Maja Bajević se je rodila leta 1967 v Sarajevu v Jugoslaviji, sedaj pa živi in dela v Parizu. Je umetnica, ki se kritično in duhovito loteva razkrivanja dvojnosti v človeškem vedenju, zlasti tistih oblastnih.
Njena razstava Kratka histerija našega časa je trenutno na ogled v Ljubljani do januarja naslednje leto. Razstava izjemne konceptualne, umetniške in politične zasnove predstavlja pravočasno in silovito kritiko fašizmov, nacionalizmov in normalizacije nasilja.
V intervjuju razmišljava o razstavi, o pomenljivi odsotnosti in zamujeni priložnosti javnega predavanja ali vodstva umetnice po razstavi ter kako se razstava razkriva kot potovanje “od postaje do postaje”. Razstava nas sooča s pospešeno normalizacijo fašizma, z globalnim vračanjem vojn in erozijo političnega spomina.
Kratka histerija našega časa ni le umetniška intervencija – je nujno opozorilo. A morda že dela sama povedo dovolj? Govorijo. Odmevajo. Opozarjajo. In nas silijo, da se spomnimo. Zakaj so dela tako prepričljiva? Ker lahko plasti občutimo in tudi v najbolj odmaknjenih kotičkih umetniških del obstaja nekaj, kar bi lahko poimenovala ogromna deponija – kraj, kjer se nabere vse, kar ostane. To je tisto, kar ostane po smrti, po tem ko prevlada gentrifikacija, ko droni odkrijejo trupla na morju, ali ko jih voda naplavi na obalo.
Obsežen prostor zavrženega – nekaj, kar je intimno povezano z življenjskimi izkušnjami. In tu sta vsaj dve plasti: ena govori o tem, kar ostane za življenjem, druga pa o naši neustavljivi potrošnji. Več ko porabljamo, več odpadkov ustvarjamo – bolj ubijamo planet.
Presenetilo me je še nekaj drugega – pogled Maje Bajević je oblikovala zelo specifična zgodovinska in geografska izkušnja. Prihaja z Balkana, iz nekdanje Jugoslavije, in s seboj prinaša globino, ki je močan kontrast mnogim današnjim umetnikom, ki krožijo po evropskih umetniških prostorih, a se njihovo delo navezuje zgolj na eno delo, ki mu sledi zgolj serija ponovitev, vse je površinsko, spominja na stare čase, ki jih ni več. Umetniki služijo denar, vzdržujejo umetniško kariero, a politična nuja umetniškega ustvarjanja, ki je nekoč obstajala, jeizgubljena. To je boleče opazovati.
Morda je temu tako, ker Zahod, zlasti po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v umetnosti ni več vztrajal pri politični drži. Od takrat se je veliko spremenilo v ornament – v dekorativno, prazno estetiko. Maja Bajević pa presega to prazno estetiko, ki je danes tako razširjena. Pogosto, ko nam nekdo predstavi nekaj o vojni, je to dramatizirano ravno toliko, da vzbudi čustvo – a ne dovolj, da bi nas prisililo k razmišljanju. Maja Bajević pa vse te elemente interpolira in razkrije njihovo moč. Seže v globoke politične plasti in sooči s tabuji: s politično ekonomijo, s perverznimi premiki v vrednotah in času, z našim odnosom do zgodovine in z našim udejstvovanjem v njej. Ne gre za abstraktne pojme. Lahko jih občutimo. In iskreno – to me fascinira.
Maja, začniva z naslovom: Kratka histerija našega časa. Lahko pojasniš?
Vse na razstavi je globoko premišljeno. K razstavi sem pristopila, kot da gre za živo, organsko entiteto. Vsako delo je zasnovano tako, da nagovarja druga dela in z njimi komunicira – skupaj tvorijo mrežo pomenov. Naslov odraža tako naš sedanji politični trenutek kot tudi to, kar se je zgodilo v Jugoslaviji v zgodnjih 90. letih. Na žalost se tisto, kar smo doživeli takrat – nacionalizem in fašizem – zdaj znova pojavlja po vsem svetu. Ko sem odšla v Francijo, si nisem mogla predstavljati, da bi se ta splet ideologij lahko tako silovito vrnil.
Leta 1991 sem dobila štipendijo, še pred začetkom vojne sem odšla v Francijo in ostala. Končala sem klasično akademijo v Sarajevu, nato pa študirala na Beaux-Arts v Parizu. Moj študij in magistrski program sta trajala več kot sedem let, vključno z daljšimi raziskovalnimi bivanji na Kitajskem in v Braziliji – to so bile pomembne izkušnje. Za mlade je bistveno, da se potopijo v radikalno drugačne kulture. Taka premestitev izostri zaznavo – tako lastne kulture kot tiste, v katero vstopiš.
V nas, ki smo bili zaradi vojne razseljeni, obstaja izrazita občutljivost za dehumanizacijo. Ko je Trump imigrante označil za “aliene”, torej tujke in tujce, ali ko je v Sarajevu politik otroke iz mešanih zakonov imenoval “pankrti” – ali ko so Jude označili za “ščurke” – to niso izolirane stvari. Dehumanizacija je vedno prvi korak.
Še bolj kot za ZDA me skrbi za Francijo. V ZDA je sovraštvo do migrantov, do drugega, še razmeroma novo, medtem ko je v Franciji – in v Evropi – staro. Morda je bilo le pritajeno, v nekakšnem dremežu. Zdaj pa je popolnoma prebujeno.
Zato sem namesto besede zgodovina, historija, izbrala besedo histerija. Ne le kot sklic na zgodovino, history, temveč da zajamem histerično hitrost in čustveno intenzivnost našega časa. Dogodki se vrstijo prehitro, da bi jih predelali. Preden sploh uspemo razumeti eno krizo, že nastopi naslednja, še hujša. To vodi v otopelost. Ko se je začela vojna v Ukrajini, je bil odziv močan. A ko se je znova začelo nasilje v Izraelu in Gazi, v Palestini, so bili mnogi že čustveno otopeli. In zdaj, z ameriškimi volitvami in vsem ostalim, se že skoraj navajamo na nenormalno. To je nevarno.
Tvoja dela na razstavi – novejša in izjemno natančna – odsevajo realnost z neverjetno jasnostjo. Kot praviš, tvorijo jasne “postaje”, a skupaj delujejo v močni harmoniji. Začniva pri vhodu. Ena prvih stvari, ki jih obiskovalec vidi, je ledena kocka in oblikovana je tako, da gre za doprsni kip Karla Marxa, ki se topi. V bližini je na steno napisan drzen slogan. Lahko pojasniš?
Marx je pomemben, ne le za vzhodno Evropo, temveč za ves svet. Ideja politične ekonomije, kot jo je razvil, je bila temeljna in je nekoč predstavljala glavni tok boja za pravice, ki so jih zahtevali francoski, italijanski in svetovni komunisti. Danes je izgovoriti besedo “komunist” skoraj tako, kot bi rekel “hudič”. Ljudje hitro pozabljajo.
Slogan izhaja iz partizanskega pozdrava po 2. svetovni vojni: “Smrt fašizmu, svoboda narodu” Na razstavi pa sem ga obrnila: “Svoboda fašizmu, smrt narodu”.
Tu smo: fašizem cveti, ljudje pa so postali odvečni, razčlovečeni, odtujeni, obravnavani kot odpadek. Evropa se znova oborožuje. In tisti med nami, ki smo doživeli vojno, prepoznamo znake – gospodarska kriza, sledijo nacionalizem, nato fašizem. To je znan vzorec.
Popolnoma se strinjam. Kar govoriš, močno odmeva pri mnogih iz nekdanje Jugoslavije. Čeprav so znaki obstajali, si vsega tega nismo znali predstavljati – dokler ni postalo resnično. Sledili so genocid, razselitev in izbris. Matere Srebrenice so se morale boriti za mednarodno priznanje tega, kar se je zgodilo. In za mlade osebe, kot si ti, ki so to doživeli, je bila izkušnja nepopisno travmatična.
Da, bilo je grozno. Čutila sem ogromno krivdo, da me ni bilo tam. A odhod v tujino je bil posledica štipendije. Če bi ostala v Sarajevu, bi se morala odločiti – ostati ali oditi. Tako pa se je zdelo, da se je nekdo drug odločil namesto mene. In to prinese globoko preživitveno krivdo. Jaz sem preživela, drugi ne. Zakaj jaz? Zakaj je moral umreti nekdo drug? Ko sem se vrnila v Sarajevo, ni bilo lahko.
Prihajam iz okolja, kjer so v najožji družini štiri vere. Moja mama je Hrvatica, oče napol Srb, napol Jud, njegova sestra pa je poročena z muslimanom. To je bila nekoč tipična balkanska družina. Sinu sem naročila, da se mora poročiti z budistko – potem bomo imeli vse. Njegov oče je protestant.
Morda nas je veliko takih. In to mi je dalo posebno perspektivo. Spomnim se, ko sem bila še zelo mlada, v puberteti – oče je bil komunist, mama pa ne – in nekoč sem mu rekla: »Poročila se bom v cerkvi.« Bral je časopis in rekel: »V kateri, draga?« Moja provokacija je spodletela. Nisem mislila resno – hotela sem ga samo izzvati, pa ni uspelo.
Kar se je zgodilo v Bosni in Hercegovini, je trajno. Ni več poti nazaj. Etnično čiščenje se je zgodilo in nikoli več ne bo, kot je bilo. Bosna je kot etnično mešano ozemlje obstajala 500 let – uničena je bila v štirih. Zakaj to govorim?
Ko sem želela pristopiti k muslimanskim ženskam v Sarajevu, begunkam iz Srebrenice, da bi sodelovale pri mojem projektu Ženske pri delu – V izgradnji, me je bilo strah. Med vojno me ni bilo tam, moje ime lahko zazveni srbsko. Bala sem se, da bodo rekle: “Kdo si ti in od kod si prišla?”
A zgodilo se je ravno nasprotno – razložila sem jim svoj projekt in neverjetno so me vzpodbudile in podprle. Ni bil problem, da nisem muslimanka. Takrat ne. Danes pa je. Danes ne morem dobiti službe na Akademiji v Sarajevu. Nič ne morem. Tik po vojni je bilo pomembno, da si bil na pravi strani – da si bil dober človek.
Da. In to zrušenje sveta je tesno povezano tudi s tem, kar razstava tako močno izpostavi – grozljivo obsedenost s profitom.
Dobiček – da.
Profit pomeni denar. Ogromna eksploatacija. Izkoriščanje. In mislim, da se to zelo jasno povezuje z delom Taljenje Marxa.
Drži. Marx je bil eden redkih, ki je jasno opisal, kako deluje kapitalizem. A danes je vse postalo špekulativni izraz. V umetnosti ni več veliko neposrednega angažmaja. Zdelo se mi je drzno, da sem delo Taljenje Marxa povezala z naslednjo sobo, kjer so skrbno izbrane izjave, ki tvorijo narativ. Zanimalo me je moje mesto post-konceptualne umetnice – začnem z nečim znanim, a to hitro obrnem. Povabim, da vidimo “drugo stran”, obrat – kar leži spodaj.
Po drugi svetovni vojni smo imeli slogane kot je “Smrt fašizmu”, a ko to obrneš na glavo, se nenadoma znajdemo v absurdni realnosti. To je ta svet.
V Franciji sem naredila tudi neonsko delo z napisom: Égalité pour les égaux, liberté pour les libres, fraternité pour les frères; Enakost za enake, svoboda za svobodne, bratstvo za brate.Tako danes deluje Francija – in velik del sveta.
Kar me je pri Marxu posebej pritegnilo, je bila njegova ideja družbenega napredka. Predstavljal si je prihodnost, kjer bodo stroji delali namesto nas – in s tem bomo imeli več časa za kulturo, prosti čas, človeški razvoj. A zgodilo se je nasprotno. Postajamo sužnji strojev. Oni opravljajo delo namesto nas, mi pa ostajamo brez služb, brez denarja. Ne delajo za nas, temveč nas nadomeščajo. In postajamo neuporabni. Zakaj? Ker te stroje posedujejo oligarhi in ne država.
A država danes deluje kot oligarh.
Natančno tako. Vse je strukturirano za korist 1 odstotka. Živimo v novi tehnofevdalni dobi, kjer so ljudje potrošna roba in šteje samo dobiček.
Ko sem prvič prišla v Francijo, sem imela 24 let. Bila sem šokirana. Najprej zato, ker so bile ženske manj plačane kot moški za enako delo – tega v Jugoslaviji ni bilo. Nato, ker so ljudje nenehno govorili o denarju. Mi smo govorili o Dostojevskem, gledališču, filozofiji. In tretjič, ker so bili brezdomci vsepovsod in se ni nihče zmenil zanje. Hodili so mimo njih brez krivde. Sama sem se počutila krivo, ker sem šla mimo, ne da bi pomagala.
Na nek način smo izgubili dvoje sanj hkrati: sanje o Jugoslaviji in sanje o Zahodu. Zahod ni bil to, kar smo si predstavljali. Moja vez z njim je bila glasba, prek skupin kot so bili The Clash, prek potovanj. A realnost je bila veliko bolj brutalna – in postaja hujša.
To se močno izraža tudi v preobrazbi križa v svastiko v naslednji sobi na razstavi, ki je posejana z neonskimi napisi, kot je demokracija … Slogani in znaki si odgovarjajo. Lahko pojasniš to preobrazbo – križ, svastika in nato napis “Oops”?
To je zelo značilno za to, kar se dogaja. Ljudje postajajo nacisti, a se pretvarjajo, da niso. Izjavljajo: “Sovražimo migrante” ali “Tu hočemo samo Francoze” ali “Očistimo družbo”. To so klasični nacistični programi. A nato rečejo: “Oh, nisem mislil tako.” Hotela sem dodati tudi humor. Ne spomnim se več, kdo je rekel, da je humor inteligenca, ki pleše.
Jacques Lacan je rekel: ko se znajdeš sredi dreka, ne jokaš, temveč se smejiš. Ker je situacija tako absurdna, tako groteskna, da je smeh edini odziv. Morda si v globini slutila, da se bo to zgodilo.
Obožujem tudi vlogo Shakespearovega norčka – tistega, ki pove resnico, a jo lahko pove, ker nas nasmeje in ga nihče ne jemlje resno. A je še huje. V Bosni ni več šal. Bosna je bila vir vseh vicev v Jugoslaviji. Vse šale so bile iz Bosne ali o Bosancih.
Da – komični in boleči arhetipi, kot je bila Fata.
In Mujo in Suljo. Vsega tega je konec. Spomnim se, da sem bila v Sarajevu, ko so napadli dvojčka v New Yorku, Že naslednje jutro je krožila šala: Mujo pelje Fato na letališče in ji reče: »Ko se vkrcaš na letalo, reci na glas: ‘Allahu Akbar’. Če ti kdo odgovori, beži, kolikor te noge nesejo.« Zdaj, po dvajsetih letih kategoričnega terorja, ni več šal.
Zdaj korporacija Meggle prodaja kajmak. To je kot v času industrializacije … O tem govori Export / Import. Vzeli so vzorce afriških in indijskih šalov ter tkanin, jih industrijsko reproducirali v Angliji, Švici in drugih evropskih državah, nato pa jih prodajali nazaj v Afriko in Indijo. Ter uničevali lokalna gospodarstva, znanja in ročne izdelke.
Že od začetka gre za ropanje.
Da.
V naslednjih delih je tudi jasna dramaturgija strahu, groze. Uporaba Hitchcockovske glasbe – napetost, da se bo nekaj groznega zgodilo. A danes je to grozno že dejstvo. Lahko pojasniš te majhne, a silovite postaje v prostoru.
Začela bom z videom – tistim, ki uporablja le zaključno špico filma Roberta Zemeckisa, ki se predvaja v zanki. Nisem ga izbrala zaradi filma, ampak zaradi glasbe. Zelo Hitchcockovska je – glasba, ki ustvarja napetost: nekaj se bo zgodilo, nekaj groznega se bo zgodilo. A potem … obstanemo. Ujeti smo v trenutku. Nenehno čakamo, da pride tisto grozno. Nenehno smo v stanju pripravljenosti … Delo ima naslov: Če je to konec, kaj je potem začetek? Jasno je, da se svet spreminja. A v kaj?
Drugi video sem ustvarila z uporabo programa Synthesia. Začela sem ga uporabljati pred nekaj leti, ko je še omogočal ustvarjanje zelo prepričljivih humanoidnih avatarjev. Naredila sem jih tako, da govorijo, kar sem želela. A namerno sem vključila tudi stvari, ki jih niso mogli izgovoriti, ker niso ljudje. Na primer preprosti “Mhmm”. Avatar ga izgovori kot »M-H-M-M-M-M«. Iluzijo sem zgradila in jo nato razbia. Želela sem povedati: “Ne, to ni resnično.” Združila sem odlomke Foucaulta, njegove tekste o oblasti, univerzah in nevidnih lokacijah moči, kjer je vednost o tem, kako deluje oblast, obdana s popolnim dadaističnim nesmislom. Bilo je zabavno, a tudi strašljivo. Danes takih videov ni mogoče več narediti. Aplikacija takšno vsebino blokira.
To je pomembno. To opažamo tudi pri drugih orodjih umetne inteligence – mnogo vrst vsebin je zdaj nadzorovanih ali blokiranih. Če je umetna inteligenca orodje, je super, a le dokler imaš nad njo nadzor. Ne pa, če je vnaprej ideološko programirana.
Da. Ideologija je povsod. In sedaj je vgrajena že v kodo. Dovoli eno vrsto ideologije, druge pa blokira. Sedaj sem želela nekaj dodati, a nisem mogla. Na njem sem začela delati leta 2022.
Neonski napis “More or More” je klasični slogan neoliberalnega kapitalizma. Nikoli ni dovolj.
Kaj naredi človek s 30 milijardami? Zakaj bi potrebovali eno milijardo? To so številke, ki si jih sama ne morem niti predstavljati. A vedno želijo več – in vedno na naš račun. Pred neonom je postavljena instalacija iz bodeče žice – delo, ki sem ga že večkrat razstavila, a vsakič v novi različici. Tokrat ima podnaslov “Tujci”. Bodeča žica, v katero so ujeta oblačila, mi predstavlja poskus nekoga prečkati mejo – a se je zapletel, ni mu uspelo.
In končno – lestenec, ki mi prinaša neizmerno veselje. Pomembno mi je, da v svojem delu čutim veselje. Tu sem hotela zajeti norost sveta, v katerem živimo. Lestenec se vrti nekontrolirano. Zvok je mešanica – kliki fotoaparatov, mehanskih obratov in drobci pesmi Sex Pistols “Who Killed Bambi?”. Obožujem to pesem. Sprva zveni naivno, a danes ni več naivna. Ubijamo naravo. Ubijamo planet.
Moje zadnje vprašanje se nanaša na upor na politični ravni, a izražen skozi estetiko in umetnost. Ne kot deklaracija, ampak kot globoka angažiranost. Kako forma preoblikuje vsebino in kako vsebina vztraja? Kaj pomeni ta razstava v okviru tvojega umetniškega razvoja? Za nas so ta dela nova – ali tebi predstavljajo prelom? Tvoji prispevki na velikih evropskih razstavah, denimo Group and Soul, so bili izjemni.
Moja umetniška pot se je pravzaprav začela v Ljubljani, na Manifesti leta 2000. Tedaj sem prvič predstavila Ženske pri delu – V izgradnji. Živo se spomnim: delo je bilo prikazano na majhnem televizorju, za vrati. Preden sem ga videla, so mi rekli: “Razočarana boš.” A sem rekla: “Ni pomembno.” Bila sem mlada, pripravljena na vse. In v resnici je delo vzbudilo veliko pozornosti.
Nato sem ustvarila še dve deli iz serije Ženske pri delu. Eno je bilo postavljeno v Voltairejev dvore, kjer smo pozirale slikarju za prizor v stilu Fransa Halsa, navezujoč se na nizozemske sile OZN, ki so v tistem času samo opazovale in niso ukrepale v Bosni in Hercegovini, v Srebrenici. Tretje delo je bilo predstavljeno na beneškem bienalu leta 2001. Pet dni smo prale slogane iz Titovega obdobja, dokler se niso raztopili v preproge. To je bil zame konec cikla. Ukvarjala sem se s sedanjostjo – med vojno, po vojni in celo pred njo.
In imela sem srečo: Yuko Hasegawa je videla ljubljansko delo in me povabila, naj za istanbulski bienale ustvarim novo performativno delo. To so bili časi, ko so kustosi še zaupali umetnikom. Dala mi je popolno svobodo. Ni vedela, kaj bom naredila, a mi je verjela. Danes je to redkost. Danes mora biti vse utemeljeno in pojasnjeno. Nihče ti več ne ponudi takšne svobode – in prav to ubija umetnost – ko ni več prostora za neuspeh, ko mora biti vse popolno in odobreno.
Pozneje sem ustvarila delo, tesno povezano s Sarajevom, Zelena, zelena trava doma. A moje naslednje delo, Double Bubble, video o verskem hinavstvu, je bilo pogosto razumljeno kot vojno delo. Sama ga nisem nikoli videla tako. Njegove teme pa so še vedno izrazito sodobne. Ponovno gledamo delitve – muslimani, Judje – kar se je zgodilo v Jugoslaviji v 90. letih, se danes dogaja globalno. Reference v tem delu so bile mednarodne: škandali o duhovščini in zlorabah. Na primer vrstica: “Moja vera mi ne dovoljuje spati z ženskami, zato spim z dečki.” je bila veliko bolj kontroverzna v Franciji ali Italiji kot v Sarajevu. To nikoli ni bilo delo zgolj o Sarajevu.
Prelom je prišel z mojo samostojno razstavo v Reina Sofía. Čeprav se skozi vsa moja dela vleče tematska nit, ostajam zvesta sebi – upiram se temu, da bi me kategorizirali kot “umetnico bosanske vojne”. Poskušajo. Institucije in celo nekateri umetniki izkoriščajo to oznako. A jaz raje ostanem jaz.
Ljudje so želeli, da Ženske pri delu prestavim drugam, a te predstave so bile vezane na prostor in čas. Specifične kraju in trenutku. Nisem hotela postati “leteči cirkus”. Morda bi bila danes bogata, a sem to zavrnila.
Na razstavi To Be Continued v Reina Sofía leta 2011 sem ustvarila dela okoli sloganov, ki so zajemali 100 let. Nisem izbirala le meni ljubih – vključila sem tudi nacistične slogane, komunistične …
Še pred tem pa sem ustvarila Avanti Popolo – delo iz domoljubnih pesmi iz 30 držav. Te himne imajo skupni agresiven ritem: usmerjene so v akcijo, pogostokrat militantno. Delo je bilo predstavljeno v New Yorku, v PS1, MoMA, na moji samostojni razstavi leta 2004.
V Reina Sofía sem pripravila tudi arhiv 130 sloganov. Vsak je dokumentiran na A4 listu z navedbo izvora in prvega pojavljanja. Nekateri so se skozi čas spreminjali: med prvo svetovno vojno je “Stene imajo ušesa” pomenilo opozorilo, da paziš, ker poslušajo. Leta 1968 so študentje to obrnili: “Vaše stene imajo ušesa”. Všeč mi je, kako se ideje vračajo, preoblikujejo …
Zanimivo je, da so se ravno ob odprtju razstave leta 2011 v Madridu začeli množični protesti. Protestniki so si geslo To Be Continued izposodili za svoje. Torej, življenje je postalo umetnost, umetnost pa se je vrnila v življenje.
Za slogane sem celo komponirala pesmi. Vsak slogan se je končal z besedo, s katero se je začel naslednji – kot v otroški igri. Imeli smo tudi parno napravo, ki je projecirala gesla – efemerna kot para: vidna, potem so izginila. Kar je danes res, morda jutri ne bo več – a lahko se vrne.
Ustvarila sem tudi monumentalni anti-spomenik – podstavek je tako velik, da bi, če bi nanj postavili kip, ta razbil stekleni strop palače Cristal. Simbolno bi ga razbil. Na drugi strani podstavka pa je bil tobogan.
Slogane smo naprašili tudi na okna. V angleščini pravijo “dust the windows”, ko govorijo o čiščenju. To smo obrnili – dodali smo prah, vanj pisali s prsti. Ko smo končali, smo ga zbrisali, nanesli nov prah in začeli znova. Kot zgodovina – gradiš, brišeš, ponavljaš …
Ta raziskava sloganov, jezika in ideologij se nadaljuje tudi v mojem sedanjem delu. Instalacija zdaj ne uporablja več slogane, ampak dejanske politične izjave: kar politiki govorijo, kar slišimo. Še vedno gre za angažma z ideologijo in njenimi mutacijami.
To je izjemno bogato. Ustvarila si zelo prepričljive povezave.
Hvala. Upam, da nam bo ob tokratni razstavi uspelo izdati tudi katalog in organizirati predavanje ali simpozij ob njenem zaključku. Žal pa je vse, se zdi, odvisno od prejetih sredstev.