“Ko smo še lahko živeli v naših hišah, ni bilo takšnega trpljenja. Otroci so bili bolj zdravi, lahko smo ohranjali čistočo in higieno,” je dejala Um Rami. Krivila je razmere, ki jih je povzročila sedaj že dolga, genocidna vojna, ko je motrila svojega triletnega sina, ki je ležal v bolnici Al-Aqsa v Deir al-Balahu v osrednjem delu Gaze. Primernih bolniških postelj je že zdavnaj zmanjkalo.
Rdeči kožni izpuščaji so se razširili po obrazu malega Ramija, po njegovih rokah in nogah. Bolelo ga je in pordečena koža ga je srbela. Mama ga je zato pripeljala v bolnico. Pojasnjevala je: “Izpuščaji so se začeli nekontrolirano širiti in zato sem prišla po pomoč ter zdravila. A dali so mi le ena, saj drugih ni.”
Ni vedela, ali bo zdravilo sploh učinkovalo glede na razmere v šotorih, kjer so živeli. Bilo je izjemno vroče, čiste vode je primanjkovalo in čistilnih sredstev, mil in šamponov ni.
“Bo zdravilo sploh pomagalo, da se izpuščaj ne bo spet pojavil? Preventiva je vedno boljša od zdravljenja.” Um Rami je nadaljevala: “Videla sem primere, ki so bili še hujši od stanja mojega sina. Šotori so postavljeni preblizu odplak. V Gazi ni elektrike že več kot 300 dni, kanalizacija ne deluje … Videla sem tako otroke kot odrasle, ki so se borili z garjami in s hudo drisko.”
Ženska, ki je preslišala najin pogovor, naju je prekinila. Razburjeno je dejala: “Begunsko taborišče je nagneteno, ogromno je razseljenih ljudi, vode ni, ni čistil, ure čakamo v vrsti, da sploh pridemo na stranišče. Modre muhe nas pikajo in grizejo podnevi, komarji ponoči. Kako naj preživimo v takih razmerah, kakšne možnosti sploh imamo? Utrujeni smo. In če naših otrok ne bodo ubila bombardiranja izraelskih vojaških letal, jih bodo ubile nalezljive bolezni.”
Ponovila je, kar je pred nekaj minutami dejala Um Rami: “Želimo si zgolj vrniti se na naše domove. Utrujeni smo od razseljenosti. Doma smo vsaj imeli kopalnico. In ko se vojna konča, bomo nedvomno spet imeli tudi vodo in milo.”
Bolnice, ki delujejo v omejenih zmožnostih, in provizorično vzpostavljeni zdravstveni centri vsak dan obravnavajo na desetine primerov kožnih bolezni, garij in drisk, večinoma med otroci. Razseljeni in s svojih domov pregnani Palestinci in Palestinke živijo v grozljivih razmerah zaradi prenaseljenosti na vse manjših območjih, kamor jih pošilja in preganja izraelska vojska. Manjka čiste vode.
Vse to so posledice namernih ravnanj izraelske okupacijske vojske, ki je uničila centre za razsoljevanje vode in ki preprečuje dostavo goriva za delovanje naprav, ki niso uničene. Poleg tega Izrael ne dovoli, da bi v Gazo prišlo dovolj pitne vode, milo, šamponi in druga osnovna higienska in čistilna sredstva. Zato se je povečalo število kožnih obolenj in okužb.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima vsaj 103.000 oseb garje, več kot 577.000 se jih bori s hudo drisko. Ker izraelska okupacija že 200 dni preprečuje, da bi v Gazo prišla čistila, poskušajo Palestinke in Palestinci poiskati alternative in izdelati lokalne nadomestke, a ti so zaradi splošnega pomanjakanja slabe kakovosti in niso enako učinkoviti. Nekatere ženske so iskale načine, kako narediti mila, a surovin ni.
Po ulicah hodijo bledi in upadli ljudje v strganih oblačilih, ki komaj pokrivajo njihovo kožo. Izraelska okupacija ne dovoli, da bi v Gazo prišla voda, higienski pripomočki, čevlji ali oblačila.
Ena od razseljenih žensk je dejala: “Kaj naj naredimo? Obleke peremo brez mila in čaj pijemo iz umazanih skodelic! Da, vse skupaj se nam gnusi, a kaj naj naredimo?” Druga je pojasnila: “Ko so moji otroci dobili garje, sem začela prekuhavati njihova oblačila, da bi jih sterilizirala in čim bolje očistila. Sedaj prekuhavam tudi vodo, ki jo nato uporabimo za umivanje in za kuhanje. To je edino, kar lahko naredim, da se nekako ubranimo nalezljivih bolezni, saj ni čistil, voda pa je onesnažena. In tudi prekuhavanje postaja vse težja naloga, saj zmanjkuje plina za kuhanje, zato zdaj kuhamo nad ognjem iz vej in lesa.” S poraženim pogledom je dodala: “To je vsesplošna vojna proti palestinskim ljudem; uporablja se različna orožja: tudi orožje lakote in orožje odrekanja čistoče ter higiene – in nedvomno so tudi to smrtonosna orožja.”
* Bareaa Shurrab je palestinska novinarka, ki med izraelsko genocidno vojno ostaja v Gazi. Iz arabščine je besedilo v angleščino prevedla Wafaa Kanan.