislila, da gre za mimoidočo, a iz vsebine grozečih besed je postalo jasno, da gre za partnerko. Bilo je grozljivo. Krilil je z rokami, ji grozil, da ne sme iti od tam, da je ona kriva, da ni zaslužil dovolj … vse skupaj je bilo napadalno in strašljivo. Možu sem rekla, da moram počakati, da vidim, kaj bo. Bilo je očitno, da se je začelo pred našim prihodom, na trgu je bilo veliko ljudi, a nihče ni reagiral. Najbolj me je šokiralo, da je meter stran stal varnostnik in opazoval, nato pa se je na neki točki obrnil in šel stran. Takrat sem poklicala 113 in prijavila nasilje v družini, že zaradi otroka in zagotovili so mi, da bodo prišli na kraj dogajanja in preverili. Če poznate te situacije, lahko vidite, da se otrok boji in to pomeni, da se to ne dogaja prvič. Nihče ni posegel, da bi moškega vsaj pomiril. Meni ni bilo jasno, ali jo bo udaril, nisem znala niti oceniti, kako bi reagiral, če bi sama posegla v dogajanje, zato nisem. Ne vem, ali bi, če bi moški žensko udaril, tedaj kdo posegel vmes. Kričanje je bilo vsekakor nedopustno in napadalno, občutek je bil, da lahko zdaj-zdaj nasilje preide v fizično. Nihče se ni zganil. Če bi se to odvijalo med dvema moškima, sem prepričana, da bi varnostnik posegel vmes. A ker je šlo za moža in ženo, se naša toleranca dvigne, češ to je njuna stvar. Predvsem v zasebni sferi ne znamo ali pa si ne upamo odločno presoditi in se odzvati. Tudi ko bi lahko.
Kako pogosto se uporablja argument enakopravnosti na škodo žrtve? Saj je enakopravna, lahko bi poskrbela sama zase? Ali znamo govoriti o enakopravnosti tako, da se je ne zlorabi, da se nekdo ne čuti odrinjenega, ampak da se gre v smeri, ko bi imeli vsi enake možnosti, občutek moči in suverenosti glede naših življenj?
Iz razlik v pomenih besed enakopravnost in enakost izhaja veliko nerazumevanja. Enakost pomeni, da si želimo biti enako obravnavani, da se na primer ne dela razlik pri plačilu različnih oseb za enako delo. Ne gre za to, da razlik in različnosti ne bi bilo. Enakopravnost na papirju in v zakonodaji tudi ni garancija za uresničeno enakost v vsakdanu. Veliko je neenake obravnave zaradi spolne diskriminacije, ki je prikrita in zelo prefinjena.
Drži, žrtvam se velikokrat očita, saj je enakopravna, finančno ni odvisna od moža, izobražena je in če bi bilo res hudo, bi odšla. Pri tem je pomembna intersekcija – večkratna diskriminacija, kajti slabši kot je družbeni položaj žrtve, ranljivejša je in težje se bo iz nasilja umaknila. Vseeno pa so neredko žrtve nasilja tudi ženske na visokih in uglednih položajih. Včasih zato še težje spregovorijo.
Občutek, da so same krive, je večji?
Gre za preplet krivde, sramu in strahu pred vplivnim partnerjem. Težje jim je spregovoriti, imajo pa tudi več težav s tem, da se jim verjame. Pred nekaj leti sem sledila primeru, kjer je sodnica rekla žrtvi, ki je imela doktorat znanosti: “Vi ste previsoko izobraženi, da bi lahko bili žrtev nasilja.”
Veliko je prelaganja odgovornosti na žrtve: imela si možnosti, saj imaš denar … zakaj vztrajaš? Spregleda se vso kompleksnost v ozadju takšnih odnosov. Gre za zapletene psihosocialne dinamike, ki v odnosih pripeljejo do zlorab in nasilja. Nikoli ni samo udarec. Noben nasilen odnos se ne začne z nasiljem. Praviloma se zdi sprva običajen odnos, saj nasilnež postopoma razkriva svojo nasilno osebnost. Nasilje lahko izvaja z različnimi manipulacijami, ki pogosto vzbujajo pri žrtvi občutke krivde, da je ona kriva za nasilje. Žrtev pozna tudi “mehkejšo” plat nasilneža in nasilje se praviloma dogaja v ciklih. Lahko da sta osebi finančo povezani ali celo soodvisni, morda imata skupaj otroke. Obdobja “medenih tednov” in kesanja, ki praviloma sledijo težjim izbruhom nasilja, dajejo žrtvam upanje, da se bo nasilnež spremenil.
Lahko gre za izjemno karizmatične osebe, a določene nianse vseeno kažejo, kakšne osebnosti imamo pred seboj in kakšna prepričanja imajo o odnosih. Res pa je, da lahko žrtve ravnanja, ki kažejo na posedovanje in agresivnost, sprva razumejo kot obliko ljubezni. A omejevanja in posesivnost krčijo socialni krog žrtve. Opozorilni znak je lahko tudi, če gre za osebo, ki nikoli ne sliši ali noče razumeti, kaj žrtev prosi ali česa si želi. Hkrati igra na občutke krivde – vsako stvar, za katero se prosi, uporabi za vzbujanje občutka krivde. Gre za počasno, postopno rušenje samostojnosti žrtve.
Za njeno podrejanje?
Da. Tako se gradi odnos, da postane nasilnež “lastnik” žrtve in njenega življenja. A pri vsem opisanem gre zgolj za nekaj od možnih nians odnosov. Žal prepogosto raje obsojamo, kot poskušamo razumeti. Žrtev ne poslušamo, ampak smo pokroviteljsko prepričani, da vemo najbolje, kaj bi bilo zanje dobro. Nekateri minimalizirajo resnost dogajanja – pogostokrat slišim, da je mama rekla žrtvi, naj potrpi, saj je bil tudi njen oče nasilen …
Le redko in stežka lahko razumemo celoten položaj. Bistveno je, da poslušamo, ne obsojamo in smo na nek način v pripravljenosti, da žrtvi pomagamo, ko se bo odločila narediti korak stran. Seveda pa jo lahko pri tem ves čas na negaresiven in nepokroviteljski način k temu tudi spodbujamo.
Velja dodati, da so zatrjevanja, da opozarjanje na nasilje nad ženskami zanika nasilje nad moškimi in nasilnost žensk, pogostokrat zlonamerna. Ničesar takega se ne trdi. Zakaj posebna pozornost? Ker se skozi vso zgodovino večinoma govori o nasilju, ki ne vključuje žensk – vojne, nasilje zunaj doma, splošna kriminaliteta, organiziran kriminal … vse te oblike nasilja kot družbe obsojamo in se z njimi tudi sistematično ukvarjamo; tako povzročitelji kot žrtve pa so v teh primerih moški. Z oblikami nasilja, ki so skrite in intimne ter prizadenejo predvsem ženske, se dolgo časa sploh nismo ukvarjali. Nasilje v družini, posilstvo, spolno nasilje, zlorabe otrok – to dolgo časa in v večini držav sveta ni bilo prepoznano kot družben problem ali kot kazniva dejanja. Feministični aktivisti in aktivistke so se desetletja borili, da se je to nasilje sistemsko pripoznalo. V Sloveniji je bila prva taka organizacija SOS telefon, ki je začel delovati v času nekdanje Jugoslavije sredi osemdesetih let. A nato so minila leta, da smo nasilje v družini leta 2000 prepoznali kot kaznivo dejanje, leta 2008 pa sprejeli zakon o preprečevanju nasilja v družini. Lahko rečemo, da je šlo za nasilje, ki se ga je sistemsko dopuščalo. Policisti še danes povedo, da v devetdesetih preprosto niso imeli orodij in zakonske podlage, da bi kazensko ovadili povzročitelje nasilja. Le redko so posredovali in to v okviru zakonskih členov, ki so to nasilje uvrščali med oblike kršenje javnega reda in miru. Kdo je praviloma povzročitelj, pa govorijo podatki policije: v devetdesetih odstotkih so žrtve nasilja, zlasti težjih oblik nasilja v družini ženske, povzročitelji pa moški. Stopnja ogroženosti je očitno različna. Žrtve, ki se odločijo prekiniti z nasilnim odnosom, so na zelo trhlih tleh in negotove – zato je bistveno, da imajo vso, raznoliko podporo, ki je mogoča. Prijava nasilja ni nikoli enostavna.
Zakaj?
Iz več razlogov. Že omenjena dinamika in kompleksnost odnosov. Žrtev je zaradi čustvene prepletenosti s povzročiteljem ves čas v dvomu, ali mu ne bo s prijavo naredila preveliko škodo. Skrbi jo, kaj se bo z njim zgodilo. Žrtve pogosto rečejo, da ne želijo, da gredo nasilneži v zapor. Strah jih je, da ga bodo s prijavo pretirano prizadele. Na delu so tudi številni občutki krivde, sploh če so v družini otroci. Dvomi, da so morebiti pretiravale – čutijo se soodgovorne za nasilje, četudi niso. Velikokrat je prisoten sram: kako se jim je lahko kaj takega zgodilo. Ne upajo si spregovoriti iz strahu pred obsodbami okolice. Lahko so v finančno šibkem položaju ali odvisne od nasilneža. Morda se bojijo finančnih bremen ločitve. Ali pa se bojijo institucij, kot so policija, sodišča … Zato potrebujejo veliko podpore, da jim uspe iti prek vsega tega, da si upajo zaupati vase in v institucije. Postopki so dolgi, niso enostavni, pristojni organi morajo iti tako v zgodovino kot v sedanje stanje odnosa, da ugotovijo, za kaj gre in da prepoznajo nasilje. Nič od tega ni nikoli enostavno.
Kje smo danes – omenili ste dolgo pot, da se žrtev postavi na lastne noge, govorite o stoletjih patriarhata.
Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je letos od dnevu žensk omenil, da nas – glede na današnji položaj žensk – do popolne enakopravnosti loči približno tristo let. Miselne vzorce, prepričanja, vrednotne in moralne orientacije v družbi je najtežje spreminjati. Sociologi opozarjamo, da v naših družbah spolne vloge in razlike med spoli praviloma še vedno prepogosto razumemo kot posledico biološkega determinizma – da naj bi šlo za posledico “naravnih” zakonitosti, na katere naj ne bi imeli vpliva. Premalo se upošteva vpliv socializacije, čeprav so številne študije pokazale, da prav ta igra na področju neenakosti ključno vlogo: kako se v družbenih okoljih oblikujemo in kako smo vzgojeni. Zato je tako pomembno, da ustaljene družbene vzorce ves čas preizprašujemo: kaj povzroča neenakosti v družbi?
Spolni stereotipi delujejo zelo subtilno. Prisotni so v različnih obdobjih in na različnih ravneh. Z njimi se srečamo v zgodnjem otroštvu, preko spolno specifičnih igrač, oblačil, risank. Tudi vsebine v vrtcih in šolah, različni odnosi staršev do sinov ali hčerk. Vse to vpliva na to, kako se bomo vedli, kako bomo doživljali svoj spol, kaj bomo sprejeli kot “naravno” … Pomembni so tudi občutki krivde, ki so lahko zelo močni, če odstopamo od stereotipnih spolnih vlog.
Prav ti stereotipi in z njimi povezani občutki krivde so pogosto prisotni pri žrtvah nasilja. Neredko živijo v prepričanju, da je prav, da je moški dominanten in da se mora ženska podrejati. Zato nastopijo občutki krivde, da ni bila dovolj uslužna, da ni naredila dovolj … On ne bi bil “izbruhnil”, če ne bi k temu prispevala z neizpolnjevanjem ženske vloge – ker krožnik je bil res napak in čudno položen na mizo in ker mu je preveč ugovarjala, namesto da bi bila tiho. Zrcalno podobo srečamo pri nasilnih moških – partnerka je njihova last in nasilje je del vzgojnih ukrepov, ker partnerka ni izpolnila pričakovanj. Take razmisleke lahko žal slišimo tudi v družbi, ko je govora o nasilju v družini.
In spremembe so počasne, a določen družbeni napredek je zagotovo viden: o nasilju se več govori, marsikaj se preizprašuje in posamezniki si upajo stopiti ven iz vzorcev ali okvirjev, v katere so vzgojeni, če si to želijo. Veliko je bilo doseženo na ravni zakonodaje, mladi so bolj osveščeni. Nekateri moški jasno povedo in z ravnanji kažejo, da želijo živeti drugače od konvencionalne patriarhalne moškosti. Hkrati se tudi ženske še naprej upiramo tradicionalnim patriarhalnim vrednotam. Zagotovo še nismo, kjer bi želeli biti. O tem pričajo vsakodnevni napadi na vse, ki se javno zavzemamo za enakopravnost in obsojamo nasilje. Ali pa nastopi poslank na televiziji, ki brezskrbno izkazujejo popolno nerazumevanje feminizma in s tem zanikajo pomen feminizma za žensko empancipacijo.
V zadnjem času je bilo to, da so si ženske, žrtve nasilja, izborile pravico do glasu, najbolj opazno v okviru gibanja #jaztudi. A njihova pozicija je bila bližje poziciji žrtve, ne pa opolnomočene ženske, ki hoče živeti na polno ne glede na vse, kar je bil duh feminizma v preteklem obdobju. Hkrati smo priča izjemno nazadnjaškemu proti-napadu, ki posega v mnoge že izborjene pravice.
Razumeti feminizem kot enolinijsko, enoznačno gibanje je napak. Jana Javornik, doktorica sociologije, je zapisala, da gre za gibanje, ki se zavzema za enako obravnavo vseh v družbi in se bori zoper vse oblike krivic, diskriminacij in nepravičnosti ter ima lahko različne oblike in pojavnosti.
Pozitivni učinki feminističnega delovanja so povsod: prostor, da imamo ženske glas, pa tudi vsi, ki prej niso imeli pravice do besede; pa tudi možnost, da se lahko različne osebe ne glede na status ali poreklo dvignejo po družbeni lestvici na pozicije moči. Gibanje #jaztudi je omogočilo, da žrtve spolnega nasilja in nadlegovanja, ki sicer najtežje spregovorijo o zlorabah, na anonimen način povedo svoje zgodbe. Za veliko večino je bila to dejansko prva izpoved. In ta možnost, da so spregovorile, je bila za mnoge terapevtska. Hkrati je postal družbeno viden problem, ki se ga je dolgo časa raje spregledovalo.
Feministična gibanja gredo v tej smeri – borijo se zoper različne neenakosti in krivice v družbi. Nevidnim dajejo vidnost, tistim brez glasu pa glas, da spregovorijo. Feminizem ni bil nikoli osrediščen na to, da se doseže dominacijo žensk. Gre za zavzemanje za bolj pravično družbeno ureditev, kjer so zlati standardi družbenega delovanja enakopravnost, enakost, pravična obravnava in spoštovanje ljudi ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Feminizem prispeva k temu, da postaja družba dovzetnejša za in pozornejša na vse družbene krivice, ki se dogajajo na različnih ravneh.
Je feminizem talec svojega imena?
Lahko bi to trdili, a zgolj če ime napačno razumemo. Feminizem je pomemben – tudi s svojim imenom. Opominja, da pravice žensk niso od vselej niti niso nekaj samoumevnega. Ženskam, ki predstavljajo polovico človeštva, so bile ponekod do nedavnega, drugod pa so jim še vedno zanikane tudi temeljne človekove pravice, na čelu s pravico do izobraževanja.
In ženske so morale stopiti tudi v smrt pred konjske vprege, da so sploh dobile pozornost?
Da. Seveda se je feminizem spreminjal. Vključeval je različna gibanja, od tistih bolj radikalnih dalje, ki so so borila za temeljne in osnovne pravice, kot so volilna pravica, pravica do izobraževanja … S spreminjanjem položaja žensk in pridobivanjem pravic se je spreminjalo tudi feministično gibanje. A prve feministične aktivistke so se morale boriti, da so jih sploh prepoznali za enakovredne moškim. Niso se mogle vpisati na univerze, določeni poklici so jim bili nedostopni, niso mogle voliti. Zato ne razumem, da ženska, ki je danes na poziciji moči – ki žanje trud in žrtvovanje vseh feminističnih bojev pred njo, reče, da ni feministka ali da je proti feminizmu. To govori o njenem manku refleksije preteklosti in o nepoznavanju tega, kaj je dejansko feminizem.
Nedavno smo take izjave slišali od poslanke Eve Irgl. Mar gre tu res za neznanje ali gre za manipuliranje in za jasno razumevanje, da se feminizem danes zoperstavlja vsem neupravičenim avtoritetam in hierarhijam, ki pa nekatere ne motijo; niti jih ne moti biti v podrejeni vlogi, pod tistimi, ki veljajo za vodje?
Take izjave so seveda lahko del političnega programa, znotraj katerega oseba deluje. A soočeni smo tudi z velikim neznanjem, kaj feminizem je, od kod izhaja, kaj so danes cilji feminizmov … Največ nasprotovanja feminizmu zagotovo najdemo v bolj konzervatinih političnih krogih. A tudi neoliberalizem, ki spodbuja vrednote individualizma in tekmovalnosti, je v posameznicah, ki so dosegle visoke položaje, utrdil prepričanje, da so ti položaji odraz zgolj njihove zaslužnosti in truda – niso občutljive na vprašanja neenakosti in krivic, ki se dogajajo pod njimi. Prav na tem pa temelji feminizem. Enakopravnost na papirju ni dovolj za enake možnosti. Na podlagi spola se dogaja veliko prikrite diskriminacije. Možnosti za doseganje enakih položajev so različne. Ženske naletijo pri kariernem napredovanju na bistveno več ovir kot moški. Če tega ne želimo videti, ne vidimo potrebe po mehanizmih, ki bi pravičnost zagotavljali na sistemski ravni. Veliko je nepoznavanja, nerazumevanja in napačnih predstav o tem, za kaj se feminizem zavzema.
Zdi se, da je namernega napačnega razumevanja ali poudarjanja tega, v čem se ne strinjamo, ne pa iskanja skupnih izhodišč, v družbi veliko – pa naj gre za feminizem, demokracijo, pravno državo ali enakopravnost.
Feminizmi imajo zagotovo skupno jedro: preizpraševanje dominantnih pozicij in pozicij, ki zlorabljajo svojo moč v družbi. S tem se želi spremeniti sistem, ki omogoča neenakosti in krivice. Vzvode za spreminjanje družbe imajo ljudje, ki imajo moč in so na dominantnih pozicijah. Njim stanje in sistem, kot sta, ustrezata in ugajata. Zato ni nujno, da imajo interes za večje spremembe, do katerih pride le, če so družbeni pritiski dovolj veliki ali če na te pozicije moči pridejo osebe, ki so imele in so ohranile kritičen pogled na družbene neenakosti in krivice.
A boji za spremembe so dolgi in utrujajoči – to smo videli tudi pri sprejemanju zakona, ki ščiti osebe znotraj njihovega družinskega okolja. Če želimo spremembe sistema, moramo zamajati in spremeniti dominantne pozicije moči. To ni nikoli enostavno.
Nam ta razmislek lahko pomaga razumeti, zakaj je večina žensk v politiki konzervativk, od Marine Le Pen do Giorgie Meloni – njihov prihod na pozicije moči ne ogroža sistema v vključnih pogledih? V zadnjem času smo videli odhoda za mnoge inspirativnih in naprednih političark, Nicole Sturgeon in Jacinde Ardern, premierke Nove Zelandije.
Jacinda Ardern, tudi Sanna Marin in nekatere druge, so zagotovo političarke, ki pošiljajo pomembna, nova sporočila o vlogi ženske, pa tudi o tem, kako se lahko ravna na pozicijah moči. Ustvarile so pomembne družbene spremembe. Tudi odločitev novozelandske premierke, da odstopi, nosi zelo pomembno sporočilo. Pokazala je ranljivost in človečnost na način, ki ga nismo vajeni.
Pokazala je svojo moč, da se ranljivosti ne boji priznati?
Da. To je bilo najmočnejše sporočilo njenega odstopa – ugotovila je, da državi ne more več koristiti v enaki meri, kot je prispevala do tedaj. Pripoznati in priznati to zahteva izrazito moč – gre za pokončno, etično držo človeka, ki želi delovati za skupno dobro. Znala je videti svoje omejitve in to je zelo močno sporočilo. Za vse. Ponudila je drugačen pogled na mesto in vlogo politikov in političark: smisel njihovega položaja je, da družbi koristijo, ne pa da se za vsako ceno oklepajo pozicij moči.
Vseeno pa živimo v času, ko preko družabnih omrežij pridejo do glasu tudi izjemno sovražni, mizogini, žaljivi in primitivni glasovi – in ravno zaradi svoje primitivnosti dobijo ogromno pozornosti. Ameriški propadli kickboxer ter sodelujoči v resničnostnih šovih, ki je trenutno v Romuniji obtožen organiziranja prostitucije in trgovine z dekleti, je tak primer. Kako se temu zoperstavljati, ne da bi tem sporočilom dali nepotrebno pozornost?
Pomembno je, da se o tem pogovarjamo – in o tem se pogovarjamo bistveno premalo. Generacije otrok so “digitalizirane” in ta sporočila prihajajo do njih. Težko nadziramo, kaj jih pritegne, in ne moremo vedeti, v kolikšni meri bodo sporočila lahko vplivala na njihovo vedenje. Zato se je nujno z mladimi o tem pogovarjati. Veliko je kritike družabnih omrežij in pogostokrat naredimo napako, da od njih odvrnemo pogled: vseeno nam je, ker nas te vsebine ne zanimajo. A pomembno je, da smo na tekočem, kaj se na družabnih omrežjih dogaja in da se lahko z mladimi o tem kritično pogovarjamo. Prepričana sem, da pri tem potrebujemo zaveznike med tistimi, ki so na družabnih omrežjih enako aktivni kot problematični in sovražni glasovi, a gojijo in širijo drugačne vrednote, ki dajejo v ospredje ideje, ki kljubujejo in nasprotujejo sovraštvu, nestrpnosti, zaničevanju in škodljivim patriarhalnim vzgibom. Moramo biti pragmatični, če želimo priti do mladih s svojimi sporočili, izkušnjami in razumevanji.
Ena od pozitivnih vplivnic je denimo Italijanka Chiara Ferragni. In da, nedvomno je na mestu Banksyjeva kritika z grafita, ki upodablja Miki Miško in klovna McDonald’sa, ki za roki vodita vietnamsko deklico, ki beži pred ameriškim napadom z napalmom: influencerji delujejo kot sodobni mediji – najprej imamo zgodbo o žrtvah vojne v Ukrajini, nato reklamo za nove superge. Seveda je prav, da smo do tega kritični in se tudi o tem z mladimi pogovarjamo. A omenjena vplivnica, čeprav sem lahko do njenega potrošništva kritična, v svojih vsebinah dosledno že vsa leta opozarja na problem neenakih možnosti ljudi na podlagi spola, na nujnost enakopravnosti LGBT+ oseb, na nasilje nad ženskami … svojo platformo uporablja za to, da ponudi glas tudi kritičnim glasovom. In dejstvo je, da doseže s svojimi objavami bistveno več ljudi in mladih kot mi z akademskim delom. To ne zmanjšuje pomena akademskega in raziskovalnega dela, ki je bistveno – a potrebujemo take glasove, ki lahko rezultate raziskav in dognanja študij razširijo v družbo in med ljudi, ki jih mi ne dosežemo.
Izkoristiti vsak medij za prava sporočila in ne pristati na to, da lahko medij izniči pomen sporočila?
Lahko smo kritični do sodobnih medijskih platform in družabnih omrežij, a dejstvo je, da jih mladi uporabljajo in da jih sporočila od tam dosežejo. Pri tem je bistveno, da damo mladim orodja, da bodo bolj občutljivi do nasilja, da bodo znali drugače razumeti vzorce nadvlade in živeti enakost vseh ljudi.
Ali obstaja zgodba ali misel, ki vas spremlja skozi vaše delo na tem področju, kjer se vedno znova potrjuje, da je pot do cilja še dolga?
Pri raziskovanju in prostovoljnem delu pri društvu SOS telefon mi vliva moč vsaka zgodba, ki se pozitivno odvije. Zgodbe so težke, polne nasilja, a ko žrtev po bojih, mučnih trenutkih in krizah srečam ter vidim, da živi drugačno življenje, da je izkusila tudi boljše in lepše odnose, je to potrditev dela in truda. Tudi ko mi pišejo ljudje, ki slišijo ali preberejo nekaj in jim to pomaga, me to opogumi za naprej. Nenazadnje se mi zdi pomembno, da smo v delovnih okoljih dosegli večjo občutljivost za te teme, da se je na fakulteti in univerzi sprejelo smernice zoper spolno nadlegovanje in nasilje. Ko vidiš, da si slišan, in da se upošteva tvoj razmislek, te to utrdi v vztrajanju. Na koncu je vredno. Spremlja me tudi misel Caroline Emcke, da proti pričakovanjem ne delujejo tisti, ki so nasilni, ampak tisti, ki o nasilju govorijo. Zato so pripoznanja, kot je nagrada Mesta žensk zame izjemna spodbuda za naprej – so dokaz, da se delo nekoga dotakne in morebiti nekomu tudi pomaga. Želim pomagati in izboljševati stanje – nikomur ne želim škoditi, nikomur nič ne jemljem, zgolj prizadevam si, da bi tudi tisti, ki možnosti še nimajo, te čim prej imeli.