Živimo v času, v katerem si mora družboslovje povrniti akcijsko sposobnost, ki jo je nekoč že imelo in potem izgubilo. Danes se moramo spet potruditi, da bomo razumeli družbe na način, ki nas bo usposabljal za to, da jih spremenimo. Iz raziskovanja individualnosti se bo treba vrniti v raziskovanje družbenosti. … Gradivo je kratko in zato tudi dovolj nedorečeno, da bo moral bralec vskakovati z lastnim razmišljanjem. Razmišljanje je dobro. Družbena analiza je neskončna in veliko zahtevnejša od analiz fizičnega sveta; ampak hkrati dostopna in na svoj posebni način enostavna.
(zapis je izsek knjige V skritem kraju kapitalizma, ki je izšla ta mesec pri Založbi /*cf.)
Upravljanje razvoja
Produktivni in družbeni razvoj predpostavlja politični establišment, ki družbo spreminja, ne pa da se le pripenja na interese obstoječega gospodarstva. Partnerstva z zasebnim kapitalom so normalna in pomembna, a v njih država ne more biti pasivna in podrejena. Zato si morajo politiki izbojevati zadostno – vedno omejeno, a zadostno – avtonomijo od kapitala, za kar si morajo poleg ljudske podpore zagotoviti tudi močno lastno strokovno zaledje. Upravljanje razvoja temelji na angažiranju znanja in pripenjanju na znanje. Morda je to kar definicija. Odveč je pripomniti, da je današnja slovenska politika opustila vse stike z domačo intelektualno bazo in da komunicira zgolj neposredno z volivci v značilnem neoliberalnem klovnovskem populizmu.
To ni problem, ki bi ga pojasnjevala samo šibkost “mlade” demokracije. Tudi ta je dajala rezultate, dokler se je v poosamosvojitvenem establišmentu še ohranjala inercija starega slovenskega energičnega, z dediščino partizanščine zaznamovanega državništva, v “socializmu” pač ne klišejsko zahodnjaškega, a že tedaj zelo zgodaj zagledanega v evropski normalni, aktivni liberalizem, prežet z imperativom nenehnega vsestranskega družbenega moderniziranja. Potem se je – kmalu po prehodu v novo stoletje – zgodila neoliberalna sistemska korupcija. Degeneracija politične elite je vodila v brezglavo privatiziranje najprej po oligarhičnem modelu in potem po kvizlinškem ter v vse druge vrste ropanja države, v vseh primerih v izrivanje domače podjetniške kakovosti; in v uničevanje intelektualne.
Slovenska politika je bila v vsej svoji zgodovini in nič manj pod komunisti neposredno in po kanalih civilne družbe tesno vpeta v širok krog domače napredne ekonomske in intelektualne elite. Danes preskakuje vsako komunikacijo s središči znanja in modernosti v družbi. V Sloveniji skoraj ni več območja podjetniške in intelektualne kakovosti, ki bi bilo v stiku s politiko in državo. Tehnološko in poslovno napredna podjetja in raziskovalne ustanove delujejo kot skoraj eksteritorialne enklave, pripete na svoje tuje trge in tuja partnerstva.
Medtem so vodstva političnih strank in državnih služb z redkimi izjemami samo še iz slovenske kadrovske tretje lige (ali desete, odvisno od tega, čigava je vlada). Slovensko državništvo je danes samo še personalna in miselna preslikava – zadnja karierna stopnička – vaškega občinskega politikantstva. Slovenija je samo še računski seštevek občin in njihovih upravnih enot, kmetijskih zadrug in gasilskih društev. To ni država. V Sloveniji je bila država v zadnjih nekaj letih dokončno odpravljena. Zaradi (trenutno še veljavnih) mednarodnih uzanc in običajev Slovenija še velja za državo, v resnici pa to ni več.
V tem propadlem političnem okolju politiki iz državnih služb in institucij odstranjujejo vse strokovne zmogljivosti, ki so pogoj za avtonomijo in učinkovitost državnih politik in s tem pogoj za vsako razvojno “dohitevanje”, a so v novem sistemu že odvečne, če ne kar nevarne.
V tem propadlem političnem okolju politiki iz državnih služb in institucij odstranjujejo vse strokovne zmogljivosti, ki so pogoj za avtonomijo in učinkovitost državnih politik in s tem pogoj za vsako razvojno “dohitevanje”, a so v novem sistemu že odvečne, če ne kar nevarne. Če je leta 1993 slovenska država še znala sama sestaviti tedaj (zaradi razpada Jugoslavije) potrebni “slabi banki”, je bila leta 2013 že v takem stanju razkroja, da je prepustila to delo brez vsakega nadzora nekim nepreglednim kombinacijam tujih in domačih zasebnih interesov. V osrednjih državnih aparatih se zdaj skoraj vse, kar terja znanje čez raven srednješolskega, oddaja zunanjim zasebnim izvajalcem. Država sama je postala absolutni bedak.
Pa ne gre samo za uničevanje državnih aparatov. Vlade klestijo z domnevno fiskalnimi politikami izstopajoče in kot načrtno, ali pač načrtno, po vseh nacionalnih središčih ustvarjanja in reprodukcije znanja. Radikalni antiintelektualizem politične sfere je očiten – v svetu, v katerem je upravljanje družb vedno bolj zapleteno in zahtevno. Komunisti so po letu 1945 dvajset let izčrpavali kmetijstvo, da so si zagotovili vire za investiranje v razvojni sklop izobraževanje–znanost–industrija; današnji transferji med (današnjo) zaostalostjo in (današnjo) naprednostjo so prav nasprotni. Komunisti so zatrli velik del prejšnjih vodilnih slojev, a so tudi sestavljali nove. Sedanja oblast ne ustvarja ničesar novega.
Določena, čeprav za “dohitevajočo” družbo preskromna nova kakovost nastaja v novih tržnih in navzven odprtih okoljih – a samo v teh, ločenih od nosilcev politične oblasti s pravim požarnim zidom. To je obupno enostransko. Takšna absurdna, na polovico same sebe oskubljena struktura že daje malo prej opisane rezultate, ki bodo s časom samo še eskalirali. Ni najmanjše možnosti, da ne bodo.
Objava je nastala v sodelovanju z Založbo /*cf.