Koprski pravnik zna natančno pojasniti, kako je na avtomobilskem terminalu Luke Koper narava delovnega procesa taka, da ga lahko organizira zgolj Luka. Nad vsem – od prihoda ladje do raztovarjanja – ima nadzor; last Luke Koper so vsa potrebna oprema in stroji. Luka Koper je javljala in potrjevala delavce, ki so jim jih nato podjetja za izvajanje pristaniških storitev (IPS) pošiljala, ne da bi bila, kot zahteva zakonodaja, registrirana kot agencije za posredovanje delavk in delavcev. “Ponavadi so čakali s potrditvami do zadnjega – za delavce je to pomenilo, da so morali biti vseskozi na razpolago. Včasih je klic zjutraj pomenil delo v popoldanski izmeni,” opiše Marko Blatnik. Predsednik pisarne delavske pravne zaščite in sindikata Sonce, pojasnjuje, da so nezakonitosti nekaterim delavcem uničevale tudi družinsko življenje. “Predvsem pred letom 2015 so delavci včasih delali tudi tri izmene zapored. Ogromno ur za uradno minimalno plačo – podjetja IPS so jim morda kdaj dala kaj zraven, a redko, saj k temu niso bili pogodbeno zavezani. Delavcem se je jasno sporočalo, da se lahko poslovijo, če jim kaj ni prav. Podjetja IPS pa so bila dogovorjena, da delavci med njimi brez njihovega soglasja ne morejo prehajati.”
Pravni zastopnik delavcev našteje štiri zakone: o urejanju trga dela, o preprečevanju dela na črno, o delovnih razmerjih in obligacijski zakonik. Vse štiri je Luka Koper kršila leto za letom. “Ustvarjali so neenakost. Ni šlo zgolj za razliko v plači, ampak se je delavce, ki so jih poslala podjetja IPS, obravnavalo kot tretjerazredne. Žal vem, da ta model ni omejen na Luko Koper – prepoznamo ga lahko na primer tudi v nekaterih komunalnih podjetjih. Napotovanje naj bi trajalo maksimalno dve leti, potem bi moralo priti do redne zaposlitve delavca pri uporabniku, saj gre očitno za potrebo po delu, ki ni začasna. V Luki Koper so najemali delavce desetletja. Interes je bil zgolj čim večji dobiček. Delavci so bili vpeti v sistem – poznali so ga, v njem delali in želeli so si redne zaposlitve. Na nek način so bili ujeti, saj so vedeli, da bi jim odhod drugam to možnost verjetno zaprl. Luka pa je očitno potrebovala njihovo delo. Pisali so prošnje, naj jih Luka Koper zaposli. Da bi postali enakopravni. A v Luki tega niso želeli narediti. Interes za ohranjanje tega sistema kršenja zakonodaje in izkoriščanja delavcev je imela tako Luka kot podjetja IPS. Oboji so želeli dobiček. Izkoriščanje delavcev je bilo hudo – delavci so tam pustili svoje zdravje, v tridesetih letih takega dela so delali na terminalih tako sipkega tovora, pretovarjali včasih tudi zdravju škodljive stvari, izpostavljeni so bili težkim kovinam – in njihova zaščitna oprema je bila pomanjkljiva, vselej nekoliko slabša od redno zaposlenih. IPS je bil dolžan poslati delavce, ti naj bi preverjali, ali imajo pravo opremo, Luka Koper je dvigovala roke in se sklicevala na to, da so delavci “zunanji”. Odredili so jim delo, morda jim dali, kar so imeli od zaščitne opreme in to je bilo to. Seveda so bile izjeme, včasih je delavec dovolj časa vztrajal in opozarjal, da nima prave zaščite. A tudi delavci sami niso vselej vedeli, do česa vse so upravičeni in kaj vse zajemajo njihove pravice. Prevladoval je strah. In ta vlada še danes – marsikje. Strah je vodil v to, da se je sistem toliko časa ohranjal – vzdrževal je samega sebe, skrbel, da se je nadaljeval.”
Delavci, ki so delali v Luki Koper kot “zunanji” in so vložili tožbe zaradi nezakonitih prekinitev zaposlitev, so v zadnjih letih nekateri umrli, našli druge službe, nekateri delajo pod drugačnimi pogoji še naprej v Luki. Mnogi so izmučeni. Objavljena sodba Vrhovnega sodišča pripoznava njihove pravice za nazaj in ugotavlja, da so jim bile te nezakonito kršene, a vrača sojenje na višje sodišče, ki mora ugotovitvam Vrhovnega sodišča slediti. Kako daleč je za delavce še zmaga in kaj bi ta sploh bila?
Kar pravi sodba Vrhovnega sodišča – njena srž, javno objavljena na internetni strani sodišča – je, da je bila Luka Koper vseskozi dejanski delodajalec. Delavci iz podjetij IPS, ki so vložili tožbe, bi morali biti zaposleni v Luki Koper. S tem nezakonitim delovanjem je bila grobo kršena zakonodaja. Delavci so formalno imeli pogodbe o zaposlitvi s podjetji IPS in zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da je za to obdobje, ko so bili delavci formalno-pravno zaposleni pri podjetjih IPS, tehnično neizvedljivo, da bi jih za nazaj s sodbo “prezaposlili” v Luko, četudi je bilo to dejansko stanje. Razsodili so, da je najbolj skladno z zakonom, da Luka Koper za to obdobje odgovarja in delavcem povrne razliko v plači, zavarovanjih in drugih pravicah, ki bi jih imeli, če bi bili zaposleni neposredno v Luki Koper in ne pri podjetjih IPS. Za naprej – od trenutka, ko so dobili odpoved pogodb pri podjetjih IPS – pa velja oziroma jih mora Luka Koper pozvati, da lahko formalno sklenejo pogodobo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu, ki so ga opravljali – in da se tako nadaljuje dejansko stanje, sedaj ob pravno zahtevani skladnosti med pravno-formalnim in dejanskim stanjem.
Opozoriti velja, da so mnogi delavci, ki delajo v Luki Koper, upravičeni tudi do vplačil v obvezno dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje. V naše tožbene zahtevke smo to vljučili in upam, da bo višje sodišče, ki mora sedaj upoštevati razsodbo Vrhovnega sodišča pri ponovnem odločanju o tožbah, tudi to pripoznalo.
Vrhovno sodišče je bilo zelo jasno – presenečenj glede sodbe višjega sodišča za delavce ne bi smelo biti, kajne? Sedaj gre za vprašanje časa in za morebitno odločitev Luke Koper, da bi sodbo višjega sodišča poskušala izpodbijati?
Da, presenečenj ne bi smelo biti.
Glede na ugotovitve Vrhovnega sodišča, ki omenja, da je prišlo do kršitev ustavno zagotovljenih pravic – pravic delavcev do dostojanstva in varnosti, se zdi, da bi bilo vztrajanje Luke Koper, ki je državno podjetje, na sodnem preprekanju sodb še dodatno žaljivo – tudi do načela vladavine prava. Predvsem pa zelo težko pojasnljivo. Iz vašega sodelovanja z delavci – kaj bi njim predstavljalo pravico? Popravo krivic, skozi katere so se pregarali v treh desetletjih izkoriščanja in kršitev ustavnih pravic, ki jih je država omogočala?
En del te “pravice”, ki ga je pripoznalo in pojasnilo Vrhovno sodišče, je nadomestilo za nazaj in zagotovitev uresničevanja ter spoštovanja do zdaj kršenih pravic, kar pomeni, da se delavcem zagotovi, da se jih zaposli in enakopravno obravnava z ostalimi delavci v Luki Koper. Govorimo o povrnitvi “ukradenih”, nikoli plačanih delov plač, ki bi jih dobili, če bi bili redno zaposleni, in o priznavi vseh pravic za nazaj in od tu dalje. Potrebni so ukrepi, da se bo delavce postavilo v položaj, v kakršnem bi bili, če bi bili vsa ta leta skladno z zakonodajo zaposleni v Luki Koper. Narediti je treba vse, da se poskusi izenačiti položaj delavcev, ki so delali leta prek podjetij IPS, s položaji delavcev, ki so enako delo opravljali kot redno zaposleni delavci Luke Koper – če ponovim še enkrat: poplačati razlike v plačah, zavarovanjih in poziv na delo. V primerih, če so se delavci v vmesnem času upokojili ali našli zaposlitev drugod, jim je treba zagotoviti pravice, ki bi jim šle v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je formalni, deloma finančni vidik.
Nato gre še za ustavne pravice, ki se jih je kršilo, kršitve človekovih pravic. Človeško, moralno in odgovorno bi bilo, da se oblikuje najmanj opravičilo zaradi kršitev, ki so se zgodile, in priznanje, da so bili dejansko delavci Luke Koper. Uraden dopis s tem pripoznanjem in opravičilom bi bil na mestu. Z njim bi se lahko tudi odprlo pot, da ostali delavci, ne le dobrih petdeset, ki jih je vložilo tožbe, dobijo možnost, da pristopijo k Luki Koper, sami ali s sindikalnimi predstavniki, z dokazili o svojem delu v podjetjih IPS in da se Luka Koper potrudi najti sporazumno rešitev in popravo kršitev.
Morda si nekateri delavci niti ne želijo več delati, kar so – in glede na izobrazbo ter izkušnje bi jim lahko Luka Koper morda ponudila tudi drugo delovno mesto ter bi tako prišli do sprave. Možnih načinov za odpravo krivic in popravo kršitev je več.
Priznanje in opravičilo je verjetno prvi korak.
Da. To je lahko začetek za sporazumno spravo med delavci in Luko Koper.
Vi vodite sedem tožb, ki jih je sedaj obravnavalo tudi Vrhovno sodišče, dve tožbi vodi še drugi odvetnik. Sodba Vrhovnega sodišča navaja, da je bilo dnevno napotenih iz podjetij IPS med 640 in 700 delavcev, omenjeno je, da bi Luka Koper dejansko morala zaposliti med 1200 in 1500 delavcev. Se lahko popravijo krivice in kršitve za vse ali vsaj za veliko večino delavcev, ki so še živi?
Po letu 2017, ko so delavci dobili prve odpovedi pogodb o zaposlitvah, ker je bila Luka Koper zaradi ugotovitev inšpekcijskih državnih organov prisiljena prenehati sodelovanja s podjetji IPS, je Luka napovedala zaposlovanje in ga deloma izvedla. A zdi se, da je med delavci izbirala mlajše, zdrave … Tisti, ki so se bližali upokojitvi, bili poškodovani ali niso opravili zdravniškega pregleda, ki ga je Luka Koper zahtevala, ali preprosto, ki jih Luka Koper ni izbrala, so izgubili zaposlitev. Veliko izločenih in zavrnjenih je bilo slovenskih državljanov, voznikov tovornjakov … In razlogi za njihovo izločitev so bili različni, a vsi so sporni. Zakaj? Ker so ti isti delavci tik pred tem bili primerni in so delansko delali v Luki Koper – a prek podjetij IPS.
Nadzor države nad lastnim podjetjem, ki je bil delodajalec, ali spoštuje zakonodajo, se je izkazal za največji problem. Tudi politika se je tedaj postavila zoper ugotovitve strokovnega poročila in zatrjevala, da bi bilo zaposlovanje delavcev iz podjetij IPS diskriminatorno do ostalih potencialnih delavcev – kandidatov, ki bi se morda javili na razpis. Šlo je za temeljno nerazumevanje, da gre tu za popravo kršitev in odpravo nezakonitega stanja. Delavce se je prepustilo “trgu”. In tisti, ki so izgubili zaposlitev in jih Luka ni izbrala, so lahko samo še vložili tožbe. Tistih, ki so se za to odločili, ni bila večina. Mnogi so odšli v tujino, drugi so našli delo v drugih dejavnostih … Nekateri nočejo niti slišati več za Luko Koper, ker jo povezujejo s toliko trpljenja in ponižanja, da so si rekli nikoli več. Zato težko govorim za vse ali večino – lahko povem za delavce, ki jih zastopam – pred približno štirimi leti smo vložili tožbe z okoli petdesetimi. In o prvih sedmih primerih je v revizijskem postopku odločalo Vrhovno sodišče. Ostali čakajo na sodbo in odločitev na višjem sodišču. Odločitev Vrhovnega sodišča daje smernice sodnikom za odločanje v vseh primerih, na vseh stopnjah. Zato je tudi tako pomembno, da je njen povzetek objavljen javno.
V zadnjih letih veliko poslušamo o pravni državi. Tu gre za primer podjetja, v lasti države, ki desetletja ni spoštovalo zakonodaje – temeljnih pravic ljudi, ampak je raje iskalo in zlorabljalo obvode. To ni bilo skrivnost. Kaj nam vse supaj pove o stanju v državi, o zagotavljanju spoštovanja delavskih pravic, načela pravičnosti za vse?
Iz izkušenj zastopanja delavcev tako v zasebnih kot v državnih podjetjih in zavodih, lahko rečem, da v zasebnih podjetjih vedno nekdo prevzame odgovornost, pripravljeni so se pogovarjati, najti sporazumno rešitev, popravo nezakonitega stanja. V postopkih, ko je na drugi strani država, me čudi, da pripoznanja kršitev in nepravilnosti ter pripravljenosti za iskanje sporazuma takorekoč ni. V primeru delavca v Luki Koper Renata Koršiča denimo ni bil nihče pripravljen prevzeti odgovornosti, pa je bilo nekaj poskusov iskanja sporazumne rešitve. Res lahko danes rečemo, da je to vodilo tudi do te pomembne odločitve Vrhovnega sodišča … a vseeno …
Kako pomembna je lahko ta sodba Vrhovnega sodišča?
Zelo pomembna je. Gre za veliko potrditev delovnopravne zakonodaje: da je njen namen pravilen in ustrezen ter da je težava ta, da se v praksi marsikje ne izvaja. Razlog nespoštovanja in neizvajanja delovnopravne zakonodaje, se mi zdi, da je v veliki meri strah. Včasih pa tudi navodila, kot se zdi, da država, ko je tožena, ni pripravljena priznati nepravilnosti, ampak se zahteva sodbo – četudi je sodna praksa jasna.
Osebno se mi zdi vse skupaj nepojmljivo. Države brez družbe in brez ljudi, državljank in državljanov, ni. Vsak član družbe mora biti, v odnosih do drugih ljudi ali do drugega človeka, njihov prijatelj. Skrbeti moramo drug za drugega – vsaj če želimo imeti upanje v boljšo prihodnost. Brez upanja v boljšo prihodnost, ne družba ne država ne moreta delovati; ljudje ne gredo na delo, nekdo ne odpre ordinacije, drugi ne odpre učilnice, tretji ne pobere smeti … Vsi moramo delati za dobro drugega, še posebej pa moramo tako ravnati pravniki in odvetniki, sodniki. Če želimo pravično ravnati, mislim, da je to nujno in to se lahko razbere tudi v sodbi Vrhovnega sodišča, o delavcih v Luki Koper, ki so bili zaposleni prek podjetij IPS.
Javnost te sodbe Vrhovnega sodišča in njena pravičnost ne učinkujeta in nista pomembni zgolj za delavce, ki so bili v teh primerih tožniki. Na nek način je Vrhovno sodišče povrnilo vsaj načelno dostojanstvo vsem delavcem, ki so desetletja garali v Luki Koper kot “zunanji”. In poslalo pomembno sporočilo vsem delavcem po Sloveniji, ki delajo v podobnih sistemih zlorab in obvodov delovnopravne zakonodaje.
Sodba Vrhovnega sodišča razkrije, da tudi državo oziroma podjetje v lasti države vodi zgolj zasledovanje dobička ne glede na vse, ne glede na zakone in ne glede na to, kaj povzroča. Sodba posebej omenja zaobid zakonodaje glede plač …
Za vsemi pogodbami, javnimi razpisi za delovna mesta so bili na koncu pravniki. In oni bi morali pojasniti, da so eno kakršnekoli že želje in cilji, drugo pa so pravo in zakoni. Pravniki, tudi če so pogodbo pripravili po navodilih, bi morali preveriti, ali se pogodba res izvaja in odraža dejansko stanje. V primeru Luke Koper so na nezakonitosti že dolgo opozarjali sindikati, kršitve so bile poznane v javnosti, leta 2017 je bilo jasno, da je sistem nezakonit. Kako je možno, da se je kar nadaljevalo, gledalo skozi prste, iskalo nove obvode z agencijskim delom? Agencijsko delo je lahko samo začasno.
To je pomemben del sodbe Vrhovnega sodišča: piše, da nepretrgano in trajno delo ne more biti delo, ki se ga opravlja z agencijskimi delavci in delavkami. Vrhovno sodišče piše o eksternalizaciji delavcev …
Da, sodba Vrhovnega sodišča je jasna, da eksternalizacija ali priljubljeni izraz “outsourcanje” delavcev ne more biti zakonito, če se na ta način opravlja delo, ki je trajno in nepretrgano potrebno. A v Sloveniji imamo tudi nekaj tujih podjetij, ki imajo zaposlene morda tri ljudi, vsi ostali – nekaj sto delavk in delavcev – pa dela prek agencije za posredovanje delavcev in delavk – trajno. S tem se izognejo temu, da bi delavcem izplačevali sorazmerno višje plače in ustvarijo lahko velik dobiček, ki gre v tujino. S tem izgubljamo vsi člani družbe in država, saj javne blagajne – zdravstvena, pokojninska … – ne dobijo deleža in sredstev, ki bi jih morale, delavci in delavke pa slej ko prej obupajo in gredo iskat boljše pogoje dela in življenja v tujino. To ne more biti cilj družbe.
Ti modeli so danes po Sloveniji razširjeni v gostinstvu, v trgovini, v turizmu … Gospodarstvo ni samo sebi v namen – lokalni gostinec v Italiji denimo razume, da je vsem v kraju v interesu, da ima odprto in ohrani zaposlene tudi v mesecih, ko je mrtvilo. Vsi delamo za kruh, za preživetje – in vsi si želimo dostojanstva.
Vrhovno sodišče je prepoznalo in jasno ubesedilo, da gre pri modelu Luke Koper za očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja na škodo delavcev. Zelo jasen jezik, ki ga redko slišimo. Imate občutek, da bodo delavke, sindikati, odvetniki znali to sodbo izkoristiti? Lahko vpliva na dejanske spremembe v delovanju, v uresničevanju zakonodaje?
Sodba pokriva vse ravni: ponuja razumevanje, da so del smisla gospodarske dejavnosti tudi zaposleni – v rednem delovnem razmerju. Vedno lahko nekdo pride do delodajalca in mu ponudi, da bi lahko zaslužil še več, če odpusti sedanje zaposlene, on pa mu bo pošiljal nadomestne delavce – take prakse se morajo prenehati. Dobiček se lahko na ta način poveča, nedvomno – a to je umazan denar, pridobljen z izkoriščanjem ljudi. Morda lahko omogoči delodajalcu, da zato ponudi na trgu nižje cene svojih izdelkov – in tako pridemo do tega, da se s ponekod sistematičnim kršenjem delavskih pravic v Sloveniji povzroča tudi nelojalna konkurenca. Državi to v nobenem pogledu ne more biti v interesu – in zato mora paziti, nadzirati in reagirati, če pride do takih nezakonitih, obvodnih praks. Če gre za državo, ki je delodajalec, ali za podjetja v večinski lasti države, pa bi sploh moralo biti jasno, da se takih praks ne tolerira – da outsourcanje, kot se ga zlorablja zdaj, ni več opcija.
To sega od Luke Koper do outsourcanih, eksternaliziranih čistilk na ministrstvih?
Da. Primerov čistilk natančno ne poznam, a sodba Vrhovnega sodišča bo imela učinke za vse. Dobili smo jasno sodno prakso. Hkrati pa gre tu za preprosto vprašanje, komu je v interesu nezadovoljen delavec, nezadovoljna čistilka – še posebej, če si želimo čistih prostorov? Komu je v interesu eksternaliziran kuhar – če si želimo zdrave, dobre in kakovostne prehrane? Delavec, ki ne bo svojega dela opravljal z ljubeznijo, dela ne bo opravil, kot bi ga lahko. In lahko zaidemo v začaran krog razmišljanja, da lahko vedno naredim še manj in še slabše, če mi za delo niso pripravljeni plačati niti minimum spodobnosti. Tako dobimo napake, nezadovoljstvo, revne delavce in delavke, socialno stisko …
Odvetnik ste že leta. Ukvarjate se tudi z neurejenostjo področij poklicnega zavarovanja in poklicnih bolezni.
Drži. Poklicne bolezni so ena od anomalij sistema. Na to že leta opozarja tudi zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak. Dosedanji pravilnik je napisan tako nedorečeno, da lahko poklicne bolezni ugotavljajo vsi, nihče pa ne prevzame odgovornosti. Ena ključnih ovir je to, da ima zdravnik medicine dela, ki poklicno bolezen ugotavlja, sklenjeno pogodbo z delodajalcem in delodajalec ga plača. Če mu ugotovitve niso všeč, bo zelo verjetno izbral drugega zdravnika medicine dela. Sistem je trenutno narejen tako, da je ugotovitev poklicne bolezni skoraj nemogoča. Potrebujemo neodvisnost zdravnikov, ki odkrivajo poklicne bolezni. Denimo v okviru institucije, kot so inšpektorati – da gre torej za javno komisijo, ki je financirana tako, da nihče od zdravstvenih strokovnjakov v njej ni podredljiv ali odvisen od posameznih delodajalcev.
Medicina dela opravlja predvsem naloge ugotavljanja sposobnosti delavca za neko delovno mesto po naročilih delodajalcev. Zaradi dela na primeru Luke Koper vem, da nekateri ne pridobijo niti zdravniškega kartona – tudi delavcem pa je tedaj v interesu, da se lahko zaposlijo. Luka Koper je v nekem trenutku prav zdravstvene preglede –in morda ugotovljeno rahlo naglušnost – izkoristila za zavrnitev delavcev, ki so pred tem leta delali v pristanišču brez težav. Nekateri delavci so se celo kasneje, ko so bili zavrnjeni, vrnili v Luko prek novih podjetij za opravljanje pristaniških del, s katerimi je Luka Koper sklenila nove pogodbe.
Živite v Kopru – se vaš pogled na Luko Koper spreminja? Dolgo let veste, da gre za kraj sistematičnih kršitev delavskih pravic.
V Kopru in v Sloveniji imamo Luko Koper vsi radi, ker daje veliko delovnih mest. Ni zamer do Luke Koper – gre za krivico, ki se je izvajala zaradi interesa posameznikov, da bi ustvarjali dobičke.
Tudi delničarjem in lastnikom bi moralo biti mar, ali je dobiček ustvarjen s kršitvami delovnopravne zakonodaje ali s poštenim delom in izboljšavami. V družbi ali v podjetju so največja vrednota ljudje – prebivalci ali delavke. Posameznik brez družbe ni nič. In v resnici šteje le, če lahko vsi z delom preživimo dostojno in dostojanstveno. Enakopravnost je temelj vsake družbe – nobena ni obstala, če take enakosti ni bilo. Isto velja za podjetja.
Prvi odzivi Luke Koper govorijo, da bodo naročili nove “študije”, kako naprej. Imate upanje, da lahko pride do resnične enakopravnosti?
To vprašanje je vezano tudi širše na našo prihodnost. Imamo načelo delitve oblasti in imamo pravno državo. Vrhovno sodišče je jasno povedalo, da ima vsak posameznik, tudi v Luki Koper, pravice kot vsi drugi ljudje. Ne glede na to, ali je bil delavec napoten ali zaposlen. Povedalo je še več: da je bila Luka Koper v tem sistemu kršitev pravic delavcev dejanski delodajalec. Če Luka Koper ne bi hotela spoštovati te sodbe, bo to povzročilo zgolj še dodatno trpljenje.
Za pravičnost je bistveno, da se znaš postaviti v položaj drugega in razumeti, kako doseči enakopravnost – da vsi dobimo pravični delež. Če eden dobi vse, drugi v istem položaju pa le polovico in je zraven še diskriminiran, degradiran in obravnavan kot tretjerazredni človek, to ni enakost. Enakost pa potrebujemo in jo je treba vzpostaviti. Da, smo v letu 2023, marsikaj je že zamujeno, vsi delavci te enakosti morda ne bodo doživeli, a nekaj se lahko naredi in vsaj določeno enakost se lahko vzpostavi, posebej za naprej. To je treba narediti.
Sodbo Vrhovnega sodišča je treba spoštovati. V vseh primerih in o tem ne more biti dvoma. V par mesecih računam, da bo višje sodišče odločilo v posameznih primerih. Luka Koper je lahko proaktivna, delavcem lahko pove, da ocenjuje, da jim na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča in ugotovljenih kršitev, pripada to in to. Lahko jih pozove, da stopijo do nje. To je nekaj, kar lahko od Luke Koper zahteva tudi njen lastnik – država oziroma vlada republike Slovenije. Da se naredi, kar je potrebno, da se kršitve popravi. In ne, za to ne potrebujemo nobenih dodatnih zakonskih podlag – stvari so jasne.