To, čemur smo danes priča v Gazi, je genocid — genocid, ki nas, rojene po drugi svetovni vojni, neizbežno spominja na grozote nacističnega režima in njegovih zaveznikov: sistematično iztrebljanje milijonov Judov, Romov, komunistov, homoseksualcev in številnih drugih, ki so bili marginalizirani, zapirani in pobiti v koncentracijskih taboriščih in taboriščih smrti.
Sedanje nasilje prav tako prikliče iz spomina brutalno dediščino kolonializma, zlasti genocid milijonov zasužnjenih Afričanov, ki so bili nasilno prepeljani čez Atlantik skozi tako imenovani “Middle passage”, izpostavljeni brezobzirnemu izkoriščanju, ki so umrli v nečloveških razmerah. Te grozote niso bile anomalije — bile so temelj sodobnosti in globalnih sistemov dominacije kapitalizma. Iluzija kapitalistične prvobitne akumulacije — ki se v resnici nikoli ni končala — predstavlja jedro teh sistemov, ki jih kapitalizem ne le vzpostavlja, temveč jih tudi vzdržuje na različne načine. Kaj drugega kot “umazana, a transparentna trgovina” med Trumpom in Zelenskim je dogovor o ukrajinskih nahajališčih rudnin, ključnih za nekrokapitalizem in tehno-kapitalizem? Gre za ekstrakcijo rudnega bogastva v zameno za varnost, ki jo nudi kriminalni kapitalizem — model, ki ga je Trump prevzel iz Latinske Amerike in sosednje Mehike.
V sodobni evropski zgodovini se je genocid znova pojavil na celini leta 1995 s pokolom v Srebrenici, zgolj leto po genocidu v Ruandi. Med 7. aprilom in 19. julijem 1994, v času ruandske državljanske vojne, so hutujske milice sistematično pobijale stotisoče Tutsijev, pa tudi zmerne Hutujce in pripadnike ljudstva Twa — več kot 100 dni, ob podpori nekdanjih kolonialnih sil. To nasilje je bilo pretresljivo zaradi svoje bližine in brutalnosti: številne žrtve so ubili njihovi sosedi, spolno nasilje pa je bilo vseprisotno — ocenjuje se, da je bilo posiljenih od 250.000 do 500.000 žensk.
Ta vidna in dobro dokumentirana genocida ne potrebujeta natančnih statistik, da bi nas pretresla. Po vsakem od njiju se je zaslišal krik “Nikoli več” — obljuba, ki je bila znova in znova prelomljena. Genocid v Srebrenici se je zgodil v živem spominu na holokavst in zaznamoval vrnitev množičnega iztrebljanja na evropska tla, ne več omejen, kot to imenujeta Zahod in danes fašistična in skorumpirana EU, na “kolonialno obrobje”.
Prebujena aktualnost Césairovega eseja Diskurz o kolonializmu
Ta trenutek silovito osvetljuje trajno aktualnost prelomnega eseja Diskurz o kolonializmu (1950) pesnika in antikolonialnega misleca iz Martinika Aiméja Césaira. Césaire je podal eno najprodornejših kritik evropskega kolonializma — in, kar je ključno, same Evrope.
Kot je zapisal Césaire, se je kolonializem vrnil v Evropo v obliki nacizma — kot bumerang. Danes Gaza predstavlja kraj tega ponavljanja, kjer se sproščajo prav tisti mehanizmi uničenja, za katere smo prisegali, da jih nikoli več ne bomo dopustili. In znova svet opazuje v tišini, sokriv z neukrepanjem, z izmikanjem, z zavračanjem, da bi zločin poimenoval s pravim imenom. Gaza postaja prizorišče, kjer se moramo soočiti s to nasilno ponovitvijo, kjer se ponovno sproščajo mehanizmi uničenja, ki smo jim prisegli “nikoli več” — s svetovno tišino in sokrivdo.
Evropski moralni zlom in zločin v Gazi
Tisto, čemur smo danes priča v Gazi, ni osamljen zločin, temveč del kontinuitete — genocid za genocidom — ki razgalja gnile temelje globalne moči. Razkriva neprekinjene strukture neokolonializma, kapitalistične neenakosti in globoko hinavščino liberalnih demokracij.
To so ravno tista vprašanja, ki jih že dolgo razčlenjujejo dekolonialne in postkolonialne študije, kritična teorija rase in intersekcionalni feminizem: prepleteno nasilje rase, spola in kapitala.
Uvodna Césairova izjava v Diskurzu o kolonializmu še vedno zveni z nujno jasnostjo, ki jo povzemam takole:
“Civilizacija, ki se izkaže kot nezmožna reševati probleme, ki jih ustvarja, je dekadentna civilizacija.”
“Civilizacija, ki si zatiska oči pred svojimi najnujnejšimi problemi, je hipokritična civilizacija.”
“Civilizacija, ki svoje principe uporablja za prevaro in slepilo, je umirajoča civilizacija.”
Césaire ne obtožuje Evrope, in Zahoda, zgolj zgodovinskih grozot, temveč ideološkega in političnega bankrota Evrope kot projekta. Trdi, da je tako imenovana zahodna civilizacija — oblikovana z dvema stoletjema buržoazne oblasti — v svojem temelju nesposobna rešiti dve ključni krizi, ki ju je ustvarila: položaj proletariata pod kapitalizmom in trajno kolonialno vprašanje. Evropa, vztraja Césaire, se ne more več opravičevati — ne v jeziku razuma in ne v sodbi vesti. Njen umik v odkrito hinavščino je še bolj grotesken, ker ga niti več ne poskuša prikriti.
Proletariat danes je še kako pomemben, saj je takoj po osamosvojitvi Slovenije prišel pod udar. Slovenska “demokratična” politična nomenklatura ni le proizvedla Izbrisanih, pač pa so delavci v vseh pojavnostih: “domači”, “migrantski”, “uvoženi” postali prepuščeni na milost in nemilost neoliberalnega sistema. Njihov položaj je bil seveda različen in pogosto so bili postavljeni eni proti drugim, pri čemer naj bi nacionalna komponenta vzdrževala ločnico med “našimi” in “drugimi”.
Danes se ti isti vzorci — strateška prevara, etični zlom in civilizacijsko zanikanje — odvijajo pred našimi očmi v Gazi.
Mi, evropski državljani, in tišina kot sokrivda
Tisto, kar je Césaire razkrival sredi 20. stoletja, je v 21. stoletju le še bolj izostreno: politični voditelji in voditeljice, ki naj bi nas zastopali, delujejo z brezsramnim cinizmom in odkrito odrekajo moralno odgovornost. Mi, državljani in državljanke Evrope, se moramo soočiti z grozljivo resničnostjo, da so naše demokracije sokrive. Naša tišina ni nevtralnost — je strahopetnost, apatija in splošna opustitev državljanske odgovornosti v luči genocida.
30 let po genocidu v Srebrenici
Julija 2025 svet obeležuje 30. obletnico genocida v Srebrenici — enega najhujših zločinov, storjenih na evropskih tleh po holokavstu. Vsako leto 11. julija se na spominskem območju v Srebrenici zberejo tisoči ljudje, da počastijo žrtve pokola iz leta 1995.
To slovesno spominsko obeležje je močan opomnik na sistematično usmrtitev več kot 8.000 Bošnjakov, predvsem moških in fantov, ki so jih pobile sile bosanskih Srbov. Ta zločin so tako mednarodna kot nacionalna sodišča jasno prepoznala kot genocid.
Kljub pravni potrditvi tega grozljivega dogodka pa zanikanje genocida še vedno traja, na kar opozarjajo številni raziskovalci in raziskovalke. Še bolj zaskrbljujoče je, da so številne osebe, obsojene zaradi svoje vloge v genocidu, danes javno čaščene v nekaterih delih regije. Takšno poveličevanje vojnih zločincev kaže na trajajoče izzive na področju pravičnosti, resnice in sprave v povojnih balkanskih državah. Primer Srebrenice velja za eno najbolj katastrofalnih neuspehov mirovne misije Združenih narodov in obsodbo nezmožnosti mednarodne skupnosti, da bi preprečila genocid — tudi pod okriljem zaščite. Trideset let kasneje ostaja Srebrenica simbol izdaje, sokrivde in nezaceljenih ran.
Dne 16. aprila 1993 je Varnostni svet Organizacije Združenih narodov (OZN), ob stopnjevanju nasilja v Bosni in Hercegovini, sprejel resolucijo 819, s katero je Srebrenico in njeno okolico razglasil za “varno območje”. Resolucija je pozivala vse vpletene strani, naj prenehajo z vojaškimi spopadi in se vzdržijo vsakršnih oboroženih napadov znotraj označene cone. Za izvajanje te zaščite je bilo v Srebrenico nameščenih približno 400 oboroženih nizozemskih vojakov iz bataljona Dutchbat III. Njihova naloga je bila zaščita in zagotavljanje varnosti na tisoče civilistk in civilistov — predvsem begunk in beguncev iz drugih delov Bosne —, ki so bežali pred brutalnim etničnim spopadom.
A na začetku julija 1995 se je obljuba o zaščiti sesula. Javno dostopna poročila, raziskave in dokumenti prikazujejo, kako so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića začele obsežen napad na območje, ki ga je OZN razglasila za varno. Ko so srbske sile napredovale, je nizozemski poveljnik, polkovnik Thomas Karremans, nujno zaprosil za letalsko podporo zveze NATO. Ta pomoč je bila prepozna in nezadostna — minimalna intervencija ni mogla ustaviti srbske ofenzive.
Dne 11. julija 1995 so Mladićeve enote neovirano vstopile v Srebrenico. Nizozemske mirovne sile, ki so bile preobremenjene in so imele ukaz, naj ne posredujejo, so zapustile svoje opazovalne točke in nadzorne postojanke. Še bolj srhljivo je bilo, da so znotraj svojega vojaškega kompleksa — kamor se je zateklo na stotine obupanega civilnega prebivalstva — omogočili silam Bosanskih Srbov, da so zajeli več kot 300 bošnjaških moških in fantov. Mirovne sile so jih zavestno predale njihovim verjetnim krvnikom.
Sledilo je sistematično množično pobijanje več kot 8.000 Bošnjakov ter prisilno razseljevanje več kot 30.000 ljudi, kar so mednarodna sodišča pozneje označila za genocid.
Glavna storilca genocida v Srebrenici — Radovan Karadžić, politični vodja republike srpske, in njegov vojaški poveljnik Ratko Mladić — sta bila po letih skrivanja končno aretirana: Karadžić leta 2008, Mladić leta 2011. Oba je obtožilo Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo in ju obsodilo na dosmrtno ječo zaradi genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov.
Toda kljub tem zgodovinskim obsodbam so številni storilci, ki so sodelovali pri načrtovanju in izvajanju pokola, še vedno na prostosti, predvsem v Srbiji. Tam živijo na prostosti, kjer jih ščitijo mreže nekaznovanosti in nacionalističnega revizionizma. Njihova svoboda razkriva trajajočo odsotnost politične volje v regiji in omejen doseg mednarodne skupnosti pri zagotavljanju odgovornosti za eno najhujših grozot v Evropi po drugi svetovni vojni.
Priznanje genocida in stalni boj proti zanikanju
Pomembne raziskovalne pobude, preiskovalno novinarstvo, aktivistične skupine in zlasti Gibanje Matere Srebrenice so odigrali odločilno vlogo ne le pri zagotavljanju, da je bil genocid v Srebrenici tudi na mednarodni ravni priznan, temveč tudi pri aktivnem oblikovanju globalnega boja proti zanikanju genocida in razširjenim naracijam razvrednotenja. Ti napori poudarjajo, kako se delo s spominom in javno zagovorništvo prepletata s pravnimi in akademskimi boji.
Dr. Hikmet Karčić je v dialogu z drugimi raziskovalci izpostavil ključno vlogo raziskovanja genocida pri preprečevanju prihodnjih grozodejstev. Poudaril je nujnost vključevanja pričevanj preživelih v akademske in pravne diskurze, pri čemer je posebej opozoril, da mora človeška dimenzija ostati v središču teh raziskav.
V okviru raziskovalnega projekta “Genealogija amnezije: Premislek preteklosti za novo prihodnost sobivanja” med leti 2018 in 2022 je dr. Adla Isanović pripravila podrobno kronologijo, ki osvetljuje stopnjevanje in dokumentiranje nasilja v Bosni. Eden najbolj pretresljivih primerov je fotografija ameriškega fotoreporterja Rona Haviva, posneta 31. marca 1992, ki prikazuje srbskega vojaka, kako brca muslimansko žensko, ki so jo ravnokar ustrelile srbske sile v Bijeljini. Ta ikonična podoba je skupaj z drugimi fotografijami služila kot ključen vizualni dokaz v sodnih postopkih proti odgovornim za dejanja, ki so pozneje postala znana kot “etnično čiščenje”.
Dr. Isanović je dokumentirala tudi ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ). Dne 25. maja 1993 je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 827 kot odgovor na stopnjevanje nasilja in naraščajoč mednarodni pritisk. S to resolucijo je bilo uradno ustanovljeno MKSJ, ki je imelo mandat za pregon hudih zločinov, storjenih med vojnami na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Ta odločitev je predstavljala pomemben korak v prizadevanjih mednarodne skupnosti za vzpostavitev odgovornosti storilcev in je postavila pomemben precedens za globalno pravičnost.
Priznanje odgovornosti za genocid v Srebrenici
Leta 2022 je med slovesno spominsko slovesnostjo v Potočarih prišlo do zgodovinskega trenutka: prvič po genocidu v Srebrenici leta 1995 se je nizozemska vlada uradno opravičila preživelim.
Nizozemska ministrica za obrambo Kajsa Ollongren je podala izjavo, v kateri je priznala globok neuspeh mednarodne skupnosti — zlasti Nizozemske — pri zaščiti žrtev. Dejala je: “Mednarodna skupnost ni uspela zagotoviti ustrezne zaščite prebivalcem Srebrenice, in nizozemska vlada deli odgovornost za okoliščine, ki so ta neuspeh omogočile. Iskreno se opravičujemo za to.”
To dejanje, četudi močno zapoznelo priznanje, je vsaj moralna obveza do zgodovine in resnice, ter javno priznanje sokrivde nizozemskih mirovnih sil, da bi preprečile genocid v enem od najbolj tragičnih poglavij sodobne evropske zgodovine.
Zanikanje genocida v Srebrenici
A že od 90. let 20. stoletja je zanikanje genocida sestavni del uradne naracije srbskega državnega aparata, ki sistematično spodkopava temelje pravičnosti in sprave v regiji. Namesto da bi se Srbija in entiteta republika srpska v Bosni in Hercegovini soočili z resnico o genocidu v Srebrenici kot enim najtemnejših poglavij sodobne evropske zgodovine in si prizadevali za spravo, pogosto njuni predstavniki posegajo po zanikanju in revizionizmu. Kljub zavezujočim sodbam mednarodnih sodišč Srbija še vedno zavrača opredelitev pokola v Srebrenici za genocid in raje obtožuje posameznike za blažje oblike vojnih zločinov zoper civilno prebivalstvo.
Vendar pa je bila ta strategija leta 2023 močno omajana s sodbo proti Jovici Stanišiću in Franku Simatoviću — nekdanjima vodjema srbske tajne službe — zaradi zločinov, storjenih med vojno v Bosni. Ti dve sodbi sta dodatno utrdili neposredno povezavo med srbskim državnim aparatom in grozodejstvi v Bosni, zlasti v Srebrenici. Kot vodja in namestnik vodje Službe državne varnosti Srbije pod režimom Slobodana Miloševića sta Stanišić in Simatović vsak posebej odigrala osrednjo vlogo pri organizaciji in upravljanju paravojaških enot, ki so delovale kot podaljšek srbskega državnega vpliva v Bosni in na Hrvaškem. Sodba je na mednarodni ravni ugotovila, da je bil srbski državni aparat neposredno vpleten v oborožene spopade v Bosni in Hercegovini ter da Srbija ni bila pasivni opazovalec, temveč prikriti agresor, ki je deloval prek obveščevalne in varnostne infrastrukture.
Čeprav je Slobodan Milošević umrl v priporu, preden se je njegov sodni postopek končal, in čeprav Stanišić in Simatović nista bila obsojena za vse zločine, ki so jima pripisani, obsodba vseeno predstavlja korak k pravičnosti. Ključno je, da je to prva sodba mednarodnega sodišča, ki je neposredno obsodila srbske državne uradnike za njihovo vlogo pri genocidu nad Bošnjaki v 90. letih v BiH — kljub obilici zgodovinskih dokazov o njihovi vpletenosti. Kar ostaja zaskrbljujoče je, da strupena dediščina zanikanja ni omejena zgolj na Balkan.
Konferenca o antisemitizmu v Jeruzalemu marca 2025
Stvari se s časom ne izboljšujejo – nasprotno, postajajo vse bolj zaskrbljujoče. Treba je opozoriti na dramatične in absurdne povezave med sistematičnim utišanjem in izničenjem pozivov k ustavitvi genocida v Gazi, deklarativnim zavzemanjem za obsodbo antisemitizma ter hkratnim zanikanjem zgodovinskih genocidov – od tistih izpred desetletij do genocida v Srebrenici.
Hans Pfeifer je jasno izpostavil paradoks, da Izrael organizira konferenco o antisemitizmu v Jeruzalemu med 26. in 27. marec 2025, medtem ko izvaja genocid nad palestinskim prebivalstvom v Gazi. Uporaba izraza »antisemitizem« je danes kot uporaba ščita za odbijanje kritik nasilja izraelske države in genocida v Gazi ter pošastnega nasilja nad Palestinci na Zahodnem bregu. Ob tem je vabilo osebam, katerih ideologije so v preteklosti prispevale k antisemitiskemu preganjanju ali katerih skrajno desne pozicije so neposredno povezane s fašističnimi in nacističnimi gibanji dvajsetega stoletja, nekaj, kar presega tudi najbolj nepredstavljiv cinizem.
Seznam gostov na omenjeni marčevski konferenci razkriva njeno nedvoumno politično usmerjenost. Med vabljenimi je bil Jordan Bardella, vodja francoske skrajno desne stranke National Rally (prej Nacionalna fronta), znane po svoji protimigrantski in nacionalistični retoriki. Prisotni so bili predstavniki madžarske stranke Fidesz, politične sile, ki je vse bolj kritizirana zaradi avtokratskih teženj in razkrajanja demokratičnih norm; poslanec Švedskih demokratov, stranke, ki jo pogosto obsojajo zaradi ksenofobne in protimigrantske politike; ter Milorad Dodik, predsednik Republike Srbske, zloglasen zaradi zanikanja genocida v Srebrenici – kar ga uvršča med vodilne zagovornike zanikanja genocida.
Ta normalizacija zanikanja genocida, ki je ena od prepoznanih faz genocidnega nasilja, se odraža tudi v zaskrbljujočih izjavah srbskih politik in političarke Aleksandra Vučića in Ane Brnabić; slednja je v intervjuju za BBC HARDtalk marca letos zavrnila priznanje genocida v Srebrenici – ne da bi bila zato deležna kakšnih posledic. Ti udeleženci konference o antisemitizmu skupaj predstavljajo transnacionalno koalicijo skrajno desnih, nacionalističnih in revizionističnih akterjev, katerih prisotnost razgalja ideološko naravnanost jeruzalemskega dogodka.
Takšno manevriranje ne samo spodkopava boj proti resničnemu antisemitizmu, ki danes obstaja v Evropi, temveč tudi razvrednoti spomin na holokavst s tem, ko se povezuje s silami, ki so v preteklosti same sodelovale v antisemitiskem nasilju.
To, kar se kaže, ni zavezanost pravičnosti, temveč preračunljiva instrumentalizacija zgodovinske travme za utišanje kritike, za ohranjanje oblasti in za nadaljevanje nasilja in represije nad vsemi, ter za pridržanja vse številnejših, ki zahtevajo takojšnjo ustavitev genocida v Gazi.