Pred mesecem dni so se posamezniki in posameznice, med njimi tudi parlamentarka stranke Levica Nataša Sukić priklenili na prosilca za azil, ki sta že mesece v Sloveniji, ki želita tu ostati, a Slovenija ni pripravljena odločati o njunih prošnjah za azil. Kot več deset drugih prosilk in prosilcev ju želi vrniti na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Miha Blažič iz Ambasade Rog, kjer so o prosilkah in prosilcih za azil, ki jim grozi, da jih slovenske oblasti predajo hrvaškim, posneli video, in pripravili javno peticijo proti deportacijam, pravi, da je med protestom pred azilnim domom na Viču maja tudi sam pomislil, da je v tej situaciji že bil; da se oblastna birokratska nečlovečnost in upor zoper njo nadaljujeta in ponavljata. Da se oblasti niso “naučile” nič.
Pred več kot šestimi leti, marca 2017 so slovenske oblasti na Hrvaško vrnile sirsko-egiptovski par, ki se jima je v Sloveniji rodil sin. Mednarodne in slovenske organizacije so oblasti tedaj opozarjale, da v postopku niso zadostno upoštevali interesov otroka in matere, da bi ostali v Sloveniji, kjer so bili od avgusta 2015. Protest pred azilnim domom je tedaj služil predvsem kot slovo mnogih aktivistov in prostovoljk od družinice Carol Korba. Istega leta novembra je grozila deportacija Ahmadu Shamiju, prosilcu za azil iz Sirije. Tedaj so bili glasovi civilne družbe še glasnejši, upor zoper neprijazne in nečloveške ukrepe močnejši. Ahmad Shami je ostal v Sloveniji, a se je znašel v mučni negotovosti, saj je ministrstvo za notranje zadeve šele spomladi 2018 sprejelo, da bo presojalo o njegovi prošnji za azil.
“Oblasti so v teh letih postale vse bolj dosledne v nasilju, nikakor pa ne v tem, da bi dejansko izvajale politiko, izgradile možnosti in vzpostavile delujoč sistem,” pravi Miha Blažič. Slovenija že desetletja velja za tranzitno državo, kar nato uradniki z notranjega ministrstva in politiki, sovražni do migracij, s pridom zlorabljajo, ko zatrjujejo, da predstavlja večina prošenj za azil po njihovi interpretaciji “zlorabo sistema”, saj ljudje ne počakajo, da bi slovenski organi sprejeli dokončno odločitev, ampak že prej zapustijo državo – sploh številni, ki prejmejo prvo negativno odločitev ali sklep o deportaciji in se ne odločijo za pritožbo.
V Ambasadi Rog opozarjajo, da se tokrat ponovno najhuje godi tistim, ki so najbolj vztrajno verjeli v azilni sistem in spodobnost slovenske države. “Trenutno grozi deportacija osebam, ki so najbolj ranljive in so že izkusile nasilje, tudi hrvaške policije. Resnično potrebujejo zaščito, obravnava pa se jih najokrutneje. Družine, ki so ostale v Sloveniji, ki nimajo kam, postajajo z vsakim dnem v večji meri del okolja in družbe v Sloveniji, a jih želijo zdaj deportirati na Hrvaško po Dublinski uredbi. Spravlja se jih v popolno negotovost in se vanje vtiska sporočilo, da jih slovenska država noče,” pravi Miha Blažič.
Slovenija je tako leta 2021 kot lani izvedla po tri vrnitve Hrvaški po Dublinski uredbi, je razbrati iz policijskih letnih poročil. Številke za letošnje leto do konca maja govorijo o več kot trikratnem povečanju prihodov ljudi s Hrvaške in več kot štirikratnem z Madžarske, medtem ko je število vračanj oseb na podlagi mednarodnih pogodb iz Slovenije v sosednje in druge države letos več kot sedemkrat manjše kot lani. V Ambasadi Rog poudarjajo, da imajo uradniki notranjega ministrstva znotraj postopkov možnost, da prevzamejo odločanje zaradi humanitarnih razlogov, poleg tega pa lahko tudi vlada na podlagi suverenostne klavzule v Dublinski uredbi prevzame pristojnost odločanja v azilnih postopkih prosilk in prosilcev, ki bi jih sicer vračali v druge članice EU. “Zdi se, da je na strani vlade določeno razumevanje, a konkretnih ravnanj ali sprememb ne vidimo,” pojasnjuje Miha Blažič, da se negotovost posameznikov in družin nadaljuje in stopnjuje. Ob tem dodatno bije v oči dejstvo, da članice EU ukrajinskih prosilcev za azil po Dublinski uredbi ne vračajo – ostale, temnopolte ali z drugih celin, pa. “Vedno je nek način, da se izbere določeno skupino ljudi, ki se jih nato obravnava kot Druge. Rasizem je sistemski,” pravi Miha Blažič.
Slovenija je od EU v letih od 2015 do 2020 prejela dobrih 89 milijonov evrov – tako za izvedbo postopkov presoje vlog in integracijo prosilcev kot, največji delež, za varovanje meje. V letih od 2021 do 2027 bo pomoč EU še večja, skupaj skoraj 185 milijonov evrov, od tega dobrih 140 milijonov za mejni nadzor. Nasilnost meja Evrope se vztrajno krepi in draži. Komisija EU pripravlja nov paket zakonodaje, ki daje državam članicam nove možnosti deportacij in vračanj oseb, ki zaprošajo za azil, tako EU kot Italija pa sta sklenili novo “sodelovanje” s Tunizijo, da bi ta, kot je prej Libija in kot počne Niger, bolj učinkovito prevzela del nalog za preprečevanje prihodov ljudi na begu v Evropo.
Griffu Ferrisu, Rivki Micklethwaite in Callumu Lynchu je do nedavnega grozila dosmrtna ječa, ker so se novembra 2021 priklenili na cesto blizu letališča Gatwick, da bi preprečili deportacije. Njihov protest je bil eden od mnogih protestov aktivistk in prostovoljcev med drugim v Franciji, Nemčiji, Avstriji in Italiji, ki so pripravljeni s svojimi telesi preprečiti izvajanje vse bolj nečloveških mejnih politik. “Ker živimo v tej državi, pod vlado, ki aktivno deluje, da se nadaljujejo rasizem, nasilje in druge krivice zoper marginalizirane ljudi, obstaja odgovornost, da se upremo, kot se pač lahko,” so zapisali v besedilu potem, ko jih je porota oprostila. Opozarjajo, da se poskuša kriminalizirati sočutje, solidarnost in vsak poskus, da bi se od oblasti zahtevalo odgovornost. Navkljub negotovosti in težavam, skozi katere so morali v zadnjem poldrugem letu, so jih bodrile prav podpora, pomoč in solidarnost soljudi. “Vse pozivamo, da se še naprej upirajo britanskemu rasističnemu in nasilnemu mejnemu režimu – s prisotnostjo na ulicah in v naših skupnostih … neverjetno grob in oster odziv tistih na oblasti kaže zgolj to, kako zaskrbljeni so, ker lahko uspešno preprečimo deportacije, lovljenje migrantov, prisilne izselitve, policijsko nadlegovanje, nova črpanja fosilnih goriv in proizvodnjo orožja … Z odporom moramo nadaljevati,” so izčrtali skupno fronto prihodnjih, univerzalnih bojev.