Kdo se boji ljudske kuhinje in skupnih prostorov za vse?

Fotografije PLAC

V soboto so mladi in stari odprli prostor za zeleno zaraščeno ograjo. Začeli so s čiščenjem in pospravljanjem, s kuhanjem in navezovanjem stikov z okolico. Preizkušajo predvolilne zaveze vladajočih, da podpirajo in bodo ščitili že obstoječe in nove avtonomne prostore. 

Že prvo popoldne je bila otvoritev novega skupnega prostora PLAC dišeča po sveže pripravljeni hrani, cirkuško razigrana in gostoljubna za vse. Edini, ki so trosili okoli Linhartove 43 za Bežigradom slabo voljo in zloveščnost so bili poleg delavcev zasebne varnostne službe, ki so začeli izražati svež interes za več let opuščeno stavbo, policisti in policistke, ki jih je pravno formalni lastnik objekta, Slaba banka ponovačila, da ukrepajo in zaščitijo njeno zasebno lastnino.

Pri tem je zgovorno, da so letos maja resda začeli teči postopki na ljubljanski občini za spremembo občinskega podrobnega prostorskega načrta za to zemljišče, a je Slaba banka (DUTB) tedaj medijem pojasnila, da jih postopki zanimajo zgolj, da bo z njimi “zemljišče bolj privlačno za potencialne kupce”. Tedaj se je omenjalo morebitno gradnjo 245 stanovanj, a logika zadaj, glede na zapise v medijih, ne temelji na večanju družbene koristi, ampak zasledovanju čim višjega dobička investitorjev. 

PLAC – participtivna ljubljanska avtonomna cona je že takoj med vikendom našla sogovornice in pomočnike med prebivalci v soseščini, sosedje so se veselo prišli napovedati, da se oglasijo na kosilu v prihodnjih dneh. Živi prostori, polni ustvarjalne energije, so v svojem veselju in svobodi neustavljivo privlačni. 

Sploh, ker tudi v Sloveniji danes živimo v zaostrujoči se ekonomski stiski za delovne ljudi. Iz Amerike in Britanije že prihajajo novice o vse več prebivalstva, ki z napolnjenimi košarami in vozički enostavno odidejo iz trgovin, ne da bi plačali – ker nimajo denarja. Marsikje so ljudske kuhinje ponovno oživele z epidemijo ter s težavami, ki jih je ta poglobila. Zaradi porasta števila oseb v negotovih bivanjskih in preživetvenih situacijah so vse pomembnejši ravno skupni prostori, kjer se nudi najbolj osnovno skrb in možnost sodelovanja.

Manj kot pol leta po parlamentarnih volitvah so predvolilne obljube še razločno v ušesih in tik pred lokalnimi volitvami bi bilo nespametno teptati ter zatirati demokratične, mirne, družbeno anagažirane in na solidarnostni skrbi zasnovane iniciative – sploh z močjo, ki jo ima edino oblast. Tudi oblastno podcenjevanje in zasmehovanje civilne družbe, ki bolje razume teren kot pisarne, bi bilo kratkovidno. Civilna družba nikoli niso (bile) zgolj urejene in uglajene organizacije, odvisne od projektnih sredstev in subvencioniranih najemnin za svoje prostore. Družba in ljudje so v svoji biti, kot so opisali protestniki in protestnice za demokracijo na drugi strani sveta, podobni vodi: vztrajni, nepredvidljivi, včasih na videz mirni, spet drugič razburkani v neukrotljivo lepoto. 

V hladnih časih negotovosti, v katerih smo in ki so pred nami, je prav ta domačnost prostora okoli nas in med nami nekaj, kar vsi potrebujemo.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi: