Danes mineva osem mesecev, odkar je bila v Sloveniji razglašena epidemija koronavirusa. Dan kasneje je prisegla nova desna vlada Janeza Janše – in praktično isti dan se je začela najdlje trajajoča samoorganizirana mobilizacija v zgodovini Slovenije.
Ta je po dolžini – čeravno ne tudi po intenzivnosti, decentraliziranosti, vzročnosti in družbeni sestavi – primerljiva le še z vstajami leta 2012/2013, kjer pa je bilo demonstracij bistveno manj. 24. novembra bo tako minilo sedem mesecev od prvega kolesarskega protesta, na katerega je pozivala platforma Z balkonov na kolesa, sestavljena iz anarhističnih in antiavtoritarnih iniciativ. Danes pa mineva tudi teden dni od nemirov, ki so se v Ljubljani zgodili 5. novembra, in okoli katerih kroži vrsta teorij, kdo stoji za njimi.
Za nami je več kot polletno obdobje strahu, negotovosti, družbene anksioznosti, socialne klavstrofobije in intenzivne represije. Pred vsem temi občutki so številne ljudi reševali prav protesti. Dajali so jim občutek, da imajo življenja vsaj za trenutek pod nadzorom v času, ko se je zdelo, da ta polzijo iz njihovih rok. Tako zaradi epidemije COVID-19, kot zaradi številnih avtoritarnih ukrepov nove vlade, maskiranih v ukrepe za preprečevanje širjenja virusa. Za osvežitev spomina velja omeniti napade na okoljske nevladne organizacije in nedavni poskus izenačevanja splošne in poklicne mature znotraj interventnih zakonov, pa višanje denarnih kazni za protestiranje, povečevanje pooblastil policije in vrsto omejitev gibanja; od zapiranja meja – razen seveda za upravljalce lastnine, zaščito katere kot punčico svojega očesa skrbno varuje vsaka neoliberalna vlada – pa vse do policijske ure.
Nobenega indikatorja ni, po katerem bi lahko sklepali, da se bo stanje kmalu izboljšalo. Ne glede virusa, ne glede vlade. Zato se v obdobju demobilizacije še toliko bolj upravičeno zastavlja vprašanje, kaj, če sploh kaj, so protesti dosegli. In čeprav je del udeležencev protestov vseskozi opozarjal, da boj ne poteka zgolj proti tej, ampak proti vsaki vladi, hkrati pa tudi proti kapitalizmu, je dejstvo, da je veliko protestnikov, podobno kot v času vstaj, na ulice vodila želja po zamenjavi vlade.
Ena izmed težav protestnega kolesarskega gibanja je bila tudi nezmožnost sledenja dejstvu, da je vsak teden vlada ustvarila novo afero, nov zakon, ki je kratil pravice, novo namero po posegu v človekove svoboščine. Kampanja okoli enega boja se ni niti dobro začela, ko je bilo potrebno gasiti nov požar.
Prejšnji teden nas je vse postavil pred preprosto dejstvo. Številne ljudi v tej družbi tovrstni protesti proti Janši ne nagovarjajo, ker vidijo ključen problem v životarjenju pod kapitalizmom. Nemiri prejšnjega tedna bi se zato lahko zgodili tudi pod levo-sredinsko vlado.
Če želimo razumeti, kaj se je zgodilo v Ljubljani 5. novembra, se moramo zato bolj kot z manifestacijo jeze, ki v svoji pojavnosti marsikomu ni blizu ali sprejemljiva, ukvarjati z vprašanjem, kaj jo je povzročilo. Šele to bo razprlo prostor za kolektivne razmisleke prihodnjih družbenih mobilizacij.
Uvertura: upor proti repatriarhalizaciji družbe
Kolesarske mobilizacije niso začetek zgodovine, ki se ne piše zgolj od 24. aprila 2020, ko je bil sklican prvi protest pod sloganom Z balkonov na kolesa. Če želimo razumeti njihovo mobilizacijsko moč, se moramo zavedati, da so anarhistične in antiavtoritarne iniciative, ki so v njej na začetku igrale ključno vlogo, del družbenih gibanj že iz časa antiglobalizacijskega gibanja konec 90. let prejšnjega stoletja. Njihove kontinuirane demonstracije in dosledna sporočila proti kapitalizmu, zatiranju, hierarhiji, fašizmu in za solidarnost ter radikalno enakost so tako del našega prostora že dve desetletji. Verjetno se tu skriva razlog, da je spomladanski samoorganizirani klic k uporu, ki se je pojavil v družbeni situaciji, ko je večina civilne družbe šele poskušala najti način razumevanja nove situacije in svojega delovanja v času popolne zaustavitve javnega življenja, tudi naletel na takšno množičnost. Navkljub striktni prepovedi zbiranja in takojšnji represiji.
Drugi razlog lahko iščemo v reflektirani časovnosti – protesti so bili sklicani šele mesec in pol po začetku epidemije, ko so bili ljudje do neke mere že navajeni nove realnosti – in dogajanju, ki je pisalo uverturo vanje. Od začetka zaprtja države so se po prestolnici vrstili politični grafiti z antiavtoritarno vsebino, številne kreativne politične akcije, kot je bilo denimo pritrjevanje črnih križev na 1,5 metra varnostne razdalje pred parlamentom kot vabilo k varnemu protestiranju, ali pa polaganje risb stopal, ter solo akcije teka s transparenti in igranje golfa na Trgu republike. Hkrati so se rojevale številne iniciative, ki so poskušale vzpostaviti solidarnostne mreže vzajemne pomoči z najbolj prizadetimi deli družbe ter so organizirale skupnosti na podlagi medsebojne solidarnosti povsem onkraj državnih struktur.
Tovrstnim iskanjem izražanja nezadovoljstva so se pridružila izobešanja političnih sporočil na okna stanovanj, kmalu zatem pa prvi poziv h glasnemu uporu v stanovanjih. Zvočne demonstracije – z lonci, ponvami in glasbo, so prebile politično tišino in v mesto vnesle občutek motenja družbenega statusa quo.
Skupaj s političnimi sporočili je šlo za pomembno gesto upora proti grobo vsiljeni repatriarhalizaciji družbe, ki je prišla skupaj z ukrepi proti virusu. Kar naenkrat je namreč edino domnevno varno mesto postalo gospodinjstvo: vsak izven njega je bil potencialno kužen, umazan, nevaren – Drugi. Edina argumentacija je bila domnevna zdrava pamet, ki bo preprečila širjenje virusa, ki pa ni smela upoštevati problematike nasilja v družinah, neprimernih stanovanj in težav vseh, ki živijo v enočlanskih gospodinjstvih in so bili nenadoma obsojeni na socialno smrt. Za razliko od nekaterih primerov iz tujine, kjer so države raje spodbujale koncept socialnih balonov, je gospodinjstvo postalo preoblečen izraz za patriarhalno heteronormativno družino. Ta je postala orodje vzpostavljanja novih družbenih vrednot.
V gibanjih, kot je bila nedavna kolesarska mobilizacija, je za merilo uspeha veliko bolj kot to, ali je vlada Janeza Janše padla ali ne, pomembno, koliko novih tovarištev se je stkalo, koliko novih iniciativ vzniknilo, ter koliko ljudi se je prvič spolitiziralo skozi protestniško dinamiko.
Vsiljena individualizacija je bila po eni strani geografska – dom, po drugi pa družbeno-konservativna – družina. Poziv #ostanidoma je bil v resnici namenjen zgolj priviligiranim in je brutalno spregledal vse tiste, ki doma zaradi kapitalističnega opustošenja nimajo, ter vse delavce, ki so bili v prvih mesecih – ko delovanja virusa še nismo dobro poznali, zaščitne opreme pa je primanjkovalo – prisiljeni delati v zdravju nevarnih razmerah v tovarnah in ostalih gospodarskih panogah. Te se namreč kljub zaprtju javnega življenja niso ustavile. In tudi tu se začne ena od zgodb, ki vodijo do 5. novembra. V epidemijo vsi namreč nismo vstopili z enako predispozicijo: zdravi, s službami, kjer lahko delaš od doma, z možnostjo nadomestil namesto odpuščanj. Tisti, ki so v epidemijo vstopili že marignalizirani, so v naslednjih mesecih tonili le še globje. Teh protesti z balkonov in kasnejše kolesarske manifestacije niso dosegle. Vseeno pa je spomladi pobuda Protest z balkonov nagovorila množico ljudi in za mnoge predstavljala politizacijo mesta, kjer živimo. Ta faza protestov je bila nujen predpogoj za zavrnitev vsiljene individualizacije in za možnost mišljenja kolektivnega protestniškega gibanja na ulici.
Tretji nivo uspešnosti začetne mobilizacije leži v senzibilnosti klica in taktni izbiri metode demonstriranja s kolesi. Niti v eni točki protesti z balkonov, ki so se aprila preoblikovali v protestno platformo Z balkonov na kolesa, niso zavrnili resnosti epidemiološke situacije. Protesti so upoštevali realno prisoten strah pred okužbo in s potrebno senzibilnostjo mrežili skupnost, znotraj katere se lahko gradi kolektiven pogum. Protestniške iniciative so vsakič znova poudarjale, da je potrebno na ulici paziti drug na drugega – pred policijo in pred virusom.
Antiavtoritarna sporočila, utemeljena na solidarnosti, so zapolnila prostor ulice preden bi ga, podobno, kot se je to kasneje zgodilo v drugih evropskih državah, zasedli teoretiki zarot, ki dvomijo v virus in smiselnost mask, ter/ali skrajna desnica. Eden izmed ključnih dosežkov gibanja je bilo tako že od samega začetka oblikovanje govorice, kjer se protest proti avtoritarnim ukrepom države enači z vključujočimi antiavtoritarnimi, antikapitalističnimi in antifašističnimi sporočili. To je tudi kasneje držalo prostor odprt za vsebinske intervencije in raznolikost političnih izrazov in metod različnih iniciativ, ki so se priključevale ali rojevale iz gibanja.
Pomladanska faza mobilizacije: zaustavitev prvega avtoritarnega potiska v desno
Aprilski protest je bil katalizator družbene klavstrofobije. Po tednih izolacije so se na ulicah ponovno srečali prijatelji in neznanci. Poleg antikapitalističnih parol so se vrstili vzkliki sreče. Zlomljena je bila družbena izolacija in postavljena ponovna možnost družbeno odgovorne kolektivnosti. Prvi mesec protestov je bil hkrati prvi poskus iskanja odgovorov na avtoritarne ukrepe držav v času pandemije na globalni ravni, še posebej s strani antiavtoritarnih gibanj. Spomnimo, vse skupaj se je začelo mesec dni pred umorom Georga Floyda, ki ga je ubila ameriška policija, kar je predstavljalo ponovni zagon množičnih protestov po vsem svetu.
Po 24. aprilu so se do začetka poletja vrstili petkovi protesti, ki so jih pogosto zaznamovale manjše direktne akcije v drugih časovnih okvirjih, močna okoljska in antikapitalistična tematika, kulturniške akcije ob torkih ter, ne pozabimo, na začetku tudi močno decentralizirano dogajanje, saj so v prvih tednih kolesarili v več kot 17 krajih po vsej državi.
Prve mesece sta gibanje definirali dve silnici. Po eni strani je mobilizacija ohranjala svojo živost z nekaj uspešnimi prekonfiguracijami terena boja. Tako kot se je iz balkonov stopilo na kolesa, je v določeni točki prišel poziv h klasičnim demonstracijam, ki so se začele premikati po različnih trasah v mestu. To je gibanje do neke mere ohranjalo nepredvidljivo.
Druga dinamika, ki je zaznamovala pomlad, je bil odziv oblasti na proteste. Prvoten odziv policije je bil represiven – šlo je za množično popisovanje ter vse večjo prisotnost posebnih policijskih enot ter poskuse preprečevanja protestnikom, da pridejo na mesto zbiranja. Gibanje se je na represijo odzivalo igrivo ter solidarno. Ko so preganjali ljudi zaradi pisanja s kredo po tleh, je na naslednjem protestu to počela ogromna množica. Ko so preganjali letake z napisom Smrt Janšizmu, so se ti množično pojavili pred parlamentom. In ko je vlada poskušala antikapitalistični blok demonizirati z oznakami o nasilnem antifaju iz tujine, se je gibanje solidarno obleklo v črna oblačila in pokazalo, da na delitve med dobre in slabe protestnike ne pristajajo. Ko je vladi očitno spodletelo gibanje zatreti ali ga obrniti drug proti drugemu, so poskušali vnesti nemir z vstopom rumenih jopičev, ki so se kmalu izkazali za odkrito neonacistično provokacijo. Navkljub nesorazmerni medijski pozornosti jim na ulicah v nekaj poskusih ni uspelo pridobiti realne moči – predvsem zaradi antifašističnega odgovora množice.
Poleg antikapitalističnih parol so se vrstili vzkliki sreče. Zlomljena je bila družbena izolacija in postavljena ponovna možnost družbeno odgovorne kolektivnosti.
Spomladanska faza protestov zagotovo ni ustavila institucionalnega pohoda desnice niti ni prisilila Janše k odstopu. A v družbi je zagotovo razširila pomembno sporočilo: da pohod na oblast ni sprejet s soglasjem številnega dela prebivalstva ter da ta ne bo potekal neopazovano. Boj za protest je postal boj za političnost javnega prostora – in ga je navkljub omejitvam, kaznim, prepovedim ter tepežu policije kot takšnega ohranil do danes. Z vsemi omenjenimi represivnimi ukrepi in s kriminalizacijo kreativnega izražanja družbenega disenza je bilo namreč hitro jasno, da tu poteka boj za definicijo, kaj bo na ulici v prihodnje sploh še mogoče početi.
Kaj so prinesli protesti?
Ko poskušamo misliti družbene spremembe, vključno z revolucionarnimi družbenimi gibanji od spodaj, nas lahko hitro zapelje skušnjava, da iščemo domnevno prelomne trenutke ali mislimo zgolj koncentrirane epohe specifičnih uporov. Tovrstna redukcija onemogoča realno oceno vzrokov, dinamike, metodologije ter konec koncev tudi uspehov posameznega gibanja. Ta nikoli niso linerarna, temveč so zgodovinsko gledano prej niz diskontinuitet, prelomov in različnih pojavnosti. Predvsem pa notranjih nedoslednosti in kontradikcij, kjer zahteve enega dela gibanja ne predstavljajo stališč drugega.
Tudi uspehe je zato nemogoče meriti generalizirano. V gibanjih, kot je bila nedavna kolesarska mobilizacija, je za merilo uspeha veliko bolj kot to, ali je vlada Janeza Janše padla ali ne, pomembno, koliko novih tovarištev se je stkalo, koliko novih iniciativ vzniknilo, ter koliko ljudi se je prvič spolitiziralo skozi protestniško dinamiko. Rezultati tovrstnih mobilizacij so v resnici nemerljivi, ker njihov odmev v naslednjem boju morda ni zapisan kot referenca, a to niti najmanj ne pomeni, da ni v pomembnem delu oblikoval razumevanja trenutka sedanjosti, ki omogoča boje prihodnosti.
Tovrstno razumevanje je seveda za udeleženke in udeležence naporno, ker ne prinaša otipljivih rezultatov in številne navdahne z malodušjem in občutkom, da protesti ne spremenijo ničesar. Verjetno na koncu dneva to doprinese tudi k splošni demobilizaciji, ki smo ji bili priča med poletjem in v zgodnji jeseni.
Protesti so se zaradi visoke intenzitete dogajanja, močne policijske represije, odločitve nekaterih skupin, da gredo v kontrolirano demobilizacijo, ter naravnega cikla vsakokratne mobilizacije čez poletje znašli v zagati. Poleg delnega upada prisotnosti ljudi, ki pa so bili tudi skozi poletne mesece v resnici za slovenske razmere prisotni v spodobnih številkah, so se vrstila svarila, da protesti postajajo preveč performativni, da se kulturalizacija umešča tja, kjer je bila nekoč prisotna politična konfrontacija, vse bolj se je tudi skozi medijske spine pojavljala redukcija raznolikega protestniškega gibanja na nekaj prepoznavnih obrazov. Hkrati se je vzbujal občutek centralizacije protesta ter spogledovanja z opozicijskimi strankarskimi strukturami. Vladni odziv je prešel v fazo ignoriranja. Navkljub trudu številnih akterjev je gibanje zapadlo v naravni val demobilizacije ter se poskušalo le še ohranjati pri življenju. Občasno je kakšen teden, praviloma zaradi nasilja policije, sicer prišlo do poskoka mobilizacije, a skupaj s slabšanjem epidemije se je zdelo edino smiselno, da se mobilizacijo na ulici začasno ustavi. Ta odločitev 23. oktobra je bil dobrodošel izhod za resen razmislek, kako naprej. In nato se zgodi 5. november.
Vsaka kapitalistična država producira teren za svoje nemire
Od trenutka, ko je skupina Anonymous pozvala na demonstracije 5. novembra, sta se po medijih in družabnih omrežjih začela vrteti dva scenarija. Desnica je napovedovala nasilje, ki ga bo povzročil antifa, levo-liberalna javnost pa je pričakovala nasilje, ki ga bodo ustvarili neonacisti. Ko je do protesta dejansko prišlo, se je zdelo, da gre za samouresničujočo se prerokbo. Huje je bil ranjen tudi fotoreporter. Od nemirov so se številni distancirali in jih obsodili. Policija je prvič po letu 2012 uporabila vodni top, prvič v zgodovini Slovenije tudi gumijaste naboje. Ta odziv policije, ne glede na dogajanje na ulici, je izjemno zaskrbljujoč, ker predstavlja nadaljne stopnjevanje v uporabi vse bolj napadalnih in nasilnih sredstev za zatiranje protestov, ki smo jim priča že od pomladi.
Okoli ozadja nemirov kroži veliko zgodb, verjetno dokončne resnice o njegovih udeležencih ne bomo izvedeli nikoli, a dejstvo je, da je vse bolj jasno, da je večina tistih, ki so prišli na protest, mladih in delavcev. Ob aretacijah in na novinarskih posnetkih so pogosto slišana socialna sporočila: iz mladih bruha jeza nad svetom, v katerem delajo za minimalno plačo in v katerem policija izvaja nasilje nad njimi. Slovenija se je tako vpisala v družbo držav, kjer tovrstni nemiri potekajo že desetletja. Zakaj do njih prihaja?
Živimo v času ekološke, socialne, in zdravstvene krize, ki jim je skupna kriza kapitalizma. Po vsem svetu so ljudje pod vse hujšimi pritiski. Njihove strategije preživetja, ki so še včeraj delovale v svoji brutalni prekarnosti, ne delujejo več – dokončno jih je zdaj pokopala še korona. Socialni nemiri so povsod po svetu neizbežni, razen če v temeljih ne spremenimo družbenega ustroja.
Podobne nemire v Franciji že vsaj od leta 2005 spremljamo v pariških predmestjih, kjer v nemirih sodeluje mladina, praviloma druga ali tretja generacija migrantov, ki so v francoski družbi oropani vsakršne perspektive dobrega življenja. Leta 2011 so takšni nemiri izbruhnili v Veliki Britaniji, kjer je mladina iz getoiziranih delov Londona plenila trgovine ter se spopadala s policijo. Eden tovrstnih uporov so bili tudi protesti Black Lives Matter v Združenih državah Amerike. To ni bilo klasično liberalno protestno gibanje z zahtevami, temveč brezkompromisni revolt neprivilegiranih proti najbolj brutalni možni obliki družbenega nadzora – policijskega ubijanja temnopoltih. Tovrstni upori in nemiri so odraz boja proti družbenemu upravljanju neenakosti.
Če je fašizem nekoč za upravljanje teh neenakosti potreboval zakone in državno voden pregon ter ubijanje specifičnih skupin – Judov, anarhistov, političnih zapornikov, LGBTQ+, Romov … – danes zadostuje, da neželene dele prebivalstva sistem zgolj sistematično zanemarja, jih drži stran od univerzalnega dostopa do pravic, ki izvirajo iz državljanstva, ter nad njimi izvaja institucionalno nasilje – prek vse bolj nadzorstvene in kaznovalne vloge socialnih služb pa do psihiatričnih ustanov in zaporov. Zgodovinski kompromis z delavskim razredom, ki je kot rezultat množičnih delavskih bojev v 20. stoletju omogočal, vsaj v Evropi, določeno mero socialnih pravic, je končan. Trenutno poteka redefinicija, kdo je lahko del skupnosti, ki bo še naprej živela v iluziji, da je dostop do univerzalnih pravic mogoč, in kdo vanjo ne spada več. To igro, ki jo vsiljuje desnica, igrajo vse vlade ne glede na svoj politični predznak. Res pa je, da to skrajna, populistična desnica spretno izkorišča za gradnjo novih delitev v družbi, prek katerih se pozicionira na ključnih vzvodih moči v družbi.
V ZDA se ta proces dogaja na podlagi definiranja belosti. Spomnimo, tudi Italijani in Irci nekoč niso veljali za bele. Ko se je demografska struktura ZDA začela temeljno spreminjati, in ogrožati belsko nadvlado, so definicijo belstva razširili tako, da ni bilo nevarnosti, da bi postali manjšina. Podoben proces poteka tudi danes, ko Trump mobilizira ne le bel delavski razred, temveč tudi ljudi, ki po logiki razrednega in etničnega zatiranja v skupino njegovih pretežno belih podpornikov ne bi mogli spadati.
Redefiniranje dostopa do pravic gre z roko v roki ne le s procesom marginaliziranja dela domače populacije, temveč hkratnega kreiranja sovražnika v migracijskih tokovih. Skrajna desnica v ostri protimigrantski retoriki skrbi za to, da velik del populacije ostaja izključen tudi na podlagi državljanstva. Pogosto jim uspe del notranje marginalizirane populacije obrniti proti tistim, ki jih poskušajo zadržati na mejah evropskih metropol.
Gáspár Miklós Tamás sodobnost označuje kot permanentno stanje postfašizma, ki ga politiki različnih barv le še upravljajo. Za to, da torej živimo v postfašistični družbi, ne potrebujemo ekstremno desničarske vlade, podobne učinke proizvaja tudi politika ekstremnega centra, ki je bila v Sloveniji tista, ki je na mejo postavila rezilno žico. Če nacionalizem premišlja, kako bo zgledala družba prihodnosti, se ekstremni center v resnici ukvarja z upravljanjem statusa quo, z doseganjem socialnega miru, ki izvzame vse, ki se družbenim normam ne morejo ali ne želijo podrediti, ali pa tiste, ki status quo lahko ogrozijo. Za to, da so v ZDA izničili revolucionaren naboj za premagovanje sistemskega rasizma in neenakosti, ki se je rodil v nemirih po umoru Georga Floyda, so morali povsem spremeniti teren boja. Iz realnih zahtev po ukinitvi policije so družbo postavili pred volilno izbiro Trump ali Biden. Šlo je za temeljno redukcijo boja. Za to je ekstremni center nujno potreboval ekstremno desnico kot orodje, s katerim ljudem grozi: če se ne postrojite za volilno politiko, sledi nov mandat Trumpa, pri čemer pa v Bidnu ne obstaja nikakršen garant za izpolnitev revolucionarnih zahtev po končanju rasizma v ameriški družbi. Olajšanje po koncu Trumpovega populizma je seveda logično, čeravno bo pristanek na trdnih tleh boleč. Za Ameriko in svetom so štiri naporna leta nenehnega izrednega stanja. Gre za populistično taktiko izčrpavanja, s katero vlada tudi Janez Janša.
Ena izmed težav protestnega kolesarskega gibanja je bila tudi nezmožnost sledenja dejstvu, da je vsak teden vlada ustvarila novo afero, nov zakon, ki je kratil pravice, novo namero po posegu v človekove svoboščine. Kampanja okoli enega boja se ni niti dobro začela, ko je bilo potrebno gasiti nov požar. Vladni mediji ustvarijo več karakternih ubojev in afer, kot jim je mogoče slediti. Vse skupaj daje občutek popolne anksioznosti in nemoči – ter ljudi spravlja v njihova individualna življenja, znotraj katerih upajo, da bodo s čim manj političnega delovanja uspeli preživeti obdobje te vlade. In ravno tako, z umanjkanjem upora in ponotranjenjem vsiljenih družbenih delitev, jim uspeva vladati. Zato je potrebno razmišljati o trajnostnih oblikah boja, ki ljudi ne izčrpavajo do te mere, da se izčrpano in obupano vdajo.
Čeprav se nam v Evropi, tudi v Sloveniji, zdi, da so družbene in razredne razlike manj očitne kot denimo v ZDA, pa to ne pomeni, da se zgoraj opisani procesi ne dogajajo tudi pri nas. Vladajoča desnica spretno vodi grobo protimigrantsko logiko, hkrati pa sovražnika ustvarja na presečišču komunizma in antifašizma, kjer poleg zunanjega ustvarja tudi domačega sovražnika. Antifa v govorici desnice tako postaja sinonim za kulturnike, nevladnike, anarhiste, migrante, prijatelje migrantov, brezposelne, novinarje – vse tiste, ki s svojo heterogenostjo ne spadajo v novo definicijo skupnosti pod desnim populizmom.
Že leta spremljamo tudi vse bolj sovražen govor do brezposelnih, ki se skozi izraze o kulturniških zajedalcih, lenobah, brezdelnežih, Romih, ki nočejo delati …, nekritično širi med ljudmi, ki sicer izhajajo iz istega delavskega razreda. Iz delavstva, ki je bil desetletja marginaliziran, pozabljen, odrinjen in prepuščen sam sebi. Zdaj ga nekdo nagovarja, mu daje identiteto, obljubo vključenosti v skupnost, dostop do univerzalnih pravic. In ljudje so se zato pripravljeni obrniti tudi proti svojim družbenim zaveznikom.
Zdi se, da so nemiri dela marginaliziranih mladih proti desni vladi v začetku novembra izšli prav iz tega pozabljenega razreda. Kako je to mogoče? Dejstvo je, da tudi marginalizirane izkušnje ne moremo generalizirati. Obstaja več margin, na katerih se rojeva gnev do oblasti – in vseh fašizem ne nagovori.
Če delegitimiziramo lokalne primere tovrstnih izbruhov jeze in jih potiskamo v naročje ekstremne desnice, kot edine, ki je takšne metode zmožna nagovoriti in uporabiti, se bomo znašli v točki, ko bodo ljudje, ki so se uprli, dejansko slišani samo na avtoritatrni desnici. Če pri razumevanju izbruhov jeze sprejmemo oblastniško govorico, da za tem stoji antifa, nasedemo na igro teorij zarot, ki služi za delegitimizacijo gibanj. Če nemire označimo za kriminalne, nadaljujemo z brutalno prefinjenostjo družbene kontrole, ki bo slej ko prej pripeljala do novih izbruhov te iste jeze.
Le naslavljanje temeljnih družbenih neenakosti, krčenje sistemov družbenega nadzora, temeljna prerazdelitev bogastva in ukinitev institucionalnega nasilja lahko začnejo skupaj z vzajemno pomočjo in solidarnostjo tkati pogoje, znotraj katerih deli družbe ne bodo odrinjeni na margino, kjer je edini možen način upora tak, kot smo mu bili priča 5. novembra. Če ne najdemo tovrstnih možnosti srečevanj in pogovorov, jih bo našla skrajna desnica.
