Duševno zdravje ima številne vzroke in posledice. Revščina je lahko vzrok ali posledica težav v duševnem zdravju, velikokrat je oboje. Sodobna kapitalistična družba ustvarja in zahteva obdavčen občutek lastne odgovornosti za vsak osebni neuspeh: brezposelnost, revščina, socialna izključenost, težave v duševnem zdravju, stanovanjska problematika.

Država razpolaga z morjem praznih stanovanj in še gradi nove. Preobremenjene osebe nadomeščajo bolniške in tonejo na drugi strani dolgih vrst pred zavodom za zaposlovanje. Bogati bogatijo, revni revnijo, z ločevanjem in v njem skupaj tonemo v občutkih neuspeha, negotovosti, brezupa, brezizhodnosti. Nepravična razporeditev možnosti in sredstev je za vse brezizhodna in usodna. Skoraj za vse.

Akutne in kronične težave v duševnem zdravju nam onemogočajo, da bi službo – in vzročno ali posledično stanovanje, zdravje, življenje – obdržali ali jo sploh dobili. (Psihiatrične) bolnišnice so polne (ponavljajočih se) hospitalizacij. Vsi smo depresivni, anksiozni, izgoreli, alkoholiki, narkomani, brezdomni, brezposelni in obupani. Več imaš, več izgubljaš. Manj imaš, še več imaš za zgubiti. Zmanjkuje nam in zmanjkuje nas.

Vsi smo že na antidepresivih, pain in soul killerjih in pomirjevalih, depresija, revščina in samomorilnost pa vztrajno naraščajo. Ob masivnem diagnosticiranju in porastu težav v duševnem zdravju zdravimo simptome, nadzorujemo ljudi. Problem vedno reflektira interakcijo med ljudmi in okoljem. Reflektira zgodovino in izkušnje vsakega človeka in vsakega okolja in vsake interakcije med njima. Bolna družba dela bolne ljudi in bolni ljudje tvorijo bolno družbo.

Javne zdravstvene institucije ponujajo rešitve tipa “kako si sami lahko pomagamo v času trenutno nastale krize”. A kriza ni trenutna, ker traja že zelo dolgo, in ni kar “nastala”, ker je bila ustvarjena in se še naprej organizirano ustvarja. Bogati proti revnim, levi proti desnim, cepljeni proti necepljenim, nekdo proti nečemu, nekaj pač. Revščina, nasilje, izključenost niso naravni, so vsakokrat človeško ustvarjeni pojavi, ki ustvarjajo namenski premik fokusa na nadzor nad ljudmi, ki motijo ustaljene (normativne) načine organizacije delovanja okolja. Stiska in osamljenost iz občutka prehajata v trend.

Zdravje, o katerem govorimo, je binaren kapitalističen konstrukt: ali si zdrav ali bolan. Za normativne, “zdrave” ljudi je bolezen začasno stanje in neomejene možnosti zdravljenja nastopijo kot odgovor. Kadar govorimo o bolezni kot konstruktu nenormalnega oziroma nenormativnega, je bolezen trajna in identitetna utež, za katero zdravljenje ne more biti normalen del življenja. Socialna neenakost povečuje verjetnost bolezni, izključevanja in nepravičnosti. Onemogoča, da bi si zdravje in možnosti kupili. Onemogoča sredstva, da bi si priložnosti zagotovili. Privoščimo si lahko etikete in diagnoze. Skrb zase je privilegij, bogastvo, razkošje. Evidentno sistem ne more spodleteti pri nudenju podpore tistim, za katere ni ustvarjen, da bi jih zaščitil. Ni vseeno, kdo ponuja pomoč in kakšna je ta pomoč. Ni vseeno, kdo razume in kako razume. Tisti, ki povzroča teror, ga ne more zdraviti. Lahko pa ga ustavi. In prepreči.

S skrbjo, s spoštovanjem, s solidarnostjo.

_{*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil originalno objavljen v septembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}