V soboto sem bil na obisku pri mami. Ker težko hodi, ji kaj prinesem s tržnice in iz trgovine, skupaj pojeva kosilo in poklepetava. Popoldne nenadoma pozvoni. Ker sem bil bližje domofona, sem se oglasil jaz. Na drugi strani je bil glas nerazločen. Razumel sem samo svoje ime, zato sem odprl. Čez minuto se pred vrati pojavi A. Se zgodi.
Z A sva se spoznala v Celju. Bil je petkov večer konec julija 2010. Civilna iniciativa Iz-hod, ki se je s 700-kilometrskim pohodom po slovenskih totalnih institucijah, javnimi tribunami in peticijami zavzemala za dezinstitucionalizacijo in preselitev ljudi iz zavodov, je ravno izvlekla A in M iz posebnega socialnovarstvenega zavoda v Grmovju, trije, ki smo imeli med tednom delovne in druge obveznosti, pa smo se jim pridružili zvečer.
A je bil najmlajši od vseh, ki so z Iz-hodom zapustili zavode, ker so želeli živeti v skupnosti. Pri svojih 20 in nekaj letih je že dobro desetletje živel po zavodih. Najprej v vzgojnem zavodu v Planini, kjer mu je bilo tako hudo, da je nekega dne menda skočil skozi okno in si zdrobil pete, tako da so ga s helikopterjem odpeljali v ljubljanski UKC. Že tam so ga začeli polniti s psihofarmaki, zato še danes precej nerazločno govori. Potem je živel v zavodu Grmovje, vse do tistega poletnega petka.
A, M, Z, J in drugi so z nami prehodili preostanek pohoda in prišli do Ljubljane. Prvo noč ali dve so prespali kar pri nas. Potem je šel A v stanovanjsko skupino, še naprej pa smo se veliko družili. Sprva je bil zelo motiviran. Nekajkrat je šel na nogomet in košarko, želel se je celo udeležiti Ljubljanskega maratona. Hodil je po Ljubljani, se družil z drugimi ljudmi in videti je bilo, da je zadovoljen. S časom pa je to zadovoljstvo počasi kopnelo. Pogrešal je svojo družino, zlasti mamo. Ko smo bili spomladi naslednje leto z njegovimi sostanovalci na Šmarni gori, smo dobili klic, da ga ni nikjer. Razglašen je bil za pogrešanega.
Policija ga je kmalu našla doma pri mami. Strokovne delavke iz njegove stanovanjske skupine so odšle tja, da se dogovorijo, kako naprej. Mama je vztrajala, da v Ljubljano ne bo šel več. Najprej bo šel na psihiatrijo v Vojnik, potem pa nazaj v Grmovje in pika. Tam ga bo lažje obiskovala, ker bo blizu doma. Pozneje sem slišal govorice, da naj bi se mama že čez nekaj mesecev ali celo tednov preselila na obrobje Slovenije. Z A sem za ducat let izgubil prav vse stike, vse do sobote. Prosil je za kavo in mi ponudil cigareto. Šla sva do okna na hodniku in se med kajenjem nekaj minut pogovarjala. Povedal je, da je med svojim bivanjem v Ljubljani že bil tam in si je lokacijo zapomnil. Zdaj je v Hrastovcu, od koder so ga izpustili na krajši izhod. Izmenjala sva si še pičle informacije, kje je zdaj kdo, potem pa je zlil vase preostanek kave in odšel, še preden je do konca pokadil cigareto.
Prizadevanja za dezinstitucionalizacijo so se v Sloveniji začela že v 80. letih. Dezinstitucionalizacija je tudi v vseh nacionalnih programih socialnega varstva Republike Slovenije. Kako pa je v praksi? Zaprli so oddelek na gradu Cmurek v vasi Trate in ustanovili prve stanovanjske skupine, potem pa je vse skupaj zastalo, kar je bil razlog za Iz hod. Kmalu potem, še preden je A odšel k mami, so ustanovili neko delovno skupino, s katero 09 pa niti nisem hotel sodelovati, saj sem bil že vsega sit in nisem nikomur več verjel. Znano je namreč, da se razne komisije in delovne skupine ustanavljajo zato, da se zadeve pometejo pod preprogo. Z dezinstitucionalizacijo se potem nisem več ukvarjal, saj sem imel dovolj drugega. Samo občasno so do mene prišle različne, nepreverjene govorice. Čez nekaj let se je govorilo, da bo denar za dokončno preselitev vseh ljudi iz zavodov v skupnost v kratkem zagotovljen. Ja, itak. Minilo je še nekaj let, potem pa so do mene prišle govorice, menda zanesljive, da je denar za konkreten načrt preselitve že tukaj in da se ustanavlja delovna skupina, ki ga bo pripravila. Ja, ja. Pred nekaj leti sem slišal, da je financiranje tega obsežnega projekta že v celoti zagotovljeno in da so v zavodih že posebne službe, ki se menda ukvarjajo samo z iskanjem stanovanj. Mhmm. V zadnjem letu poslušam, da selitve že potekajo. Veš, da. Osebno ne poznam nikogar, ki bi ga preselili iz zavoda v skupnost.
Kje so v tem procesu zdaj naši iz-hodovci, ki so leta 2010 zapustili zavode? J naj bi po zaslugi nekakšne dediščine užival v svojem rodnem kraju. Vsakih nekaj dni na elektronski oglasni deski e-Uprave zasledim, da mu policija želi vročiti plačilni nalog. Kaj pa drugi? R se je menda z vozičkom zapeljala v zavodski bazen in utonila, D naj bi si prerezala žile in izkrvavela, M je v Ljubljani umrl zaradi slabega zdravja, k čemur pa so verjetno precej prispevale tudi sistemsko neurejene življenjske razmere, elektrošoki iz mladosti in mnoge pesti zdravil, ki jih je moral dolga desetletja vsakodnevno jemati. A, M in Z menda že dolga leta spet čemijo v Hrastovcu …
Če bi bil še bolj ciničen, kot sem, bi zaključil z zlajnano frazo: “Zgodba o uspehu!”
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil prvotno objavljen v avgustovski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.