Nedavno poročilo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o potrebi po preoblikovanju pokojninskega sistema v Sloveniji se začne razmeroma spodbudno.
Povprečni razpoložljivi dohodek posameznikov, starejših od 65 let, je v Sloveniji nekoliko nad povprečjem OECD, dohodkovna neenakost v starosti pa je precej manjša kot v večini držav OECD. Nadaljuje z značilno retoriko, ki so jo kritični gerontologi poimenovali kot alarmantno. Daljše življenje in zelo nizka rodnost bosta skupaj z ohlapnimi pogoji za upravičenost do pokojnin in nizkimi stopnjami zaposlenosti starejših delavcev povzročila največje povečanje izdatkov za pokojnine kot deleža bruto domačega proizvoda (BDP) v EU. Predlaga vrsto ukrepov, med katerimi prevladujejo neoliberalne ideje, na katere opozarjava in jih navajava spodaj.
- Podaljševanje delovne dobe, ki ga predlaga OECD, lahko v prvi vrsti služi kot mehanizem zagotavljanja armade iskalcev zaposlitve. Gre za neoliberalno formulo, po kateri je treba delavce prisiliti, naj ostajajo na delu do poznejše starosti, a ker zadostnega števila delovnih mest ni pričakovati, gre v bistvu le za zagotavljanje velike rezervne armade brezposelnih, ki bo pomagala znižati plače, oslabila moč organiziranega dela in poslabšala delovne razmere. Njen cilj je ustvarjanje dereguliranih gospodarstev, v katerih so delavci prisiljeni sprejeti katero koli delo, s kakršno koli plačo in pod katerimi koli pogoji. Edina pravica, ki je v kapitalistični ekonomiji last posameznika, je, kot trdijo, pravica do zasebne lastnine in možnost, da prodajajo svoje delo po tržni ceni, ne glede na starost, spol, etnično pripadnost, zdravstveno stanje in tako naprej.
- Z izjemo redkih svobodnih poklicev z razmeroma veliko mero avtonomije se velik del ljudi ne odloča za podaljševanje delovne dobe, ker bi jih to izpopolnjevalo, ampak ker so pokojnine prenizke. Če je delo tudi v poznih letih resnično pomembno za telesno in duševno dobro počutje starejših, o čemer nas vlade prepričujejo, bi jim morali s pomočjo pozitivne diskriminacije (najbolj radikalni avtorji omenjajo celo starostne kvote), zaposlovanja in ohranjanja njihovega delovnega mesta podeliti poseben status. Takšna politika bi se morda spopadla z razmisleki o medgeneracijski pravičnosti in prilila olje na ogenj obtožbam, da so vlade preveč velikodušne do starih. Neodgovorjeno pa ostaja ključno vprašanje: Je treba zaščititi suboptimalno produkcijo, kar pomeni upravičiti pozitivno diskriminacijo?
- Ne glede na deterministično demografsko-empirično retoriko OECD, s katero se legitimira omejevanje pravic iz naslova pokojnin in njihovo nižanje, ki sta predvidljivi posledici upoštevanja vseživljenjskega zaslužka namesto najboljših 24 let, je položaj upokojencev nedvoumno rezultat politične odločitve, koliko državnega denarja smo pripravljeni razporediti med tiste, ki so izpolnili upokojitvene pogoje. Upokojenci so ekonomsko najranljivejša skupina v sodobnih družbah, saj je njihova zmožnost, da se povzpnejo iz revščine, dejansko zelo omejena. Čeprav so v medijih vse pogostejše podobe uspešnih, zdravih, bogatih in v mnogih pogledih privilegiranih starih, potrošniško bogata postmoderna starost velja le za elito premožnih upokojencev – morda za zgornjih pet do 15 odstotkov.
- Alarmantni ton poročila OECD priliva na ogenj medgeneracijskega konflikta. Oživljeni strahovi glede medgeneracijske nepravičnosti, ki so se prvič izrazili v 80. letih in so valili krivdo na generacijo blaginje, so tudi v tem poročilu uporabljeni za upravičevanje neoliberalne politične strategije podaljševanja starosti za upravičenost do pokojnine, zaradi česar morajo ljudje dlje ostajati na delu in s tem večati ponudbo delovne sile, kar posredno odpira možnosti omejevanja solidarnostnih načel, na katerih temelji sedanja država blaginje.
- Priporočilo OECD ne obravnava vsega, kar bi bilo po najinem nujno, še najmanj pa se loteva v Sloveniji izjemno nizko obdavčenega kapitala in špekulativnih finančnih transakcij, namesto tega pa spodbuja zasebne varčevalne sheme za starost, s čimer odgovornost za blaginjo v starosti prelaga na posameznika.
Priporočila OECD bi lahko umestili med vse pogostejše poskuse redefiniranja starosti, ki naj ne bi bila več tako zaščiteno življenjsko obdobje, kot je bila v drugi polovici 20. stoletja, saj ji po prepričanju zagovornikov prostega trga tako privilegiranega statusa, ki ji ga zagotavlja socialna država, ni več mogoče upravičiti. Stare ljudi je torej treba siliti v delo do višje starosti (če so ali niso na voljo delovna mesta zanje) ali naj postanejo enakopravni tekmeci v povečani rezervni armadi nezaposlenih delavcev. Za upravičevanje teh zamisli navajajo, da je gospodarska rast mogoča le z večjo ponudbo delovne sile in s surovim demografskim determinizmom, ki prikazuje stare kot glavno fiskalno breme.
Povsem verjetno je, da se bo upokojitvena starost za državne pokojnine v Sloveniji in Evropi za moške in ženske do sredine stoletja zvišala na 70 let – in morda, če bo organizirano nasprotovanje temu šibko, že v 30. letih. V zagovor temu bo trditev, da fiskalni in demografski pritiski zahtevajo, da ljudje delajo najmanj pet let več kot zdaj. Ključno vprašanje, na katerega uradna poročila, kot je ta, ki ga imamo zdaj pred sabo, ne odgovarjajo ali si ga niti ne zastavljajo, je, koliko delovnih mest bo na voljo, od kod se bodo pojavila in kakšne ovire stojijo na poti pomembnega podaljševanja delovne dobe. Zagovorniki višje upokojitvene starosti o teh vprašanjih trdovratno molčijo.
* Otto Gerdina je direktor, Tomaž Gerdina pa ustanovitelj zavoda za aplikativne študije OPRO.
*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil prvotno objavljen v marčevski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.