Bojda je v osemdesetih ali devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Zagrebu obstajal grafit: “Sve što znam o životu odabrao je Đelo Hadžiselimović”. Pojma nimam, če to z grafitom drži, je pa leta 2007 tako naslovila svoj album splitska skupina ST!llness.

Zakaj biti Đelo Hadžiselimović? Zato, ker sem si nekaj časa želel, da bi bil po poklicu on – in mislim, da v tej želji nisem bil edini.

Pred pojavom satelitske in kabelske televizije, ko smo “lovili” štiri do največ šest televizijskih programov – verjetno to danes zveni, kot znanstvena fantastika ali poročilo iz antične Grčije – so vrteli najboljše dokumentarce na drugem programu zagrebške televizije. Tam smo se potapljali v oceanske globine z Jacquesom Cousteauem na njegovem Calipsu, odkrivali skrivnosti flore in favne na vseh celinah skozi oči Davida Attenborougha ter razreševali največje nepojasnjene skrivnosti s pomočjo Arhurja C. Clarka. Na koncu prav vsakega dokumentarca pa je narator, njegovega priimka se žal ne spomnim, s prijetnim glasom povedal: “Odabrao Đelo Hadžiselimović.” In to je pomenilo, da smo gledali nekaj zares kvalitetnega, ta “odabrao Đelo Hadžiselimović” je za nas pomenil sinonim za kakovost.

Biti Đelo Hadžiselimović se mi je vedno zdelo nekaj fantastičnega. Cel dan v službi gledaš dokumentarne filme in se odločaš, kateri bo šel v program. Verjetno si kdaj tudi v dvomih, zato si pogledaš dokumentarec dvakrat, trikrat. preden ga odobriš. Verjetno se je Đelo zavedal svoje odgovornosti in vedel, da bo pred ekrani nešteto mul in mulcev, ki bodo lačno požirali slike, ki jih je izbral zanje, slike iz neznanega sveta in ki bodo vpijali vase novo znanje. Zagotovo pa se mu ni sanjalo, da bo leta za tem nekdo od teh nekdanjih mulcev na zid napisal grafit, neki drugi pa dal tako ime svoji novi plošči:

“Sve što znam o životu odabrao je Đelo Hadžiselimović.”

In da bo še en nekdanji mulc, od otroštva zastrupljen z “njegovimi” dokumentarci, nekje v prihodnosti napisal sestavek z naslovom “Biti Đelo Hadžiselimović”.