Po enem letu ponujanja časopisa Kralji ulice in neprestanega tekanja iz enega v drug kraj sem si junija vzela enotedenski oddih in odšla kot članica ekipe prostovoljcev na filmski festival Kino Otok na slovensko obalo.

Ko sem prišla nazaj domov, sem se ponovno vrnila na stare tirnice in spet začela ponujati cestni časopis. Prav presenečena sem bila, ko so se stranke množično ustavljale in me spraševale, kje sem bila in če sem v redu. Tako toplo ti postane pri srcu, ko ti mimoidoči izkažejo skrb, ker te nekaj dni niso videli. Povedali so mi, da so me pogrešali, in, iskreno, sem tudi jaz pogrešala naše skupne klepete in tople pozdrave, ki sem jih deležna vsak dan. Očitno skrb za sočloveka še ni mrtva. Nek gospod mi je celo prinesel polno vrečko domače zelenjave s svojega vrta, za kar sem mu zelo hvaležna, saj sem imela ob vrnitvi iz Izole povsem prazen hladilnik.

Najlepša hvala vsem, ki ste tako brižni do mene.

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil objavljen v julijski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}