Sem oseba, ki ima težjo obliko govorne napake, zato časopis večinoma ponujam po lokalih, ker me imajo tam čas poslušati. Če ogovorim hodeče ljudi, jim ne morem prodati časopisa, ker že na sredi povedanega obupajo. Vesel bi bil, če bi si vzeli minutko, da lahko dokončam povedano. Ni nujno, da časopis kupijo, bi pa prosil, da me poslušajo do konca, ker nisem sam kriv, da jecljam.

Zadnjič tako po lokalih ponujam in neka ženska hitro skrije torbico pred mano. Nato se drugi pridušajo: “Vi ste pa premladi za ponujanje tega časopisa.” Pa jim razložim svoje stanje, nakar se mi opravičijo in mi dajo še malo drobiža. Je pa res, da se že od januarja v Ljubljani Kralji zelo slabo prodajajo, zato jih včasih kupim večjo količino in grem poskusit srečo v Kočevje. 

PS: Pišem pod vzdevkom Kočevski medved, moje pravo ime pa je Klemen Levstik. Rojen sem 4. septembra 1984 in sem trajno nezaposljiv zaradi poškodbe hrbtenice. To pojasnjujem tistim, ki menite, da sem premlad za ponujanje časopisa. Pred tem sem kradel, ker me je bilo sram ponujati Kralje, zato sem odsedel kazen 5,2 leta zapora. Zdaj sem kralj in mi je prav malo mar, kaj govorijo ljudje. Naj še enkrat poudarim – sem trajno nezaposljiva oseba. 

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil objavljen v majski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}