Kaj nam pove prisotnost in zastopanost palestinskih umetnikov in umetnic na razstavah beneškega bienala?
Letos so se med množico ljudi, ki se običajno nabere pred vhodom na razstave beneškega bienala v mestnih vrtovih, pomešali demonstranti in demonstrantke s palestinskimi zastavami in manifesti. Opominjali so na genocid v Gazi in kršitve človekovih pravic, ki jih nad Palestinci in Palestinkami izvaja izraelska država. V predotvoritvenih dneh so izbrani in v veliki meri elitni svet visoke umetnosti ter svetovne medije soočili s kruto realnostjo, ki se dogaja pri odprtih očeh in rokah politikov, vključno z njihovimi kapitalskimi podporniki. Zato je ta zapis zastavljen aktivistično in posvečen delnemu pregledu (ne)prezentacije palestinskih umetnikov in umetnic na razstavah likovne umetnosti na beneškem bienalu v zadnjih nekaj desetletjih s poudarkom na letošnjih treh predstavnikih. Doslej tem razstavam v tem pogledu nismo namenili dovolj pozornosti.
Tujci, tujske in tujost
Preden se lotimo zastavljene naloge, ne bo odveč, če preletimo osrednjo razstavo umetniškega direktorja Adriana Pedrosa, imenovano Tujci povsod (Strangers Eveywhere). Stanje stvari, ki ga naslavlja naslov, namreč zadeva tudi življenja Palestincev in Palestink. Na ozemlju, ki je postalo izraelska država, so še pred njeno razglasitvijo nekateri staroselski Judje in sionistične paravojaške enote začeli s prisilnim izseljevanjem palestinskega prebivalstva. Med letoma 1947 in 1948 so jih pregnali petinosemdeset odstotkov. V njihove izpraznjene hiše in stanovanja – lastništva jim niso vzeli, a ga do danes ne morejo uporabljati, ker so za Izrael uradno odsotne osebe, čeprav so se nekateri po mnogih letih vrnili in stojijo pred svojimi hišami, a vanje ne morejo –, so se naselili judovski priseljenci. Recimo, četrta predsednica izraelske vlade Golda Meir je v Jeruzalemu živela v enem od takih domov. Palestinci in Palestinke so si morali poiskati nova, velikokrat začasna bivališča. Odšli so na ozemlja, ki so pripadla predvideni arabski državni entiteti glede na resolucijo Organizacije združenih narodov iz leta 1947, ki je Palestino pod britansko upravo razdelila med izraelsko in arabsko državo ter Jeruzalem določila kot nevtralno mednarodno območje. Odšli pa so tudi v druge države, največ v Jordanijo, Libanon in Sirijo – v Libanon jih je odšlo sto sedemnajst tisoč, v Sirijo petinsedemdeset tisoč –, kjer so zanje postavili priseljenska taborišča, v katerih so mnogi še danes. Danes je večina palestinskih begunk in beguncev razseljenih po svetu. Poleg tega jih na ozemlju Palestine Izrael in njegovi podporniki obravnavajo – milo rečeno – kot nezaželene tujce. Vendar bienale in Pedrosa tega stanja Palestincev in Palestink sprva nista hotela prepoznati in sta ga sprejela šele na pritisk javnosti.
Osrednja razstava
Vseprisotnost tujcev, kakor bi lahko obrnili naslov osrednje razstave, je Pedrosa predstavil z umetnostjo, ki jo prežemajo tri kulturne značilnosti: selitve umetnikov in umetnic, premeščanje umetnosti v nova okolja ter premiki družbenih vrednotenj ustvarjanja v kulturi. Vse to ima razne zgodovinske in aktualne konotacije. Pedrosa jih je razdelal s petimi vsebinami, te pa razvrstil v dva segmenta. Zgodovinskega je predstavil s pregledom umetnosti modernizma na globalnem jugu ter z italijanskimi umetniki in umetnicami v diasporah, sodobnega pa z avtohtono, outsidersko in s kvirovsko ustvarjalnostjo.
Pregled modernizma, osredotočen na portret in abstrakcijo izven Evrope in Severne Amerike, je obravnaval premeščanje umetnosti. Modernizem je Pedrosa razgrnil kot prepričljivo globalno ustvarjanje, s tem pa tudi normalnost vseprisotnosti tujosti. Glede na to, kako so bila dela na razstavi postavljena, je umanjkalo sporočilo, da ima vsako premeščanje umetnosti opraviti s kompleksnimi značilnostmi lokalnega konteksta, torej ni enoznačnega pomena, kaj je modernizem v novem okolju razvil ali ustvaril. Tako imata, na primer, podobni abstraktni sliki, ena iz Havane, druga iz Abuje, dva umetnostna, umetniška in kulturna pomena, kar pove, da je globalni modernizem splet različnosti s težnjo po spreobračanju tradicije.
Italijanski umetniki in umetnice, ki so za kraje svoje kariere izbrali diaspore ali povsem nova okolja, so odpirali tematike, povezane s selitvami ljudi, kot sta obojestranska drugačnost in prisvojitev. Predvsem umetniki in umetnice, ki so odšli na globalni jug, spodbijajo ustaljeno teorijo o centru in periferiji umetnostnega sveta, povezano z imperialističnimi in kolonialnimi geopolitikami Evrope in Severne Amerike. Žal pa v tej enoti razstave ni prišla do izraza dekonstrukcija teorije, vzpostavljene v kulturni zgodovini Evrope, o “pravičnem prosvetljevanju”, s katerim so Evropejci s priseljevanjem oziroma prisvajanjem ozemlja prosvetlili po njihovem razumevanju nerazvita okolja in neuke ljudi globalnega Juga.
Trije elementi v segmentu sodobne umetnosti so govorili o kulturnih premikih družbenih vrednotenj ustvarjanja. Vemo namreč, da njene razne izraze zahodna kultura, torej tista, ki zaznamuje naš prostor, hierarhično razvršča. Recimo, visoka umetnost je več od rokodelstva. Pedrosova razstava je premaknila umetnost avtohtonih narodov iz etnologije v umetnost, kvira iz marginalnih delov sveta visoke umetnosti v njen osrednji del in outsiderjev iz popularne kulture v visoko umetnost, torej so ti izrazi splezali po lestvici navzgor. Ob tem velja dodati, da termin outsiderji ni del našega kulturnega prostora; outsiderji niso tisti, ki jih označujemo z naivci, nedeljskimi ustvarjalci, samouki in alternativci; naša primera outsiderjev sta, na primer, Marko Brecelj in Milena Kosec.
A tudi izvedba teh delov razstave je odprla prostor nehotenim pomanjkljivostim. Pri kviru se je namreč ustvaril občutek, da je upodabljanje spolnih odnosov privilegij moškega biološkega ali prevzetega spola, ženskemu biološkemu ali privzetemu spolu pa je dovoljeno le simbolno hrepenenje. Pri outsiderjih zmoti poudarjanje izločenosti iz mainstreama, kot da so padli z Lune in nimajo nič skupnega s sistemom umetnosti; pri avtohtoni umetnosti pa se je ustvaril vtis, da je ta zamrznjena v tradiciji, saj razstava ne vključuje njenih sodobnih fascinantnih izpeljav z deli, v katerih se identiteta avtohtonih – ali prvih – narodov, zgrajena na evropskem pogledu, vrne kot bumerang v kulturo njihovih zavojevalcev in gospodarjev. Taka dela je denimo predstavila razstava In the Black Fantastic v galeriji Hayward leta 2022.
Migracije ljudi, migracije ustvarjanja in položaja ustvarjanja v kulturni niso od danes. Pedrosa jih je zgledno strukturirane postavil za značilnosti sodobne umetnosti, a jih je ne glede na njihovo aktualnost in plemenitost paradoksalno zapeljal v tradicionalne in konservativne vode. Motile so navedene pomanjkljivosti, in umanjkala je perspektiva. Dogajanja okoli palestinskih razstav in umetnikov pa so dala misliti, ali se je politika nadvlade 1 odstotka sveta umetnosti, ki ga bienale reprezentira, s Pedrosovo razstavo kakor koli spremenila, ali pa so Tujci povsod samo izraz sposobnega hitrega dekorativnega prisvajanja kritik na lasten račun, značilnega za vladajoči 1 odstotek ljudi.
Peščica Palestincev in Palestink na osrednjih razstavah in v nacionalnih paviljonih
Na letošnji osrednji razstavi sta med približno tristo umetnikov in umetnic, ki se jih je večina predstavila prvič, dve Palestinki, Dana Awartani in Samia Halaby, ki je prejela nagrado bienalske žirije v obliki posebne omembe. Če bi umetnice in umetnike razvrstili po nacionalni opredelitvi in nagradah, bi to lahko imeli za uspeh, saj na razstavi ni bilo nikogar iz Slovenije, o nagradah pa že skoraj sedemdeset let ni ne duha ne sluha.
Awartani je bila med tistimi, ki so se predstavili prvič. Dela z rokodelci in obrtnicami v Indiji in drugih državah. Za Benetke je naredila instalacijo, s katero je napolnila del prostora v stavbi Arsenale blizu mestnih vrtov z velikimi pravokotnimi in kvadratnimi kosi tanke svile v raznolikih barvah, ki so viseli s stropa. Ustvarila je nekakšne sobe ali urbane prostore. Tkanine so bile mestoma preluknjane. Naslov Pridi, naj ti zacelim rane. Naj ti poravnam zlomljene kosti (Come, let me heal your wounds. Let me mend your broken bones) nakazuje, da instalacija ni bila dekoracija ali igra abstraktnih prostorov, temveč, kot piše v katalogu bienala, rekviem za uničena naselja v Gazi. Neagresivno, pravzaprav lebdeče, nežno in občutljivo se je umetnica odzvala na posledice vojnega razdejanja, ki je v zadnjih mesecih prizadelo Palestince in Palestinke.
Halaby je predstavnica geometrijske abstrakcije, ki trenutno živi v New Yorku. Za sabo ima akademsko kariero in je aktivistka. To je njena druga udeležba na razstavah bienala in predstavila se je v osrednjem paviljonu v mestnih vrtovih. V slikarskih delih že desetletja raziskuje meje predmetnega videnega sveta oziroma pretanjeno upodablja optično pojavnost predmetnega sveta z geometrijsko abstraktnim likovnim jezikom. Tako kot Awartanijine abstraktne instalacije upodabljajo Halabyjina geometrijsko optična dela krivice in zatiranja ljudi. So aktivistična dela. Kot pri Awartanijevi to razkrivajo naslovi. Na primer, slika Črno je lepo (Black is Beautiful) iz leta 1969 je posvečena panafriški aktivistki Elombe Brath, slika Pokol nedolžnih v Gazi (Massacre of the Innocents in Gaza) iz leta 2024, je sicer razstavljena na razstavi brez bienalskega pokroviteljstva. Tujci v njihovi domovini: okupacija, aparthaid, genocid (Foreigners in their Homeland: Occupation, Apartheid, Genocide) pa ne upodablja vzorca beneškega taraca, tipičnega tlaka z v cement vmešanimi kamenčki, ki so v tem primeru rdeči, zaradi česar tla izgledajo, kot da bi bila popackana s krvnimi madeži, in torej v zgodovinski perspektivi delo opozarja na nasilje v umetničini domovini. Ne glede na naslov osrednje razstave je bienale zavrnil političnost njenih del, saj je, kot je povedala umetnica, besedilo, ki ga je pripravila za bienalski katalog, očistil vseh političnih konotacij. Medtem pa je žirija za nagrade bienala ohranila pokončno držo in Halabyjino delo posebej omenila. Ni mogoče, da je pri tem spregledala njen politični aktivizem.
Odkar je bienale uvedel osrednje razstave, je v tej sekciji razstavljala peščica umetnikov in umetnic s palestinsko nacionalnostjo. Računalniški program ASACdati Zgodovinskega arhiva sodobnih umetnosti, ki deluje pod bienalsko fundacijo – in v katerem je sicer nekaj napačnih podatkov in pomanjkljivosti –, v iskalnem nizu “likovna umetnost / ljudje / nacionalnost / Palestina” nabere iz baze podatkov petnajst. Poleg osrednjih razstav črpa podatke še iz nacionalnih paviljonov, izpušča pa kolateralne dogodke. Nabor imen zajema tako umetnice in umetnike s palestinsko nacionalnostjo kot tiste, ki so se rodili v Palestini in so druge narodnosti. Če te iz seznama izločimo, je bilo na bienalu po ASACdati šest Palestincev in Palestink.
Nič ne bo narobe, če to peščico poimensko navedemo po letih razstavljanja. Na osrednjih razstavah so leta 2003 razstavljali Sandi Hilal pod umetniškim direktorjem Francescom Bonamijem in Taysir Batniji na razstavi kustosinje Catherine David Sodobne arabske predstavitve, leta 2005 Emily Jacir pod umetniškima direktoricama Mario de Corral in Roso Martinez in leta 2007 pod umetniškim direktorjem Robertom Storrom – to leto je Emily Jacir tudi dobila nagrado za perspektivno mlado umetnico. Leta 2009 je Jumana Emil Abboud razstavljala pod umetniškim direktorjem Danielom Birnbaumom in leta 2015 pod Okwuijem Enwezorjem, leta 2019 Rula Halawani pod umetniškim direktorjem Ralphom Rugoffom in leta 2022 Noor Aburafeh pod umetniško direktorico Cecilijo Alemani. Od vseh nacionalnih paviljonov pa sta bila naklonjena palestinski umetnosti le dva paviljona, danski in izraelski, kar kaže na to, kako težko visoka umetnost v nacionalnih kulturnih okoljih sprejema priseljence in priseljenke (ne le palestinske) ali marginalizirane državljane za predstavnike in predstavnice nacionalne umetnosti (karkoli naj bi ta bila) na kulturno-politično prestižnih umetnostnih manifestacijah. V danskem paviljonu je razstavljala Larisa Sansour leta 2019, v izraelskem pa Ibrahim Nubari leta 1986.
Ibrahim Nubari kot izjema v paviljonu Izraela
Samo en umetnik v paviljonu Izraela v vseh letih, odkar so ga postavili, kakor kažejo podatki ASACdati, je seveda presenečenje, saj je Palestincev in Palestink enaindvajset odstotkov med državljani Izraela. Torej je to paviljon za umetnost Judov in Judinj ter Izraelcev in Izraelk. V prvih letih so to bili večinoma priseljenci in priseljenke v Izrael, redkeje pa tisti, ki so se rodili in živeli v Palestini pred ustanovitvijo izraelske države. Ko je odrasla generacija otrok judovskih prišlekov, so njeni predstavniki in predstavnice zastopali Izrael v Benetkah kot Izraelci in Izraelke.
Ibrahim Nubari se je predstavil na skupinski razstavi po izboru komisarke Yone Ficher, takratne kustosinje v Izraelskem muzeju v Tel Avivu. Slikarska dela vseh na razstavi je povezovala tema svetlobe mediteranske pokrajine po Cezannu. Komisarka se ni lotile krajine, kakor nanjo gledajo Palestinci in Palestinke. Njim predstavlja bolečo izkušnjo izgube in politične potlačitve. Namesto tega jo je komisarkaobdelala skozi apolitično slikarski koncept ustvarjanja v prelomnem obdobju razvoja modernistične umetnosti. A prav v tistem obdobju je Evropa izvajala najintenzivnejšo imperialistično geopolitiko, ki se je razstava ni dotaknila.
Usoda Nabarijeve družine je nepravična in kruta kot usoda večine palestinskih družin. Ibrahimov oče se je leta 1948 moral izseliti iz Haife. Odšel je v Acre oziroma po palestinsko Akko, na ozemlje, predvideno za palestinsko državo, ki pa ga je leta 1948 v prvi arabsko-palestinski vojni Izrael zasedel in tam vzpostavil nadzor. Tamkajšnji prebivalci so postali državljani in državljanke Izraela.
Ibrahim se je rodil leta 1961 in je državljan Izraela. Umetnost je študiral na Akademiji za umetnost in oblikovanje Bezalel v Jeruzalemu, ustanovljeni s prizadevanji sionistov leta 1907. V času razstavljanja na bienalu je živel v Tel Avivu, nato pa se je naselil v Maki, ki je na delu palestinskega ozemlja pod zasedbo Izraela. Velja za umetnika, ki se upira izraelski nadvladi.
Prve skupinske razstave judovske umetnosti
Ne glede na to, da je paviljon države Izrael odprt le Judom in Judinjam iz Izraela ter Izraelcem in Izraelkam, ni odveč, če v tem pregledu Palestincev in Palestink na beneškem bienalu v sekciji likovne umetnosti sežeto predstavimo njegovo zgodovino zaradi dveh stvari. Prva zadeva notranjo politiko Izraela. Kot smo že navedli, bi izraelski paviljon lahko bil tudi razstavišče za Palestince in Palestinke, vendar to ni zaradi izključujočega odnosa do svojih državljanov s palestinsko nacionalnostjo. Druga stvar pa se nanaša na neenako politiko evropskih in severnoameriških držav do Izraela in Palestine. Ne glede na to, kakšno oblast Izrael izvaja, uživa njihovo naklonjenost, medtem ko večina med njimi ne priznava palestinske države.
Skupinska, lahko bi rekli nacionalna predstavitev judovskih umetnikov in umetnic na bienalu, kot so jo utrdile predhodne razstave v nacionalnih paviljonih, se začne leta 1948. Takrat so po šestih letih premora bienale obnovili. Zastavili so ga kot pomembno mednarodno likovno manifestacijo demokratičnega sveta zahoda. Odprli so ga 6. junija. Izrael je že razglasil državo, to je storil 14. maja, dan za tem pa se je začela nakba. Torej ko so slovesno proslavljali odprtje razstave, so v Palestini umirali vojaki in civilisti.
Lobiranja za umestitev likovnega ustvarjanja Judov na bienale so potekala vsaj od leta 1947. Leto 1938 je bilo treba pozabiti kar se da brez travm. Zamisel o razstavi je bienale sprejel. Razume se, da je po holokavstu in z zmago protifašistične in protinacistične koalicije napredni svet manifestativno izrazil svojo naklonjenost do Judov in Judinj. Vest človeštva zaradi grozot je bila umazana, v Italiji nič manj kot v Nemčiji.
Prvo skupinsko predstavitev, na kateri so predstavili dela sedemnajstih judovskih umetnikov, so poimenovali Razstava palestinskih umetnikov (Eretz Israel). Financirali in organizirali so jo večinoma italijanski judje. V dokumentih bienala jo navajajo kot razstavo palestinskih umetnikov, medtem ko besedilo v katalogu, ki so ga pripravili organizatorji razstave, pravi, da gre za predstavitev Judov. Med številnimi razstavami, ki so jih pripravili ob razstavah v nacionalnih paviljonih, ki so nacionalne prezentacije per se, je bila skupinska Eretz Israel leta 1948 izjema, saj je bila edina, ki je združevala razstavljavce (med njimi je bila ena umetnica) po verski in/ali nacionalni pripadnosti, medtem ko so druge razstave predstavljale umetnostne sloge ali samostojne opuse za tiste čase pomembnih umetnikov. Organizatorji so jo v komunikacijskih gradivih posebej omenjali, tako kot razstavo nemških umetnikov – pri kateri pa niso govorili o razstavi umetnikov iz “Nemčije”, saj je bila ta tedaj razdeljena v štiri okupacijske enote pod oblastmi štirih držav zmagovalk 2. svetovne vojne. To dodatno kaže na namero Evrope, da se oddolži za grozote, ki jih je prizadejala Judom in Judinjam pod nacizmi in fašizmi.
Za nas je razstava še posebej zanimiva. Ker Izrael takrat še ni imel svojega paviljona, saj je kot država obstajal dobre tri tedne, so jo postavili v paviljonu Jugoslavije. Ta je ostal prazen. Jugoslavija se namreč ni odzvala vabilu organizatorjev bienala, ki so jih razpošiljali po diplomatskih poteh. Ali je prišlo do tripartitnega soglasja med bienalom, Izraelom in Jugoslavijo za uporabo paviljona, ki je bil v lasti Jugoslavije, ne vemo, ker tega podatka ni v arhivu bienala. A širše stanje stvari v letih po koncu vojne kaže, da je bila Jugoslavija Izraelu naklonjena. Pomagala je pri preseljevanju Judov in Judinj iz Evrope v novo državo. Glede naklonjenosti ni brez pomena, da je takrat del sionizma prežemala socialistična naravnanost. Jugoslavija je bila tudi v skupini držav pri Organizaciji združenih narodov, ki so pripravljale rešitve judovskega vprašanja z dodelitvijo ozemlja, na katerem bi živeli v svoji državni entiteti. Zagovarjala je ustanovitev države v Palestini, ki bi bila federativna skupnost dveh narodov, palestinskega/arabskega in judovskega. A Organizacija združenih narodov je dala na glasovanje drugačno rešitev, in sicer dveh ločenih držav.
Leta 1950, ko se je Jugoslavija vrnila v paviljon v beneških vrtovih, je bienale dodelil nacionalni prezentaciji Izraela sobano LI v Osrednji palači, v naslednjem letu pa je v dogovoru z beneško občino namenil Izraelu del parka ob paviljonu Združenih držav Amerike, na katerem je ta leta 1952 zgradil svoj nacionalni paviljon. Glede na pičle postavitve novih nacionalnih paviljonov v vrtovih, ki so sledili izraelskemu, je to bil vsekakor privilegij. Izraelci so se tudi nacionalno predstavili kar šestdeset let pred Palestinci, če imamo skupinsko razstavo Palestina c/o Benetke (Palestine c/o Venice) leta 2009 za prvo palestinsko nacionalno razstavo na beneškem bienalu oziroma za nacionalni palestinski paviljon.
Palestinske nacionalne razstave in projekti
Kdo ima in kdo nima nacionalnega paviljona v Benetkah, torej, kdo je in kdo ni pomemben v svetu umetnosti, je bila in je vse bolj prestižna politično-kulturna zadeva. Ustanavljanje novih držav v Srednji in Vzhodni Evropi, Centralni Aziji, na Baltiku in Balkanu po padcu berlinskega zidu ter globalna rast sveta umetnosti v zadnjih treh desetletjih sta pripeljala pred vrata bienala vse več držav s prošnjo po postavitvi nacionalnega paviljona in vključitvi v bienalsko organizacijo. Francesco Bonami, umetniški direktor likovne sekcije bienala leta 2003, je razumel pomen nacionalnih paviljonov, ki sega onkraj umetnosti v politiko, in vodstvu bienala predstavil zamisel o palestinskem paviljonu. Še preden so zaključili sestanek, je predlog spolzel do novinarjev. Beneški Il Gazzettino je zamisel objavil naslednji dan in jo označil za protisionistično. Paviljona ni bilo, kot si ga je zamislil Bonami, vendar sta Palestinka Sandi Hilal in Italijan Alessandro Petti – končala sta študij arhitekture v Benetkah in začela delati v Palestini, njuna organizacija DAAR pa je bila nagrajena za najboljšo predstavitev na arhitekturnem bienalu leta 2023 – kot nadomestek paviljona postavila instalacijo Narod brez države in izdala knjižico. Med nacionalne paviljone v mestnih parkih sta postavila deset velikih tabel s povečanimi fotografijami strani iz potnih listov Palestincev in Palestink. Te stereotipne in suhoparne podobe so govorile o zapletenih postopkih, ki so jim podvrženi Palestinci in Palestinke pri pridobivanju dokumentov, o njihovih težavah prečkanja meja in razseljevanju po svetu, kjer jih živi več kot polovica.
Kot rečeno, za prvi nekakšen nacionalni paviljon Palestine bi lahko imeli razstavo Palestina c/o Benetke leta 2009. Bienale jo je uvrstil med kolateralne dogodke, ki je ena od treh bienalskih sekcij (osrednja razstava, nacionalni paviljoni in kolateralni dogodki). V tej sekciji pristanejo poleg razstav osplošnih umetnostnih temah tudi tiste, ki združujejo nacionalne prezentacije držav, ki jim Italija ne priznava državnosti, ali pa te nimajo kot, na primer, Škoti in Valižani, medtem ko so nacionalne prezentacije držav, ki jih priznava Italija, uvrščene v sekcijo nacionalni paviljoni. Izmed predlogov, naslovljenih na bienale, izbere kolateralne dogodke umetniški direktor oziroma direktorica. Izbor je dokončen. Uvrstitev palestinske razstave v sekcijo kolateralnih dogodkov torej kaže na status Palestinske države, ki ga ta uživa v Italiji. Italija je bila maja 2024 med oseminštiridesetimi od sto triindevetdesetih držav, včlanjenih v Organizacijo združenih narodov, ki Palestine niso priznavale kot državne entitete, ki jo je leta 1988 razglasila Palestinska osvobodilna organizacija in vključuje Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom in Gazo.
Razstavo Palestina c/o Benetke je kustosinja, Palestinka Ratavo Salwa, postavila v prostorih samostana Kozma in Damijan. Predstavila je šest umetnikov in umetnic. To so bili Alessandro Petti, Emily Jacir, Jawad Al Malhi, Khalil Rabah, Sandi Hilal, Shadi Habib Allah in Taysir. Kot navaja katalog, je Salwa izbrala dela, ki so govorila o kroničnem in krutem stanju nestabilnosti in krivičnih človeških usod Palestincev in Palestink pod izraelsko okupacijo. Kustosinja pravi, da to stanje nepravičnosti Palestinci in Palestinke premagujejo z ustvarjanjem, zato je ustvarjanje odpor oziroma, bolj natančno, nenasilni boj proti kolonizatorjem.
V isti sekciji bienala je leta 2013 sledila razstava Sicer okupirano (Otherwise Occupied). Kustosa Bruce Ferguson in Palestinka Rawan Sharaf sta izbrala dva palestinska umetnika iz diaspore. Video instalacija Aissa Deebija v palači Ca’ Giustinian Recanti z naslovom Sodni proces (The Trial) je predstavila kolonialno sedanjost in polpreteklost Palestine. Igralca za mizo v zatemnjeni sobi sta izmenično recitirala govor Daouda Turkija, palestinsko-arabskega državljana Izraela in vodje marksistične celice, ki ga je imel na okrožnem sodišču v Haifi leta 1973, tik preden je bil obsojen zaradi vohunjenja za svojo organizacijo. Tisoč hiš iz kartonastih škatel v delu z naslovom Zasedeni vrt (Giardino occupato) Bashirja Makhoula pa je okupiralo vrt Državne umetniške gimnazije v Benetkah. Instalacija je nastala v performansu, v katerem je Makhoul nagovoril občinstvo, naj vzame eno od škatel in jo postavi na vrt, s tem pa ponotranji vlogo okupatorja.
Leta 2022 je bienale sprejel v sekcijo kolateralnih dogodkov razstavo Iz Palestine z umetnostjo (From Palestine with Art). Organiziral jo je Palestinski muzej ZD iz Woodbriga v Connecticutu, ki ga vodi palestinsko ameriški poslovnež Faisal Saleh. Razstava je bila v palači Mora, v kateri se odvijajo dejavnosti Evropskega kulturnega centra.
Saleh je zbral dela devetnajstih uveljavljenih in uveljavljajočih se palestinskih umetnikov in umetnic raznih umetniških usmeritev tako iz diaspor v New Yorku, Bostonu, New Jerseyu, Kuwajtu, Jordaniji in Luxembourgu kot iz Gaze, Haife, Jeruzalema in Betlehema. Razstava je bila nekakšna nacionalna predstavitev v malem. Zavzemala je le eno sobano v prvem nadstropju. Razstavljali so Mohammed Al Haj, Sana Farah Bishara, Samar Hussaini, Ghassan Abu Labanm, Jacqueline Bejani, Samia Halaby, Karim Abu Shakra, Nabil Anani, Rania Matar, Nameer Qassim, Taqi Sabateen, Susan Bushnaq, Ibrahim Alazza, Lux Eterna, Hanan Awad, Mohamed Khalil, Salman Abu Sitta, Nadia Irshaid Gilbert in Rula Halawani. Vsebine razstavljenih del so upodabljale palestinsko realnost. Recimo, podobe oljk so govorile o tisočletni povezavi Palestincev z zemljo in nasilju kolonizatorjev, saj ti požigajo in uničujejo palestinske oljčne nasade. Od leta 1967 naj bi uničili več kot osemsto tisoč dreves. Tudi krajine so govorile o okupaciji palestinske zemlje, vključno s konfiskacijo vode. Podobe in portrete ljudi pa so prežemali izrazi trpljenja, izgnanstva, mednarodne pomoči in hrepenenja po domovini.
Tri letošnje palestinske razstave
Za Palestinski muzej ZD je bilo nemalo presenečenje, da letos bienale ni uvrstil njegovega predloga Tujci v njihovih domovini: okupacija, aparthaid, genocid med kolateralne dogodke. Zavrnitev je prejel 20. novembra 2023. Pedrosa in bienale javno nista razkrila razlogov, čeprav je tema, ki jo je odražala predlagana razstava sledila Pedrosovemu konceptu. Morda je bil palestinski predlog za bienale preveč neposredno političen, medtem ko tujci in tujost Pedrosove razstave ne kažejo s prstom na nikogar – političnost te razstave je abstraktna in šibka.
Kljub zavrnitvi je muzej predlagano razstavo izvedel, in sicer v istih prostorih kot pred dvema letoma. Četudi ni del bienalske organizacije, ni nič manj pomembna. Razstava je nedvoumno protest proti genocidu, premeščanju ljudi, njihovemu načrtnemu stradanju, uničenju in smrti v Gazi. Saleh je izbral šestindvajset umetnikov in umetnic iz Palestine in palestinskih diaspor ter Francozinjo. To so Janan Abdu, Mustafa Al Hallaj, Rasha al-Jundi, Alaa Albaba, Mohammed AlHaj, Dalia Ali, Hani Amra, Nabil Anani, Samira Badran, Maisara Baroud, Jaqueline Bejani, Mohammed Budhnaq in Lamis Dajani.
Zavrnitev razstave Tujci v njihovih domovih je izzvala ogorčenje. Po javnem protestu je bienale vseeno dal svoj blagoslov drugi razstavi s palestinskimi umetniki in umetnicami in jo uvrstil med kolateralne dogodke. To je Južni Zahodni breg: zemeljska dela, kolektivna akcija in zvok (South West Bank: Landworks, Collective Action and Sound). Postavili so jo v malem prostoru, imenovanem skladišče, v palači Polignac. Pripravili so jo Artists and Allies of Hebron, ki sta jih povezala južnoafriški umetnik z judovskimi koreninami Adam Broomberg in palestinski aktivist Isso Amro, in Dar Jacir for Art and Research, ki so združili delo Emily, Annemarie in Yusufa Nasrija Jacirja v Betlehemu. Med projekti Artists and Allies of Hebron omenimo Protinadzor (Counter Surveillance) iz leta 2022. Govori o izraelskem neprestanem in vseobsegajočem nadzoru palestinskega prebivalstva pod okupacijo, ki ga tako rekoč kamere spremljajo od prvega koraka, ko zapustijo hišo. Utež temu nadzoru je nadzor z nasprotne strani. V oljčne nasade, nevralgično judovsko tarčo uničevanja, so bile nameščene kamere, 13. septembra 2022 pa so lahko živi prenos dogajanja videli v nekaterih muzejih Evrope. Ti so bili v državah, ki ne priznavajo palestinske države in so zaveznice Izraela s tem, da mu prodajajo orožje ter pri njem kupujejo opremo in tehnologijo nadzora, ki prinaša velik prihodek v izraelski državni proračun. Dar Jacir for Art and Research je rezidenca za palestinske in mednarodne umetnike in umetnice raznih disciplin v družinski hiši Jacir iz 19. stoletja v Betlehemu.
Kustos razstave Jonathan Turner je ne glede na majhnost prostora izbral številne umetnike in umetnice, in sicer so med njimi Samer Barbari, Adam Broomberg, Duncan Campbell, Rafael González, Isabella Hammad, Shayma Hammad, Chris Harding, Baha Hilo, Emily Jacir, Sebastián Jatz Rawicz, Benjamin Lind, Jumana Manna, Michael Rakowitz, Mohammad Saleh, Vivien Sansour, Andrea de Siena in Dima Srouji. Tudi izbor del, kot vsa dela na drugih palestinskih razstavah, predstavlja palestinsko realnost pod okupacijo Izraela z dokumentiranjem vsakodnevnega življenja, spreminjajočega se okolja in iskanja rešitev iz konflikta, v katerega je pahnjeno življenje ljudi. Kot so zapisali organizatorji, umetniška dela, publikacije, gibljive slike, zvočna dela in skulpture razkrivajo moč in vrednost inventivnosti, pozitivne misli in odprto naravnanega raziskovanja ob trenutnem stanju stvari.
Ker razstava vključuje tudi fotografije, ni odveč, če opozorimo, da ima ta za Palestince in Palestinke pomene, ki jih nima v kulturi naših krajev. Izraelska država je namreč v pohodu izgona palestinskega prebivalstva zasegla (ali uničila) mnoge družinske in institucionalne arhive fotografij, da bi s tem izbrisala zgodovinske dokaze o obstoju Palestincev in Palestink na tem ozemlju. Tiste, ki jih ni uničila, so v izraelskih arhivih, do katerih Palestinci in Palestinke nimajo dostopa. Tako je fotografski medij v rokah palestinskih umetnikov in umetnic medij boja za obstoj. O tem smo imeli v Ljubljani možnost izvedeti na eni od razstav Kulturne ambasade Palestine, ki jih od leta 2012 vsako jesen prireja Gibanje za pravice Palestincev.
Tretja palestinska razstava Konj je padel s pesmi (The Horse Fall Off The Poem), ki je bila na ogled v Galeriji Feruzzi v prvih dveh mesecih letošnjega bienala, ni pa bila del uradnega bienalskega programa, je bila samostojna predstavitev Matar Mallar. Umetnica prihaja iz umetniške družine. Rodila se je v Gazi leta 1999, študirala pa je najprej politične vede na Univerzi Istanbul Aydin v Turčiji, nato pa umetnost na Central Saint Martin’s v Londonu, kjer je trenutno rezidenčna umetnica. Iz spremnega kataloga izvemo, da je naslov razstave povzet po naslovu pesmi Mahmouda Darwisha. Pesnik je preživel otroštvo v vasi al-Birwa v Galileji, ki jo je leta 1948 izraelska vojska etnično očistila. Pregnali so vse Palestince in Palestinke. Danes se imenuje Yas’ur. Ko so Darwisha vprašali, ali si jo želi videti, je odvrnil, da raje živi s spomini na metulje in prostrane prostore, polja in lubenice, oljke in mandljevce ter na konja, ki je bil na dvorišču privezan za murvo, na katero je Mahmoud splezal, se z nje vrgel, mama pa mu je za podvig naprašila hlače. Nekega jutra so ga zbudili in rekli, da morajo oditi.
Tudi razstava je pripoved o izgnanstvu, o trenutku, ki nima povratka. Upodablja vojni napad. Na monokromni črno-beli sliki Ni besed (No Words) so grozljivi prizori porušene Gaze ter ranjeni in mrtvi ljudje in živali. Te podobe so po oktobru 2023 prinašali časniki, televizija, družbena omrežja ter sporočila družin in prijateljev, ki so ostali v Gazi. V središču velike podolgovate slike je konj, ki frontalno zre v nas. Odpira gobec in kriči. Na hrbtu nosi moškega z v belo platno ovitim truplom, okoli pa so razmetana trupla, kot da bi v sliko treščila bomba, moški z razparanim trebuhom, grafitar, plišasti medvedek, brzostrelka, kup ruševin, plazeča se ženska, golob v kletki in še in še.
Format velike podolgovate slike, črno bela paleta, vojna, konj, golob, mrtvi otrok v naročju starša, podobe, vzete iz medijev, in protivojno stališče umetnice nas pripeljejo do Guernice Pabla Picassa. S tem smo povedali vse, ne le o tej sliki in razstavi, temveč o vseh palestinskih razstavah v zgodovini bienala, ki so predstavljene v tem delnem pregledu. Vse si zaslužijo našo pozornost. Vse so izrazi človeške stiske.
* Tega besedila ne bi bilo v taki obliki brez pogovorov o bienalu z Jasno Merku in Lauro Safred ter o Palestini z Nado Pretnar. Vsem hvala.
* Besedilo je bilo napisano za Likovne besede in bo objavljeno v 128. številki revije; tu je objavljeno z nekaj minimalnimi uredniškimi posegi.