Odločiti se moramo, da politike in ukrepi ne bodo več privilegirali kapitala in konkurenčnosti, pravi sociologinja in ekonomistka Ana Podvršič. Njena monografija Iz socializma v periferni kapitalizem je tiste vrste knjiga, o kateri je pisal Bertolt Brecht – orožje, ki ga je za vzeti v roke.
Knjiga Iz socializma v periferni kapitalizem naj bi bila sprva knjižna različica vašega doktorata, a je postala zgodba zase, kajne?
Da, v doktoratu sem se ukvarjala s slovensko tranzicijo, ki velja za izjemno zgodbo, posebej v primerjavi z ostalimi državami postsocialistične periferije. A s tem sta vsaj dve težavi. Slovenijo se izvzema iz širšega zgodovinskega procesa neoliberalizacije držav, ki mu te niso mogle ubežati, četudi se je ta družbeno-politični projekt udejanil na različne načine. Druga težava je postala očitna posebej s krizo evroobmočja, ko se je jasno pokazalo, da je Slovenija ena od perifernih gospodarstev evro območja. Dolžniška kriza ter posredovanje Komisije EU in Evropske centralne banke sta bili v Sloveniji primerljivi s situacijo v državah južne periferije. V doktoratu sem analizirala ta ‘razvoj’ Slovenije od konca osemdesetih dalje; kako sta se odvijali neoliberalizacija in periferizacija, zakaj sta se morda kazali drugače kot v drugih državah, kaj so bili mehanizmi in do kakšnih družbenih konfliktov je to pripeljalo. Fascinantno spoznanje je bilo, da Slovenija, ne le da ni izjema, ampak je analitično gledano zelo poučen primer procesov ponovne periferizacije in neokolonizacije držav srednje in vzhodne Evrope po koncu osemdesetih skozi procese ‘združevanja Evrope’. Zelo pomembni – in vir konfliktov – so bili pri tem razredni odnosi, pokažejo se mednarodni in institucionalni mehanizmi. Pri drugih državah so ti procesi tekli ‘lažje’, Slovenija pa je zaradi zgodovinskih izkušenj samoupravljanja, jugoslovanskega socializma in svojega položaja znotraj Jugoslavije krasen primer za proučevanje mehanizmov podrejanja in dominacije.
Potreben je zgolj znanstveni odmik in analiza politik kot eksperimenta?
Tako nekako. (nasmeh) Doktorat sem zagovarjala leta 2017, vabilo, naj pripravim knjigo, pa sem dobila tik pred tem. A mi je bilo težko sprejeti, da bi bila knjiga zgolj predelan doktorat. Zdelo se mi je premalo. Nato sem prejela štipendijo Marie Curie za raziskovanje razpada Jugoslavije ter kako so nanj vplivale dolžniška kriza in politike odplačevanja dolgov. Proces transformacije slovenske države sem želela postaviti v ta zgodovinsko in politično daljši okvir. Knjiga tako združuje novo analizo jugoslovanskega obdobja, ugotovitve iz doktorata, sega pa tudi v čas po letu 2017.
Pomembno mi je bilo, da bralcu ponudim drugačno perspektivo na nedavni razvoj Slovenije. Knjiga izhaja iz predpostavke, da krize niso izjemno obdobje, ampak normalnost kapitalizma. In Jugoslavija je bila del širšega kapitalističnega sistema, ki mu ni mogla ubežati. Potek in spreminjanje njenih politik sem analizirala prek strukturnih kriz kapitalizma. Te imajo bistven vpliv, saj so obdobja rasti izjema. Zanimalo pa me je tudi, kaj je po razpadu Jugoslavije omogočilo 15 let gospodarske rasti v Sloveniji; zakaj nismo bili kot številne druge postsocialistične države v krizi že proti koncu devetdesetih let.
So odgovori z vidika družboslovne znanosti jasni?
Pri omenjenih vprašanjih se je izkazalo, da je bistveno analizirati družbene boje in podedovane gospodarsko-ekonomske strukture, ki so bile vzpostavljene v času samoupravne Jugoslavije. Odločen upor organiziranega delavstva v začetku devetdesetih zoper napad kapitala je dosegel, da smo nekaj časa še ohranili socialno državo in s tem kupno moč prebivalstva. Ta je bistvena za stabilnost gospodarstva oziroma za stabilnost gospodarske rasti, saj je povpraševanje lahko zunanje, domače ali oboje – ohranitev domače kupne moči je pripomogla k ohranitvi relativno visoke ravni življenjskega standarda. Hkrati so se slovenski politični voditelji odločili slediti vzoru zahodnih gospodarstev, da ne bodo razprodali bank, ampak da jih bodo sanirali in vzpodbujali domače lastništvo oziroma domač finančni kapital. To je omogočilo stabilnejše okrevanje bančnega sektorja. Niso sledili tujim, neoliberalnim svetovalcem, ki so zagovarjali privatizacijo ali prestrukturiranje, ki ni omogočalo okrevanja. Kombinacija ohranjanja domače kupne moči in relativno stabilen bančni sektor, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi Banka Slovenije, lahko pojasni, zakaj v Sloveniji ni bilo krize konec devetdesetih. V knjigi Slovenia: From Yugoslavia to the European Union, ki je leta 2004 izšla pri Svetovni banki in ki združuje besedila različnih slovenskih ekonomistov, je Tine Stanovnik zapisal, da je bila socialna država kamen stabilnosti slovenskega gospodarstva v devetdesetih.
Vi v knjigi omenjate nov koncept – Bruseljski konsenz. Spomni na Washingtonskega, a med njima so tako podobnosti kot razlike?
Že ime nakazuje, da so nosilke Bruseljskega konsenza institucije EU oziroma evro območja. In ker ima Evropska centralna banka sedež v Frankfurtu, je na mestu pomislek, ali ne bi bilo bolje reči Bruseljsko-frankfurtski konsenz. Gre za konsenz finančnega sektorja in mednarodnega kapitala. S tega vidika razredne podlage sta si Washingtonski konsenz iz osemdesetih let prejšnjega stoletja in Bruseljski konsenz podobna. Gre za zavezništvo vlad in državnih politik z mednarodnim kapitalom, multinacionalkami in s finančnim sektorjem. Danes težko ločimo med industrijskim in finančnim kapitalom, saj sta ločena le, dokler sta majhna. Večje, močnejše in bolj internacionalizirane kot so korporacije, bolj sta ti dve vrsti kapitala prepleteni. Podjetja vlagajo danes več v finančne špekulacije in v finančni kapital kot v industrijske raziskave in razvoj.
Cilj Washingtonskega konsenza, kot je bil uresničen v Jugoslaviji, je bila zaščita mednarodnih bank – šlo je za mehanizem, ki je jugoslovanske politike silil, da so sredstva najprej namenjali odplačilu dolgov in da so krepili tržne mehanizme. S tem se je zapostavilo prestukturiranja podjetij, pa tudi bank, in zadovoljevanje družbenih potreb. Edina prioriteta je bilo odplačevanje dolgov. Tudi v tem pogledu socialno-ekonomskih politik sta si z Bruseljskim konsenzom podobna. Pa tudi v tem, da sta se oba mehanizma razvila v času strukturnih kriz kapitalizma: eden po krizi povojnega fordizma, drugi po krizi neoliberalizacije.
Razlika je v tem, da je bil Washingtonski konsenz svetovni in je temeljil na prevladi Amerike, Bruseljski pa je omejen na Evropo in črpa moč tudi iz tega, da je formaliziran v pravnih aktih, kar je pomembna razlika.
A Bruseljski konsenz ni učinkoval zgolj na članice EU?
Da, sega tudi denimo v Srbijo, ki je bila med prvimi državami, ki so se morale podrediti zahtevam Komisije EU in Mednarodnega denarnega sklada. Tedaj še ni bilo trojke, a te vrste zahtev se je že uveljavljalo v državah Balkana.
Ali drži, da je Washingtonski konsenz kot okvir za politične ultimate uporabljal kredite Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada?
Glavni oblikovalci Washingtonskega konsenza so bile institucije ZDA. One so za države svetovne periferije oblikovale politike odplačevanja dolgov. Ti mehanizmi so vplivali na politike socialističnih držav. Šlo je za politično-razvojno paradigmo, ki sta jo širila tudi Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Danes lahko na Washingtonski konsenz gledamo kot na vzvod za krepitev izkoriščanja delavskega razreda in za širitev gospodarskega liberalizma na svetovno polperiferijo in periferijo, s čimer se je ponovno vzpostavilo nadvlado jedrnih kapitalističnih držav nad temi gospodarstvi in državami, še posebej z vidika socialno-ekonomskih politik.
Omenili ste pomembno razliko Bruseljskega konsenza?
Da. To, kako je institucionaliziran in kako se ga uveljavlja na ravni držav, nam kaže, da je Bruseljski konsenz mnogo bolj avtoritaren. Osnovan je na tehnokratskih politikah, ki se odvijajo na nadnacionalni ravni in temeljijo na iluziji, da so vse članice enake, četudi vidimo, da je EU integracija neenakih partnerjev.
Bruseljski konsenz prinaša z mehanizmom evropskega semestra popolnoma nov način gospodarskega upravljanja. Predpostavlja letni nadzor, usklajevanje in določanje neoliberalnih politik članic, in to ne le tistih, ki so zadolžene. Tudi če države niso v odnosih odvisnosti, se jih vpne v sistem nenehnih neoliberalnih reform, ker so članice EU in ker njihovi letni proračuni niso ‘uravnoteženi’. Prav temu smo priča v Sloveniji tudi sedaj.
Govorimo o fiskalnem pravilu?
Da, glede sedanjih procesov, a na začetku je šlo za enega od maastrichtskih kriterijev: omejitev na letni ne več kot 3 odstotni javnofinančni primanjkljaj. V času krize se je v EU sprožilo člen, ki omogoča, da sta Komisija EU in Svet EU države, ki so presegle te tri odstotke, postavila pod nadzor in v paternalističnem slogu zahtevala neprestano reformiranje: tako se je krčilo moč sindikatov, nižalo plače in zmanjševalo sredstva za javne sisteme, še posebej za javno zdravstvo in socialno varstvo. To se je zahtevalo od držav, ki niso bile ‘izjemno zadolžene’. Za slednje se je vzpostavilo ordo-liberalno dolžniško, suženjsko kletko – v Grčiji se je ta neokolonialni odnos dominacije najbolj očitno pokazal.
V tem se Bruseljski in Washingtonski konsenz razlikujeta. Pri Bruseljskem konsenzu gre za mehanizme, ki jih je vzpostavila EU in s katerimi je države na regulatorni, institucionalni način vpela v ‘politike prilagajanja’. Gre za izjemno anti-demokratični, anti-družben, tehnokratski način, ki temelji na veri v strokovne presoje in v njihovo navidezno politično nevtralnost. Bruseljski konsenz temelji na prepričanju, da trgi delujejo najbolje, ko je država jasno omejena in ni mogoče, da bi javni interesi vplivali na njene odločitve. Zato sedaj fiskalno pravilo na najvišjih, ustavnih ravneh formalno preprečuje državam, da bi potrošile več, kot ustvarijo. A vidimo, da ta pravila še zdaleč niso zabetonirana in jih vlade spoštujejo selektivno. Ko želijo upravičiti reze v socialno varstvo, javno zdravstvo in v plače, se sklicujejo nanje; ko večajo izdatke za vojsko in militarizacijo države, pa na fiskalno pravilo hitro pozabijo. Najbolj očitno se to kaže v tem, da se Komisija EU ne drži lastnih pravil, ko pride do podpore kapitalu – nenazadnje je v času krize reševala banke, v času pandemije pa omogočala podjetjem brezpogojne subvencije.
Bruseljski konsenz je kot rečeno pri tem vseeno regionalno omejen, medtem ko je Washingtonski poskušal obuditi imperialistične odnose na svetovni ravni, predvsem do držav, ki so pred tem poskušale s socialističnimi politikami ali so se industrializirale z nadomeščanjem uvoza – denimo južna Amerika. Vse te države so se v času po drugi svetovni vojni trudile zmanjšati odvisnost in se upreti nadvladi kapitalističnih velesil – jedrnih držav. Washingtonski konsenz je imel razredni in imperialistični vidik. Bruseljski prav tako, a imperializem je regionalno omejen.
Kako razumeti to pravno vpisovanje mehanizmov, ki omejujejo javne politike? Z mednarodnimi investicijskimi sporazumi smo videli v zadnjih letih poskuse, da bi se za interese kapitala sprejelo vzporedne pravne sisteme sojenja in oblikovanja politik. Je zadaj strah, da bodo demokratične družbe slej ko prej zahtevale bolj družbene in enakopravnejše politike?
Ne vem, če gre za strah. Kapitalizem je doživel svoj razcvet ravno konec osemdesetih let in v devetdesetih. Tedanja krilatica, da smo priča koncu zgodovine, je bila vezana na idejo, da naj bi bilo konec z alternativami kapitalizmu.
S čimer je kapitalizem izgubil zunanjega sovražnika, ki lahko služi kot moment povezovanja in krepitve?
Drži. Leta 1992 je bila v času kapitalistične evforije podpisana Maastrichtska pogodba. Pri tehnokratskih, norminiranih ekonomskih politikah je opazen planetarni trend sklepanja različnih mednarodnih sporazumov o prosti trgovini in investicijah. A na ravni EU ima ta fenomen dodatne razsežnosti, saj je bil del razvoja evropskih integracij, od povojnih let pa do danes. Rimska pogodba iz leta 1957 govori o moči svobodnega trga in o pomenu neizkrivljene konkurence. Razvoj EU je vseskozi pod močnim vplivom ekonomske šole nemških ordoliberalcev, ki temelji na prepričanju, da je svobodni trg optimalen, ko so socialne politike jasno, zakonsko omejene, kar onemogoči razvoj socialnih in delavskih pravic oziroma te vseskozi krči.
Že ob pripravljanju Maastrichske pogodbe, ki vključuje te omejitve – da dolg ne sme presegati 60 odstotkov BDP in letni proračun ne sme imeti več kot 3 odstotnega primanjkljaja; ter omejitve inflacije in obrestnih mer z vezanostjo na povprečje izbranih članic EU –, je Stephen Gill napisal kritično analizo, v kateri je ta sistem označil za ‘novi ustavni red’ – new constitutionalism. Neoliberalne politike in ukrepe se ne zgolj promovira in vzpodbuja, ampak se jih zapoveduje s pravnimi normami. Gre za kvalitativni preskok, ki se je zgodil po koncu osemdesetih, kako se zagotavlja uvajanje neoliberalnih politik. V času krize evroobmočja pa so evropske vlade, zlasti iz centralnih držav, temu evropskemu ustavnemu redu dodale še novo, avtoritarno dimenzijo. Politike, ki so bile vpeljane v času krize evroobmočja, vključno s fiskalnim pravilom, namreč neposredno napadajo prakse in institucije formalnih demokracij. To kaže predvsem na izgubo hegemonije. Po krizi evroobmočja in ob nepravičnem upravljanju z njo oziroma ‘reševanju’ se je prepričanje o vsesplošni dobrobiti evropskih integracij razblinilo.
V kolikšni meri je novi, neoliberalni pravni red EU odraz strahu vladajočih pred množicami razočaranih delavcev in delavk?
Strah, mislim, da je prišel posebej ob finančni krizi po letu 2008, ko je prišlo do mobilizacij na različnih koncih sveta, od Wall Streeta do zasedb trgov v Evropi in sindikalnih protestov. Na začetku devetdesetih je obstajala predvsem popolna evforija in glorifikacija globalizacije. Politike, ki omejujejo sindikate in zatirajo proteste, se je začelo na ravni EU sprejemati predvsem po letu 2008, tehnokratizacija gospodarskih politik pa se je zgodila že prej.
Živimo pa danes nadaljevanje te tehnokratizacije in Bruseljskega konsenza?
Da, določila Maastrichtske pogodbe so torej obstajala, a se jih do finančne krize ni dosledno uveljavljalo. Zato je s krizo prišlo tudi do ogorčenja: “Ali je to EU? Saj nismo šli zato v EU!” Gledali smo novice iz Grčije, o revščini, o otrocih, ki so nosili toaletni papir v šole, ker je tem zmanjkalo denarja … kriza je prinesla brutalne podobe. S tem pa tudi pravo, razredno naravo evropskih integracij. Prvo desetletje tretjega tisočletja je zaznamoval gospodarski razcvet, EU se je razširila, ni bilo večjih pretresov … a nato je prišlo do krize in protestov, vzpostavile pa so se tudi nove leve politične sile, kar je zelo pomembno.
A če ostaneva še pri dediščini socializma, ki je hkrati služila kot navdih tudi za novo levo politiko, čeprav se je zdelo, da ta ne ve, kako to peljati naprej. V knjigi pišete o samoupravljanju, kar je del jugoslovanske izkušnje, ki je služil kot vzor za razvoj delavskih praks po Skandinaviji, v Franciji, Italiji in Ameriki. Kje se je jugoslovansko samoupravljanje zalomilo, a tega ne razumemo dovolj dobro? Pogosto naletimo na že a priori zavračanje teh konceptov?
Opozoriti moram, da je delavsko samoupravljanje potekalo na ravni podjetij. Mene je zanimalo makroekonomsko dogajanje. Samoupravljanje je šlo v napačne smeri zaradi političnih odločitev, ki so določale njegov razvoj. Samoupravljanje nima že samo po sebi določene vsebine. Vsebino samoupravljanja določajo in ključno sooblikujejo družbena razmerja moči in institucionalni okvir, ki omogoča in vzpobuja določena sodelovanja in vključevanja ter solidarnost. Podobno je z zasebno lastnino – poznali so jo tudi v socialističnih sistemih, a je igrala drugačno vlogo kot jo v sedanjem sistemu. Koncepti ali teoretične institucije ne določajo sami svoje vsebine niti družbenih učinkov. Te so na koncu stvar političnih odločitev.
Ne maram moraliziranja. V svoji analizi, zakaj smo se znašli v perifernem kapitalizmu, sem šla do prve krize samoupravljanja in pogledala tedanje politične odločitve. Sredina šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila za Jugoslavijo zelo pomembna: nova ustava in uvajanje ‘tržnega socializma’. Vodilne politične sile so sprejele politične odločitve, ki so predstavljale preobrat, odklon ali morda celo zavrnitev dotedanjih zavez, da bodo s politkami krepile in razvijale samoupravljanje na socialistični podlagi. Namesto tega so se odločile, da bodo krizo – ki je bila tudi kriza samoupravljanja – reševale s krepitvijo vloge trga in tržnih mehanizmov. Če pogledamo družbena razmerja moči, so se politični voditelji odločili skleniti zavezništvo z ekonomsko birokracijo oziroma podpreti in okrepiti moč govorice, interesov in glasov ekonomske birokracije, ki je že tedaj imela močno zavezništvo med političnimi predstavniki, še posebej v bogatejših, razvitejših in bolj industrializiranih regijah, kot je bila denimo Slovenija.
Kaj bi bila alternativa?
Da bi krepili zavezništvo z delavkami in delavci, da bi podprli njihove interese, demokratizirali procese odločanja na državni ravni z vključitvijo njihovih predstavnikov ter da bi ohranili zavezanost socialističnemu projektu. Vendar so se raje odločili, da bodo prvo pomembno krizo samoupravljanja reševali s krepitvijo tržnih mehanizmov tako navznoter kot navzven. Okrepili so torej povezovanje s kapitalističnim svetom, pri čemer niso upoštevali, da bo to sodelovanje za Jugoslavijo nujno periferno, v podrejeni vlogi. Solidarnosti v kapitalističnem svetu ni. Amerika je bila morda vesela, da se ji je odprlo jugoslovansko tržišče, a mehanizmi, ki se jih je s tem povezovanjem vzpostavilo, so Jugoslaviji preprečevali, da bi zmanjšala svojo odvisnost od uvoza. Tako se je Jugoslavija ujela v začaran krog: bolj ko se je povezovala s kapitalističnim svetom, bolj je ponovno postajala odvisna od njega.
Navznoter so se pokazali odmiki zaradi preloma zavezništva z delavskim razredom. Najprej je prišlo do večje avtonomije bančnega sektorja, kar je pomenilo, da so banke lahko vlagale kamor so želele in to ob vse močnejši dobičkonosni logiki. Če nas zanima razvoj alternativnega družbeno-gospodarskega sistema, vidimo tu prvi premik vstran.
Če bi šli v drugo smer, bi krepitev samoupravnega bančništva izgledala kako?
Brez bank ni gospodarstva. A bistveno je, komu in čemu banke služijo. Bančni oziroma finančni sektor mora biti omejen na svojo primarno vlogo. To je hramba denarja in njegovo preusmerjanje nazaj med prebivalstvo in gospodarstvo. Potreben je družbeni, demokratični dogovor, kako se denar zbira in po kakšnih merilih ter kam se ga razporedi, preusmeri oziroma investira.
Kako bi se tak dogovor, ki bi zavezoval banke, lahko oblikoval?
Pomemben pogoj je še, da banke kot organizacije oziroma bančništvo kot sektor ne smejo biti dobičkonosni. Njihovo delovanje ne sme zasledovati maksimizacije dobičkov. Dobiček ne sme biti ne cilj ne smoter. Banke morajo biti institucije, ki so zgolj posredniki oziroma ki so podrejene podjetjem in njihovim zaposlenim ter skupnostim, del katerih so.
Podjetjem, ki so v lasti delavk in delavcev ter demokratično upravljana? In delavke in delavci so zastopani tudi v organih odločanja bank?
Da. Ko je v Jugoslaviji politika na nek način liberalizirala bančni sektor, delavke in delavci niso imeli glasu v upravnih odborih bank. Niso mogli soodločati, kam se investira. To se lahko zdijo podrobnosti, a so simptomatične in bistvenega pomena za družbeno-politična zavezništva in za razredno, politično usmeritev, ki je določala pot Jugoslavije.
Od sredine šestdesetih in do konca osemdesetih je prišlo še do mnogih institucionalnih sprememb in reform. A prav reforma bančnega sistema je bila najbolj radikalna in je vodila do mnogih napetosti in konfliktov. Tudi zato se je v sedemdesetih letih okvir delovanja bank ponovno spremenilo v sklopu ‘dogovornega gospodarstva’. Vendar vidimo začetke krhanja socialističnega projekta že v reformah v šestdesetih letih. V Jugoslaviji je bila na začetku zelo pomembna tudi medregionalna solidarnost. Primer razvoja socializma v Jugoslaviji se mi je zdel izjemen zaradi treh dimenzij izhodiščnih razmislekov oziroma ciljev. Poleg mednarodnih odnosov – vzpostavljanja neodvisnosti od kapitalističnih velesil in zmanjševanja podrejenosti z zmanjševanjem zunanje-gospodarske odvisnosti – in odnosa med delavstvom in kapitalom – prek vzpostavljanja samoupravljanja in družbene lastnine, ki je hkrati od vseh in od nikogar – je jugoslovanski socializem v izhodišču upošteval tudi notranje, regijske razvojne neenakosti in potrebo po manjšanju le-teh.
Jugoslavija je bila unikatna že zaradi družbene lastnine, saj z njo delavk in delavcev ni osvobodila le dominacije kapitala ampak tudi dominacije socialistične države. Regijska solidarnost in izenačevanje gospodarskega položaja regij, ki so imele vseskozi pomembne politične pravice in vloge, pa sta bila drugi zelo pomemben del jugoslovanskega socializma. Manjšanje neenakega razvoja je bil pomemben cilj, hkrati pa je bil tudi način krepitve družbene solidarnosti. A v šestdesetih so politiki ukinili dotedanje naložbene sklade in sistem prenosa sredstev v ta namen. Ustanovili so nov sklad za razvoj manj razvitih regij, ki je imel neprimerljivo manj sredstev in njegova avtonomija odločanja oziroma pogoji za dodelitev sredstev so bili zaostreni. Alternativa temu? Krepitev medregionalnih transferjev in iskanje načinov, kako bi se lahko Jugoslavija industrializira na bolj egalitaren in celovit način.
Zgodilo pa se je kaj?
Dezartikulirana industrializacija in parcializacija, torej razdrobitev oziroma razkroj interesov. Namesto skupnega delovanja in solidarnosti je prišlo do fragmentacije in krepitve moči ekonomske birokracije, kar je okrepilo zagovornike in nosilce tržnih reform.
Vse to pa se je še vedno dogajalo pod ‘sloganom’ samoupravljanja, kajne? Je predstavitev teh procesov kot nečesa, kar so delavci in delavke povzročili sami sebi – da prave solidarnosti, ko pride do resničnih odločitev, ni in ne more biti –, temelj deziluzije s socializmom?
Fascinaten trenutek se mi zdi konec osemdesetih, ko so se jugoslovanska republiška politična vodstva soočala z izjemnimi delavskimi in družbenimi upori ter boji, s stavkami, protesti, s tudi zelo radikalnimi akcijami, od zasedb in gladovnih stavk dalje … ljudje so hodili na ulice s fotografijami Tita. Identificirali so se ‘z dediščino’ samoupravljanja, ki so jo povezovali s Titom.
Hkrati je bil v Jugoslaviji pred krizo v osemdesetih opazen občutek delavk in delavcev vsaj v gospodarsko večjih in močnejših podjetjih, da imajo moč vplivati vsaj na višino svojih plač. Tudi če je podjetje realno upravljalo menedžerstvo in delavci niso imeli besede pri tem, so si v času pred krizo lahko izpogajali boljše plače in delovne pogoje. Veliko analiz poskuša pokazati obseg vpliva delavcev znotraj struktur samoupravljanja. Podobno veliko analiz trdi, da je bilo samoupravljanje v resnici zgolj navidezno. Analiza, ki se mi zdi zanimiva, trdi, da pomen izkušnje samoupravljanja v Jugoslaviji ni v tem, koliko vpliva na odločitve podjetij so dejansko imeli delavci in delavke, ampak v političnih učinkih, ki jih je to imelo na ljudi in na njihov občutek vključenosti v družbo. Zaradi samoupravljanja so bili delavke in delavci prepričani, da se lahko postavijo zase in zahtevajo več ter da so politični voditelji odgovorni njim. To se je tudi potrjevalo tekom delavskih stavk. V Jugoslaviji je bila prva stavka že leta 1958. Četudi so bile nezakonite, so se stavke nato dogajale tudi kasneje – delavci so šli brez težav na cesto in zahtevali odstavitev direktorja, boljše pogoje ali višje plače. Praviloma so politični voditelji njihovim zahtevam ugodili.
V knjigi opišete, pa tudi na predstavitvi knjige v pogovoru z Gorazdom Kovačičem ste poudarili, da je politika zapustila delavke in delavce. V knjigi je razbrati zaupanje in vero v moč državnih institucij, kaj lahko politike naredijo, kako lahko oblikujejo pravičnejši sistem, zagotovijo pravice … nedavno so voditelji največjih držav podpisali poziv zasebnim finančnim mogotcem, naj naredijo več, da se bo rešilo revščino na svetu in zagotovilo pravičen prehod v brezogljično družbo. Kdaj so se država in njene institucije tako uspešno izmaknile svojim odgovornostim, da je sedaj dovoljeno in sprejemljivo, da najmočnejši politiki kličejo na pomoč bogataše?
Jugoslovansko politično vodstvo je odstopilo od svojega projekta razvoja socializma, da. In znotraj Jugoslavije je prišlo tudi do prevlade lokalnih interesov, željnih oblasti. Prav Gorazd Kovačič me je nekoč vprašal, kaj menim, da je šlo narobe. Moj odgovor je bil, da je že kmalu prišlo do neenotnega delovanja Zveze komunistov Jugoslavije. Znotraj so nastale ločene skupine, ki so bile izjemno močne, in zveza ni več delovala kot enotna sila. Te ločene skupine, praviloma vodstva republik, so hlepele po oblasti, po vzpostavitvi lokalnih vzvodov moči in nadzora. Pomemben obrat v šestdesetih letih, o katerem pišem – poleg krepitev tržnih mehanizmov in integracije na kapitalistične trge –, je tudi obrat k decentralizaciji. To je vključevalo tudi odpravo planskega mehanizma in že omenjenega medregionalnega usklajevanja ter nadzora. Ravno tega, kar sedaj udejanja EU z evropskimi semestri, a s pomembno razliko, da je cilj politik EU poglabljanje neoliberalnih reform ne pa izenačevanje razvitosti regij in držav.
A tak mehanizem je na koncu umanjkal Jugoslaviji. Da bi se zmanjševalo regionalne neenakosti in krepilo gospodarsko sodelovanje med regijami. Jugoslavija je bila velika država. Obstajal je izjemen potencial. Namesto da je vsaka republika gradila svojo tovarno, bi lahko prišlo do bolj integriranega razvoja, ki bi upošteval danosti in možnosti. Manko solidarnosti je bil zelo hitro viden. Že v šestdesetih so vodstva bogatih republik nasprotovala medrepubliškim transferjem, pri čemer so se sprenevedavo skrivala za nekimi številkami. Pri tem niso upoštevali, koliko denarja in sredstev so dobili s prodajo izdelkov v manj razvite republike ali koliko delavk in delavcev od tam je delalo v ‘njihovih’ tovarnah.
Podobno govorico smo poslušali pred dobrim desetletjem: Nemčija plačuje za leno Grčijo, da bo zlezla nazaj na finančne trge. A pozabilo se je, da so tudi krediti nemških bank potisnili Grčijo v prepad ter da je bila trgovinska menjava upoštevanja vredna in v prid Nemčiji. Politikanske krilatice, kdo komu plačuje, so krinka izjemno zapletenih razmerij, ki se jih zlahka instrumentalizira.
Lahko ta medrepubliška trenja vidimo že kot zametke nacionalizma?
Ne, mislim da ne gre za republiške nacionalizme. Ti se začno kazati konec šestdesetih, a kot posledica ravno teh političnih odločitev. Sredi šestdesetih pa je šlo predvsem za krepitev interesov posameznih družbenih skupin. Da bi se denimo zadržalo čim več sredstev za podjetja v posamezni republiki, so vodstva federalnih enot, zlasti iz bogatejših regij, nasprotovala ukrepom in mehanizmom, ki bi razporedila sredstva na medrepubliški ravni. Prišlo je do zavezništva politike z ekonomsko birokracijo, ki ni bila enotna. Obstajale so skupine podjetij, integriranih na evropske trge, skupine, ki so delovale na notranjih trgih, in skupine, usmerjene na druge socialistične trge. Ene so imele interes pridobiti državne transferje, druge so želele priti do tujih deviz in jih zadržati.
Nacionalizem je zares prišel v igro konec osemdesetih. Tedaj so komunisti videli, da si ne morejo več pomagati z ideologijama komunizma in samoupravljanja. Sami so ju popolnoma diskreditirali. V paniki iskanja nove govorice so si prilastili in instrumentalizirali govorico desne kulturne birokracije. Posamezne nacionalistične intervencije so bile že prej, a kot politično sredstvo bi nacionalizem umestila v ta čas.
Pred tem je bil paradoks razvoja socializma in samoupravljanja v Jugoslaviji ta, da je krepil lokalne oblasti in zavezništva. Zveza komunistov Jugoslavije je, kot rečeno, že kmalu razpadla na republiške skupine, ki jim je šlo za krepitev moči na ravni federativnih enot – ti vzvodi moči so predstavljali obseg njihovega vpliva na razvoj gospodarstva in socialnih politik na republiški in lokalni ravni. Šlo jim je za to, koliko sredstev so lahko zadržali, saj je cilj postal ustanoviti podjetje ali ga okrepiti na lokalni ravni, ne pa omogočiti nastanek takega podjetja v drugi republiki, ki bi ga morda bolj potrebovala. Umanjkala je federalna solidarnost in zavezanost pravičnemu, enakomernemu razvoju. Slovenija, ki je bila relativno razvita in je imela dostop do deviz prek izvoza, je lahko postopala mnogo bolj nonšalantno glede zveznih transferjev, kot denimo Makedonija, ki jih je bolj potrebovala, a hkrati ni bila nujno ne ena ne druga republika zares zavezana skupnemu razvoju in usklajeni industrializaciji. To ni bilo ne samoumevno ne logično. Šlo je za posledico politične opustitve začetnih ciljev.
Vprašanje deviz je za mnoge ljudi povezano s črnim trgom in iskanjem lastne, najboljše rešitve znotraj sistema, ki ne deluje.
Ljudi ne obtožujem in ne mislim, da so bili neumni, ker so zavrnili socializem in samoupravljanje. Kakršen je bil v osemdesetih letih jugoslovanski socializem – v kar se je razvil pod težo tržno-republiškega obrata: odstopa vodilnih političnih sil od poglabljanja razvoja socializma samoupravljanja, in nato še pod težo krize in zahtev Mednarodnega denarnega sklada –, ni deloval. Ni bil sposoben ponuditi produktivnih rešitev na krizo niti razreševati spore. Pogrnil je tako na gospodarski, socialni kot na institucionalni, politični ravni.
Proti koncu osemdesetih so bili ljudje zaradi inflacije bolj obubožani iz minute v minuto. Ne čudi me, da v takih razmerah zavrneš sistem, ki ima lepe ideale in je zgrajen v imenu delavskega razreda. Ne gre za pragmatizem. Gre za logično vprašanje, zakaj bi vztrajali v sistemu, ki ljudi obuboža in ki ne deluje. A to ne pomeni, da se sistema ne bi dalo razvijati naprej, dopolnjevati ali izboljšati na podlagi razmisleka, kaj je šlo narobe. Problem je, da se do samoupravljanja opredeljujemo črno belo, za ali proti.
Ni vprašanja, kako bi lahko bolje?
Niti ni vprašanja, o kakšnem samoupravljanju govorimo. Samoupravljanje se je tudi v Jugoslaviji vseskozi spreminjalo.
Je želja, ki so jo ljudje zasledovali in jo zasledujejo še danes, demokratizacija? Vključevanje vseh v postopke odločanja?
To je en vidik samoupravljanja. A ravno izkušnja Jugoslavije nas uči, da je potrebno samoupravljanje misliti tudi na državni, ne le na podjetniški ali delavski ravni. Kako bo država, ki zagovarja samoupravljanje, delovala? Kako bo delovala, da bo podelila vzvode soodločanja lokalnim regijam – in pri tem preprečila, da bi ta moč in ti vzvodi odločanja in samoupravljanja pripeljali do razdrobitve in razpada?
O tem se moramo pogovarjati. Kako razvijati državo na samoupravni način? Kakšno vlogo ima država? Ali naj nadzoruje zgolj zunanjo politiko, ostalo pa prepusti lokalnim oblastem? O teh vprašanjih bi se morali pogovarjati v vseh okoljih in na vseh ravneh. Ne gre za akademsko razpravo. Tiče se vseh. Gre za javno vprašanje, ki nam ponuja tudi razmisleke in poti iz ekološke krize. Ta je izziv, ki je hkrati globalen in lokalen. Rešuje se ga lahko samo s krepitvijo lokalnih pobud, znanj in umišljanj novih načinov proizvodnje, ki so usklajeni z lokalnimi okolji. A hkrati mora biti to usklajeno na različnih višjih, regionalnih in nacionalnih ravneh pa tudi planetarno.
Zato se mi zdi izkušnja Jugoslavije produktivna – da jo mislimo in nadgradimo. Kombinacija načrta, plana in trga – kako? Čigavega plana in kakšnega trga? Karl Polanyi nas uči, da trg ni kapitalizem. Obstajajo različne skupnosti z različnimi oblikami trgov, ki so vpeti v različne mehanizme. Trgom lahko vladajo tudi socialne ali druge družbene prioritete. Pomembno je, kako se trg institucionalizira, kje in kakšni so vzvodi odločanja ter kakšna je vloga zasebne lastnine. Jugoslovanski primer je zanimiv onkraj demokratizacije upravljanja podjetij. Ponudi nam lahko smernice, kako razmišljati o egalitarnem razvoju v okviru izjemnih globalnih neenakosti.
V knjigi opozarjate na vlogo šestdesetih let, medtem ko v splošnem spominu velja za prelomnico v Jugoslaviji ustava iz leta 1974, ki naj bi predstavljala obrat k večji represiji.
Leta 1974 se je uvedlo tudi dogovorno gospodarstvo, da. Občutek krepitve avtoritarnosti nastopi že po letu 1971 po dogodkih na Hrvaškem v odgovor na hrvaški nacionalizem. V javni govorici je pozornost na politiki v ozkem pomenu besede. Socializem se diskreditira prav na podlagi zatrjevanega avtoritarizma oziroma omejevanja kritičnih glasov in javne razprave. To zelo hitro privede do instrumentalizacije. Nenazadnje tudi danes izjemno omejujemo kritične glasove. A vsako primerjavo je potrebno kontekstualizirati. Na enačenje fašizma, nacizma in komunizma ne moremo in ne smemo pristati.
Ob upoštevanju vaših opozoril – se lahko vseeno prepozna, tudi danes, ponavljanje teh vzorcev obratov stran od političnih obljub, represije in kriz?
Za sodobni čas bi rekla, da so se ljudje močno uprli Bruseljskemu konsenzu. Zdaj vidimo splošni premik k vse bolj avtoritarnim državnim oblastem in k represiji gibanj, upornikov, kritičnih glasov …
V Jugoslaviji je bil porast nacionalizmov konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih že znak posledic uvajanj tržnih reform in njihovih učinkov. Osemdeseta so nato radikalizacija tega. V osemdesetih se je trg in tržne mehanizme uvajalo zgolj še hitreje in v večji meri. To je bila edina rešitev za težave, ki jih je prinašala ravno ta tržna ‘rešitev’. Vse to so spremljale zahteve po prioritiziranju odplačevanja dolgov mednarodnemu finančnemu sektorju. Strukture samoupravljanja so v tej situaciji dejansko krepile nacionalizme in separatizme – ne zato, ker bi bilo to del samoupravljanja, ampak ker je prišlo do prelomov političnih zavez in posledično do napetosti s ‘svobodnimi trgi’ in tržno logiko. Samoupravljanje je temeljilo na sodelovanju in usklajevanju med seboj enakih subjektov oziroma članic, trg pa temelji na drobitvi, ločevanju in tekmovanju pravnoformalno enakopravnih deležnikov. Gre za popolnoma različni logiki. Vmes so bila sedemdeseta predvsem posledica teh političnih odločitev, ki so krepile tržne mehanizme – in bolj, ko so se jačali ti, močneji so bili lokalni interesi.
Se sedaj v EU dogaja podobno? Pisali ste o Poljski, Madžarski in Sloveniji; da je v prvih dveh zaznati politike, ki želijo krepiti nacionalna gospodarstva, medtem ko je v Sloveniji še posebej v času desnih vlad, ki so kulturno-ideološko blizu poljskim in madžarskim oblastem, glavno vodilo krepitev neoliberalne logike privatizacije vsega.
Vleči vzporednice med Jugoslavijo in EU se mi zdi vredno. A vedeti moramo, da gre za absolutno različne skupnosti. Primerjave so lahko koristne pri razumevanju mehanizmov, s katerimi se rešuje dolžniške krize in ki so vzpostavljeni na več ravneh – na federalni in republiških, oziroma na ravni EU in držav članic. Opazimo lahko reševanje s podobnimi neoliberalnimi politikami liberalizacije, privatizacije in deregulacije. Prednost imajo interesi finančnega sektorja, največje breme reševanja kriz pa nosijo delavci in delavke, najrevnejši, tudi najrevnejše regije. Kriza okrepi konflikte, ki so vezani na porazdelitev bogastva in na nadzor nad vzvodi odločanja. S tem se posledično okrepijo centrifugalne sile, ki silijo narazen, tako v Jugoslaviji kot v EU.
Pomembno je, da v takih okoliščinah v času kriz začne vsak delovati zase, še posebej če se razmerja moči sistemsko vzpostavljajo na nacionalni ravni. “Ne bomo plačevali za Grčijo,” smo slišali iz Nemčije.
Pomembno vprašanje je tudi, v kolikšni meri se javno govori o resničnih vzrokih kriz. Problem niso ljudje, ki nočejo plačevati za druge, ampak so problem politiki, ki govorijo, da je do krize prišlo zaradi prevelikega zadolževanja in razsipništva nekaterih. Ne govorijo pa o neenakih vzorcih razvoja, ki so v interesu mednarodnega kapitala. Niti ne govorijo o sistemskih mehanizmih EU, ki krepijo odnose odvisnosti in odnose center-periferija.
Pomembna vzporednica med Jugoslavijo in EU v času kriz je tudi, da so se politiki namesto za večjo demokratizacijo odločanja in upravljanja odločili za še večjo centralizacijo in odmik stran od ljudi – med drugim pod vplivom nasvetov predstavnikov mednarodnega kapitala. V Jugoslaviji so bili to Mednarodni denarni sklad in mednarodne banke, ki niso zahtevali zgolj reform, ki so krepile trge in napadale delavske in socialne pravice, ampak so hoteli tudi ponovno centralizacijo države: krepitev državnih vzvodov za zagotavljanje finančne discipline in prioritiziranja odplačila dolgov pred denimo krepitvijo socialnih pravic. Podobno smo videli v času krize evroobmočja: namesto demokratizacije se je šlo v še nadaljne zmanjševanje participativne narave odločanja. Odločitve se je dalo v roke tistih, ki so neposredno povezani z mednarodnimi financami.
Vidite kot sociologinja, da med ljudmi vztraja želja po demokratičnem soodločanju?
Ne vem, koliko se ljudem dejansko ljubi in koliko si želijo sodelovati v vseh postopkih, ki so lahko tudi zelo zamudni in duhomorni. A ljudje si nedvomno želijo imeti občutek, da sodelujejo, in izkušnjo, da se jih upošteva.
Krize v knjigi opišete tudi kot priložnosti, da se okrepijo politike, ki so napredne in naklonjene dobrobiti ljudi. Po dolžniški krizi smo videli nastop novih levih strank, v Sloveniji Levice. Sedaj prav iz te stranke odmeva notranja razprava, ki poudarja pomen demokratizacije, stika z ljudmi, povezanosti z bazo. Ali vaša analiza ponuja odgovor na to, kaj so sistemi, ukrepi ali mehanizmi, ki zagotovijo ohranitev demokratičnosti in krepitev sodelovanja ljudi pri odločanju oziroma vsaj preprečijo ob krizah zasuk h krčenju demokratičnosti?
Osebno vidim, da je zadnjih deset let kapitalizem v krizi in tranziciji. V katero smer bo šel, ostaja odprto. Da, v ustave se je zapisalo neoliberalna fiskalna pravila, s spremembami slovenske ustave se je omejilo moč referendumov – a enako hitro, kot so jih vanjo zapisali, jih lahko iz ustave tudi umaknemo. Ne vidim, zakaj spremembe, ki so šle v eno smer, ne bi mogle iti v enaki ali še večji meri tudi v drugo. Zakone se sprejema, a lahko se jih tudi odpravlja. Ustave se lahko na participativni način piše na novo. Protidemokratične ukrepe in pravila je treba odpraviti – izgovarjati se, da to ni mogoče, je sprenevedanje. Če se borimo proti avtokraciji in si prizadevamo za demokracijo, je potrebno odpraviti vse protidemokratične ukrepe. Zagotovo pa je količina sprememb, ki se nam dogajajo – sploh od pandemije dalje –, izjemna. To kaže, da še vedno živimo v času krize.
Glede stranke Levica lahko rečem, da sem zelo vesela te zahteve znotraj stranke in prostora, ki se je s tem odprl. Premislek o smeri, kam gre stranka in koliko je v stiku s svojimi volivkami in volivci, je dober in nujen. Še posebej pa se mi zdi pomembno, da se zahteva tudi, da se spomnijo, da so leva stranka, ki se mora vrniti k levim politikam. Oboje je izjemno pomembno. Na nek način je to, da se o tem tu in zdaj razpravlja, pomembnejše od končnega razpleta.
Kaj so leve politike? Kako pomembni so glasovi baze stranke? Vidimo, da je Levica prava politična stranka. Ostale stranke novih obrazov in starih politik niso bile sposobne in niso sposobne takih razprav, saj gre v prvi vrsti za pragmatične skupine ljudi z željo po moči, dobičkih in morda po vezah. Ne gre za politične stranke, ampak za izraze popolnega oportunizma. Levica je očitno drugačna. Osebno tudi upam, da bo stranki uspelo iti tako nazaj k temeljem kot bolj v levo. Če bi bila v Levici, bi v tem trenutku zagovarjala izstop iz koalicije in branjenje programa levih politik.
Debata, kaj so leve politike, umanjka tudi globalno. Zdi se, da manjkata spomin ali drzna domišljija zamisliti si drugačne, napredno-leve politike. Vi ste analizirali, zakaj so take, jugoslovanske politike propadle. Kaj so za vas danes leve politike, ki lahko preživijo?
V zgodovino se je potrebno vračati, saj je lahko izjemna učiteljica. Ogromno primerov najdemo, kako je bilo in kako je mogoče narediti drugače. Sedaj se hodi v zgodovino z namenom, da se jo instrumentalizira za uresničevanje trenutnih najmočnejših interesov. Zgodovino se ne razume kot prostor učenja, ampak kot sfero, iz katere si lahko izbereš orodja, da še dodatno okrepiš lastni položaj.
Levica mora uporabiti zgodovino – ne z namenom njene instrumentalizacije ali obujanja preteklosti, ampak z željo razumeti in se učiti: kako bi lahko naredili bolje? To je bilo zame izhodiščno vprašanje.
Naredili bolje kaj?
Samoupravljanje, denimo. A tu govorim predvsem o regulativnih okvirih in institucijah. Ne gre za vračanje v preteklost v smislu tega, da bomo spet brez telefonov in brez v vmesnem času doseženega družbenega napredka.
Pomeni to tudi vrnitev nazaj k državi kot entiteti, ki vzpostavlja regulativne okvire? Ali je potrebno misliti onkraj nacionalnih meja?
Potrebno je iti nazaj k družbenemu projektu, ki se bo odvil in odvijal v okoliščinah 21. stoletja. Zato ga je treba tudi na novo premisliti. Ampak družbeni projekt, projekt emancipacije od kapitalističnih velesil, projekt emancipacije delavstva od dominacije buržoazije je danes enako pomemben, kot je bil pred šestdesetimi leti. Gre za vprašanje družbenega projekta. Prava vprašanja niso, ali želimo biti Jugoslavija, ali želimo biti Švica. Iz tega ne bomo dobili odgovorov oziroma strategij za ravnanje.
Kaj so leve politike danes? Enotnega vzorca ni. Heterogenost je pri konkretnih politikah nujna. O tem je pisal že Trocki glede kombiniranega neenakega razvoja. V sedanji globalni realnosti in ob izzivih, ki jih postavlja pred nas ekološka kriza, je to še toliko pomembneje. Koristno bi bilo razmisliti, ali ne bi bilo zanimivo, če se ne bi ukvarjali s tem, kako zagotoviti gospodarsko rast in krepiti konkurenčnost, ampak bi se vprašali denimo, kako zmanjšati stanovanjske neenakosti. Vprašanja, kdo in koliko plača, bi se podredilo želji po večji enakosti in enakopravnosti. Smotri in principi bi se obrnili. Ne gre zgolj za prioritete – konkurenčnost in konkurenco moramo umakniti in odstraniti iz javnih debat, razmislekov in politik.
Družbeni projekt predpostavlja družbo – v kakšnih okvirih jo lahko gradimo in krepimo? Gre za svetovno družbo ali družbe malih lokalnosti? Fašizem se zelo uspešno internacionalizira ob tem, ko blati in straši pred padanjem meja ter kaosom. Kakšen sta lahko levi razmislek in vizija?
Če pogledamo EU, vidimo, da se ni zoperstavila vzponu skrajnodesnih strank, zelo uspešno pa je nevtralizirala in deradikalizirala leve stranke. Videli smo, kaj je naredila Sirizi. Videli smo, da vzpon levih strank ni imel nobene podpore – Slovenija bi lahko podprla Grčijo, lahko bi podprla vlado Sirize, pa je ni. Leve stranke se zatre in ne dobijo podpore drugih vlad, desne stranke pa dobijo podporo z različnih strani, tudi na ravni gospodarskih povezovanj in sodelovanj. Desnica ima pomembno finančno podporo močnih in vplivnih zasebnikov, mednarodno in doma. Marsikatere desne stranke, sploh v vzhodni Evropi pa tudi uvajajo ukrepe, ki nasprotujejo neoliberalizmu in krepijo ali koristijo družbenim skupinam, ki niso nujno zgolj elite. Če nam je všeč ali ne, so vladne politike na Madžarskem in Poljskem izboljšale standard določenim skupinam prebivalstva.
V imenu nacionalizma in na račun krepitve rasizmov?
Da in z zavezništvi z domačimi kapitalističnimi elitami. A na Poljskem je vladajoči stranki z močnim socialnim programom, predvsem za revne, uspelo v javnosti vzpostaviti tako vzdušje, da zdaj ni politika, ki bi si upal iti na volitve brez socialnega programa.
A to so etnično izključujoče socialne politike, fašistična socialna država?
Da, na Poljskem so te politike namenjene državljanom in državljankam, ne vključujejo pa migrantov in migrantk.
Če želi levica misliti napreden družbeni projekt – koga vse mora vključiti?
Nedvomno je treba misliti vključujoče in globalno. Zavedati se moramo, da ima naše delovanje učinke v južni Ameriki. Absolutno potrebujemo centralni organ, ki ne bo avtoritaren, ampak bo omogočal usklajevanje in sodelovanje, medsebojno podporo in skupno načrtovanje. Če gledamo ekološke politike, potrebujemo multilaterizem, saj mora biti delovanje planetarno. Drugače stvari ne bomo mogli reševati in izboljševati. Potrebujemo kombinacijo planskega mehanizma. Z razdrobljenim ukrepanjem ne pridemo nikakomor, v kaosu pa pridobijo zgolj najmočnejši. A ta planetarni mehanizem ne sme biti administrativno predpisovanje z vrha. Obstajajti mora nenehno povezovanje spodnjih ravni, ki imajo informacije o potrebah s terena, navzgor. Pretok informacij mora biti vertikalen in horizontalen.
In prav zato so države realnega socializma, še posebej Jugoslavija, zanimive. Najprej zato, ker so pod vprašaj postavile nadvlado trgov in zasebne lastnine ter prednost, ki se jo je trgom in zasebni lastnini vedno priznavalo, pred vsem ostalim. In nato zato, ker so te države preizkušale prav to – kako povezati spodnje ravni navzgor in zagotoviti, da bo soodločanje demokratično. Da, tedaj ni delovalo, a morda bi danes z internetom in ostalimi tehnološkimi orodji, lahko. Pri tem pa je enako pomembna kot planski mehanizem tudi selektivnost: ukrepi držav bodo vedno delni in bodo privilegirali določeno skupino. Odločiti se moramo, da politike in ukrepi ne bodo več privilegirali kapitala in konkurenčnosti. Prednost morajo imeti ekološka pravičnost, revni, migranti in lokalna samouprava. Potrebujemo tudi nov, resnično progresiven davčni sistem – takoj. Visoko obdavčitev bogatih, manjšanje bremen revnih. Znanja in možnosti imamo dovolj.
* Odlomek iz knjige Ane Podvršič Iz socializma v periferni kapitalizem, ki je izšla pri založbi /*cf., smo aprila letos objavili na Mešancu pod naslovom Za družbeno nadvlado doma podreditev na tujem.