Pogovor s Posebno poročevalko Združenih narodov za okupirana palestinska ozemlja je potekal v dopoldnevu, ko je mednarodna organizacija Human Rights Watch objavila, da je bilo v zadnjih dneh med izraelskim bombardiranjem Gaze na nezakonit način uporabljeno kemično orožje z belim fosforjem, Izrael pa je polovici prebivalstva na najbolj poseljenem območju na svetu ukazal, naj se premakne proti jugu, saj bo stopnjeval rušenje in uničevanje Gaze. Mednarodna pravnica Francesca Albanese je tudi prvopodpisana pod izjavo mednarodnopravnih strokovnjakov Združenih narodov, ki so v četrtek pozvali k zaustavitvi nasilja, obsodili izjave izraelskih politikov, ki palestinsko prebivalstvo razčlovečujejo, bombardiranje in popolno obleganje Gaze so označili za nezakonito kolektivno kaznovanje ter pozvali med drugim k vzpostavitvi mednarodnih zaščitnih sil na območju Palestine.
Pravite, da situacija za vas ni bila še nikoli tako težka. Česa se trenutno najbolj bojite?
Že leta delam na tem področju; delala sem v uradu visoke predstavnice Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) in pri agenciji za palestinske begunce (UNRWA); nato v akademskem svetu, napisala sem knjigo o mednarodnem pravu in položaju palestinskih beguncev. Videla sem vojne na Gazo leta 2008, 2012, 2014, 2021, 2022. Od lani maja kot posebna poročevalka dokumentiram in spremljam, pripravljam poročila in poročam Združenim narodom o dnevnih brutalnostih, nečlovečnostih, poniževanjih, ki so jim Palestinke in Palestinci podvrženi pod okupacijo, ki je popolnoma nezakonita. Okupacija ne more trajati v neskončnost in ne sme biti orodje kolonizacije, ne sme izvajati režima apartheida. A vendar – v vseh teh letih, pri vsem svojem delu nisem videla intenzivnosti nasilja, ki je sedaj usmerjena na civilno prebivalstvo, ujeto znotraj ozemlja, dolgega 41 kilometrov in širokega med 6 in 12 kilometri. Polovica prebivalstva Gaze, ki meri vsega 365 kvadratnih kilometrov, je otrok.
Čemu smo priča? Množičnemu hudodelstvu na ravni genocida? Etničnemu čiščenju? Je to mogoče ustaviti in preprečiti?
Moramo. To se mora preprečiti. Težko je govoriti o mednarodnem pravu v okoliščinah, ko ni več niti enega določila prava človekovih pravic ali humanitarnega prava, ki ne bi bilo prekršeno. A vendar. Zaradi intenzivnosti fizičnega uničevanja palestinskega prebivalstva in zaradi uničevanja civilne infrastrukture, ki je nujno potrebna za ohranjanje človeških življenj – bolnišnic, vodnih cisteren, čistilnih naprav, električnega omrežja … v trenutku, ko se silovito bombardira 2,3 milijona ljudi v Gazi, je dolžnost mednarodne skupnosti, da prepreči možnost, da pride do uničenja palestinskega prebivalstva ali dela palestinskega prebivalstva. Za to gre pri mednarodnopravnih obveznostih – vključno z dolžnostjo, da se prepreči možnost izvršitve zločina genocida. Te možnosti nikakor ne izključujem.
Etnično čiščenje pa je nekaj, kar se izvršuje – etnično čiščenje Palestink in Palestincev se je izvedlo med letoma 1947 in 1949, izvedlo se ga je leta 1967 in postopoma, a vztrajno se ga izvaja na okupiranih palestinskih ozemljih. Gre za postopen proces, ki se nadaljuje. Izvaja se ga z zaplenjanjem palestinske zemlje in z nasilnim pregonom ljudi, s teroriziranjem prebivalstva, ukinjanjem dovoljenj za prebivanje, z uničevanjem domov in šol … to počne Izrael palestinskim prebivalkam in prebivalcem. Tu ne gre za pristranskost zoper Izrael. Kako drugače lahko to poimenujemo?
Pravite, da je veljavnost mednarodnega prava tolikšna, kolikršna je volja držav, da ga uresničujejo in zahtevajo njegovo spoštovanje. Kako se lahko prisili države, da bodo pripravljene zahtevati spoštovanje mednarodnega prava tudi, ko pride do ravnanj Izraela, ki mu je uspelo, da so njegova ravnanja in politike že desetletja izvzeta iz mednarodnopravnega reda?
In ostajajo izvzeta. Če bo mednarodna skupnost – predvsem evropske države, Kanada in Združene države Amerike – še naprej slepo branila ravnanja Izraela in če bodo omenjene države verjele, da se je vojna začela z grozodejstvi, z vojnimi zločini Hamasa, ki so jih njegovi člani izvršili v Izraelu 7. oktobra, potem ali lažejo sebi in vsem nam ali pa … Ne verjamem, da ne vedo, da je resnica drugačna. Izraelske organizacije, palestinske organizacije, tudi Združeni narodi že vseskozi, desetletja obsojajo zločine, ki jih Izrael izvršuje nad Palestinkami in Palestinci. A nihče ne vstane. Nihče.
Naj bom tu zelo jasna in iskrena. Zahodne države ali globalni sever nosijo ogromno odgovornost. Vendar – kje so ostali? Kje so? Kje so afriške in azijske države? Kje so arabske države? Nihče, nihče ni sprejel resnih ukrepov, razen redkih – redkih držav, ki same ne spoštujejo in ne izpolnjujejo zahtev mednarodnega prava človekovih pravic. Države, ki se imajo in se razglašajo za trdnjave demokracije, svobode izražanja in spoštovanja pravice do življenja pa … v zadnjih letih in desetletjih se zatira celo solidarnost s palestinskim prebivalstvom pod okupacijo – ne glede na to ali prihaja od palestinske diaspore, od mednarodnih skupin ali od judovskih skupnosti. Kaj je v zadnjem času glavna skrb mednarodne skupnosti, predvsem na Zahodu? Boj zoper antisemitizem. Moja stališča so jasna: antisemitizem je resničen, obstaja, je evropski problem, je problem Zahoda in je nekaj, česar se še ni premagalo. Primeri antisemitizma obstajajo, poznam številke in poročila. A spremljanje in analiza ravnanja Izraela – kot se spremlja in analizira ravnanja vsake druge države članice Združenih narodov – ter zahteve, da Izrael spoštuje enaka pravila in standarde, kot veljajo za ostale članice mednarodne skupnosti, niso antisemitizem. Taka zatrjevanja so zgolj orodje zaščite Izraela, da se zanj naredi izjemo, da se mu zagotovi imuniteto, neodgovornost in nekaznovanost. Oholost in ošabnost Izraela, ki jo že desetletja kaže, je nepredstavljiva.
Z obema poročiloma, ki ste ju predstavili lani septembra in letos junija, ste na področje mednarodnega prava, ko je govora o Palestini, uvedli nov besednjak – ugotavljate, da gre za zaporniški sistem nadzora in nadoblasti nad vsemi Palestinkami in Palestinci, za naseljenski kolonializem, ki uporablja apartheid, vrnili ste se k pravici palestinskega naroda do samoodločbe, brez spoštovanja katere, pišete, ne more priti do resničnih pogajanj. Lahko ti novi opisi sistema in politik zatiranja povrnejo zaupanje v mednarodno pravo?
Nekoliko bi vas popravila. Strinjam se, da je drugo poročilo odprlo nov besednjak – navajeni smo, da se o Gazi govori kot o zaporu na prostem. Trenutno to velja deloma – Gaza ni toliko zapor, kot je geto, v katerega so ljudje ujeti, a se jim tam ne zagotovi ne vode ne hrane; v zaporu to zaporniki in zapornice praviloma dobijo. Opisala sem, kako se celotno okupirano palestinsko ozemlje obravnava in kako se z njim upravlja kot z zaporom. Palestince in Palestinke se neprestano omejuje s fizičnimi preprekami: zid, vojaške kontrolne točke, premične zapore cest, segregirane ceste … gre za arhipelago 20 palestinskih taborov – ne gre za ozemlje, ki bi lahko predstavljalo delujočo državo. Poleg tega obstajajo tudi birokratske ovire: Palestinke in Palestinci ne morejo potovati, ne morejo se preseliti in zaživeti, kjer bi hoteli, ne morejo iti v šolo, kamor bi si želeli … vse je omejeno in vse se jim preprečuje. Nad vsem tem pa obstaja nato še digitalni nadzor. To ni stanje, ki bi bilo normalno. Gre za zapor na prostem; za panoptikon. Vsi, ki so znotraj zaprti, so nadzirani in omejevani od znotraj in od zunaj. To posega v življenja najbolj ranljivih skupin družbe. Polovica palestinskega prebivalstva na okupiranih območjih je mladoletnih. Gre za otroke. Največji del prebivalstva ni dopolnil niti petnajst let.
Ta jezik inkarceralnosti – zaprtosti in ujetosti je nov. A pojem naseljenskega kolonializma ni – tu sem ponudila zgolj pravni okvir, ki omogoča sklep, da je to sistem, ki ga predstavlja izraelska vojaška okupacija. Ta že 56 let krši palestinsko ozemeljsko enovitost in nedotakljivost, s tem ko drobi ozemlje, ločuje in nezakonito aneksira dele ozemlja, zaplenja naravne vire, ki so nujni za gospodarski razvoj, in ki se jih sedaj namenja za koristi nezakonitih izraelskih naseljencev ali za koristi izraelske države. Poleg tega Izrael tepta in zatira vsako možnost, da bi se oblikovala politična palestinska skupnost – brez te pa ni mogoče uresničevati državljanske in politične pravice. Izrael kot okupator vseskozi zatira te pravice in to političnost. Že desetletja tepta miroljubne oblike odpora. To je resničnost. In še vedno so enako resnične tudi besede ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, da ko zatreš in onemogočiš možnost mirnega odpora, postanejo nasilna dejanja odpora neizogibna. To se dogaja. S tem tega ne upravičujem – nasilje obsojam in kritiziram. Hamas sem kritizirala v preteklosti in nadalje obsojam njihova ravnanja. A teh širših okoliščin ne moremo odmisliti.
Prav tako opozarjam na kulturni izbris palestinskosti zaradi judoizacije ozemlja. Obsesija z demografijo v Izraelu zahteva, da Palestincev in Palestink ni več kot trideset odstotkov na celotnem ozemlju – to se lahko zagotovi in uresničuje zgolj z nasiljem, s strukturnim nasiljem, ki se ga ob-čuti. Nasilje nad ljudmi pa nujno poraja tudi odziv, ki na nasilje odgovorja z nasiljem.
Mednarodna skupnost ob tem blati in spodkopava same temelje sistema, ki je bil zgrajen iz pepela po drugi svetovni vojni – to ni novo niti nevideno. Ljudje, ki živijo na globalnem jugu, so trpeli in še vedno trpijo zaradi dvojnih meril mednarodne skupnosti, ko pride do mednarodnopravnih obveznosti. A v primeru Palestine je situacija resnično strašna. V tem pogeldu je Palestina zame metafora – Zahoda proti preostanku sveta, ki pa je trenutno prav tako neslišen in nem. To resničnost vidim: mednarodno pravo se krši, a nihče se ni pripravljen zaradi tega dvigniti, nihče ni pripravljen vstati.
Ste izkušena in priznana mednarodnopravna strokovnjakinja – ali še vidite orodja in načine, kako se lahko ljudje organizirajo in delujejo, če želijo ohraniti zaupanje v in obuditi idejo pravičnosti in spoštovanja človekovih pravic vseh, ki je služila kot izhodišče po drugi svetovni vojni?
Nisem obupala in ne obupujem. Vseskozi poskušam prebuditi vest mednarodne skupnosti in mednarodnih okolij, kot sta Svet ZN za človekove pravice in Generalna skupščina ZN. Varnostni svet mi še ni prisluhnil, četudi bi mi moral kot strokovnjakinji za človekove pravice glede razmer na okupiranih palestinskih ozemljih. Vprašanje Palestine ne more biti zvedeno in obravnavano kot zgolj varnostna zadeva. Gre za vprašanje človekovih pravic in enakopravnosti vseh. Gre za enakost, dostojanstvo, svobodo in človekove pravice vseh, Izraelk in Palestincev, Palestink in Izraelcev. To je pomembno meni in za to se zavzemam.
Imamo Mednarodno kazensko sodišče, obstajajo nacionalna sodišča in to so možne poti, ki jih moramo uporabiti v čim večji meri in kolikor le lahko.
A ne verjamem, da se bodo razmere in situacija spremenile z ukrepi od zgoraj dol. Če se spomnimo južnoafriškega apartheidskega režima, vidimo, da se apartheid ni končal, ker bi mednarodna skupnost nenadoma spregledala in rekla, da tak režim ni več sprejemljiv. Apartheid se je končal z množičnim gibanjem ljudi po vsem svetu. Ena od začetnih srčik gibanja so bili zavedni delavci na Irskem, ki so zavrnili, da bi sodelovali v trgovskih verigah in v trgovini izdelkov iz apartheidske Južne Afrike. To, da so se vzravnani dvignili in vstali, je odmevalo. A v času apartheida v Južni Afriki je trajalo okoli dvajset let, da se je nacionalno gibanje belopoltih in temnopoltih Južnoafričanov dovolj okrepilo. Na okupiranih palestinskih ozemljih in v Izraelu se zdi to danes še težavnejše – ovir je ogromno. A zagotovo vzpodbujam vse skupne platforme, ki niso pripravljene sprejeti normalizacije sedanjih odnosov med Izraelci in Palestinkami, med Izraelkami in Palestinci. Normalizirati moramo enotnost in skupnost govorice človekovih pravic.
Že dobro leto in pol sodelujem in sem del odnosov, ki so polni človečnosti in skrbi, tako z izraelskimi kot s palestinskimi organizacijami za človekove pravice. Govorijo skupni, isti jezik. V tragičnih urah, ki so jih preživljali prebivalci in prebivalke Izraela po dogodkih 7. oktobra, so vse glavne organizacije za človekove pravice v Izraelu obsodile ravnanja Hamasa kot zavržne zločine, a hkrati opozorile na širše okoliščine in na resničnost, ki jo vsak dan živijo Palestinci in Palestinke. Pozvali so k pomiritvi, k zmanjšanju nasilja, k zaščiti palestinskega prebivalstva, h končanju okupacije in apartheida. To je človečnost. V tem vidim upanje. Ker Palestinke in Palestinci želijo živeti v miru. Polna ušesa imam izjav in pomislekov o Hamasu in Palestinski upravi, o Netanjahuju … Pogledati moramo k ljudem, prepoznati moramo ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo. Prisluhniti jim moramo – v Izraelu in na okupiranih palestinskih ozemljih, v diaspori. Veliko je judovskih skupnosti, ki so se tekom let dvignile in se postavile za mir in pravičnost ter za enakopravnost vseh – od reke do morja. To so naša sidrišča in trdnjave za zaščito človekovih pravic, skupaj s Palestinkami in Palestinci v diaspori in z mednarodnimi aktivisti. Vse to obstaja – četudi se te glasove poskuša zatreti … zato je moje upanje in zaupanje pri ljudeh.
Govorim s politiki in oblikovalci politik in upam, da ne bodo odvrnili pogleda in gledali proč. Zaenkrat je njihova vest še nekje drugje – ni je ob Palestinkah in Palestincih. A ni dvomov; če ločimo med ljudmi na podlagi tega, kateri nacionalni skupini pripadajo, in ne zmoremo pripoznati dostojanstva, svobode in enakih pravic vsem ne glede na njihovo nacionalnost, je to rasizem.