Če malo pomislim, si lahko še danes, po več kot tridesetih letih, prikličem v spomin tisti rezek vonj po olivno sivi barvi. Barvi, ki je eno leto krojila moje življenje, ko sem imel do Aten približno tristo kilometrov manj, kot do domačega Maribora. Tam daleč spodaj, na jugu, na naslovu V. P. 2934 91000 Kumanovo.
Velikokrat sem na to leto pomislil v devetdesetih, ko je razpadala država, in se spraševal, kaj je z ostalimi, s katerimi smo skupaj zabijali čas. Ali so bili kdaj na bojnih linijah … ali so se srečali iz oči v oči na nasprotnih straneh … so se prepoznali … ali so vsi preživeli tisto prekleto norijo … ? Leto, ki ga ne bi nikoli želel še enkrat ponoviti, a mi zanj kljub temu ni žal. Leto, v katerem doživiš stvari, ki jih drugače ne bi, ko spoznaš nek nov, povsem tuj svet, ko misliš, da si spletel prijateljstva za celo življenje, pa večino njih slečeš skupaj z uniformo, leto, ko se posloviš od najstniških let in večina nas tudi od takratnih ljubezni. Eno leto je (pre)dolgo za ljubezen na daljavo.
Na obisk je prišla po dobrih dveh mesecih, 29. novembra, na dan republike, verjetno takratni največji praznik. Čakala me je spodaj, v čakalnici, pri “kapiji”, ko sem si urejal izhod in “noćenje”. Verjetno sem se ji moral zdeti popoln tujec, v uniformi, shujšan in v popolnima drugem svetu, ki je bil takrat le moj in nikakor ne njen, ki ga ni bilo mogoče razumeti. Pogledala me je z velikimi, presenečenimi očmi, kot da me vidi prvič v življenju. Potem se je nasmejala, nekoliko bolj plaho kot ponavadi, a vendarle tako, kot je znala le ona.
Držala sva se za roke, s prepletenimi prsti, ko sva hitela proti mestu, ki je bilo oddaljeno dobrih deset minut hoda. Opazil sem, da me je včasih naskrivaj pogledala, kot da ne more verjeti, da sem to res jaz. Zdelo se ji je čudno, da sem moral pozdraviti prav vsakega oficirja, ki nama je prišel nasproti, pravi kulturni šok pa je zagotovo doživela, ko sva hodila skozi kumanovsko “predmestje,” kjer se je zdelo, kot da sva v neki drugi državi. Kaj državi – na drugi celini!
Sobo sva si najela v hotelu KuBa. Kumanovska banja, ime iz nekih (pra)starih časov, verjetno bolj slavne preteklosti mesta in zdraviliškega turizma, za katerim pa je ostalo res zgolj to ime in oguljen hotel. Soba s posteljo in umivalnikom, mizo in dvema stoloma, z razgledom na sosednji blok – stranišče s polomljenimi belimi keramičnimi ploščicami in kapljajoče prhe so bili skupni, na hodniku. Zdelo se je, da sva v nadstropju sama in bilo je nekoliko strašljivo.
Od doma mi je prinesla pečeno kokoš, ki sem si jo zaželel. Raztrgal sem jo z rokami ter si lakomno tlačil v usta kose sočnega hladnega mesa in okus po domu. Gledala me je razširjenih oči in odprtih ust. In kako sem moral smrdeti. Barbara, oprosti. Sam tega vonja takrat več nisem zaznal, bil je že del mene, globoko zažrt v vsako poro kože in v možgane.
Sobo sva zapustila samo enkrat, da sva šla do bližnje trgovine po cigarete in steklenico mastike. Ona v kavbojkah in črnem plašču, kot lepa prikazen na luknjasti ulici med sivimi bloki in hišami mesta, jaz v uniformi, ki je tja sodila. Kontrast med dvema svetovoma, v katerih sva živela.
Zaspala sva šele proti jutru, sredi objemov in poljubov, v megli cigaretnega dima in s sladkastim okusom po janežu tople mastike, ki sva jo zlivala vase.
Naslednji dan sva imela časa še do večera, le vmes sem se moral javiti v kasarni, da si podaljšam “izlaz”. Še enkrat tista neskončno dolga pot, tja in nazaj, mimo napol razpadlih barak in tobačne tovarne, pozdravljanje mimobežnih oficirjev, ravna cesta med obema kasarnama, ki sem jo v naslednjem letu prehodil neštetokrat. Dan sva preživela med oguljenimi stenami hotela in zakajenimi mestnimi lokali, med nežnostmi in toplim pivom ter čevapi, med ljubeznijo in tihim zavedanjem, kako drugačna sva postala v teh dveh mesecih.
Ob slovesu in mehkem, prekratkem, poljubu se je njen okus po Labellu pomešal z grenkobo skorajšnje oddaljenosti in sivo olivne barve moje uniforme. Gledala me je skozi zarošeno okno avtobusa proti Skopju in zdelo se mi je, da sem videl solze. Bile so moje.