Živimo v času, ko se zdi, da se vsepovsod izražajo mnenja. A umetniki in sodelujoči v okviru platforme Building Conversation, ki sodeluje na letošnjem festivalu Mesto žensk, opozarjajo, da je danes, morda bolj kot v preteklosti, pomembno, da ozavestimo, kaj vse lahko povzroči in omogoči pogovor, ter kaj pomeni, če kot družba vse manj slišimo in razumemo sami sebe.
“Vsi lahko sodelujemo v pogovoru. A soočeni smo s sistematičnimi, sistemskimi ovirami, da bi se zares pogovarjali. Lahko gre za ovire sistema kapitalizma ali patriarhata,” je našteval Peter Aers v ljubljanski Stari elektrarni. Za njim so nemo, a še vedno mogočno in ponosno stali nekdanji stroji pred opečnatimi zidovi nekdanje elektrarne. Belgijski filozof in igralec je poleg nizozemske gledališčne umetnice Lotte van den Berg ter vizualnega umetnika Daana ‘t Sasa tretji član umetniške skupine znotraj mednarodne platforme Building conversation.
Poudarjajo pomen pozornosti in poslušanja, ki sta v pogovorih vsaj tako pomembna kot govorjenje. Kot ustvarjalce, ki prihajajo iz gledališča, jih zanima izgradnja prostorov, ki omogočijo, da vanje vstopi pogovor. Tudi subtilnost besed, s katerimi se pogovori začno, da jih lahko nato sodelujoči soustvarjajo. Legitimno je nesodelovanje, pomemben je korak nazaj, ki prepusti prostor drugim, so opisovali okvire svojih praks.
Članica kolektiva je tudi Sodja Lodkr. Rojena Beograjčanka živi v Pragi. Poudarila je, da skozi pogovore ne iščejo rešitev. “V vsakodnevnem življenju se pogovarjamo na različne načine. Vselej se niti ne zavedamo, kako govorimo in kaj vse to ustvari. A govorjenje ustvarja resničnost. In obstajajo različne ravni poslušanja, deljenja in razumevanja resničnosti, ki jih gradimo.”
“Vemo, da oblika sodoloči misli, ki ustvarjajo resničnost,” je prikimal tudi Peter. “Nas zanima raziskovanje mej možnega,” je naštel štiri oblike pogovorov, ki so jih razvili: parlament stvari, pogovor brez besed, skupno razmišljanje.eksperiment (misliti skupaj) in nemogoč pogovor. “Zanima nas tudi ritual pogovora. Pri čemer ni pravega ali napačnega,” je pojasnil.
Ena od sodelujočih iz Slovenije v daljšem procesu, iz katerega bodo nastali pogovori v četrtek in petek, je Ana Pavlič iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov. Pravi, da ji je izkušnja omogočila, da jasneje vidi pomen tako tega, kar je izgovorjeno, kot tega, kar ni izgovorjeno. “Zanemariti ne gre niti moči misli in kdaj, zakaj ter kako te materializiramo,” je opisala. V vsakdanu prepogostokrat govorimo s svoje pozicije, v katero smo se vkopali, je dodala. “Čakamo zgolj, da drugi neha govoriti, da mu nato dokažemo lastno prepričanje, da se moti ali ima prav. A to ni pogovor. Komunikacija je v resnici nekaj drugega. Je to, da se vsi, ki smo del pogovora, zanašamo drug na drugega.”
V tem pa je tako pogum kot tveganje. “Pogovori niso nikoli varni,” je Peter Aers zavrnil misel, da je za takšno sodelovanje potreben občutek varnosti in zaupanja. “Prav to mora biti jasno – da je mogoče, da postane ne-varno. Pomembno je, da nam je mar, da nam ni vseeno in smo pripravljeni ob-stati drug ob drugem.” Zaradi specifičnih lastnih zgodovin lahko vsak od nas zgolj s tem, kdo smo, ustvarja in predstavlja drugemu nevarnost, je prepričan. “Pomembno je, da smo, da ostanemo, da poslušamo in poslušamo spet in spet. Ne-varnost bo vedno obstajala in bo možna.”
Pomembnejše je, kako nanjo odreagiramo. Ana Pavlič je prepričana, da lahko prav s pogovorom na nek način ustvarjamo varnost, da lahko vanj nato vsak prinese tudi svoje negotovosti.
“Varnosti si ne moremo nikoli prilasti. Ne moremo je posedovati,” se je strinjala Sodja Lodkr. “Bolj kot moč v pogovoru nas zanimajo robovi pogovora.” Prepričana je, da se je skozi prakse, ki jih ustvarjajo, naučila, kako govoriti bolje – kako pojasniti, da govori o svojem prepričanju in ne nujno o splošni resnici, ki naj bi veljala za vse. Svoje razmisleke vidi zdaj kot del mreže misli skupaj z mislimi drugih ljudi. Zato, poudari, je pomembno tudi tvegati, zaupati drugim, prepustiti mesto in predati odgovornost. “Prav to so bili zame trenutki, ko sem v pogovoru začutila demokracijo. Ko sem videla, da lahko zaupam skupini, da so drugi člani pametni in občutljivi in da bodo, morda drugače kot bi jaz, a neredko bolje, poskrbeli za naš pogovor … da se bo nadaljeval.”
V pogovorih je pomembno, da priznamo svojo ranljivost in tudi neuspehe, omejitve – da prepoznamo, kaj lahko naredimo sami, in kaj lahko naredi ali pove nekdo drug, se je strinjal Peter. Ne gre za monopol niti za nespremenljivo uniformnost. “Zame je posebej pomembna pretočnost med različnimi vlogami, ki jih imamo. V sodobnih družbah je ravno ta preplet različnih vlog včasih najtežje obvladati. Nismo samo eno, naša pozicija ni nikoli čista.”
Med pandemijo so pogovore izvedli tudi prek interneta, govorili so o privilegijih. Tudi belskosti. “Pogovarjali smo se z ljudmi iz New Yorka, Indije, Južne Afrike, Singapurja, z vseh koncev Evrope,” je opisal Peter Aers sposobnost komuniciranja, ki je v vseh ljudeh.
A ko pride do privilegiranosti, se Sodja strinja, da je takšna tudi njihova pozicija. “Imamo čas, da to počnemo,” je dejala. A nato dodala, da je hkrati skrajni čas, da si v zahodnih družbah priznamo, da situacija ni idealna. “Kapitalizem dela probleme zgolj manj vidne. Pretvarja se, da je resničnost, a kapitalizem je v resnici le ideologija. Tega noče priznati,” je naštevala praznost življenj, krivice in trpljenja, ki nas obkrožajo.
Ustvarjalce platforme Building Conversation ne zanimajo spretnosti prepričevanja in manipulacij. Nimajo ciljev in nalog. “Kapitalizem je osredotočen in pogojen s tem, da nastane končni izdelek ali da se prepriča določeno ciljno skupino,” je pokimala Ana Pavlič. “A pogovor ne potrebuje ne zaključka, ne rezultata, ne rešitve. Je kot življenje – včasih ne moreš doseči zaključka, ne moreš vsega nadzirati in končati stvari, kot bi si želel.”
Producentka platforme Yola Parie je doma v Utrechtu. Opisala je, da v mestu sedaj vsi govorijo, da je potrebno graditi na novo, da potrebujejo nove zgradbe. “Moj odgovor je, da ne potrebujemo nujno novih prostorov. Naučiti pa se moramo ponovno živeti skupaj.”
Prav na Nizozemskem z zavedanjem o podnebni krizi raziskujejo načine razmislekov o odnosu med ljudmi in okoljem. V Belgiji raziskujejo drugačne, bolj vključujoče modele demokratičnega soodločanja ljudi. Peter Aers je pojasnil, da želijo sami skozi pogovor osvetliti tudi omejitve, ki so v vseh nas kot ljudeh. “Razmislek o omejitvah je pomemben,” je omenil tudi omejitve, ki so v predstavniški, volilni demoraciji kot trenutnem modelu soodločanja. “Zanimajo nas domišljija, možnosti, kam vse lahko pogovor gre.”
V sodobnem času prilaščanja pozornosti in manipulacij postaja največja vrednost čas, se strinjajo. Čas in energija za razmišljanje. Za prevpraševanje. Za razmišljanje o še neobstoječem. “Neenakosti, ki jih sistem ustvarja, dejansko kradejo naš čas. Razlike, ki se jih poudarja in vzpodbuja, okupirajo čas, ki ga imamo,” je opozorila Ana Pavlič. Pravi, da jo skrbi. Občutek ima, da se prostor za pogovor krči. “Obstaja prostor za točno določen pogovor – ki se ga lahko vnoči, kapitalizira, ki je poln kratkih sporočil, ki ugrabljajo pozornost, a ne vzpodbujajo razmisleka in poslušanja. Bojim se, da si ta govorica prisvaja vse večji del resničnosti, ki jih ljudje živimo.”
Po več letih ustvarjanja praks pogovora je Peter Aers prepričan, da se marsikdaj stvari preprosto zgodijo. In se dogajajo. “Nedvomno lahko gradimo boljši pogovor. Glede tega imam upanje. Kako daleč se to upanje razteza, če govorimo o celem svetu in globalnosti, pa je drugo vprašanje.” In morda tema za naslednji pogovor.