Ramsis Kilani je eden najbolj prepoznavnih aktivistov v berlinskem gibanju, ki se zavzema za pravice Palestink in Palestincev ter nasprotuje podpori, ki jo Nemčija nudi izraelskemu genocidu, apartheidu, okupaciji in kolonizaciji. Je član več skupin, med drugim Palestina govori (Palestine speaks) in Odbor Gaza (Gaza komitee Berlin) ter organizacije Socializem od spodaj (Sozialismus von unten). Pri svojem političnem delovanju se vseskozi spopada z represijo. Ta je najbolj slikovita na palestinskih protestih, ki v Berlinu potekajo vsakih nekaj dni in vsaj enkrat tedensko. Vsakič pride tudi do aretacij mirnih protestnikov. Kaj v Nemčiji pomeni biti aktivist za pravice Palestincev, je Ramsis Kiliani občutil tudi v stranki Die Linke, ki ga je na lokalni ravni želela izključiti, a se je na odločitev pritožil.
Triintridesetletni Kiliani je sicer učitelj nemščine in angleščine, političnemu boju pa se je začel posvečati po tem, ko je v Gazi izgubil velik del svoje družine. “Rojen sem v Nemčiji, moj oče je Palestinec iz Gaze, mama je Nemka. Spoznala sta se v Severnem Porenju-Vestfaliji, kjer je oče študiral arhitekturo. Poročila sta se, jaz sem bil prvi otrok, sestra drugi. V Gazo smo šli, ko sem bil star eno in tri leta, po tem ne več. Oče in mama sta se ločila leta 2002, ko sem imel 11 let. Oče se je vrnil v Gazo, tam si je ustvaril novo družino, z ženo sta imela pet otrok. Vsi so bili ubiti v vojni leta 2014. Dan, preden so jih ubili, sem z njimi govoril po telefonu. Rekli so, da so se dvakrat morali preseliti, a da so varni. Dan za tem jih je izraelska vojska ubila,” je svojo družinsko zgodbo opisal Ramsis Kilani, nato pa začel pripovedovati, kako se v zadnjih letih v Berlinu stopnjuje zatiranje podpornic in podpornikov Palestink in Palestincev.
Vse od 7. oktobra 2023 poslušamo novice o omejevanju palestinskih demonstracij v Berlinu in drugih delih Nemčije. Ampak podobno je bilo že prej, kajne?
Lahko povem, kako je, od kar sem se leta 2022 preselil v Berlin. Že tisto leto konec aprila sem sodeloval na palestinskih demonstracijah. Policija je rekla, da je nekdo vzkliknil nekaj proti Judom in zato so prepovedali palestinske demonstracije za več tednov. Demonstracije so prepovedali tudi za 15. maj, ki je za Palestince pomemben dan zaradi spomina na nakbo. Kljub prepovedi so tedaj različni ljudje in skupine poskušali prijaviti demonstracije, med njimi tudi Jewish Voice for Peace, in sicer kot protest za svobodo govora in pravico do združevanja. Pa so prepovedali tudi to. Vsake demonstracije, ki so bile kakorkoli povezane s Palestino, so prepovedali.
Bi lahko rekli, da so se leta 2022 razmere začele zaostrovati?
Takrat se je začelo. A pravici do protestiranja in javnega združevanja sta v Nemčiji temeljni demokratični pravici. Represija se je začela krepiti, ker se je tudi mobilizacija na demonstracijah tedaj krepila. Na ulicah je bilo po 15.000 ljudi, ki so nasprotovali etničnemu čiščenju v Sheikh Jarrah (soseska v vzhodnem Jeruzalemu, ki ga Izrael nezakonito okupira, op. a.). Na omenjenem protestu leta 2022, ki sem ga moderiral, je bilo več kot 2000 ljudi. Gibanje se je krepilo. In takrat so prvič prepovedali palestinske demonstracije. Vseeno smo šli na ulice. Zbrali smo se na Hermannplatzu v soseski Neukölln. Policija nas je obkolila in nas zadrževala skoraj dve uri. Potem smo na domove dobili obvestila, da nismo spoštovali ukazov policije – da smo sodelovali na nezakonitih demonstracijah. To je bila obtožba. Naslednje leto smo želeli biti ob obletnici nakbe pripravljeni. Policija je spet prepovedala demonstracije, a smo to pričakovali. Zato so protest na Oranienplatzu prijavile judovske skupine na temo judovske kulture in spomina, kar je v Nemčiji težko prepovedati. In tako smo skupaj z judovskimi skupinami organizirali demonstracije v spomin na nakbo. Policija je potrebovala nekaj časa, da je ugotovila, kaj se dogaja. Najprej so čakali na Hermannplatzu, ker so mislili, da bomo tam, nato so prišli na Oranienplatz in prekinili demonstracije. Veliko ljudi so poškodovali in mnogi so dobili kazni, nekateri so morali celo na sodišče.
Ampak tako je policija razgnala demonstracije na temo judovske kulture in spomina?
Drži. Rekli so nekaj v smislu, da zato, ker je skupina radikalnih Palestincev ugrabila demonstracije. Seveda to ni bilo res, protest smo organizirali skupaj. Za vse prepovedi protestov uporabljajo rasistične izgovore, ki so usmerjeni proti Palestincem in Arabkam v smislu, da so ti znani po tem, da so nagnjeni k nasilju in da se zelo čustveno odzivajo, zato naj ne bi imeli pravice demonstrirati.
A zakaj demonstriramo? Ker se je nekaj dotaknilo naših čustev, kajne? Za to gre pri demonstracijah. Potem se je zgodil 7. oktober. Takrat so na Sonnenalee v Neukölnu, na glavno ulico v arabski soseski, poslali posebne policijske enote. Prizor je spominjal na kontrolne točke v okupirani Palestini.
Kontrolne točke so bile tam le v času protestov ali ves čas?
Ves čas od 7. do 15. oktobra, torej kakšen teden. Bil je zelo intenziven teden. Za novo leto so spet zaprli cesto. Če si hotel vstopiti na Sonnenalee, si moral pokazati osebno izkaznico. Tega niso zahtevali od vseh, ampak so rasno profilirali. Ljudi so legitimirali, nekatere tudi aretirali, če so imeli na sebi kefijo ali če so izgledali kot Palestinci. Poleg tega so plezali na drevesa, da so snemali palestinske zastave, in prebarvali so zidove, ki so bili v barvah palestinske zastave. Ponoči je uporniška mladina vpila gesla, denimo Free Palestine, policija pa jih je lovila, kot bi se igrali igro psov in mačk. Lastniki trgovin so mladim pomagali, da so se skrili in ušli skozi zadnja vrata, medtem ko so bili policisti v svojih težkih oblekah in čeladah počasni. Prvi protest po 7. oktobru so dovolili na Postdamerplatzu, saj je šlo zgolj za prižiganje svečk in organizatorji so napovedali, da bo prišlo petnajst ljudi. Oblast je mislila, da je Postdamerplatz dovolj oddaljen od Sonnenalee in so javno zbiranje dovolili. A ko so ljudje slišali za palestinski protest, so odhiteli tja. Prej so ustavili mnoge proteste, tega pa niso mogli. Bilo je več kot tisoč, morda dva tisoč ljudi. Mislim, da je bilo tisti dan okoli 200 ljudi aretiranih, a demonstracije so se zgodile. To je bilo 15. ali 16. oktobra. Tedaj so bili palestinski protesti prepovedani ne le v Berlinu, ampak tudi v drugih mestih. Vendar so prepovedi ena za drugo padale, ljudje so se upirali, a represija je ostala. Na primer parola “Od reke do morja, Palestina bo svobodna” je še vedno prepovedana. Včasih prepovejo tudi druge besede, kot so intifada, pa tudi genocid in vojna. Pred začetkom protesta mora organizator vedno prebrati, česa ni dovoljeno vzklikati.
Je to novo ali se je podobno dogajalo že pred 7. oktobrom?
Gre za eskalacijo. V Nemčiji je potrebno protest vedno prijaviti. A te dodatne zahteve so specifične za palestinske proteste.
Po protestu na Postdamerplatzu protestov niso več prepovedali?
Ne. Enkrat ali dvakrat v letu 2024 so to poskusili, a jim duha ni uspelo vrniti nazaj v steklenico.
Ste leta 2024 organizirali obletnico nakbe?
Da, tokrat je niso prepovedali. A verjetno ste slišali, da so skušali prepovedati palestinski kongres z Yanisom Varufakisom …
Slišal sem tudi več zgodb o tem, kako policija na berlinskih ulicah preganja mladoletnike.
Palestinsko mladino terorizirajo že več let. Če kot Palestinec odraščaš v Nemčiji, se počutiš kot tujec, ki ga nihče ne želi. To vem iz lastnih izkušenj. Vse od začetka zanikajo naš obstoj, tudi v šolah, nastrojeni so proti nam. Na določeni točki vidiš, da ne gre zate kot posameznika, ampak za sistemski odnos, ki ga občutijo vsi Palestinci in Palestinke. Nemška država nas noče tu. Vidi nas kot grožnjo Nemčiji in vladajoči ideologiji. Nemški izraz Staatsräson (izraz izhaja iz izjave Angele Merkel, da je obstoj Izraela temeljnega pomena, zakaj obstaja Nemčija, op. a.) je služil za legitimiziranje trditve, da mora Nemčija nuditi brezpogojno podporo Izraelu, kar vključuje tudi zanikanje pravic Palestink in Palestincev. Veliko ljudi misli, da gre pri podpori Nemčije Izraelu za moralno vprašanje, za občutek krivde, a v resnici Nemčija to uporablja za vzpostavitev nove, nacionalistične in imperialistične politike, saj sporoča, da je sedaj na strani Judov – države Izrael in sionistov, zato naj bi ji lahko zaupali, da spet postane velesila. Njihova drža glede antisemitizma pa pripelje do tega, da je v Nemčiji vsak Jud, ki ni sionist, napaden. Če si protisinostični Jud, te bodo v Nemčiji napadali.
Kako opravičujejo, da so eni Judi dobri, eni pa ne?
To je najtežje. Zato hočejo utišati Jude, ki ne podpirajo sionizma, in jim dati čim manj vidnosti. Vedno uporabljajo isto propagando – da so Palestinci teroristi in antisemiti. In člankov, ki utrjujejo to propagando, je v medijih veliko.
Torej ne gre za občutek krivde, ampak za željo Nemčije, da bi postala moralna avtoriteta v zahodnem svetu?
Tako deluje to navzven. Obstaja pa tudi notranji cilj oblikovati novi nacionalizem, da bi bili spet lahko ponosni na nemško nacionalnost. Nacionalizem v Nemčiji deluje drugače kot v drugih državah, saj temelji na samokritiki, na priznanju, da so naredili ogromno slabih stvari v preteklosti, a se nato obrne v ponos, da so ogromno delali na tem, postali veliko boljši in so zato lahko spet pomembni.
A v resnici dela Nemčija spet isto napako? Gre le za drugo stran kovanca?
Natanko tako. Vse to delajo, da bi podprli genocid. Pred 7. oktobrom 2023 so mnogi verjeli, da je Nemčija dober primer soočanja s svojo preteklostjo. Ampak če se poglobiš v to, če živiš tu in razumeš, kako zadeve delujejo, vidiš, da to ni res.
V resnici ne gre za to, da bi opravili s preteklostjo, ampak za obrnjeno, novo različico nacionalizma, ki so ga morali redefinirati, a cilj je isti. Po drugi svetovni vojni so šli nekdanji nacisti v druge stranke, a so ostali v birokraciji. Konrad Adenauer je rekel: ‘Moramo imeti dobre odnose z Izraelom, ker imajo Judje še vedno veliko moči v svetu, še posebno v ZDA.’
Tu so resnični razlogi za današnji odnos Nemčije do Izraela in Palestine. Gre za geopolitične in ekonomske interese, ne za moralo. To je pomembno vedeti. Kot Nemec ne čutiš krivde.
Ampak prebivalkam in prebivalcem Nemčije politika nemške države do Izraela verjetno daje občutek krivde. Ali popolnoma verjamejo vladi?
Strah jih je, saj je represija zelo močna. Če podpiraš Palestinke in Palestince, lahko izgubiš službo, lahko izgubiš vse. Lahko te izločijo iz levičarske stranke, kot so mene. Ampak če pogledate ankete, je tri četrtine Nemcev proti vojaški podpori Izraelu. In skoraj polovica Nemcev ne verjame, da so nemški mediji nepristranski, ko gre za palestinsko vprašanje. To so ankete. Če boste o tem spraševali ljudi, javno ne bodo hoteli govoriti. V medijih ne najdeš teh pozicij, čeprav so večinske. Imamo torej dva razmisleka, enega na površini in enega pod njo.
Torej v resnici ljudje ne verjamejo vladi in medijem?
Ne. A jih je preveč strah obtožb antisemitizma, da bi to pokazali. Bojijo se karkoli reči, bojijo se iti na proteste. Obstaja glasna manjšina, denimo gibanje Antideutsche in desničarske skupine, ampak večina ne deli njihovega mnenja. Trditi, da je razlog za politiko Nemčije do Izraela in Palestine občutek krivde vseh Nemk in Nemcev, je preozko.
Zakaj ste bili izključeni iz stranke Die Linke?
Vedeti morate, da v stranki nisem imel pomembne vloge. Odkar sem se preselil v Berlin, sem bil del tukajšnjega odbora Die Linke, a brez funkcije. Hkrati sem bil zelo aktiven tudi v berlinskem gibanju za pravice Palestink in Palestincev ter proti genocidu. Zgodba moje izključitve se je začela oktobra 2024. V Berlinu je potekalo zvezno srečanje stranke. Desno krilo je predlagalo izjavo, da stranka obsoja vsak antisemitizem in da podpirajo državno represijo v boju proti antisemitizmu. To seveda pomeni, da so za represijo solidarnosti s Palestinkami in Palestinci. Rekli so, da sta Hamas in Hezbolah del tradicije nacizma in fašizma, ideologij, ki sta želeli eliminirati vse Jude. Nekateri člani stranke so predlagali spremembe izjave, nato so imeli glasovanje in večina je glasovala proti predlogom desnega pola stranke. Zato so se ti razjezili, šli na oder in napovedali, da bodo zapustili kongres. Odšli so z iztegnjenimi sredinci in ob vzklikanju žalitev. Mene ni bilo tam, o tem sem slišal in videl video. Posnetek sem delil na družabnih omrežjih, pojasnil, kaj se je dogajalo, in dodal, da je to absurdno. S tem so šli v medije. V medijih in s podporo še nekaterih članov Die Linke se je začela kampanja proti meni. Desno krilo je uporabljalo moje izjave, vzete iz konteksta, da bi izgledalo, da podpiram vojne zločine. S pravno pomočjo mi je uspelo doseči, da so nekatere izjave morali umakniti ali jih spremeniti. V javnost so dali izjave iz mojih zasebnih komunikacij, kar je nezakonito, hkrati pa so jih še napačno citirali. Torej so mi vdrli v telefon ali pa so dobili informacije od ljudi, ki so si dopisovali z mano. Nekateri člani desnega krila stranke so me v intervjuju za Spiegel obtožili, da je moja pozicija blizu antisemitizma. Delovali so podobno kot Antideutsche. Nato so stranki predlagali, naj me izključi. Na to sem se javno odzval in razjasnil stvari. Deležen sem bil veliko solidarnosti. Ljudje so pisali vodstvu stranke, pošiljali sporočila podpore, a kljub temu me je berlinski odbor izključil, saj so v komisiji mnogi simpatizerji desnega krila stranke. Ker se zavzemam za eno demokratično državo, kjer bi imelo judovsko in palestinsko prebivalstvo enake demokratične pravice, so me obtožili še, da nasprotujem obstoju Izraela. A na njihovo odločitev se bom pritožil na zvezni ravni stranke.
Želite ostati v Die Linke?
Oni bodo odločili o tem. Vsekakor pa nočem, da bi moj primer postal precedenčni za naslednje člane in članice stranke. Pomembno se mi zdi, da imajo povezave s propalestinskim gibanjem. Ker vidijo v tem nevarnost, želijo to preprečiti.
Kako politične razmere v Nemčiji vplivajo na propalestinsko gibanje?
Glavna problema sta izolacija in represija. Če si izoliran in žrtev policijske represije, ljudje razmišljajo o umiku, nezaupljivi so do novih ljudi, prihaja do trenj … Policija izvaja racije po domovih, ljudje dobijo občutek, da ne morejo nikomur zaupati … To vnaša v gibanje nemir.
Kako potem gibanje deluje?
Mislim, da je odgovor v množičnosti. Gibanje je potrebno razširiti, se prebiti iz izolacije. To ne pomeni, da spremenimo naša načela. Smo antisionisti, a potrebujemo večjo platformo, na kateri lahko delujemo in prepričamo nove ljudi, da je pomembno imeti načelno in dosledno držo. Morali bi biti bolj odprti. Če nas bo vse manj in manj, bo to za gibanje vse večja nevarnost. Prizadevati si moramo k aktivaciji treh četrtin prebivalstva, ki nasprotujejo vojaški podpori Izraela. Doseči moramo nove ljudi.
Vam to uspeva?
Moramo biti še boljši. Zbrali smo 20.000 podpisov pod peticijo proti nemškemu izvozu orožja v Izrael, ki jo bodo morali sedaj obravnavati v parlamentu. Vemo, da se ne bodo resno ukvarjali z njo, a na ta način smo aktivirali nove ljudi. Če o peticiji govorijo druge nevladne organizacije, nam to pomaga, da nas ne kriminalizirajo na delovnih mestih in univerzah, kjer nas drugače zatirajo. Zahteve morajo biti široke in konkretne. Trideset odstotkov nemškega orožja, ki se izvozi, gre v Izrael. Nemčija je za Izrael druga največja dobaviteljica orožja. In to je naša glavna zahteva: ustavitev dobave orožja Izraelu.