“Nočem zgolj zamenjati sionizma judovske nadvlade za nadvlado palestinskega nacionalizma. To me ne zanima,” pravi knjigarnar, ki je letos sodeloval pri zbiranju zapisov prebivalk in prebivalcev Gaze v knjigo Daybreak in Gaza – ter izkusil zaporniški vidik izraelskega zatiranja v apartheidskem sistemu naseljenskega kolonializma. Maribor in Ljubljano je obiskal v okviru Svobodne Palestine ob obletnici nakbe – palestinske katastrofe.

Devetega februarja so v vašo knjigarno, Educational Bookshop, vdrle izraelske sile ter vas skupaj z nečakom Ahmadom Muno aretirale in dale v pripor. Ilustrator Mohammad Saba’aneh je dejal, da zanj izkušnja zapora ni bila prelomna in da so vsi Palestinci in Palestinke na nek način vseskozi pripravljeni, da bodo nekoč pristali v zaporu. Kako je na vas vplivala izkušnja, skozi katero ste morali iti februarja in nato spet 11. marca, ko je izraelska policija ponovno vdrla v vašo knjigarno? Ste si mislili, da se lahko kaj takega zgodi?

Ne. Mislim, da na to ne moreš biti pripravljen. Ne maram dramatizacije ali klišejev. Iskreno, živel sem v mehurčku: v knjigarni, z ljudmi, ki imajo radi knjige in romane, ki radi berejo. Nikoli si nisem predstavljal, da bi me lahko tako delo pripeljalo v zapor, da bi lahko policija vdrla v knjigarno in me aretirala. Zdelo se mi je možno, da bi prišli uradniki, ki bi preverjali, se pritoževali … a da bodo prišli in me aretirali, da bodo poskusili kriminalizirati moje delo – tega si nisem znal zamisliti.

Živim v intelektualnih krogih razprav in avtorjev, živim in čutim, vidim in se pogovarjam o zatiranju in okupaciji, ki sta vspovsod. A nekako sem verjel, da se me to ne bo dotaknilo – da sem dovolj umaknjen. Da če bom deloval na obrobju in če ne bom v središču upora ter aktivizma, da bom varen. Ideja je bila: če ne rineš v težave, težave ne pridejo do tebe. 

Zato sem bil šokiran. In ti dogodki nosijo posledice. Fizično se za nekaj dni umakneš domov, poskusiš se spočiti, okrevati. A na ramah čutiš in nad tvojo glavo še kar preži nekaj … veš, da lahko v katerem koli trenutku pride policist in te odvede – iz skrbno zgrajenega sveta v zaporniško podzemno celico, kjer pokopljejo tvoje pravice. V roku pol ure ti lahko odrečjo vse. To še vedno visi nad mano. Niti ne vem, ali gre za strah ali za vseprisotno tesnobo. 

Je izkušnja brutalnosti okupacijskega zapora nekaj kar ošibi ali okrepi – ker ni več negotovosti, ampak je izkušnja? 

Dve plasti sta. Prva plast je ta, da te ošibi, saj vseskozi razmišljaš o negotovosti ponovnega priprtja. A res je tudi, da te okrepi. Nihče si ne želi v zapor – a ko ga enkrat izkusiš, se nekaj prelomi. Jez je porušen. Ograja strahu pade. In to te okrepi. 

Osebno si ne želim iti nazaj. Pomemben je tudi občutek krivice in nepravičnosti. Ne gre zgolj za to, da greš v zapor, ampak greš v zapor, zavedajoč se, da za to ni pravega razloga. Prepuščen si v milost in nemilost pravnega sistema, ki je krivičen. 

Ki je nastrojen proti tebi?

Da, lahko se ga naperi in zlorabi proti tebi. Morda se, z nekaj sreče, znajdeš pred razumnim in humanim sodnikom. A če nimaš sreče, lahko ostaneš v zaporu mesece. In to resnično spremeni tvoje življenje. Kar naenkrat imaš policijsko datoteko, pod nadzorom si tudi, ko si na prostosti. 

Vem, da je skoraj del palestinske identitete, da rečemo, ah, zapor, vsi ga izkusimo in kaj potem … a zame to ni res. Če se umaknem od klišejev in poskusov zveneti herojsko: zapori so grozni kraji. Povsod. Še posebej pa tam, kjer se jih zlorablja za politično zatiranje. 

V mojih očeh je temeljna ideja zaporov uničiti življenje in ne rehabilitirati ali narediti nekoga v boljšega človeka. Dva dni, ko sem bil v zaporu, sem videl ostale zapornike v celici … vsak od njih s svojimi zgodbami in izkušnjami … vse to je samo utrdilo prepričanje, da je zapor groza, kamor upam, da ne bi bil nikoli nihče več poslan. 

Prostor, kjer je vaša knjigarna, vzhodni Jeruzalem, kot geografsko-življenjski prostor, kjer živite Palestinke in Palestinci, se krči. Priča smo nasilnim izselitvam v starem delu mesta, v soseskah Sheikh Jarrah in Silwan, palestinske družine ne dobijo gradbenih dovoljenj, infrastruktura, ki jo nadzira Izrael, je vse slabša in zanemarjena … Je tudi za knjigarno, kulturo in knjige vse manj prostora?

Da. Razmere so vse bolj zadušljive. Če si sposodim izraz z druge strani Atlantika, ne moremo več dihati. To se nam dogaja na več ravneh – vzhodni Jeruzalem danes ni več geografski, ampak je politični izraz. Večina ljudi misli, da sta zahodni in vzhodni Jeruzalem ločeni enoti, da je med njima jasna meja. Ni je: vzhodni del vzhodnega Jeruzalema je zahodni Jeruzalem in severni del vzhodnega Jeruzalema je zahodni Jeruzalem in enako velja za južni del. Vse okoli vzhodnega Jeruzalema so nezakonite izraelske naselbine. Te nas vse bolj stiskajo in dušijo, preprečujejo mestno načrtovanje in kakršnokoli naravno rast in spreminjanje. Vse naokrog so zgolj zidovi in izraelska mesta. 

Tudi če pogledamo ulice, so tam posamezne hiše nezakonitih izraelskih naseljencev in naseljenk. Nenadoma to ni več tvoja soseščina … nenadoma je pod vprašajem hiša tvojega soseda, nato tvoja. Vznikajo pa nove nezakonite postojanke naseljencev – tam … in tu … in tam …

In nato pridemo še na osebno raven. Vse manj je krajev in trgovin, kamor lahko greš, kjer se lahko sprehodiš z otroki, ali mest, kjer se lahko srečaš s prijatelji. Vse je natrpano, prenaseljeno, prostor se krči, ni več zelenih površin, ni parkov. Lahko greš na kraje, kjer so judovski sionistični Izraelci, a tam ni varno, ljudje te gledajo postrani, nekateri te žalijo in nadlegujejo. Tako se vse bolj krči tudi ta intimni, družinski prostor življenja.

Zadnja raven pa je naša notranjost, kako razmišljamo, naše ideje … sedaj moraš premisliti, ali boš nekaj zapisal in objavil na družabnih omrežjih ali ne. Boš nekaj rekel na glas na ulici? Boš napisal članek in ga objavil? Tudi ta prostor svobode se krči. Vse bolj se posega v svoboščine ljudi, izraelske oblasti sledijo objavam, posebej so pozorni na artikulirane, ki upajo spregovoriti in ki pišejo. 

Zveni vseprisotno. 

Vse nas vse bolj duši … ljudje so v zadnjem času končali v zaporu, ker so “pokazali simpatijo do ‘teroristične organizacije’”. To je pravni izraz, ki ga uporablja Izrael. Gre za zanimiv razvoj in pojmovanje – kriminalizirali so čustva. V zaporu končaš ne zaradi svojih ravnanj ali besed, ampak ker izkazuješ simpatijo – prepovedano čustvo. Gre za novo stopnjo zatiranja. Ter dodatno raven krčenja prostora za življenje. 

Ne vem, kam se to lahko razvije. Morda bomo v naslednjem koraku aretirani zaradi sanj ali domišljije. Vsaj slednja se nam že krči. To je zadnja stopnja dušenja. O tem moramo nujno govoriti. O krčenju in dušenju naše sposobnosti, da si zamislimo drugačen svet, da si predstavljamo, kako bi lahko bilo bolje, kakšna bi lahko bila boljši svet in boljša prihodnost. Kakšen bi lahko bil Jeruzalem in kakšna bi lahko bila Palestina v prihodnosti? Prvi korak k drugačni, boljši rešitvi, je, da si jo zamislimo in si jo znamo predstavljati. Nato lahko verjamemo vanjo in jo poskušamo uresničiti. 

Ko govorim o eni državi ali dveh ali petih državah … danes se mi zdi že palestinska pravica do samoodločbe ter to, kako bi jo lahko resnično živeli in uresničevali, nezamisljiva. Izraelkam in Izraelcem, njihovim oblastem, je uspelo zatreti vse te prostore. Središčen tu pa je prav prostor književnosti in kulture, gledališč, glasbe, umetnosti … Izrael zapira glasbene šole in vdira v gledališča, nadleguje kulturnike in kulturnice. Aretirali in zaprli so novinarje, prepovedali predstave, v zapor strpali komike. Kulturo se duši, njen prostor je vse manjši in ožji. Hkrati so to procesi, ki so mnogo obširnejši, saj se odvijajo tudi na globalni ravni in prav tako sežejo v domišljijo posameznic in posameznikov po vsem svetu … 

A vseeno verjamem, da bo na koncu zmagala in obveljala pravičnost. Krivice so nevzdržne. Ne morejo trajati. Ne vem, kako bomo prišli do nje, a prepričan sem, da bo na koncu pravičnost dosežena. Ne gre za vero, ampak za človeško prepričanje, da bodo sile dobrega in pravičnosti, na koncu, močnejše. 

To je verjetno del upora – ne pristanemo na to, se ne vdamo krivičnemu sistemu kot edinemu možnemu?

Da. Ne podrediš se. Ne predaš se. Sisteme je treba vseskozi prevpraševati in se krivicam zoperstavljati. Trenutno pa so ovire in izzivi pred nami nedvomno zelo veliki. 

Knjigarne naj bi bile srečališča, vozlišča. Izrael je izmojstril kolonialno strategijo delitev in drobljenja palestinske skupnosti. Kako kot knjigarnar, ki povezuje različne svetove, temu nasprotuete?

To danes ni zgolj naloga knjig in knjigarn, ampak kulture. Povezati in pripeljati skupaj ter na ta način zavrniti vsiljene, pa tudi posvojene kolonialne delitve, drobitve in segregacijo ljudi. Kultura je lahko način in sredstvo povezovanja. Ko organiziramo festival, naš cilj ni organizirati jeruzalemski festival, ampak palestinskega. Na žalost ni mesta, kamor bi lahko pripotovali vsi Palestinci in Palestinke. To pomeni, da potuje festival: en dan smo v Jeruzalemu, drugi dan v Ramali, tretji dan v Hajfi in četrti dan v Hebronu … v Gazo že leta ne moremo. Podobno je z glasbo. Palestinski glasbenik ne more narediti zgolj enega velikega koncerta in pričakovati, da bodo vsi prišli tja. Organizira se več koncertov, na različnih krajih, da glasba doseže čim več ljudi. 

Palestina je majhno področje, a Izrael je postavil stotine ovir, zidov, kontrolnih točk … geografsko smo blizu, a časovno in administrativno-birokratsko se včasih zdi, da so razdalje nepremostljive.  

Razmišljanje, kako doseči čim več Palestink in Palestincev, ne glede na realnost, ki jo želi ustvariti okupator, je dolžnost vseh. Kulturni ustvarjalci in ustvarjalke to razumemo. Ne moremo delati po liniji najmanjšega upora. Tudi če je organizirati dogodek v Nablusu ali Hebronu zapleteno, ker tam ne poznam dosti ljudi in je literarna skupnost manjša, so v resnici vse to tudi razlogi, zakaj je to nujno narediti. S tem se zoperstavljamo kolonialnemu drobljenju in razdvajanju. Naše sporočilo je, da bomo nazaj zašili in povezali, kar je raztrgano in zdrobljeno, in za to bomo uporabili kulturo ter umetnost. 

Povezujejo nas jezik, narečje, hrana, tradicije in pesmi, nenapisana pravila … še vedno obstaja močan družbeni, socialni sistem. Del naše tradicije je, da obiščemo svoje družine vsaj dvakrat letno. Gre za družbeno odgovornost, a dejansko je to tudi upor ločevanju, ki ga želi vsiliti naseljenski kolonialni sistem apartheida. Morda nekdo z Zahodnega brega ne more priti v vzhodni Jeruzalem, a mi iz vzhodnega Jeruzalema lahko obiščemo sorodnike in prijatelje na Zahodnem bregu. Zato moram iti. 

Rad imam izraz, da smo Palestinke in Palestinci kot voda. Ko jo zadržuješ nekje, bo nepričakovano našla način, da pride od nekje drugje, po drugih poteh. Ločitev vzhodnega Jeruzalema od Zahodnega brega je v zadnjih 15 letih privedla do krepitve odnosov med Palestinkami in Palestinci iz območja 1948, iz izgubljene Palestine, sedanjega ozemlja Izraela, in nami, ki smo v Jeruzalemu. Moj oče, ki je iz Jeruzalema, se je poročil z mojo mamo, ki je z Zahodnega brega, iz Hebrona. Moj nečak se je poročil z dekletom iz Hajfe. Bližine se spreminjajo, stiki – kulturni, gospodarski, geografski – ostajajo. Vedno iščemo alternativne poti. To ni načrtovano. Gre za odziv na zatiranje na terenu. In v tem odzivu je lepota. Ko sem bil mlad, so Izraelci začeli uvajati vse vrste omejitev, da bi nas prisilili, da se izselimo iz vzhodnega Jeruzalema. A našli in izkoristili smo vsak košček zemlje in vsako sobo, da smo ostali. Prenovili in dogradili smo, kjer je bilo potrebno. Danes je Palestink in Palestincev v vzhodnem Jeruzalemu več. Zato je pomembno verjeti v ljudi in njihovo iznajdljivost. Zato sem prepričan, da se krivicam čas izteka in da se bo slej ko prej iztekel. Ljudje bodo našli načine in poti do dosege pravičnosti – načine, ki si jih morda danes še ne znamo zamisliti.  

Raja Shehadeh je bil za mnoge literarni glas, ki je približal odnos Palestink in Palestincev do zemlje in pojasnil, kako je zemlja krivično prilaščena in nenaravno zamejena – in kako bodo na koncu zidovi morali pasti. Gre za odnose, ki so neprestano v spreminjanju, a vendar, kdo so danes glasovi, ki ubesedujejo in povezujejo razmisleke in občutenja Palestink in Palestincev?

Omenili ste spremembe in z roko nakazali valovanje. To drži – včasih smo v različnih obdobjih in stvari se spreminjajo. Tudi zame – v dvajsetih in zgodnjih tridesetih je kultura pomembna redkim. Sploh danes, ko je poudarek na življenjskem slogu, dobrinah in potrošništvu. A v neki točki začnemo ceniti zemljo, tradicije, zgodbe, izkušnje, lokalne recepte in vezenine … ter literaturo in glasbo. Za to me nikoli ne skrbi. Palestinska družba je tudi mlada in do sprememb prihaja hitro in izrazito. 

Ideje Raja Shehadehja in njegovo ljubezen do sprehodov je danes skoraj nemogoče fizično udejanjati. Krepi pa se odnos do vezenin, ki so vse pomembnejši simbol. Tudi usnje je v zadnjem času spet dobilo vidnejše mesto. Dve palestinski družini s tradicijo usnjarstva sta v Jeruzalemu ponovno obudili določena znanja in okrepili to obrt. Nisem najboljši analitik, a nisem ne zaskrbljen ne pesimističen. Gre za pogovor med modernostjo, palestinsko kulturo in tradicijo, za medgeneracijski prenos, iz za odpor zoper kolonialno okupacijo. Zrelost in razumevanje vselej prideta in s tem tudi povezanost in ohranjanje Palestine. Naša kulturna identiteta je nekaj, na kar smo lahko ponosni in kar lahko slavimo, čuvamo – še posebej, ker vidimo tudi, da si jo drugi želijo prilastiti.

Jo ukrasti?

Da. Ne le vezenine, tudi zata’ar, falafel, oljke … 

Kultura in književnost sta zgodovinska dediščina. Darwish, Kanafani … to je del odraščanja, šolanja, bivanja … to so junaki. Danes Batool Abu Akleen, pokojni Refaat Alaarer, Mosab Abu Toha …

Da. Vidimo ponovno obuditev in oživitev poezije. Dodal bi lahko tudi Mohammeda El Kurda. Vsi so dokaz, zakaj moramo imeti in ohraniti zaupanje v – nas, v ljudi, v življenje. Ko je umrl Mahmoud Darwish, smo vsi jokali. Strinjali smo se, da smo sedaj sirote – ostali smo brez svojega pesnika. A nato so ljudje začeli pisati poezijo in sedaj imamo generacijo izjemnih pesnic in pesnikov, ki imajo vsak svoj glas in svojo zgodbo. Pomembno je, da so prišli sedaj – da je zanje odprt, prazen prostor. 

Tudi avtorji in avtorice kratkih zgodb … desetletja smo objokovali izgubo Ghassana Kanafanija. Nismo še vedeli za Adanio Shibli, Susan Abulhawo ali Hanan Awwad. Ne bojim se, da bi zmanjkalo glasov. Palestinske identiteta, zgodba in izkušnja, neka plast življenja, ki nas kot družbo neprestano potiska naprej … to bo vedno obstajalo. Tega ni mogoče uničiti. 

Manko, o katerem je danes veliko govora, je manko političnega voditeljstva. Situacija je katastrofalna. A vendar sem prepričan, da se bo nekdo pojavil, stopil naprej … zgodovina nas uči, da palestinska zastava nikoli ne pade na tla in ne obleži tam. Vedno jo bo nekdo prevzel in nosil naprej. 

Morda sem preveč nostalgičen in kdo bi me obtožil, da gojim preveč upanja. A zame to ni nekaj slabega. To, kar danes počne Mohammad Saba’aneh s svojimi ilustracijami je nadaljevanje dela Najija al Alija … seveda, primerjave so vedno nehvaležne in v resnici jih ne delam. Gre za nadaljevanje v lastnem jeziku številnih umetnikov in umetnic. Denimo delo slikarke Malak Mattar in mnogih njenih kolegov, ki so bili ubiti. 

Palestinke in Palestinci kot družba se krepimo, smo visoko izobraženi, razmisleki in analize so vse bolj sofisticirani, imamo vse bolj globalne izkušnje, vse bolj smo povezani … ni me strah. Ni me strah, da bi bila palestinska kulturna identiteta izbrisana ali uničena. Šla bo naprej in krepila se bo. Segala bo vse višje.

Zdi se, da je tudi palestinska analiza in izkušnja naseljenskega kolonializma in izkoriščanja, apartheida, vse bolj globalno dragocena, saj gre za sistem, v katerem se lahko prepozna marsikdo – morda ne v tako ekstremni obliki ali ne že danes, a vendar. 

Tu vidim dve ravni. Najprej gre za govorico in idejo nenacionalističnih rešitev konfederacij ali umika mej in razgradnji delitev. Gre za napredne ideje svobode. Kdo bi rekel utopične, a sam se ne strinjam. Res je, da so ti razmisleki in boji popolnoma neusklajeni in vse bolj oddaljeni od tega, v katero smer gre svet. To je problem. Ko svet ni hotel nacionalizma, smo bili Palestinke in Palestinci nacionalisti. In sedaj, ko svet postaja vse bolj nacionalističen, se Palestinke in Palestinci vse bolj premikamo v smer ne-nacionalizma. 

V šestdesetih in sedemdesetih je bila ideja palestinske nacionalne države močna in prevladujoča, svet pa je strmel k manj nacionalizma. Sedaj postaja svet vse bolj populističen in zaprt, poln “pomembnih” mej in nacionalnih entitet. Nič od tega nam ne pomaga niti ne koristi. 

A ideje, ki presegajo ločene nacionalne države, so egalitarne, konfederalne in četudi poslušamo, da te ideje ne delujejo ne v EU, ne v ZDA ali Belgiji, videli smo Jugoslavijo … gre za poceni populizem. 

V resnici nič od tega ne govori o tem, da gre za slabe ali napačne ideje, ampak zgolj, da so bile narejene napake, ki se jih zdaj ponavlja v želji omejevati demokratičnost, ker se ne zaupa ljudem?

Da. In to je moj odgovor na večino pomislekov, na katere naletim. Govorimo o ozemlju, ki se imenuje sveta dežela – ni nam treba kopirati ali slepo slediti modelom drugih. Lahko ustvarimo in že imamo globino in širino ter bogastvo kultur in identitet – ter tudi aroganco, da rečemo, da se lahko sami izmislimo nekaj novega. Ni nam treba kopirati Švice ali drugih modelov, ki niso uspeli. To je Jeruzalem in tu so ostanki in odmevi naše zgodovine in naših mest. Lahko najdemo rešitev, ki bo ustrezala nam. 

Druga raven nas nato pripelje do dejanske politike danes. In če sem prej govoril o tem, da me ne skrbi za palestinsko kulturo, ustvarjalke in ustvarjalce, imamo problem s političnim vodstvom. Obstaja nevarnost, da nas bo politično vodstvo spravilo v še slabšo situacijo, ko bomo še bolj stisnjeni ob zid oziroma ne bo jasne poti ven in naprej. Skrbi me, da bo prišlo do osiromašenja in degradacije palestinske družbe, da bo razvoj šel nazaj, da bomo postali zgolj humanitarno vprašanje, odvisni od pomoči drugih. Da bomo videni kot nesposobni in nevredni možnosti, da bi sami odločali o svojih življenjih in imeli pravico do samoodločbe. To bi okrepilo kolonialne odnose. 

Tega se zelo bojim. To, kar se dogaja z Gazo, bi lahko postalo testni primer za to. Ignorira se politične okoliščine, o Gazi se govori zgolj kot o humanitarni krizi. Kot da bi se zgodil potres. Prostora za politično analizo političnih okoliščin ni, ker si svet ne želi politične razprave o izraelskem obleganju in okupaciji Gaze in Palestine. Ta redukcija na humanitarizem me plaši. In dejstvo, da je palestinsko politično vodstvo uporabljeno kot nosilec in zagovornik te depolitizacije, je resnično zaskrbljujoče. 

Ali lahko pride do krepitve demokratizacije brez političnega vodstva ali mimo njega? V ljudi pravite, da zaupate?

Da, v ljudi imam zaupanje, a če želimo imeti demokracijo, potrebujemo, kot je dejal nemški politični voditelj, demokrate. Ideje o demokraciji in demokratičnosti morajo biti načela in vzor, zgled in cilj – nekaj, kar cenimo in v čemer radi sodelujemo, v kar vlagamo in kar razvijamo. Samo tako lahko imamo, ohranjamo in nadgrajujemo demokracijo. Ideja in model demokracije pa morata biti organska – ne uvožena. Palestinke in Palestinci moramo narediti to domačo nalogo – nismo še imeli iskrene priložnosti, da bi lahko preizkusili in razmislili, kaj nam pomeni demokracija in kako bi izgledalo njeno udejanjanje. Ujeti smo v uvožene, zahodne okvire in ideje … podobno je z belopoltim feminizmom. Nismo imeli resnične, temeljne debate, kaj pomeni feministični pristop in kako do njega priti, da to okrepi enakopravnost med ženskami in moškimi pa tudi onkraj binarnosti spola, med vsemi ljudmi.

Manjkajo nam ti pogovori o naši identiteti, kdo smo, kako želimo oblikovati odnose, da bomo vsi zadovoljni v okvirih naših kultur in religij. Manko teh pogovorov ustvarja prostor za uvoz idej z Zahoda, ki pa v resničnosti ustvarijo prepad: ljudem se zdijo tuje, čudne, vsiljene. Če so demokracija zgolj volitve, ali bi bilo dobro jutri v Palestini imeti volitve? Kako? Za koga? O čem? Nimamo države, a iti bi morali na volitve?

In to pod nezakonito izraelsko okupacijo, ki že leta splošnih volitev ne dovoli.

Da, v Palestini imamo palestinsko upravo, oblast, ki nima popolnoma nobene moči in oblasti. Lahko je demokratično izvoljena ali ne, kot velja za sedanjo, ki ji je potekel mandat. V obeh primerih gre za oblast brez oblasti in možnosti samouprave. Ali je izvoljena ali ne, resničnih odločitev ne sprejema.

Moj dober prijatelj, odvetnik iz Gaze, je vsakič, ko sva se srečala, dejal, da moramo vztrajati pri dveh povezanih vprašanjih: Kdo smo in kaj potrebujemo?

Kdo smo, Palestinke in Palestinci? So Palestinke in Palestinci tudi ljudje po celem svetu, ki se intimno prepoznajo v boju Palestink in Palestincev? Palestina je postala globalno vprašanje. In ljudje, ko rečejo, »v stotinah, v tisočih, vsi smo Palestinke in Palestinci«, to dejansko mislijo. Kako jih lahko vključimo?

Kaj potrebujemo? Osebno svobodo, geografsko-nacionalno svobodo ozemlja in premikanja, kaj še? Kozmopolitsko in napredno družbo? Na ta vprašanja si moramo odgovoriti. Kaj pomeni pravičnost – še posebej sedaj po genocidu v Gazi.

Pravica do vrnitve?

Tudi. Pravica je dana vsem Palestincem in Palestinkam, ki so bili pregnani s svojih domov v Palestini, in njihovim potomcem in potomkam, da se lahko vrnejo, od koder so bili pregnani. Kaj nam to pomeni? Razpravo o tem smo nazadnje imeli leta 1964, ko se je ustanovilo Palestinsko osvobodilno organizacijo, PLO. Morda se moramo po šestdesetih letih ponovno pogovoriti o tem, pa četudi pridemo na koncu do istega odgovora. Te pogovore potrebujemo. Danes živi več Palestink in Palestincev zunaj Palestine kot v Palestini. Kdo smo? In kdo lahko danes postane Palestinka ali Palestinec?

Če želimo biti del ne-nacionalističnega in kozmopolitskega boja, in če govorimo o pomenu jezika, potem etničnost zagotovo ni bistvena? Če govorimo o ustvarjalcih v kulturi, o političarkah, o umetnikih in umetnicah je naš največji izziv v Palestini, kako brez nacionalizma uokviriti in vzpostaviti palestinski boj s ciljem narodne osvoboditve in samoodločbe. Ne pričakujem, da bom odgovor na to našel mimogrede na ulici, a vprašanje narodne osvoboditve brez nacionalizma je nekaj, s čimer se moramo začeti ukvarjati. Kako oblikovati nenacionalistično gibanje za palestinsko narodno osvoboditev? Potrebujemo oboje in najti moramo način, kako oboje zagotoviti. Če se bomo osredotočili zgolj na nacionalni boj in na nacionalnistično osvoboditev, bom prvi, ki bo stopil vstran. Nočem zgolj zamenjati sionizma judovske nadvlade za nadvlado palestinskega nacionalizma. To me ne zanima. Vendar ne moremo priti do osvoboditve brez vsaj delnega pripoznanja in govora o Palestinkah in Palestincih kot narodu.

In to je globalni izziv?

Da. Večina ljudi je že na lestvi nacionalne osvoboditve in svobode. Palestinke in Palestinci nismo in to je bistveni del naše borbe. A borimo se tudi proti svetu, ki mu vladajo supremacistične in nacionalistične ideje. Ta boj je naš skupni.

---