O prostitutkah, ki svoje delo opravljajo, ker imajo rade seks, ne želijo pa si čustev. O tem, kaj pomeni, če ti prostituka podari seks. Da patriarhata ni več. Da denar prinaša tako simbolno kot dejansko bogastvo. In da Judje barantajo z bogom. O tem so se z vso resnostjo pogovarjali Alenka Zupančič, Slavoj Žižek in njun izraelski gost Noam Yuran v okviru festivala Fabula. Dan prej je Izrael končal premirje in v novih bombardiranjih Gaze ubil več kot 180 otrok. V enem dnevu. Največji imeni slovenske filozofije in “eden vodilnih svetovnih teoretikov kapitalizma” so vztrajali, da se bodo pogovarjali in da želijo razmišljati zgolj o knjigi o “seksualni ekonomiji kapitalizma”, ki jo je v slovenskem prevodu izdalo društvo, ki se ukvarja s teoretsko psihoanalizo.

Prisotnost izraelskega gosta na festivalu Fabula v organizaciji založbe Beletrina je pospremil javni poziv, ki se mu je pridružil tudi portal Mešanec, naj se javno označi, če izraelski filozof prihaja v svojem imenu, brez podpore izraelskih institucij ali države Izrael kot njen predstavnik. Organizatorji so to na koncu naredili. A vseeno niso razumeli, da v času izvrševanja genocida in apartheida, v času razkritij o razširjenem spolnem mučenju Palestink in Palestincev v izraelskih zaporih in krepitvi genocidnega, dobičkonosnega nasilja države Izrael, ni teorije – niti preteklih lastnih govorov ali razmislekov –, ki bi upravičili molk in tišino o najhujših hudodelstvih, kar jih pozna človeštvo, v pogovoru z gostom, ki prihaja iz države, ki te zločine izvršuje, in ki dela na univerzi, ki tesno sodeluje z izraelskimi vojaško-obveščevalnimi organi.

Od filozofinje in filozofov, ki so v zadnjem času ponudili tudi nekaj dragocenih analiz sodobnosti, je bilo vendarle logično pričakovati, da si ne morejo zamisliti, da bi v začetku leta 1995 s srbskim gostom kramljali o vsem, le o obleganju Sarajeva in Srebrenice ne. 

Ločitev osebnih stališč delavca od rezultatov njegovega dela je morda smiselna, če gre za delavca za tekočim trakom ali v skladišču. To stališče zagovarjati pri intelektualnih delavcih ali ustvarjalkah pa ne prepriča. Cinizem uredniških odločitev Beletrine se je manifestiral že v njihovem odnosu do avstrijskega zanikovalca genocida v Srebrenici Petra Handkeja. Togotno filozofsko vztrajanje na nedotakljivosti peskovnika za razvijanje čistih filozofskih teorij, v katerega se ne dopusti vdora resničnosti, pa je nova razsežnost njenega izkrivljanja. 

Lahko bi bilo drugače. Istočasno, ko se je slovenska kulturno-filozofska elita z vsemi štirimi trudila ostati stran od hudodelstev na drugi strani Sredozemlja, ki jih spremljamo v živo, je bil v isti kulturni instituciji za najboljši film na temo človekovih pravic na letošnjem festivalu dokumentarnega filma razglašen letošnji Oskarjevec, Edina zemlja. Film palestinskega in izraelskega režiserja svet poziva, naj ne molči in ne gleda proč od sistema nasilja, ki ga Izrael izvaja že desetletja za nezakonito prilaščanje palestinske zemlje – in njeno etnično čiščenje palestinskega prebivalstva. 

Tudi najbolj površni bralci in bralke o tem, kako pride do vzpona fašizmov in supremacističnih ideologij, smo si zapomnili, da ne gre za moč nasilja ali privlačnost sovraštva. Gre za tišino, s katero se ju sprejema. Za to, da se pogleda stran in molči, ko napadejo našega soseda, ko sočloveka razčlovečijo. 

To ni popotnica, ki bi jo potrebovali. Poudarjanje lastnega žrtveništva zaradi v preteklosti izrečenih besed, je zgolj žalostna podoba evropske zagledanosti v lastni popek, ki se je v udobju potrošništva razlezla v nerelevantnost. Pogum, vztrajnost in sočloveško solidarnost bo treba poiskati drugje. In najde se jih. Četudi je banalnost zla prisotna povsod.