Nosila je culo oblačil proti majhni stojnici, na kateri so visela oblačila, na sredini, med njimi pa je sedela ženska za šivalnim strojem. Takoj ko je prišla in odložila oblačila, je dejala: “To krilo, želim, da spremenite v hlače zame, tisto krilo pa v hlače velikosti moje sestre, in to obleko, ki ima velik izrez, je potrebno prešiti in premeriti, da bo lahko uporabna za mojega brata.” 

Ženska je prejela mnogo podobnih prošenj tekom pol ure, ko sem bila z njo. Zdelo se je, da razume in da s sočutjem sprejema Palestinke in Palestince, ki se borijo proti uničenju in obleganju. Pojasnila je: “Lakota ni edina groza, ki ogroža življenja ljudi. Pomanjkanje oblačil, še posebej za otroke, je dodatna groza dveh let vojne, še posebej ker so se otroška oblačila ponosila.” 

Dodatno je pojasnila, kako poskušajo družine obleči svoje otroke. “Črno krilo, ki ga mati več ne potrebuje, razrežem in sešijem hlače za njeno hčer ali sina,” je dejala, da je hlače lažje zašiti kot srajce, ki zahtevajo več blaga in dela. Njena hčerka je navijala sukanec, tako da se je lahko ročno upravljalo s šivalnim strojem, medtem ko se je mama osredotočala na šivanje kosa oblačila, kar je v komaj desetletni deklici vzbujalo vidno napetost. A odgovorila mi je z nasmehom, da uživa, ker lahko dela skupaj z mamo in srečuje stranke, ki so v velikem številu tudi otroci njenih let.   

Ženska je dejala, da ne dela ves čas in da včasih tudi več dni ni dosti dela.  

Preprosta in dobrovoljna, mati štirih otrok, ki jih je podpirala s pomočjo svojega očeta, potem ko so bili večkrat razseljeni iz Khan Younisa, dokler niso našli zatočišča ob morju v  Al-Mawasiju, je postavila majhno stojnico, ki je bila povezana s šotorom, kjer so živeli z družino.  

Njena vedrost in nežna narava sta bili redkost zaradi intenzivnosti in nasilnosti vojne, ki je zarezala v duše ljudi in bičala njihovo nrav. Kar me je še dodatno presenetilo, je bila njena sposobnost vztrajati in podpirati družino tudi po tem, ko je bil njen mož ubit že na začetku vojne, in njena zmožnost sočustvovati z ljudmi in upoštevati njihove okoliščine, saj je cene ohranila v mejah razumnosti, navkljub temu, da so v nebo šle vse ostale cene dobrin.  

O tem mi je dejala: “Ženske so prisiljene, da svoje obleke za molitev, preoblikujejo v spodnje perilo za svoje otroke, saj so cene novih kosov dosegle 10 šeklov, kar je približno tri dolarje. In ker imam sama otroke, čutim trpljenje mater in njihove poskuse, da bi otrokom zagotovile, kar potrebujejo, ne glede na to s kako malo sredstvi, ki jih imajo na voljo.” 

_{* Bareaa Shurrab je palestinska novinarka, ki med genocidom, ki ga izvaja Izrael, ostaja v Gazi.}