Vizija ni le stvar besed, ampak praks tu in zdaj

Tržna konurenčnost je izpeti ideal, h kateremu želi družbo še trdneje prikleniti tudi trenutna slovenska vlada. Zakaj je to nazadnjaška in zgrešena smer, je bila rdeča nit pogovora s Tomislavom Medakom. Hrvaški filozof je član levo-zelene platforme Zagreb je naš in koalicije Možemo, ki si je na zadnjih saborskih volitvah zagotovila sedem poslanskih mest. Jeseni je v Ljubljani pojasnil, zakaj ga zanima predvsem ustvarjanje družb, osnovanih na skrbi za človeka.

Določiti, kaj je preveliko in preveč zapleteno, da bi lahko razumeli in spremenili, je nehvaležno delo. Sploh ker so merila relativna in vedno ne merijo pravih reči. Tomislav Medak ve to iz lastnih izkušenj. Doktorski raziskovalec na Centru za postdigitalne kulture na britanski univerzi Coventry vztrajno dokazuje, kaj vse je možno s sodelovanjem in pogumom. “Proces sprememb ni in ne bo enostaven, preprost ali jasen. A vemo tudi, da pogostokrat ne opazimo, ko svet spreminjamo, dokler ni ta spremenjen,” pravi.

Kje smo?

“Cilj konkurence ni izpolniti in uresničiti družbene cilje, ampak zasledovati maksimizacijo dobička v gospodarstvu,” je dejal Tomislav Medak ob konferenci, ki je obeležila 100 let revije Maska. Okoljski in podnebni cilji razogljičenja niso ne nujni ne ponotranjeni cilji kapitalističnega gospodarstva. Danes se jih želi vsaditi v trg prek mehanizmov regulacije, kot je davek na izpuste CO2, in z dodatnimi vlaganji v zelene rešitve, verujoč, da bo trg deloval tako, da bo prisilil akterje k bolj okoljsko odgovornemu delovanju, pojasni.

“V tem je priznanje, da trg v sistemu kapitalističnega konkurenčnega tržnega gospodarstva ne more sam rešiti podnebne krize,” poudari družbeno ustvarjenost odnosov in trga. “Kot družba pa lahko zunanja pravila, ki regulirajo trg, spremenimo, da mora ta upoštevati okoljske kazalce.”

Planetarna ekološka in podnebna kriza nas silita v soočenje z uničevalno naravo sedanjega kapitalističnega tržnega gospodarstva. “Ljudje ustvarjamo ogromno dejavnikov, ki presegajo zmožnosti planeta in rušijo biološke sisteme,” opomni in našteje ključne dejavnike od izpustov toplogrednih plinov do izkoriščanja naravnih virov, posledica česar je tudi izumiranje naravnih vrst. Intenzivno industrijsko kmetovanje in proizvodnja povečujeta tudi onesnaženost s fosforjem in z nitrati, siromašenje rodovitnosti tal, ogroženost vodnih virov in kisanje oceanov. Pretekli čas holocena, opozori, so določali prav pretežno ugodni podnebni pogoji na Zemlji.

To, ali lahko kapitalistično organizacijo družb ločimo od uničevanja okolja in segrevanja podnebja, je zanimalo raziskovalca Jasona Hickla in Giorgosa Kallisa. Po analizi zgodovinskih podatkov sta prišla do sklepa, da kapitalistične zahteve po neprestani gospodarski rasti in akumulaciji kapitala to preprečujejo. “Dosežemo lahko le delne ločitve sistema od škodnih posledic. Zmanjšamo lahko denimo izpuste CO2, a praviloma je tudi to geografsko omejeno in ne planetarno,” opiše Tomislav Medak, kako se s sedanjim razvojnim modelom nadaljuje kolonialno logiko prilaščanja.

“Potrebujemo globoko sistemsko spremembo in trg tega ne more celostno, zadostno in zadovoljivo izvesti,” ponovi filozof. Na moči trenutno še vedno najmočnejših industrij, kot je fosilna, temelji tudi moč kapitalističnih bogatih držav in potrošniških družb. Prepletenost sveta se danes raje kot prednost predstavlja kot zastraševanje pred spremembami. Kava, ki jo pijemo, nosi tudi ceno fosilnih goriv. Kako torej začeti spreminjanje? Raziskovalci gibanja Odrast, med katere sodijo tako Tomislav Medak kot Jason Hickel in Giorgos Kallis, prepoznavajo prvi sistemski korak v opustitvi gospodarske rasti in dobička kot glavnih merilcev.

Mladi okoljski aktivisti na drugi strani Atlantika opozarjajo, da cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050 ni dovolj ambiciozen, saj so podnebne spremembe že tu. V njihovih akcijah jih vodi prepričanje, da če bodo sami naredili, kar lahko, bo to dalo pogum in moč tudi drugim, da se bodo borili za prihodnje generacije. Tomislav Medak trezno spomni na izračune obsegov zahtevanih sprememb.

Živimo v sistemu, kjer sta vodilna in edina cilja reprodukcija in rast kapitala. Šele nato, sekundarno ali kot stranski učinek pridejo družbeni cilji zadovoljstva ljudi, kakovosti življenja in zdravja.

Francoska ekonomista Thomas Piketty in Lucas Chancel sta izračunala, da je razogljičenje povzano z gospodarsko rastjo. Če ta raste, se povečuje tudi stopnja, s katero bi morali denimo upadati izpusti CO2. Potrebno znižanje 7,6 odstotka smo zaenkrat na globalni ravni zaznali zgolj v začetnem obdobju globalne pandemije koronavirusa. Ta je pokazala tudi, kaj vse je možno. Vprašanje, ki zdaj potrebuje odgovor, je, v kakšnih družbenih okoliščinah naj ukrepi potekajo in kaj naj bodo glavna merila in cilji, ki jih bodo zasledovali.

Cilj in pot sta skrb

Tomislav Medak je prepričan, da mora osredotočenost biti na zagotavljanju kakovosti človeških življenj, vseh. Zadovoljstvo ljudi, ko posamezniki enkrat imajo prihodek, s katerim lahko preživijo, ne raste več linearno z rastjo prihodkov. “Neskončna gospodarska rast ne pomeni večjega zadovoljstva ljudi – sploh ne v gospodarstvih naših družb, kjer med gospodarsko-političnimi cilji ni zdravja ljudi, kakovosti življenja, zadovoljevanja različnih, tudi družbenih potreb, ki jih imamo. Živimo v sistemu, kjer sta vodilna in edina cilja reprodukcija in rast kapitala. Šele nato, sekundarno ali kot stranski učinek pridejo družbeni cilji zadovoljstva ljudi, kakovosti življenja in zdravje,” strezni razumevanje družbene umeščenosti Tomislav Medak. Prepričan je, da mora družbeni sistem skrbeti za zagotavljanje kakovostnih in dobrih medčloveških odnosov, kar poudarja gibanje Odrast. Z globalno pandemijo je pomen skrbi in skrbstvenih dejavnosti postal še očitnejši, četudi ostaja politično-sistemsko še naprej razvrednoten in vse bolj prekariziran.

“Že z redistribucijo in usmeritvijo dejavnosti k zadovoljevanju človeških potreb bi sistem bistveno transformirali,” opisuje preusmeritev stran od rasti, potrošniših dobrin, izkoriščanja ljudi in uničevanja narave. Jason Hickel, podobno kot britanski avtor George Monbiot, piše o uničevalnosti sedanje družbene neenakosti, saj najbogatejši potrošijo neprimerno več od povprečnega posameznika ali posameznice. Njegov sklep je, da bo bolj trajnostni planetarni sistem zahteval tudi preprečevanje ekscesov potrošnje in luksuznega bogastva, ki trenutno obstajajo.

“V času pandemije smo vsi izkusili pomen narave in neprecenljivost medsebojne pomoči in solidarnosti,” je spomnil Tomislav Medak. Racionaliziranje pozidav kmetijskih in parkovnih zemljišč, zanemarjanje gozdov in zajezovanje rek so v času izolacijskih ukrepov prazno odmevali. Industrijska proizvodnja hrane in človeško uničevanje naravnih habitatov je zlovešče spremljalo spoznanje, da nasilnost naših posegov v naravo prispeva tudi k širjenju koronavirusov živalskega izvora. A oblastne institucije so vse uničujoče procese v zadnjih mesecih ponovno zagnale, v Sloveniji na čelu s krepitvijo in podporo govedoreji.

Hrvaški filozof poudari, da premik stran od družbe, ki jo obvladuje gospodarstvo in je osredotočena na materialne dobrine, proti družbi, ki postavlja na prvo mesto realne-družbene dobrine, ki so ljudem pomembne in vezane praviloma na skrb do soljudi, ne pomeni vrnitve k družinsko pogojenemu pozamezniku: “Gre za krepitev družbenih institucij, ki zagotvljajo vsem socialno varnost in zdravje v najširšem smislu.”

Spomni na stisko staršev, ki so v času pandemije morali prevzeti skrb, vzgojo in izobraževanje otrok. “Gre za delo, ki zahteva specifična znanja. To delo kot družba rešujemo z institucionalno organizacijo splošno dostopnih varstva in skrbi za otroke, vzgoje in izobraževanja.”

Tehnologija ni rešitev

V hrvaščini so vsaj štiri besede, ki opisujejo skrb: briga, oskrba, nega, pomoć. Utvara, ki jo širi tehnološki solucionizem je, da ljudje nismo odvisni drug od drugega, od družbe in medčloveških odnosov. Ti naj bi bili celo preveč naporni. “Skozi raziskovanje tehnološkega razvoja sem spoznal, da povzroča tehnologija vsaj toliko, če ne celo več frustracij, kot jih medosebni odnosi. Res pa ne cenimo in ne krepimo znanj, ki so pomembna v medosebnih stikih,” pravi Tomislav Medak.

Ločnico potegne med tehnološkim upravljanjem stvari in ljudi. Opiše neuspele poskuse, da bi s tehnologijo zamenjali ljudi v institucijah, ki temeljijo na medčloveških odnosih: “Na koncu se morajo ljudje prilagajati tehnologiji, če naj sistemi sploh delujejo. Rešitve tudi praviloma sledijo idejam menedžerjev, ne potrebam delavcev in ljudi.” Kritičen je do univerzitetno-raziskovalnih institucij, ki podpirajo ideje o tehnologiji, češ da lahko ponudi rešitve za vse. “Tehnologije upravljanja ljudi in medčloveških odnosov praviloma vnašajo dodatne zaplete. Utrjujejo hierarhijo, dominacijo, zelo redko krepijo sodelovanje in še redkeje prinašajo rešitve na bolje z vidika človeškosti in ustvarjanja skupnega dobrega.” A vendar algoritmi že usmerjajo in spreminjajo delovanje trgov in podjetij, delo policije in sodstva.

Platforme internetnega mreženja sledijo ciljem poslovnih modelov, ki povzročajo razdrobitev, prekarizacijo odnosov in komunikacije, opisuje avtor dveh monografij, med drugim knjige Zanič tehnologija za zanič svet (Shit Tech For a Shitty World). “Največje internetne platforme ne zanima razumevanje, ampak akcija – košček posredovane informacije, reklame, ki nato usmeri v novo akcijo.” Vse več raziskovalcev, programerjev in sociologov opisuje Facebook kot družbeno razdiralno omrežje, saj lovi pozornost z ustvarjanjem ogorčenja. “Nedvomno bi bilo bolje, če bi bile platforme javno dobro, ki bi jih vodili algoritmi, ki bi težili k boljšemu razumevanju in krepili komunikacijo,” se strinja Tomislav Medak. Eno takih omrežij, ki poudarjajo prostor soglasja, je platforma Pol.is, ki so jo uporabili tudi tajvanski družbeni aktivisti.

“Amazon je že zgodaj začel ustvarjati lastni prostor za ekonomske procese, lastni trg, saj ni hotel biti zgolj tržni akter,” opozori raziskovalec. Če je pred leti delovne odnose vodil proti dnu s svojim modelom nizkocenovni trgovec Walmart, so zdaj to vlogo prevzela Amazonova delovišča, kjer se pakira elektronska naročila s celega sveta. “V tem pogledu je Amazon mnogo bolj destruktivna multinacionalka kot Google ali Facebook,” pravi hrvaški filozof.

Skupno je revolucionarno

Lani je s kolegoma Valerio Graziano in Marcellom Marsom s Centra za postdigitalne kulture vzpostavil projekt Piratska Skrb (PirateCare). Izrisati želijo zemljevid skupnosti in kolektivov, ki se na neoliberalno preobrazbo odzivajo s skupnostnim organiziranjem. Neoliberalno preoblikovanje socialne države pomeni, da se jo vse bolj zlorablja za orodje nadzora, pogojevanja, poniževanja in izoriščanja. “Hkrati prihaja do poblagovljenja medčloveške skrbi in pomoči. Krči se skupne socialne storitve, da se vrača konzervativna in šovinistična socialna država,” spomni Tomislav Medak na napade na reproduktivne pravice žensk tudi v Evropi, od Poljske do Slovenije.

“Na Hrvaškem je ta transformacija sledila oblikovanju veteranske države. Veterani so socialno državo spremenili v sistem, ki ne zagotavlja socialnih pravic enakopravno, ampak določa zaslužne. Sistema ne zanimajo potrebe ljudi, ampak kje je čigavo družbeno mesto. S tem se reproducira država, osnovana na tako imenovani domovinski vojni. Ta oklepa ideologijo skupnosti, ki jo zaradi razpada sistema socialne varnosti preveva konzervativizem,” strne trenutno stanje.

Cilj je izničevati neenakost. Tudi na področju znanja, kar je tesno povezano z ekonomsko neenakostjo.

Zato mu je blizu delo ekip Ženske na valovih (Women on Waves), ki omogočajo pravico do izbire in do telesne nedotakljivosti ženskam, ki je nimajo v državah, kjer bivajo. Analizirali so tudi delo skupin, ki so prevzele naloge reševanja življenj ljudi, kjer so države zatajile. “V vse večji meri so ti zdravstveni, pomorski in drugi delavci v Sredozemlju in na Balkanu prisiljeni kršiti nacionalne predpise, da lahko izpolnijo temeljna načela mednarodnega humanitarnega prava,” opiše filozof, kako se ponovno v zakone vpisuje protipravne prakse, da bi se te normaliziralo in formaliziralo. Dejanja skrbi in solidarnosti pa lahko poganjajo tudi digitalno piratsvo, ki ga z Marcellom Marsom razvijata skozi gradnjo knjižnice v senci, ki sta jo poimenovala Spomin sveta (Memory of the World).

“Cilj je izničevati neenakost. Tudi na področju znanja, kar je tesno povezano z ekonomsko neenakostjo,” pojasni projekt, ki prevprašuje idejo lastništva in trenutni sistem kapitalizacije vsega. “Zame je internet še vedno predvsem to – orodje dostopnosti, za krepitev domišljijskih horizontov, ki jih odpira javno dobro.”

Spomni še na skupnostne kuhinje, ki so jih ljudje vzpostavili med pandemijo. Ponekod so se restavracije in šole preoblikovale v javne kuhinje, kjer so kuhali tople obroke. Te so nato razvažali in delili ljudem, ki so jih potrebovali.

Prakse solidarnosti so radikalna pedagogika. Razkrijejo nesmiselnosti sedanjega sistema, kjer obstajajo presežki hrane, ki zgnijejo, medtem ko so ljudje zraven lačni, opisuje nastajanje alternative in drugačnih sistemov. “Danes, ko je družba organizirana ekonomsko in ne skrbstveno, vidimo, da ni preprosto opraviti prerazporeditve dobrin, da bi te zadovoljile potrebe, kjer so. In to odpira vprašanja za koga obstaja in se prideluje kaj, kje in čemu se namenja zemljo in denar.”

Prakse, ki jih analizirajo, rešujejo potrebe posameznikov kot skupne. So opomin, da so vsi vidiki naših življenj posledica političnih odločitev, ki jih sedaj najpogosteje narekuje in ključno oblikuje trg oziroma zahteve po dobičkonosnosti. “To nam daje ogromno možnih vstopnih točk, da začnemo stvari spreminjati – le na področju hrane je to lahko odmik od industrijske k ekološki pridelavi hrane ali permakulturi, lahko gre za način priprave in delitve, za izkazovanje skrbi in zagotavljanje potreb.”

Obstoječi sistem, doda, je premočan in prepomemben, da bi ga spregledali in prepustili. Država ima več časa, sredstev in moči od družbenih gibanj. “A to ne more biti izgovor, da se že vnaprej odpovemo boju in prepustimo ta politični prostor. Za dosego sistemskih sprememb je v resnici prav zato tako zelo pomemben,” pravi Tomislav Medak. Doda, da je ključno, če in kako naša dejanja vplivajo in preoblikujejo sistemske institucije in družbene strukture. Pri vstopu na polje klasične politike pa je pomembna kapaciteta politizacije in mobiliziranja. Tu se pokaže pomen raznolikosti strategij, je prepričan. “Naše družbe so pluralne. Sistemi, ki jih prevevajo, so kompleksni. Zato so spremembe postopne in pogostokrat niso linearne. Organiziranje mora obstajati v različnih oblikah, a hkrati krepiti skupnostno.”

Ekološka tranzicija bo zahtevala dolgoročnost in vztrajno doslednost delovanja, ki presegata štiri- ali osemletne volilne abonmaje. “Graditi moramo na strukturi delovanja in usmeriti energijo na področja, kjer je realna možnost, da dosežemo spremembe,” povzame izkušnje iz političnega delovanja v Zagrebu. Zavrne, da je to kapitulacija v realizem malih korakov. “Potrebujemo kolektivne izkušnje in vedenje, da lahko dosežemo spremembe, ko delujemo skupno, tudi če na različne načine.”

Ko ljudje dajo svoj politični glas idejam, to poveča odgovornost, pravi. “Gre za iskrenost obljub in razumevanje realnih možnosti, kaj lahko dosežemo z oblastjo, denimo v mestni občini. Vizija ni le stvar besed, ampak praks, ki se začnejo tu in zdaj. To je izziv preoblikovanja kompleksnih sistemov.  Pomemben ni le cilj. Vseskozi moramo vedeti, da bo sam proces oblikovanja poti sodoločil končni cilj.”

Danes sta parlament in klasična politika karneval. Ljudje, ki si želimo sprememb, smo resni.

Nezaupanje ljudi, pravi, je treba razumeti in vzeti resno. “Tudi znanost je proces, nikoli ni končno dejstvo,” opozori in doda, da opustitev znanstvenih načel na račun kapitalskih koristi v zadnjih desetletjih seveda ni pomagalo pri krepitvi zaupanja ljudi.

“Morda smo teoretiki in zagovorniki sprememb, ker razumemo položaje ljudi v svetu in odnose izkoriščanja. A bolje moramo to znati pojasniti ljudem, ki živijo okoli nas in tu z nami. Danes sta parlament in klasična politika karneval. Ljudje, ki si želimo sprememb, smo resni,” pravi. Hierarhija, ki zahteva slepo vero v avtoritete, je zastarela. “Tudi sedanji politični sistemi, ki temeljijo na hierarhičnih avtoritetah, nimajo več orodij za upravljanje in nadzorovanje negotovosti, ki jih člani družb občutimo in živimo.”

Za kaj bomo namenili čas, ki ga imamo?

Pandemija koronavirusa je dodatno poudarila prav negotovost. A negotovost, opozori hrvaški filozof, bo spremljala prihodnje krize, soočanje s podnebnimi spremembami, mnogi ljudje v prekarnih ekonomskih položajih vseskozi živijo v negotovosti. “Kljub temu moramo oblikovati politike za prihodnost, upoštevajoč negotovosti. Ta sprememba v razmisleku je točka, kjer se bo lomila politika in kjer se bo zlomilo marsikaj,” je prepričan.

Kot je nemogoče ubežati negotovosti, tako sta individualna in kolektivna svoboda nujno povezani. Ene brez druge ni. “Trg nagovarja le individualno svobodo, predvsem svobodo izbire kot neodvisno danost. A vsem je v interesu živeti v družbi, kjer so dostopni kakovostno šolstvo, zdravstvo in infrastruktura. Družba mora delovati, da lahko njeni člani ustvarjajo, živijo, preživijo, živijo kakovostno in zadovoljno. Danes je trg dela generator krivic, saj krivično razporeja delovni čas in napore, ki so potrebni, da ljudje zaslužimo dovolj za preživetje,” pravi član politične platforme Možemo.

Neoliberalizem je ljudi prepričal, da smo krivi za svoj položaj znotraj sistemskih struktur. “A sedanja svoboda potrošniške izbire pomeni za mnoge nekvalitetno življenje in nezadovoljstvo. Mnogi se dnevno soočajo z lastno nemočjo, da bi spremenili svoj položaj, pa bi morda želeli vplivati tudi na izboljšanje družbe. Vendar je redko zaupanje v kolektivno družbeno svobodo in moč, da se lahko skupaj odločimo, kako in kaj bomo proizvajali, kako se bodo porazdelili delo in napor, prosti čas in skrb. To so naša skupna, družbena vprašanja in kolektivna svoboda, ki si jo moramo znova in skupaj izboriti. Ključna je za svobodo posameznika, če naj ima ta kak pomen,” pravi Tomislav Medak.

Tako kot planet je tudi čas, ki ga imamo ljudje, omejen, se naveže na knjigo Martina Hägglunda To življenje (This Life). “Pomembno je, kako čas organiziramo, ali se čutimo zadovoljne in svobodne. Ali pa imamo vseskozi le občutek, da nam je čas ukraden in da naša življenja niso zares naša?”

Sedanji ustroj modernih družb posameznikovo družbeno integracijo in redistribucijo pogojuje z mestom, ki ga zasedamo na trgu dela. “Če se s tem ustrojem strinjamo, oseba z invalidnostjo ne bo nikoli resnično enakopravna in v celoti vključena v družbo,” opozori. Morda ima nekdo izjemen um, a mu bolezen preprečuje dolgotrajno sedenje, drugi ima izjemne fizične sposobnosti, a ne vidi barv, tretji govori številne jezike, a ima poškodovan vid. “Katera korporacija bo v današnji ekstremni konkurenčnosti pripravljena kapital nameniti za to, da prilagodi delovno mesto človeku?” Na Hrvaškem, pojasni, delodajalci raje plačajo kazen, kot da bi zaposlovali zakonsko predpisan delež oseb z invalidnostjo.

Te tržne pogojenosti ne more rešiti univerzalni temeljni dohodek, opozori. Ta ne prevprašuje trga kot merila, ampak le dviguje dno, kamor lahko trg potisne ljudi. “Bojim se, da univerzalni temeljni dohodek vodi v dodatno individualizacijo, ki je izolirajoča. Ne gre za kakovostno pot iz problemov sodobnih družb, saj ne gradi na skupnosti niti ne krepi javnega dobrega, skupnih in javnih prostorov. Ne upošteva, da ima lahko človek v različnih trenutkih morda specifične potrebe, ki so vseeno legitimne in rešljive, če se je le sistem pripravljen prilagajati človeku in iskati skupne rešitve.” Nasmehne se, da je zanimivo, da na tem področju ni toliko inovacij kot drugje, kjer so lažje vnovčljive. Zato je treba prevprašati zakonitosti trga, ki nas omejuje. Danost, ki jo priznava Tomislav Medak, je prilagodljivost družbenega sistema – in ta mora temeljiti na skrbi za vsakega človeka.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.