Ko so se v trgovinah pojavil Munchmallow, se je nam mulcem in mulam zdelo to nekaj fantastičnega. Modra škatla in v njej šest v srebrno-rdečo bleščečo folijo zavitih “penic” na biskvitni podlagi s čokoladnim prelivom. Kasneje so jih prodajali tudi posamič, že od vsega začetka pa so bili pravi “kulinarični” hit. Seveda je konzumiranje teh sladkih “delicij” zahtevalo prav posebno tehniko; kar tako ugrizniti v Munchmallow se je namreč smatralo za zavržno dejanje. Najprej je bilo potrebno z zobmi penico ločiti od biskvita. Slednjega smo pojedli takoj, s penice pa smo nato previdno z jezikom odstranili tanko plast čokolade. Tudi v izluščeno penico, esenco samega Munchmallowa, nismo ugriznili kar tako. Kje pa. Previdno in nežno smo jo topili z ustnicami in jezikom, dokler ni izginila v notranjosti našega prebavnega trakta – “pikasti” prsti so bili stranski produkt te konzumacije.

Zdi se dokaj zakomplicirano, a smo bili tega ločevanja sestavnih delov vešči že od prej. Do popolnosti smo ga namreč natrenirali pri Jaffa keksih. Tudi pri njih je spodnjo plast predstavljal biskvit in tudi oni so bili preliti s čokolado, le da med biskvitom in čokolado ni bilo penice, ampak pomarančni žele, nekoliko manjši od keksa samega. Tega smo najprej obgrizli do velikosti želeja, nadaljnji postopek obdelave pa je bil dokaj podoben kot pri Munchmallowu.

Tisti največji mojstri ločevanja plasti so znali čokolado mojstrsko odstraniti tudi s čoko banan; zanimivo pa, so nekateri imeli tudi posebno tehniko, kako se pravilno lotiti korneta Zlatorog Ljubljanskih mlekarn. Ti so imeli namreč v sredini čokoladno palčko in potrebno je bilo kar nekaj vaje ter (narobe) pojedenih kornetov, da smo znali iz sladoleda izluščiti popolno palčko in jo na koncu pojesti.

Nekateri so ločevali plasti tudi pri Bajaderi, meni se je to zdelo popolnoma brezveze, sem pa skrbno in strogo ločeno, vsako plast posebej, konzumiral Eurokrem. Podobno skrben sem bil pri bombonih Griotte. Najprej alkoholna vsebina, nato čokolada in na koncu višnja.

Nekaj posebnega pa so bili bomboni Rondo C. Ploščate bele okrogle ploščice, konkavno ukrivljene na obeh straneh. Tak bombon smo si dali med zobe in ga nato z jezikom dolbli, dokler se nismo na najtanjšem delu prebili na drugo stran. Nato smo previdno širili luknjico dokler ni bila ta dovolj velika, da smo si lahko bombon nataknili na prst. Tak prstan smo si nekaj časa ponosno ogledovali, na koncu pa smo obroček dali med sprednje zobe in ga z glasnim “krc” zlomili.