V življenja nas, usmerjeno se izobražujočih mul in mulcev, je Marko vstopil natanko takrat, ko smo ga najbolj potrebovali. Ko smo kot spužve vpijali vse, kar nam je prišlo na pot, ko se je vse okoli nas spreminjalo, podiralo in postavljalo na novo, ko smo (se) iskali in (se) izgubljali, ko je imelo smisel vse in hkrati nič. Takrat, natanko takrat nam je prišla v roke tista tanka, nekoliko podolgovata knjižica in naslov, ki nas je naredil še bolj radovedne, ki nas je vabil, da jo odpremo, da pogledamo vanjo, da se podamo na pot. Z vsako pesmijo me je manj.

Lačno smo se sprehajali med verzi ter požirali besede in črke, vejice, pike in presledke, igrali pingpong, se ozirali za “bradavičkami na hej slovani”, ljubili Barbaro, praskali po sebi, živeli. Krotko. Njega je bilo z vsako pesmijo manj, nas pa vedno več, kos za kosom nas je sestavljal, postavljal in takrat sem bil prvič čisto zares zadet. Zadet od poezije, ko sem spoznal, da ni pomembno tisto zlajnano vprašanje tršice za slovenščino, “kaj je hotel povedati pesnik”, ampak da šteje edino to, kaj je pesnik takrat, v tistem trenutku, povedal meni.

Pesmi Marka Pavčka so ostale “nekje tu”, blizu, zakopane med “za vedno” in pretekle ljubezni, a priznam, da tiste knjižice, da bi jo spet prebral tako zares, od platnice do platnice, na en mah, nisem prijel v roke vse do letošnjega leta. Ne vem, morda me je bilo strah, da nekaj takrat zame tako zelo pomembnega in močnega, danes, ko že dolgo nisem najstnik, ne bo več delovalo in da bom s tem izgubil del mladostne iluzije. A zadnje leto je za marsikoga izmed nas spet čas ponovnega iskanja, podiranja, postavljanja, izpraševanja, beganja, bežanja, ko ima zopet smisel vse in hkrati nič, zato sem se po dolgem času znova sprehodil med njegovimi verzi. Ni mi povedal istega kot takrat, a bil sem spet zadet. Drugače, a zadet.

to ni nobena pesem

to je ena sama ljubezen

Približno v istem času kot Marko, se je v mojem življenju pojavila tudi Ekatarina. Tista iz Beograda. Velika. Magi, Milan, Bojan, Žika … Mistični in nedotakljivi, včasih nerazumljivi, z nečim neverjetno privlačnim, lepim, neopisljivim, “neodoljivim”, nevarnim, živim. Ljubezen na prvi pogled, ljubezen na prvi posluh. Gnetli so naše duše, srca in možgane, nas lačne na koncertih dražili in zapeljevali, nas pojili in hranili, odpeljali v neznano. Znova in znova, vsakokrat drugače in drugam. Bil sem zadet. Vsakokrat. Znova in znova. Od Magi, od Milana, od zvokov, od besed, od glasbe … od Ekatarine. Velike.

Tudi ona je vse do danes ostala tu, vedno nekje v bližini, kot “trag pod levom miškom”, da sem si jo lahko vzel, ko se mi je zazdelo, da jo potrebujem. Z mano je odraščala, se spreminjala, “menjala oblik kao vidra” in mi pustila, da jo odkrivam vsakokrat drugačno, znova in znova. Bila je moj “nekad”, moja voda, moja jesen, moja zemlja, moja “ljubav”, “moj bol”.

pod velikim svetlim suncem, pod velikim svetlim svodom