Februarja je bila druga obletnica začetka protestniškega gibanja Hirak v Alžiriji. Ljudje so jo obeležili – navkljub vztrajajočim omejitvam zaradi pandemije – na ulicah. Gesta oblasti, da je pred tem izpustila okoli 60 protestnikov in oblastno hvalisanje protestniškega gibanja ni nikogar prepričalo. Še zlasti zato ne, ker so oblasti nato konec marca priprle študente in druge vidne udeležence protestov, ki vztrajno zahtevajo resnično demokratizacijo političnega sistema.

^{* Objavljeni prispevek je skrajšan in časovno aktualiziran članek iz revije Borec, v sodelovanju s katero ga tudi objavljamo. Izvirni zapis govori še o pasteh naivnosti, elektronskih muhah, zakaj je tudi v konzervativnem okolju treba vztrajati s svobodoljubnimi idejami, in o odzivu nogometnih navijačev na smrti ljudi v Sredozemlju; objavljen je v tematskem sklopu Horizonti zgodovine – Alžirski osvobodilni boj, Borec, let. LXXII/2020, št. 778-780.}

“Dovolj nam je tega življenja. Tudi peti mandat bo sledil, odločitev je bila sprejeta med njimi. Zgodovino so arhivirali, skupaj z glasom svobode.” Že naslov pesmi – La Casa Del Mouradia – kolektiva nogometnih navijačev Uzma Uled El Bahdja ne skriva, o kom govori. V četrtni občini Muradija v provinci glavnega mesta Alžir namreč leži predsedniška palača. Dvajset let jo je zasedal Abdelaziz Buteflika, ki se je leta 1956 devetnajstleten pridružil narodnoosvobodilni vojski in sodeloval v vojni za alžirsko neodvisnost. Del narodnoosvobodilnega gibanja je bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja tudi nogometna ekipa tedaj še neobstoječe neodvisne Alžirije. Mladi in stari, ki so se v zadnjih desetletjih zbirali na nogometnih stadionih, so tam našli enega od redkih krajev, kjer so lahko opozarjali na svojo resničnost. Tudi na probleme drog: te so, odzvanja v eni od pesmi, v državo prinesli oblastniki, saj ponujajo koristno otopelost človekovih občutkov lakote in jeze zaradi brezperspektivnosti.

“Iskra preloma je bila odločitev Buteflike, da kandidira tudi za peti predsedniški mandat,” je v telefonskem pogovoru prek spleta lani pojasnil Nasim Bala. Po izobrazbi arhitekt, mladi oče in mož, dela za preživetje kot prevajalec in je avtor kritičnih analiz dogajanja v zadnjih dveh letih v Alžiriji. Med drugim je pisal o pomenu sloganov nogometnih navijačev v protestniškem gibanju, ki je prisililo predsednika, da je leta 2019 po slabem mesecu in pol množičnih protestov 2. aprila odstopil – ne le od namere ponovne kandidature, ampak tudi z mesta predsednika države.

Za ljudi je bila najava ponovne kandidature človeka, ki ga niso videli že vsaj pet let, ultimativna žalitev. Ponudili so jim jo kot prebrano vest na poročilih. “Ljudje so se bali prelivanja krvi in kaosa, niso verjeli, da lahko protesti privedejo do česarkoli novega ali dobrega,” je opisal Nasim Bala čas pred februarjem 2019. A kaplja čez rob so bile žalitve in ošabnost oblasti. “Šlo je za popolno nespoštovanje, za zasmehovanje dostojanstva ljudi in našega razuma,” je opisal politično večerjo elite, kjer je bila potrjena kandidatura za peti mandat, ki je bil mogoč samo zaradi dveh sprememb ustave, ki ju je izsilil Buteflika kot predsedniški izbranec vojske. “Spominjam se izjave enega od politikov, da kot oblast ne potrebujejo zares ljudi in naših glasov. Imajo svoje podpornike in vedo, da bo Buteflika ponovno izvoljen.”

Za vedno premagani strah

Poudarek na lokalni vzniklosti protestov in njihova umeščenost v alžirsko družbo sta vse od začetka pomemben del kljubovanja. Poskusi vojaškega režima, da bi protestnike očrnili in razcepili, so stalni. 

“Večina ljudi, ki so prišli na ulice, je prišla zaradi žalitev, ki so se nabirale. Šlo je za odziv na razžaljenost in osiromašenje,” je pojasnjeval Nasim Bala. Leta 2011, ko je več ljudi storilo samozažig v protest proti ekonomskemu ubobožanju, so ekonomske drobtinice, ki jih je ljudem ponudila oblast, pomagale. Kot je pomagala grožnja možnega razpleta, ko so oblasti kazale na kaos in uničenje v Libiji, na negotovost v Tuniziji in na obračanje na vse slabše v Egiptu.

Vendar so protesti v regiji vselej odmevali tudi v Alžiriji. V osemdesetih letih so bila protestniška gibanja v sozvočju s sudanskimi, kot se je zgodilo tudi tokrat. A primež alžirske vojske, je prepričan Nasim Bala, je močnejši od sudanskega. In zaradi te premoči vojske so pogajanja med njimi in predstavniki ljudi nemogoča. Edino, kar je lahko primerljiva sila, je množica, milijoni ljudi na ulicah po vsej državi. 

“Tako ljudje razumejo Hirak – kot množico, skupnost ljudi, ki se edina lahko upre puškam, tankom in brutalnemu nasilju vojske,” je dejal arhitekt. Beseda hirak pomeni prav to, gibanje – ljudi kot političnih akterjev, ki jim množičnost ne odvzame lastnosti. Po ocenah policije je v tedenskih protestih v Alžiriji med februarjem 2019 in marcem 2020 sodelovalo tudi po deset milijonov ljudi od dobrih štirideset milijonov v državi. Protestniki ocenjujejo, da je ulice zasedlo več kot pol vseh prebivalk in prebivalcev Alžirije.

Tisti prvi petek je ljudem pokazal, da je v redu in prav, če gremo na ulice. In da bo treba iti. Da bo treba vztrajati tam, dokler ne bodo oblasti upoštevale naših zahtev.

Nasim Bala

Prepoznavni značilnosti alžirskega protestniškega gibanja Hirak sta postali prav njegovi dolgoživost in nepodredljivost. Vztraja pri spontanosti, horizontalnosti, ostaja brez predstavnikov ali vodilnih obrazov in zavrača oblikovanje oštevilčenih zahtev, ki naj jih oblasti izpolnijo. Ljudje zahtevajo popoln sestop vojske z vseh mest v oblastnem aparatu. Demokratizacijo sistema. Resnično. 

“Ne vem, ali so te značilnosti Hiraka – horizontalnost, odsotnost vodij in zahtev – stvar izkušenj in pametne, premišljene taktike,” je s skromnostjo in kritičnim dvomom dejal Nasim Bala. “Upoštevati velja preteklost,” je ponovil. “Hirak odraža predvsem dve izkušnji alžirskega prebivalstva. Prva je vezana na že omenjene demonstracije leta 1988, ko je sledilo nasilje, a tudi organiziranje delov družbe v politične stranke in druge oblike civilne družbe.”

Na novo oblikovana Islamska stranka je leta 1991 zmagala na volitvah, kar je bil povod za vojaški udar. Islamisti so se odločili za povračilne napade, ki so povzročili žrtve predvsem med civilnim prebivalstvom in hkrati pomenili uvedbo vladavine vojaškega nasilja. 

“Politične stranke so ljudi razočarale. Sodelovale so na volitvah, vstopile v režim, ga podprle in na neki način jih je sistem posrkal vase. Nobena ni pomenila preloma ali resnične opozicije,” je strnil izkušnje zadnjih desetletij. “Druga izkušnja, ki je vplivala na Hirak, je bilo gibanje za več demokracije in avtonomije Kabilije, ki je bilo predvsem klansko in je leta 2001 dobilo oznako črna pomlad, saj je vojska ubila od sto do dvesto protestnikov,” je Nasim Bala spomnil na večinsko berbersko območje na severu države. “Sledila so pogajanja med protestniki in vlado, a so bila popoln poraz za ljudi. Nihče ni odgovarjal za vojaško nasilje in usmrtitve, ni bilo ne odšodnin, ne opravičil, ne sprememb. Zato so ljudje izgubili zaupanje v oblastne politične procese in pogajanja prek organizacij civilne družbe, v vsakršno povezovanje in organiziranje.”

22. februarja 2019 je bil Nasim Bala vseeno na ulicah. Množice, ki so napolnile Alžir in druga mesta po državi, so presenetile vse. Velika večina je bila prepričana, da bodo ob koncu dneva stvari šle narobe. “Tudi sam sem bil pripravljen, da bo zvečer prišlo do nasilja, prelivanja krvi in nato do zatiralskih ukrepov oblasti. Večina nas je bila s tem sprijaznjena.” Doživeli so presenečenje. Ni izbruhnilo nasilje. “Tisti prvi petek je ljudem pokazal, da je v redu in prav, če gremo na ulice. In da bo treba iti. Da bo treba vztrajati tam, dokler ne bodo oblasti upoštevale naših zahtev.”

Pandemija: padec mask votle države v revščino 

V dveh intervjujih tekom lanskega poletja je Nasim Bala ob stopnjujočih se ukrepih zaradi globalne pandemije pojasnil, da je zahteva po horizontalnosti Hiraka, ki mora ostati brez voditeljev, prišla od ljudi. 

“Vemo, da lahko predstavnike, tudi protestniških gibanj, režim prehitro in preveč preprosto kupi ter posrka vase. Hkrati postanejo protesti preveč odvisni od posameznikov in preveč ranljivi, če imajo organizatorje.” Če oblasti uspe odstraniti glave, zelo verjetno ubije gibanje. Podobno nevarnost vidijo v Alžiriji v formalizaciji bojev ali preveliki strukturiranosti gibanja. “Ljudje niso hoteli ponovno vsega tvegati in ponoviti napak iz preteklosti. Hirak nima strukture, je zelo kaotičen in zato je težko razumljiv za oblast, ki ga ne dojame. Hirakov način ni idealen, a zagotovo je vse to pripomoglo, da gibanje vztraja, se krepi in ves ta čas ni izgubilo moči.”

Edino gibanje, ki je uradno vseskozi sodelovalo in tudi objavlja izjave, a nastopa kot del Hiraka, je združenje študentov. Delavski aktivist Samir Larabi in sindikalistka Shelagh Smith sta v svoji analizi alžirskih sindikatov in Hiraka opozorila na ločnico, ki so jo protesti izrisali v sindikalnem gibanju. Po začetni podpori avtonomnih sindikatov, ki so organizirali podporne demonstracije, shode in zaustavitve dela v javnem sektorju aprila in maja 2019, so nato formalizirane sindikalne strukture organizirano delavsko podporo Hiraku pretežno pokorile, izničevale in pobijale protestniški zanos. Zato oktobra 2019, pišeta delavska zagovornika, nacionalni dan protesta in stavke pred decembrskimi volitvami ni doživel moči, ki bi jo lahko. Še posebej zato ne, ker so tedenski petkovi protesti na ulice pripeljali predvsem delavski razred.

Prvi odziv na razglasitev globalne pandemije in na prve primere koronavirusa in smrti zaradi covida-19 je bila solidarnost. “Oblikovalo se je ogromno pobud in solidarnostnih skupin, ki so poskušale ponuditi podporo in opozoriti na položaj delavcev v najbolj negotovem položaju,” je aktivist pojasnil, da so pomagale tudi povezave in izkušnje Hiraka. “Toda sčasoma je bilo teh pobud vse manj, saj so se ljudje utrudili – vseeno so pričakovali, da bodo državne oblasti priznale vsaj del odgovornosti in opravile naloge.” Tako se je še utrdilo prepričanje med ljudmi, da se lahko zanesejo le drug na drugega, hkrati pa je vse bolj prisoten občutek preobremenjenosti.

“Predvsem v zdravstvu so izjemno obremenjeni. Mnogi se čutijo ujete v svojih regijah in okoljih. Krizna situacija je okrepila nepotizem in korupcijo. Še očitnejša je nesposobnost ljudi na položajih, ki ni sankcionirana. Mnogi, tudi tisti, ki so sprva podpirali novega predsednika, so predvsem razočarani. Soočeni so z realnostjo sistema in mnogi so popolnoma obupani,” je pojasnil Nasim Bala, da je smrt zaradi pandemije doživela tako rekoč vsaka družina – tudi njihova. 

V odgovoru o dosežkih Hiraka sta se mešala razočaranje in ponos. Formalnih uspehov ni, , četudi je jasno, da določenih ravnanj oblasti ne bi bilo brez množičnih protestov. Toda ljudje se z njimi niso pripravljeni zadovoljiti in v Hiraku v njih prepoznajo le oblastno šarado.

“Dosežek je to, da so zaživele politične razprave, oživelo je zanimanje za politiko in demokratično soodločanje, za državljansko delovanje.” Arhitekt je opisal, kako je bilo v zadnjih desetletjih, ko tega ni bilo: “Bili smo razočarani, mnogi so bili nejeverni in nezainteresirani za politiko. Odtujeni. Ogromno je bilo cinizma – mladi so govorili, da jim ni mar in da se jih stvari ne tičejo. Da ni pomembno, saj je vse tako ali tako skorumpirano in bodo iste elite še naprej izvoljene, ljudje z močjo pa bodo dobili, kar želijo. Oblast, se je verjelo, je močnejša od ljudi. To je Hirak spremenil. Ljudje zdaj vidijo možnost sprememb.”

---

Priporočamo tudi: