Ni in nikoli ne more biti opravičila za genocid, ki se izvaja nad Palestinci in Palestinkami v Gazi. Dogajanje je onkraj zamisljivega. Palestinke in Palestinci v Gazi se soočajo s humanitarno katastrofo v še nikoli do zdaj videnem obsegu, ki je rezultat izraelske vojaške agresije. Ko to pišem, je izraelsko vsesplošno bombardiranje, ki traja vseskozi, od 7. oktobra ubilo že več kot tri tisoč civilistk in civilistov, med njimi več kot tisoč otrok – in 28 zdravstvenih delavcev in delavk; številke, ki se spreminjajo z vsako uro zaradi splošnega bombardiranja tudi civilistov. Tisoče domov je bilo uničenih in več kot pol milijona ljudi je razseljenih, ob tem da je 2,3 milijona ljudi, med njimi polovica otrok, brez dostopa do elektrike, hrane in pitne vode.
Si lahko to predstavljate? Približno milijon otrok pije umazano vodo, strada in so popolnoma prestrašeni zaradi neprenehnega bombardiranja. Več kot sto majhnih otrok je izgubilo vse člane svojih družin – preživeli so, sami. Kako se počutijo, kdo jim lahko pomaga, kdo jim lahko obriše stran njihove solze in strahove? Kdo? Tisoče otrok je ranjenih in njihove družine so ali ubite ali prav tako med ranjenimi. Ti otroci so sami v bolnicah, sami prenašajo bolečino ran in ne morejo niti zares razumeti, kaj za vraga se dogaja. Njihovi mali možgani tega ne zmorejo prenesti.
Nikjer v Gazi ni varno. Izraelska vojska je opozorila ljudi, naj se umaknejo na jug Gaze, a kaj se je zgodilo zatem? Ubili so več deset ljudi, ki so se umikali, in še več jih pobijajo na južnem delu Gaze, za katerega je Izrael razglasil, da je varen.
Delala sem na humanitarnem področju in izkusila štiri velike, pretekle agresije na Gazo v letih 2008, 2012, 2014 in 2021. Ne znam si predstavljati, kako zdravniško osebje dela še naprej, kako se lahko soočajo z velikanskim številom žrtev ob izjemno omejenem dostopu do medicinskih potrebščin, zdravil, goriva za električne generatorje in ob pomanjkanju vode. Si lahko predstavljate bolnišnico, ki je brez ali ima omejen dostop do vode? Ministrstvo za zdravje je bilo prisiljeno ustaviti številne zdravstvene obravnave, vključno z zdravljenji rakovih obolenj, z ledvično dializo, z zdravljenjem kroničnih bolezni in s primarno zdravstveno oskrbo. Včeraj je direktor glavne bolnice v Gazi, bolnice Al Šifa dejal, da so začeli izvajati operacije brez anestetikov. Na hodnikih ni več prostora, ni veš prostih postelj, ni …
Ocenjuje se, da je več kot 1000 civilistov ujetih pod ruševinami, nekateri so še vedno živi, a zaradi manka primerne opreme palestinska civilna zaščita ne more priti do njih.
Kje je kdo, ki mi lahko pove, kako je lahko mednarodna skupnost priča vsemu temu, a ne naredi nič? Kako je mogoče, da se leta 2023 genocid in etnično čiščenje predvajata v živo in se zdi, da ni nihče zmožen niti pripravljen karkoli narediti, da bi se zaustavilo ta hudodelstva zoper človečnost?
Kako je lahko Zahod tako dvoličen? Kje je mednarodno humanitarno pravo, kje so Ženevske konvencije, kje so človekove pravice, pravice otrok, pravice žensk?
Moja mama, moji trije bratje z ženami in majhnimi otroki so tam. Komaj uspem ohranjati stik. Če imam srečo, prejmem sporočilo dveh besed: ‘ok smo’, kar pomeni, da so še vedno živi. Ne morem prenašati vse te bolečine. Ne vem, kako bom nadaljevala s svojim življenjem. Bojim se iti ven že vse od začetka sedanje agresije, saj se bojim, da bom, ko bom zunaj, prejela slabe vesti o svoji družini. Dejstvo je, da so lahko del naslednjega števila ubitih.
Ko spremljam novice, vidim povsod samo uničenje, povsod ubijanje, povsod krivice, povsod dvoličnost. Soseska Remal je bila popolnoma uničena. Tam sem nekoč živela, odraščala, tam sem študirala na univerzi, delala za različne organizacije, se sprehajala s prijateljicami in z mojima otrokoma … Moj najljubši park je bil tam, moja najljubša restavracija, vsi moji spomini so bili tam. Izrael jo je uničil. Včeraj je prišlo do masakra, ko je Izrael napadel najstarejšo bolnico v Gazi – bolnico, v kateri sem delala kot farmacevtka med leti 2009 in 2010. Poznam osebje, ki dela tam, izjemno prijazne in visoko usposobljene ljudi. To je bolnica, kjer sem rodila svoja otroka. Bolnica ima cerkev in ljudje v Gazi so tam iskali zavetje v času vseh izraelskih agresij. Tudi tokrat. A sedaj jih je izraelska vojska ubila. In s tem nadaljuje s podporo ZDA in drugih zahodnih vlad.
To se mora ustaviti zdaj. Ne jutri, ne naslednji teden. Zdaj. Vsakih 5 minut je ubita še ena nedolžna oseba, z vsako minuto se zmanjša upanje ljudi, da bodo preživeli, medtem ko nimajo hrane in vode. Prosim, naredite nekaj. Prosim, ne dovolite, da se to nadaljuje. Nismo človeške živeli, kot nas je opisal izraelski obrambni minister. Palestinke in Palestinci nismo številke. Smo običajni ljudje, ki vseskozi sanjamo, da bi lahko živeli svobodni, z dostojanstvom. Sanjamo o tem, kaj lahko dosežemo. Kot vi, imamo radi svoja življenja. Kot vi, imamo radi svoje otroke.
Očitna rešitev je končanje okupacije, končanje blokade in končanje tega genocida – zdaj. Dovolite nam, da Palestinke in Palestinci živimo v miru, svobodni in z dostojanstvom. 75 let etničnega čiščenja, genocida in mučenja je dovolj.
Če bo mednarodna skupnost še naprej molčala, potem ni potrebe, da nam predavate in nas učite o prihodnosti ali o človekovih pravicah, o mednarodnem humanitarnem pravu ali o človečnosti. Povejte svojim ljudem in otrokom to, da ta svet vodi moč in da lahko kdorkoli z močjo izvrši genocid z opravičilom, da je to zgolj njegova pravica do samoobrambe.
* Objavljeni zapis Palestinke iz Gaze, ki živi v Sloveniji, je bil v prebran na prvem Shodu za Palestino: konec nasilja – konec apartheidu 19. oktobra v Ljubljani.