Bil je deveti maj, ko je po reki priplavalo truplo. A da bi zbudilo široko družbeno ogorčenje, je bilo napačne barve. Bilo je neizbežna posledica delovanja naših zahodnih družb in evropskih politik za preprečevanje migracij, so prepričane raziskovalke.
Da smrt 21-letne Blessing Matthew ni bila popolnoma izbrisana iz družbene zavesti, je v veliki meri uspeh aktivistov organizacije Tous Migrants, Blessingine sestre in družine ter raziskovalk in sodelavcev, povezanih v okviru kolektiva Border Forensics. Z njimi sodeluje tudi Cristina Del Biaggio, predavateljica na univerzi Grenoble Alpes. V Ljubljani je sodelovala na okrogli mizi Smrti na mejah – v Alpah in na Balkanu.
Pred tem je na začetku intervjuja ponovila zastavljeno vprašanje, preden je odgovorila: “So človeška življenja danes v Evropi še cenjena in spoštovana? Spomnim se, ko se je izgubila francoska alpinistka v Himalaji – tisoče ljudi je poskušalo pomagati, rešiti njeno življenje, natančno so sledili, kaj se dogaja … njeno življenje je štelo. Zaradi njenega potnega lista, ker je bila Evropejka, belopolta …,” je pojasnila in dodala, da je sama med privilegiranimi, ki jim skoraj nikoli ni potrebno pokazati potnega lista. “Če si temnopolt, te ustavijo na vsakem prehodu. To je rasizem. Življenja tisočih, ki umirajo v Evropi, ne štejejo, ker so temnopolti, ker so od drugod, ker niso Evropejci. Temu smo priča,” je dejala Cristina Del Biaggio. Ideal ostaja: človeško življenje je ‘neprecenljivo’. “Težava je, da vsak dan sodelujemo pri delovanju EU, ki temelji na rasizmu: kdo lahko pride in kdo ne? Krepitev meja prinaša več nasilja in več smrti. Vrednost življenj ni enaka, četudi bi enakopravnost in enakost to zahtevali. Danes v Evropi so morda nekatera življenja še vedno dragocena, a ne vsako življenje,” je opisala raziskovalka, ki je odraščala v Švici.
Opozorila je na podobo Evrope, ki je očitna vsem, ki jo gledajo od zunaj – z juga ali vzhoda: evropski mir, razvoj in blagostanje temeljijo na vojnah, izkoriščanju in izčrpavanju ter siromašenju ‘drugih’ krajev in ljudi. Padec meja, ki ga je obljubljal Schengen, je okrepil meje in dvignil zidove navzven. “Meje niso same po sebi slabe ali dobre, nasilne ali prijazne. Gre za filter, ki ga ustvarjamo, in določamo, kako velike in mehke luknje ter prehode bo imel,” je opisala, kako se je oženje in ostrenje prehodov v Evropo začelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Evropsko navdušenje nad Schengnom in zagledanost vase sta poskrbela, da večina ni opazila vse višjih zidov in krutih meja navzven.
“V Evropi nosijo danes nekateri ljudje mejo s seboj, vseskozi so na njej, nikoli niso zares sprejeti v družbo, ni jim priznan enak položaj,” je dodala pred okroglo mizo hrvaška predavateljica z zagrebškega inštituta za etnologijo in folkloro Marijana Hameršak. “Meja in mejni režimi nadzora ter preverjanj jim sledijo vsepovsod. V to smo vključeni vsi. Ne moremo trditi, da se nas to ne dotika.” Raziskovalka je vodja projekta ERIM – Evropski režim irregulariziranih migracij na periferiji EU, v katerem sodelujejo tudi profesorice in raziskovalke z ljubljanskih filozofske fakultete in fakultete za socialno delo. Poleg dokumentiranja smrti ustvarjajo še slovar izrazov, ki zaznamujejo balkansko pot, prek katere poskušajo ljudje doseči obljubljeno zavetje Evrope, oziroma so se na tej poti oblikovali. Marijana Hameršak je opisala, kako so oblasti na Hrvaškem gozdove in reke ne zgolj militarizirale – opremile z vojaško tehnologijo nadzora in bojevanja, ampak so naravo samo spremenile v orožje za povzročanje nasilja nad ljudmi.
“Za različne članice obstajajo različne Evropske unije in položaji se vseskozi spreminjajo … center ima vedno svojo periferijo in del teh odnosov so izkoriščanje, izsiljevanje ter pogojevanje,” je pojasnila hrvaška raziskovalka. “Ti odnosi deloma vedno ostanejo, saj nihče nikoli ne postane popolnoma polnopravni član,” je opisala škodovalno moč negotovosti in tekmovalnosti. “Pritisk tega, da si zadnji, da si na robu, nikoli ne izgine, zmanjša se zgolj, če se meje še bolj oddaljijo od centra, če je eksternalizacija še močnejša. Vsak orient ima vedno svoj orient.” Prepričana je, da lastne izkušnje in osredotočenost nanje – izkušnje begunstva ali krivic –, še ne prinašajo sočutja in solidarnosti. “Ne gre za izkušnje, ampak za vrednote: ali verjameš v individualizem ali pa verjameš v to, da si del skupnosti, povezan z drugimi in soodvisen …” Boji se, je dejala, da je čas, ko se je poudarjalo vrednost življenja samega po sebi, mimo.
Eksternalizacija meja, ki jo uporablja EU, se je v zadnjih mesecih še okrepila s podpisom novega ‘dogovora o sodelovanju’ med političnimi elitami EU in Tunizije, ki sledi podobnim dogovorom EU z Libijo, Marokom, Nigrom … Militarizacija meja, ki jo poganja predvsem lobi vojaško-obrambne industrije, gre z roko v roki z eksternalizacijo ‘varovanja meja Evrope’ in upravljanja z ljudmi. Vse to poskrbi, da je nasilje, ki je del migracijskih politik EU, manj vidno, težje pa je zanj tudi vzpostaviti odgovornost EU. “S tem se ustvarja nevidnost. Ljudje vseeno prihajajo, a po mnogo težjih preizkušnjah in zato jih je lažje izkoriščati,” je dejala Cristina Del Biaggio. Poudarila je, da je ideja, da je mogoče meje ‘neprodušno zapreti’, laž in orodje političnega zavajanja z napenjanjem mišic. Ustvarja se videz ukrepanja, ki pa ne deluje. In zaprtih meja si v resnici glavni akterji kapitalističnih družb niti ne želijo. “S pregonom in z zapiranjem uradnih načinov prihoda in z okrutnostjo ter onemogočanjem se zgolj pojavijo in odprejo nove poti, ki so nevarnejše in nasilnejše. S tem postanejo ljudje, ki so jih prisiljeni uporabiti, ranljivejši, saj so v bolj negotovem položaju,” je opisala, da s tem kapitalistični sistem in gospodarstva dobijo ‘idealne’ delavke in delavce, sistemsko ponižane in razvrednotene, ki so pogosto potisnjeni v delo na črno in ki jih lahko kapitalisti do popolnosti izžamejo in izkoriščajo. “Danes se dobičke žanje na račun tega, da so nekatera življenja razvrednotena in ni pomembno, če nekateri ljudje umirajo,” je dejala švicarska raziskovalka in spomnila na delavce in delavke v evropskih nasadih paradižnika, jagod, hmelja …
Francija je letos tik pred začetkom novega študijskega leta ukinila vse vize študentom iz Burkine Faso, Nigra in Malija, ki naj bi začeli ali nadaljevali študij v Franciji, je dodala Cristina Del Biaggo. “Kaj bodo ti mladi naredili, če želijo študirati? Ne morejo več kupiti letalske karte za tristo evrov in normalno potovati. Katera pot jim ostane? Lahko da bodo nekateri plačali nekaj desetkrat več kriminalnim združbam, ki jim bodo obljubile, da jih lahko odpeljejo v Francijo do univerze; morda bodo mučeni, izkoriščani na poti, ki bo trajala dlje, kot bi verjetno študirali; preživeli bodo, če bodo imeli srečo, in na koncu niti ne bodo mogli iti na univerzo, ampak bodo morali zaprositi za mednarodno zaščito, saj je to edini preostali način. To so učinki migracijskih politik in ukrepov držav EU,” je opisala raziskovalka nesmiselnost ukrepov, ki dejansko denar preusmerjajo v črno ekonomijo.
Marijana Hameršak meni, da dna še nismo dosegli. Skrbi jo, da resnične opozicije sedanjim sistemskim politikam uničevanja življenj na politični ravni ni. Osnutki novega migracijskega pakta EU zgolj še dodatno ukinjajo in ožijo možnosti zakonitega prihoda in normalnega grajenja življenj ter prispevanja k družbi. “Sistem nam trenutno vsem sporoča, da je vsak od nas nadomestljiv. In deloma izhaja to sporočilo tudi iz odnosa, ki ga je politika vzpostavila do migracij ljudi – da je to nekaj, kar je potrebno upravljati, omejevati in usmerjati. Tako se zdaj ravna z vsemi in tudi z našimi življenji.” Okrutnost in perverznost, ki si ju politiki privoščijo na področju migracij, vplivata širše na politiko in na naš pogled na svet, je dodala. “Morda se tega ne zavedamo, a to, da se z drugimi ljudmi ravna kot z ne-ljudmi, vpliva na vse. Ko vidimo in gledamo nasilno ravnanje z ljudmi, izločanje, lovljenje … ko vidimo, da se življenj ljudi ne rešuje … to vpliva na vse nas.”
”Trenutno bi bilo evropskim politikom najbolj všeč, če bi lahko za nekaj časa, po tem ko ljudje stopijo na ozemlje EU, ukinili njihove pravice oziroma jih države ne bi spoštovale,” je opozorila tudi Cristina Del Biaggio na tekmo proti dnu in še nižje.
V Gradcu se je nekaj dni kasneje odvil simpozij Srečevanja: nasprotovanje kolonialnim delitvam ob razstavi Odporniški tokovi, ki so jo pripravili Marina Gržinić, Tjaša Kancler in Jovita Pristovšek. Ena od soudeleženk in soudeležencev, ameriška profesorica vizualnih študij, umetnica in teoretičarka Jill H. Casid je govorila o nekrocenu – naši dobi, ki jo zaznamujejo nekropolitike, ki so zgolj še usmerjanje in nadzorovanje koga in kdaj se pusti umreti. Pojasnila je, da dela nekrocen iz ljudi vse manj človečna bitja oziroma se pomen človečnosti, ki določa ljudi kot živa bitja, krči.
Marijana Hameršak je pred tem v Ljubljani dejala, da je s poimenovanji in z besedami pomembno izrisati in razkriti dejansko naravo sedanjega sistema in konkretnih ukrepov ter vzpodbuditi kritični razmislek. “A hkrati zgolj poimenovanje ne prinaša sprememb … teorija ni dovolj.” In prav z umetniškim delovanjem in družbenim povezovanjem spreminjata sedanje krivice in rasistične okvire družb Asma Aiad in Ines Mahmoud. V Gradcu sta predstavili organizacijo Salam Oida, ki sta jo soustanovili. Povezuje ljudi, zgodbe in prostore v Avstriji in širše. Umetnici in raziskovalki sta s sproščenim smehom, z izjemnim delom ter uspehi in s kritično analizo družbe jasno utelešenje vsega, česar se bojijo sodobne, na krivicah ustoličene elite, ki iz ohranjanja neenakopravnosti kot privilegirana skupina žanjejo koristi. Organizatorki letnega niza dogodkov Muslim*Contemporary sta opisali, kako so njuni dedki gradili in označevali planinske poti, ki so danes del ‘avstrijske kulture’, a je na to pozabljeno. Z nasmehom, a tudi z neprikritim ogorčenjem, sta naštevali, kako ljudje v Avstriji ‘obožujejo’ arabsko hrano, ne ‘obožujejo’ pa ljudi, ki jo kuhajo, ki so z njo odrasli ter jo s seboj prinesli v Evropo. Ta rasizem in to neenakopravnost, ki ju napaja sedanja družbena ureditev, je treba spremeniti in to počnemo, je bilo jasno sporočilo njune predstavitve.
Tudi Cristina Del Biaggio pravi, da jo navdihujejo prav prizadevanja, solidarnost in analize mladih ter kolektivov, ki povezujejo različne pozicije posameznic in posameznikov ter boje od migracij do antirasizma, od patriarhata do izkoriščanja okolja ter narave. “Ta celostni pogled oziroma umeščanje različnih diskriminacij in izkoriščanj v globalni sistem izčrpavanja vsega in vseh je pomemben in med mladimi vse bolj prisoten. Od njih se lahko učimo. Prepoznavajo intersekcionalnost in nujnost globokih sprememb, ki gredo v same temelje sedanjega sistema. Ni se mogoče boriti proti zgolj eni krivici, ampak se moramo boriti skupaj, na različnih ravneh, se zavedati povezanosti in delovati na način, ki podpira vse te boje. Ne moremo zmagati zgolj v boju proti rasizmu, če se ne borimo tudi proti patriarhatu in kapitalizmu,” je prepričana. Škoda in uničenja, ki so bila povzročena, je dodala, pa bo verjetno potrebno obeležiti in razreševati tudi na drugačne, vključujoče in družbene načine ter ne zgolj skozi pravni sistem, da se doseže vedenje, obžalovanje in pomiritev.
Blessing Matthew je sedmega maja v vasi La Vachette tekla. Tekla je, kakor hitro je lahko. Čez vrt, ob desni strani reke Durance. Za njo so tekli pripadniki mobilne enote francoske policije. Nenadoma poti ni bilo več. Samo še reka. Prvi od policistov, ki jo je ujel, jo je zgrabil za roko. Poskušala se je osvoboditi njegovega prijema. In nenadoma je izgubila ravnotežje. Padla je v reko, policisti pa so obstali na vrtu. Nič več niso naredili. O tem govori pričanje človeka, ki je bil skupaj z Blessing na poti proti njihovim sanjam. Njegovega pričevanja niso uradne francoske oblasti nikoli upoštevale. Njegovo pripoved je predstavila šele kontra-preiskava, ki so jo izvedli raziskovalci v okviru Border Forensics. A zahteve po uradnem pregonu in po odgovornosti zaradi ogrožanja življenja in uboja Blessing Matthew ostajajo do danes neizpolnjene. Njeni smrti leta 2018 pa so v militariziranih Alpah množično sledile še smrti drugih posameznikov in posameznic.
Marijana Hameršak in Cristina Del Biaggio sta na koncu intervjuja neradi prikimali. “Številke, če jih postavimo v okvir politik in stopnjevanja nasilja na mejah EU, nam omogočijo, da zastavimo vprašanja. Ne gre za naključja. In obsega tragedije, ki jo ustvarja Evropa, ne moremo spregledati. Če seštejemo smrti ljudi na poteh, ki jih določajo evropske politike odvračanja migracij, hitro dosežemo pol milijona mrtvih. To so številke vojn,” je dejala švicarska raziskovalka. Marijana Hameršak je dodala, da lahko govorimo o vojni EU proti migrantkam in migrantom tudi upoštevajoč tehnologijo, ki jo EU za to razvija, kupuje in uporablja. “Zame ključno vprašanje je, ali so smrti ‘postranska škoda’ ali pa so del mejnega režima nadzora. Hrvaški notranji minister je ob obsodbi Hrvaške pred sodiščem za človekove pravice Sveta Evrope zaradi smrti šestletne Madine Hussiny bolj ali manj dejal, da je na smrti, na to, da bodo ljudje umirali – kar je označil za ‘incidente’ – ob sedanjem sistemu in politikah EU pač treba računati.”
Temu ni sledila zahteva po ukinitvi in zaustavitvi sedanjega sistema, niti zahteva po vzpostavitvi takšnega sistema, ki bi smrti ljudi aktivno preprečeval. Enemu od političnih predstavnikov Evropejk in Evropejcev zaradi racionalizirajočega ‘pojasnila’, da politike EU pač ubijajo ljudi, tudi ni bilo treba odstopiti.