Oni dan sem v nekem lokalu zagledal med ponudbo brezalkoholnih pijač Inka tonic. Z veseljem sem si ga naročil in že ob prvem požirku sem se preselil kakšnih štirideset let nazaj v preteklost. V čas, ko smo že “prerasli” tiste praškaste napitke čudnih barv in enakega okusa, male malinovce v deci kozarcih, limonade iz sveže stisnjenih limon pa so bile seveda nekaj popolnoma brezveznega. V leta, ko se nam je zdelo, da moramo piti samo gazirane pijače. Seveda sta bili takrat tudi pri nas sila popularni Cocacola in Pepsi, v stekleničkah, lepših od teh današnjih. Tista od Cocacole je bila bolj elegantno visoka in je imela celo reliefni napis, smo pa prav tako posegali tudi po Cockti. Navsezadnje jo danes reklamirajo kot pijačo naše in vaše mladosti, čeprav se mi zdi, da malo pretiravajo. Tako zelo veliko je v moji mladosti le nismo pili, vsaj na naših koncih ne. Mariborčani smo imeli radi tudi Oro, ki je bila “domače grude kaplja” iz Talisa – mislim, da so zahodno od nas bolj prisegali na Jupi. Lepota stekleničke pa ni niti malo zaostajala za ono od Cocacole.

Vse pa se je spremenilo, ko smo šli na morje. Na Hrvaško, seveda. No, ne čisto vse. Tudi tam so imeli Cocacolo, še pogosteje pa Pepsi, a našo ljubo Oro je zamenjala Nara. Bila je malo bolj oranžne barve in tudi bolj sladka. Velikokrat so nam jo postregli na sobni temperaturi, zato je nisem nikoli preveč maral. Z morja se spomnim tudi Inka tonica, ki me je dobrih štirideset let kasneje napeljal na to pisanje. Če smo šli še dlje po nekdanji skupni državi, pa smo spoznali Sinalco. Takrat je imela ta pijača dva okusa. Sinalco cola, slab nadomestek Cocacole, in Sinalco lemon, še slabši nadomestek Spritea. Šele desetletja kasneje se mi je posvetilo, da ime te pijače, Sinalco, pravzaprav pomeni brez alkohola. Upam, da se je nekaterim izmed vas ta preblisk zgodil mnogo prej, a učimo se vse življenje.

Še danes pa mi v ušesih odmeva “jingle” reklame za pijačo, katere okusa se sicer ne spomnim, a verjetno je vsaj od daleč malo spominjala na grozdni sok: “Nije vino, nije voda – to je Trubisoda.”

Živeli!