“Poskusil sem te zaščititi, kolikor sem te lahko. Moral sem se seliti s teboj z enega kraja v drugega, dokler naju niso bombe ujele. Stekel sem, hotel sem te čim prej prepeljati v bolnico … a v avtomobilu nisem mogel narediti nič.” S temi besedami je oče žaloval za svojim malim otrokom, ki ga je poskusil zaščititi pred bombami. Čeprav je sledil navodilom izraelske vojske, od kod se mora odstraniti v katero ‘humanitarno območje’, ki bi moralo biti varno – tako so zatrjevali –, so njegovega malega otroka, starega komaj tri leta, ubili.
V njegovem glasu je bilo še vedno razbrati šok, a Saidam je nadaljeval: “Povej vsemogočnemu, da sem te poskusil zaščititi; vedno sem bil ob tebi, ko si se bal zaradi letalskih napadov, vsakič sva se skupaj umaknila in bežala z enega kraja v drugega, a na koncu so te ubili tam, kjer so trdili, da je ‘varno’.”
Palestinke in Palestinci bežijo zdaj že več kot 300 dni, vsakič v neznano, med napadi in bombardiranji iz letal, med obstreljevanji tankov in med streli ostrostrelcev. To jih spremlja na poteh evakuacij in bežanja, da bi našli varnejši kraj – in med begom so ubiti, ranjeni, zažgani.
V začetku julija je izraelska vojska po svojih uradnih kanalih začela pošiljati sporočila prebivalcem vzhodnega Khan Yunisa o nujni evakuaciji. Zato je tisoče ljudi zbežalo v neznano skozi zbombardirane ulice, med uničenimi stavbami. Glavno in najpogostejše vprašanje je bilo:
“Kam naj gremo? Sta Al Mawasi in Deir Al-Bal’a varni območji? Ampak tam je že preveč ljudi, ni več šotorov, ni hrane, vode, ni stranišč …”
Teden dni kasneje je okupacijska vojska ponovno sporočila, tokrat prebivalcem v mestu Gaza, naj se umaknejo v kraje na jugu. Ljudje so bili popolnoma zmedeni in prestrašeni. Vedeli so, da so razmere na jugu bedne ter da se ubijanja in uničevanje tudi tam dogajajo ves čas.
Walid Al Masri je bil star mož, ki je imel težave zaradi visoke starosti, poleg posledic lakote. Vseeno je vztrajal, da bo ostal na severu Gaze. “Tu bom sedel, tu bom ostal, do zadnjega diha.” Še pred objavo tega članka je Walid Al Masri umrl in se tako pridružil sinu, ki je bil ubit med genocidnim nasiljem pred nekaj meseci, ko je izraelska vojska napadla in delno zbombardirala njihovo hišo na severu Gaze.
Konec julija je okupacijska vojska ponovno skrčila “humanitarno območje” v Khan Yunisu in zahtevala, da se prebivalci umaknejo v Al Mawasi, kjer je trdila, da je varno. In spet so bile razrušene ulice polne ljudi različnih starosti, žensk, otrok, starejših, invalidov in ranjenih. Vsi so bežali, ponovno v neznano. Nekateri drugi so se odločili, da bodo raje ostali v napol uničenih hišah, saj so izgubili vsako upanje in jih ni bilo več strah smrti.
Za Fadija je bilo devet mesecev trpljenja dovolj. “Mojo hišo so enkrat že napadli in jo delno porušili, sedaj spet grozijo, da jo bodo zbombardirali. Morda bo postala moj grob, a ne bom odšel, saj ne vem, kam naj grem. Utrujen sem od bežanja in ponavljajočega se razseljevanja.”
S temi besedami je Fadi pojasnil svojo odločitev, da ostane v svoji delno uničeni hiši. Dodal je še: “Vsaka oseba v normalnih okoliščinah bi bila preveč zaskrbljena in preveč utrujena že po eni razselitvi – kako naj Palestinci v Gazi to počnemo spet in spet, potem ko so nas v devetih mesecih razselili že desetkrat in vsakič naj bi bilo zadnjič?”
Neprestani vojaški napadi na Gazo pomenijo, da se je civiliste stisnilo v zelo ozke pasove. Zato so nastala resna okoljska in zdravstvena tveganja. Eno stranišče je na voljo za 600 oseb, dnevna poraba vode na osebo je med litrom in pol ter dvema litroma, kar je občutno pod priporočenimi minimumi. Svetovna zdravstvena organizacija je že večkrat opozorila na širjenje nalezljivih obolenj in izbruhe bolezni. Tako so sedaj Palestinke in Palestinci ujeti na eni strani med širjenje nalezljivih okužb in na drugi med uničenje, ki ga nosi izraelsko bombardiranje. Svet pa medtem še kar gleda – v živo odvijajoč se genocid.
* Bareaa Shurrab je palestinska novinarka, ki med izraelsko genocidno vojno ostaja v Gazi. Iz arabščine je besedilo v angleščino prevedla Wafaa Kanan.