V torek, 3. septembra je slovenska ministrica za zunanje in evropske zadeve z več pokroviteljskega cinizma, kot ga zdrži želodec človeštva, dejala, da je na Bledu pričakovala več protestnikov ob Blejskem strateškem forumu. Hkrati je zatrdila, da so protestniki pravzaprav tja prišli izrazit podporo njeni politiki. Na isti dan je bil v Ljubljani protest zoper novo raven sramotnosti, ki jo je dosegla slovenska diplomacija. Genocid v Gazi je za mnoge zelo resničen – izraelske bombe padajo blizu njihovih staršev, na prijatelje, sorodnike. Slovenski politiki se ob tem nasmihajo in stiskajo roke obdolženim vojnim zločinkam. V nadaljevanju objavljamo prevod govora, ki ga je napisala Wafaa Kanan. V angleškem originalu je bil prebran na protestu v Ljubljani. Slovenska zunanja ministrica je tedaj, med etničnim čiščenjem Palestine mirno zaključevala paradni dogodek slovenske zunanje politike – v lastni, vzporedni resničnosti.
“Kaj nam pomeni Gaza, Palestinkam in Palestincem iz Gaze? Ni samo kraj. Ni zgolj dom. Ni samo del države. Je tisti del naših src, brez katerega ne moremo živeti niti za trenutek.
Moje misli so že skoraj leto dni paralizirane ob vseh prizorih, posnetkih in zapisih genocida v Gazi. Del mene še vedno vse zanika. Ta nezamisljiv obseg hudodelstev zoper človečnost, ki se vršijo vsako minuto, me vsakič znova spravi v nejevero: Je to res naša Gaza?
Ne, ne morem verjeti. In vsakič vklopim telefon in gledam stotine fotografij mojega življenja v Gazi pred genocidom: hišo moje družine, mojo univerzo, moj najljubši kotiček na obali, mojo najljubšo restavracijo, trgovine, nepozabne, na fotografijo ujete trenutke s prijatelji. Tako se vedno zalotim med jokom, ob prevpraševanju, ali je res mogoče, da je vse to uničeno? Da ni več mojih prijateljev, mojih sodelavcev, mojih sosedov. Nehala sem celo šteti. A ničesar ne pozabim.
Kako naj opišemo svojo izgubo? Ni besed, ki bi jo lahko opisale. A najbolj boleči vprašanji sta zakaj in kako? Zakaj moramo preživljati vse to, generacijo za generacijo? In kako lahko mednarodna skupnost to sprejme, da ne ustavi teh pošasti, da je celo soodgovorna pri vseh zločinih, ki so bili izvršeni nad Palestinkami in Palestinci v zadnjih več kot 76 letih?
Zakaj bi Palestinke in Palestinci morali sprejeti, da naša življenja niso pomembna? Da ne štejemo? So naše sanje so privid, naše dostojanstvo nepomembno? Je to res svet, v katerem vsi zadovoljno živijo? Je to svet, del katerega naj bi bili? Je pravično, da se Palestinke in Palestince mori, ponižuje, muči, strada v tišini? Mar nimamo pravice se zaščititi? Mar nimamo pravice spregovoriti in povedati naše zgodbe? Mar nimamo pravice obstajati? Mar bi morali izginiti?
Zakaj? Mar mi ne potrebujemo in ne zaslužimo odgovora na to vprašanje?
Združeni narodi, organizacije za človekove pravice, Meddržavno sodišče in še toliko drugih je priznalo, da živimo pod izraelsko okupacijo. Zakaj potem vlade Zahoda podpirajo okupatorja in ne žrtev? Kako je mogoče, da nasprotujejo in obsodijo vsako dejanje ljudi na vseh koncih sveta, ki so se odločili, da bodo protestirali in na glas spregovorili zoper genocid? Rada bi povedala, da bi ta genocid moral skrbeti vse ljudi po svetu, saj je edina razlaga tega, kar se dogaja, ta, da ni nobeno telo svobodno, nihče ne živi svobodno. In ti, ki nadzirajo svet, so kriminalci, ki želijo upravičiti karkoli in vse, ne glede na določila mednarodnega humanitarnega prava, resolucije Združenih narodov ali odločitve Varnostnega sveta. In to bi nas moralo skrbeti vse in vsakogar, saj to pomeni, da se velika laž o svobodi in demokraciji razblini, kakor hitro je govora o zločinih izraelske okupacije.
Še zadnja misel za vse, ki morda mislijo, da to ni njihov problem. Moj odgovor njim je, da dokler vaše vlade podpirajo genocid, je to vaš problem.
Mi, Palestinke in Palestinci ne bomo izginili. Vzravnani se bomo dvignili vedno znova. Ne bomo odnehali, dokler naša svoboda in naše pravice ne bodo uresničene. In nikoli ne bomo pozabili vseh, ki stojite ob nas, nasprotujoč izraelskim hudodelstvom. A pozabili ne bomo niti vseh soodgovornih, ki sodelujejo v tej genocidni vojni, ki so tiho. Neopredeljen in nevtralen si lahko pri športu, ne pa, če govorimo o genocidu.
Na koncu pa, kot vedno, za svobodno, svobodno Palestino!”