V zadnjem dobrem letu dni je Mohamed Alburai našel dom v Ljubljani. Našel je kraj, kjer se počuti varno, kjer ima prijatelje, kjer čaka, da se mu bodo lahko pridružili tudi žena in otroka. Odraščal je v Siriji, Jordaniji, Libanonu, Egiptu, Palestini in Libiji. 

Rojeni ste bili v Gazi?

Da. Vsi ostali, bratje in sestri so bili rojeni drugod. Jaz sem edini, ki je bil rojen v Gazi. Bili smo na obisku in mama me je tam rodila. 

To zveni nenavadno.

Tako je pod okupacijo. Varnosti ni. Če živiš pod okupacijo, nimaš nikoli občutka varnosti. Moj oče je poskušal najti varen kraj za družino. Bil je učitelj telovadbe in selili smo se iz države v državo, od šole do šole, kjer je našel delo, tja smo šli. Mama je bila izučena frizerka, a je večinoma delala kot šivilja, pletla je makrameje, pomagala očetu.

Oba sta bila rojena v Palestini?

Da. Mama je bila rojena v Gazi po vojni leta 1948, oče pa je bil rojen v eni od tedaj obstoječih palestinskih vasi pred vojno in okupacijo. 

Kaj to pomeni – obstoječa palestinska vas pred okupacijo?

Begunec sem. Moj oče je begunec. Begunec v lastni državi, v Palestini, begunec v Gazi. Do leta 1967, po vojni leta 1948 je očetova družina bežala, živeli so v mestu in na vasi. Njihova vas je bila blizu Gaze (na ozemlju, ki je bilo leta 1948 razglašeno za državo Izrael, op. p.). Po vojni je bila Gaza najbližji kraj, kamor so lahko prebegnili. Ko je Izrael postavil mejo, so postali begunci v lastni državi, na ozemlju, ki je bilo prej dom.

V vašem otroštvu pa je bil dom občutek, ki ste ga nosili s seboj, z ljudmi, ki so bili družina?

Da. Dom si ustvariš na svoj način. A moraš se počutiti doma. Če čutiš varnost, sprejetost in ti je udobno, potem lahko kraj postane dom.

Kdaj ste se zavedli izraelske okupacije?

Živeli smo v Siriji. V muslimanskih okoljih sta dva praznika, ki sta najpomembnejša, ko pridejo na obisk vsi sorodniki. Družine se zberejo skupaj za Ramadan in Dhu al-Hijjah. Jaz pa sem opazil, da k nam ne pride nihče od sorodnikov, samo prijatelji. Imel sem štiri ali pet let. Mamo sem vprašal: “Kje je moj stric? Kje je moja teta? Kje je bratranec, ki ga imam najraje? Zakaj jih ni tu? Vsi ostali imajo na obisku sorodnike.”

Tedaj me je mama pogledala in dejala: “Dobro. Prišel je trenutek. Počasi boš razumel. Pridi.”

Štirije otroci smo bili tedaj, dve sestri in midva z bratom. Mama je skuhala čaj in nas posedla za mizo. Rekla je, Palestinci smo. Bil sem šokiran. 

Zakaj?

Do tedaj sem bil prepričan, da sem Sirec. V Siriji sem hodil v vrtec, tam so bili moji prijatelji, moj naglas je bil sirski. Počasi sem začel dojemati: kaj je to okupacija; kaj pomeni, če nekdo zavzame ozemlje, izžene ljudi z domov; nekatere ubije. Kot otrok sem si okupacijo vseeno po svoje in predvsem sem bil v šoku – da moraš pobegniti, da preživiš. 

Po tem pogovoru sem nenadoma opazil, da imajo pesmi revolucionarna besedila. Abu Arab je bil slaven pesnik palestinskega upora in pevec revolucionarnih pesmi. Vsi so ga poznali. Otroci smo začeli poslušati njegove pesmi in moja starejša brat in sestra sta mi začela pojasnjevati stvari. Bila sta pametna in otroci si med seboj najlažje razložijo stvari. Povedala sta mi o Palestini in kaj je tam ostalo. 

A Palestino ste obiskovali, tja ste se vračali?

Vsaka štiri leta smo se morali vrniti. Za vsaj mesec dni. Pred letom 1993 in sporazumi iz Osla se je le malo Palestink in Palestincev premikalo iz Palestine. Izrael je sprejel zakon, da si po štirih letih, če nisi bil v Palestini ali se nisi vrnil nazaj za mesec dni, izgubil osebno palestinsko številko. Če te nisi imel, ti je bilo odvzeto pripoznanje, da si Palestinec. Zato smo se vsaka štiri leta vračali. Da ne bi izgubili pravice biti Palestinci. A spomnim se, da so bila ta potovanja draga. Mučna in izčrpavajoča. Oče je izgubil palestinsko osebno številko. In posledice so bile zoprne. Težko je bilo dobiti dovoljenja, da je lahko vstopil v Gazo. Nekateri Palestinci in Palestinke, ki so izgubili palestinsko osebno številko, živijo v Jordaniji, Libanonu, po vsem svetu. Ded je skrbel, da nam je vselej poslal nekaj denarja, da smo lahko potovali. Vztrajal je, da noče, da bi njegova hčerka in njegovi vnuki ter vnukinji izgubili to pravico. Hotel je, da vemo, kaj je Palestina in kaj se tam dogaja.

To je bil oče vaše mame?

Da. Bil je fotograf v Palestini, med prvimi, ki so se ukvarjali s fotografijo. In bil je prvi v družini, ki je sprejel, da hčerke potujejo v tujino, da študirajo. Vse so bile uspešne. 

Mene je prevzela radovednost. Mamo sem spraševal, kdaj bomo ponovno šli v Palestino. Vztrajal sem, da želim videti svoje bratrance, kraje, kjer so nekoč bile palestinske vasi, zemljo, ki so jo nekoč obdelovali. Spomnim se, da smo se preselili v Gazo v začetku devetdesetih let. Hkrati sem bil srečen, a tudi žalosten. Imel sem sedem ali osem let. Videl sem, kaj se je dogajalo okoli mene, a še vedno nisem imel dovolj znanja in razumevanja, da bi vse razumel. 

Opazil sem, da obstaja nekaj, čemur se reče policijska ura in da ponoči nihče ne sme ven. Bil je čas prve intifade (čas med decembrom 1987 in septembrom 1993, ko so se vrstile demonstracije in stavke, tudi nasilni protesti zoper izraelsko okupacijo, op. p.). Otroci so metali kamne in izraelska vojska je šla nadnje s puškami in tanki. Vse bolj sem čutil nujo, da bi razumel. Kaj se dogaja? Moj stric je bil le štiri mesece starejši od mene in veliko sem ga spraševal. Bil je v izraelskem zaporu. Dve leti. Skupaj z mojim bratom in sestrama smo mu govorili, da moramo vedeti. To je bila tudi naša država, to je bila tudi naša zemlja. Začel nam je pojasnjevati. Kaj pomeni okupacija in kako ravna izraelska vojska z ljudmi. Počasi smo začeli razumeti. Spomnim se, da smo tedaj obiskali tudi Jeruzalem, a bil sem še otročji. Kasneje smo se preselili za očetom v Libijo, a po sporazumih iz Osla okoli leta 1995 je Moamer Gadafi večino palestinskih prebivalcev poslal nazaj, v palestinsko državo, ki je bila obljubljena, da bo nastala. Šli smo. Tedaj sem prvič obiskal Zahodni breg. 

Sam?

Ne, ded je pridobil dovoljenje, da sva lahko šla skupaj. Sedel sem na avtobusu. Ko smo prečkali vojaško točko Erez in zapeljali iz Gaze, sem začel jokati. 

Zaradi vojaške kontrole?

Ne, ne. Ni šlo za to. Nikoli prej nisem videl … želel sem videti palestinska ozemlja, ki jih je Izrael vzel. Hotel sem razumeti, zakaj so izbrali našo pokrajino, zakaj so okupirali to ozemlje. In ko sva se z dedom vozila proti Zahodnemu bregu, sem razumel. Palestino so okupirali, ker je tam tako lepo. Spomnim se, da sem jokal vsaj dve uri, šli smo skozi Jeruzalem, nato v Hebron, od koder si lahko potoval naprej po Zahodnem bregu. Popolnoma me je prevzela lepota pokrajine. 

Želel sem iti tudi do vasi, kjer je živel moj oče. Njegov oče je bil bogat, imeli so lepo, veliko hišo. Nedaleč od Ereza. Šli smo tja. Še danes ne znam opisati svojih občutij … bil sem tako žalosten … Nekaj let kasneje pa je Izrael hišo porušil.

Na Zahodnem bregu sem imel sorodnike tudi v Ramali. Skupaj smo potovali naokoli. Občutja so bila dvojna. Bil sem vesel in žalosten. Pogledal sem naokoli in se nasmehnil ob misli, kako lepo je … nato pa sem se spomnil – zagledal sem izraelsko zastavo ali njihovo vojaško oklepno vozilo. Vrnilo me je v resničnost in včasih so mi oči ponovno zalile solze. Zakaj? 

Palestina je zemlja miru. Žal nam je bilo zaradi vseh grozot, ki so se zgodile judom in judinjam med holokavstom. Sprejeli smo jih, ko so prišli. V Palestini velja, da ljudi sprejmemo; to je del kulture. A oni so se nato odločili, da bodo zemljo okupirali in jo vzeli. To človeka zares užalosti. Predstavljajte si, da imate nekje svojo zemljo, oblasti pa zahtevajo, da pridobite posebno dovoljenje, če želite tja. Ni pomembno, da imate vsa dokazila, stare listine in uradne dokumente. 

Na Zahodnem bregu ste ostali dalj časa? 

Tja sem se preselil leta 1999 in ostal šest let. Našel sem si službo pri policiji Palestinske uprave. Še vedno pa sem veliko potoval. Družina mojega prijatelja je med vojno leta 1948 uspela ostati na svoji zemlji in živeli so v Izraelu. Imeli so sladoledarsko podjetje in včasih me je poklical, da sva se skupaj vozila, včasih sem moral skočiti s tovornjaka pred postojanko izraelske vojske, saj nisem imel takih, pravih dokumentov, kot jih je imel on kot prebivalec Izraela.

Potovali ste tudi po Izraelu?

Da, obiskal sem Tal ar-Rabeea, sedaj Tel Aviv, Hajfo, Ako, Nazaret. Palestinci so zaslužimo, da bi lahko živeli na svoji zemlji. A če smo se uprli okupaciji, so nas razglasili za teroriste. Ko smo sledili mirovnemu procesu, pa se ni nič spremenilo v smeri danih obljub, da bomo dobili palestinsko državo. Le še več izraelskih mest se je zgradilo na okupiranem ozemlju, še več je bilo žalitev. Leta 2000 je izraelski premier Ariel Šaron odšel v jeruzalemsko mošejo Al Akso in tako sprožil drugo intifado. Hudo je bilo. Ubili so veliko ljudi.  

Če živiš z velikim in odprtim srcem, je lažje. Tudi na vse sranje postaneš bolj odporen.

Po drugi intifadi ste se vrnili v Gazo?

Da, leta 2004. Že pred tem sem dal odpoved. Zdelo se mi je, da se nič ne premika v pravo smer. Podpisan je bil mirovni sporazum, okupacije ne bi smelo biti, a mi smo obveljali za teroriste. Skregano z logiko je, da imajo ljudje pod okupacijo moč in možnost samoodločbe. Ne gre. Ne pod okupacijo. 

Ugotovil sem, da bi morali razpustiti Palestinsko upravo. Smo narod, ki je okupiran. Ljudje na ozemlju, ki je pod okupacijo. Palestinski predsednik, če želi potovati, potrebuje dovoljenje okupatorja. Prej sem verjel, da je prišel naš čas, da bomo lahko zgradili palestinsko državo. Za to smo tedaj namenjali naš denar, naše delo. Sprejeli smo, da bomo pozabili na krivice in nasilje ter se osredotočili na izgradnjo palestinske države. 

Zdaj v to ne verjamem več. Izrael ni nikoli tako razmišljal in si ni tega nikoli zares želel. Izrael želi zase vse. Vzeli bodo Zahodni breg. A kam naj potem gremo Palestinci in Palestinke? Trinajst milijonov nas je. Živimo. Po celem svetu kot begunci.

Palestinski odvetnik, zagovornik človekovih pravic in pisatelj Raja Shehadeh je v Ramali pred leti dejal, da si bo pokrajina, zemlja, slej ko prej vzela nazaj, kar je njeno – da meje, ki jih je postavil človek, ne bodo obstale. 

Upam. A svet je trenutno nor. Včasih si želim, da mi ne bi bilo treba misliti. Ne gre za predajo. Samo premor bi potreboval. To je tudi prispevalo k odločitvi, da moram oditi iz Gaze. Potrebujem vsaj to možnost, da živim v miru.

V Gazi ste delali tudi kot reševalec?

Da, kot prostovoljni reševalec. Pozimi v letih 2008 in 2009 je Izrael ponovno napadal Gazo. Spomnim se dne, ko je bilo ranjenih in ubitih več tisoč ljudi, jaz pa sem bil doma, gledal sem televizijo in se čutil popolnoma nemočnega. Odločil sem se, da moram nekako pomagati. Poklical sem nekaj prijateljev in eden od njih je že pomagal preko Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Rekel mi je, da lahko pridem zraven. In sva tekla tja. 

Kmalu je postalo jasno, da se najbolj obnesem na terenu. Šli smo na kraje, ki jih je izraelska vojska zbombardirala, pomagali poškodovanim. Šokiran sem bil nad tem, kar sem videl. Uničili so … nikoli jim ni bilo mar za ljudi … cele soseske. Tedaj sem se prijavil v šolo za reševalca, plačal tečaj in odtlej so me, ko je prišlo do napadov in je bila potrebna pomoč, poklicali. Včasih pa sem pomagal tudi, ko je bilo mirno, a je vseeno primanjkovalo reševalcev na terenu. 

Leta 2012 je bil ponovni vojaški napad Izraela na Gazo. Sedem, osem dni bombardiranj. Najhuje je bilo nato leta 2014. Dvainpetdeset dni. Tega ne bom nikoli pozabil. Delal sem od prvega dne dalje pa do konca. Včasih še vedno sanjam o vsem, kar sem videl. 

Vaše delo je bilo podobno delu Belih čelad sedaj med sirsko vojno?

A v Siriji je bilo v zadnjih letih huje. Tam imam še vedno prijatelje in želim si, da bi jih lahko nekega dne spet obiskal. V Palestini in Gazi sta Rdeči križ in Rdeči polmesec kot organizacija močnejša. Oni so skrbeli za našo opremo, obvestili so tudi izraelsko vojsko, kam smo šli z reševalnimi vozili. Če smo šli na nevarna območja, so posebej zapisali naša imena. Ni bilo lahko. Veliko prijateljev je med reševalci in nekatere je izraelska vojska ustrelila. Zadnjega, ko sem bil že tu, v Sloveniji. Z nabojem solzivca so ga ustrelili v glavo, v obraz, očeta štirih otrok. 

V Gazi lahko umreš kadarkoli. Tudi kot prostovoljni reševalec. Čutil sem odgovornost do družine, mojih dveh otrok in žene, ki je farmacevtka in dela pri mednarodni organizaciji. A ko so se začela bombardiranja, nisem mogel ostati doma. Moral sem pomagati. Imel sem obleko, vedel sem kako. 

Najbolj je skrbelo mojo mamo. Tudi moj brat je bil na terenu, saj dela kot neodvisni novinar. Ni elektrike, ni vode, bombe padajo. Tudi mojo ženo je skrbelo in ponavadi me je klicala po vsakem bombardiranju. Morala sva se dogovoriti, da se ne morem oglasiti, če smo sredi reševanja in sklenila sva, da jo bom poklical, če bo le mogoče, vsako uro, vsakič, ko bomo končali na terenu, takoj ko bom lahko. 

Ranjene in žrtve ste vozili v bolnico?

Da. Ponavadi so zbombardirali celo hišo, štiri, pet nadstropij in palestinske družine so številčne. Včasih so bombardirali ponoči, ob enih, treh zjutraj. Nevarno je. 

Kako ste se soočali z vsem tem?

Naša naloga je bila poskusiti rešiti življenja ljudi. Zaslužimo si, da živimo. Zakaj smo Palestinci in Palestinke postali številke? Zakaj bi bili zgolj številke? Tudi ljudje v Gazi imajo sanje, želijo si postati inžinirji, zdravniki … umrejo pa kar tako. Kot vsak od nas imajo tudi oni pravico živeti. 

Verjamem v mir in ne vem zakaj se začenjajo te vojne. Lahko bi živeli v miru. A Izrael si želi biti verska država le za judovsko prebivalstvo. 

Je res to, da se pričakuje od Palestincev, da ste le pasivne žrtve?

Vedno obstaja razlika med vladami in ljudmi. Tudi v Sloveniji. Večina ljudi tu podpira palestinska prizadevanja, da se doseže pravičnost. Internet je spremenil marsikaj, saj oblastni mediji nimajo več enakega monopola nad resnico kot nekoč. A če bomo le čakali, da nam drugi podelijo pravice in nam priznajo enakopravnost, se ne bo nič spremenilo. Palestinci pa vemo, da tudi če bomo nekaj naredili, bo druga stran odgovorila z nekajkrat večjo silo. 

Izrael je pametna država, a delajo za slabe cilje in na napačne načine. Vsi smo ljudje. Rodimo se, kjer se. Na to nimamo vpliva. Spomnim se, da je bil Ramadan, jaz pa sem delal med Ramalo in Jeruzalemom v kraju al-Ramm. Obljubil sem mami in bratu, da jima bom domov, v Gazo prinesel nekaj denarja. Izrael je zaprl vse poti. Moj prijatelj je prav tako želel obiskati sestro v Gazi in šla sva supaj. Ko sva poskušala priti čez mejo, so naju ujeli. Izraelski vojaki nič ne rečejo, najprej vate uperijo cev puške. Če se narobe premakneš, ustrelijo. Dvignil sem roke, preiskali so naju, vzeli mojo izkaznico, mi zvezali roke s plastičnimi lisicami in naju polegli na tla. Razmišljal sem, kako se bova rešila iz tega. Začel sem se pogovarjati z njimi. V angleščini. Vojaki so bili stari približno toliko kot midva. Vprašal sem jih, kaj sem zakrivil, da tako ravnajo z mano, da se ne smem svobodno premikati po tej pokrajini. Politiki na obeh straneh živijo svoja življenja, ne vedo, kako je običajnim ljudem, ki morajo preživeti marsikaj, sem govoril in jih vprašal, zakaj se tako obnašajo – če bi se srečali na ulici nekje drugje, bi morda bili prijatelji. Pojasnil sem, da želim le nesti denar svoji družini, potem pa se bom vrnil. Ničesar nočem. Začeli smo se pogovarjati, prepirati, vojak je umaknil puško in govoril. Po pol ure nama je prerezal lisice in rekel, naj greva. Videl sem, da se čuti krivega. Gledal je v tla, ko nama je rekel, naj ne govoriva o vsem skupaj, saj bo imel drugače težave. 

So pa tudi situacije, ko pogovor ni mogoč. Ko te tepejo, ti streljajo v tla med stopali. 

So vas kdaj zaprli?

Ne. Nekajkrat ni dosti manjkalo. A moraš biti pameten in imeti malo sreče. Če so vojaki jezni, je treba znati situacijo umiriti. Ustrelili so mi preveč prijateljev, nekatere zaprli. Spomnim se izjemno agresivnega izraelskega vojaka, ki je zahteval moj dokument in ko sem mu ga dal, me je kar tako udaril v želodec. Nikoli nisem znal prenašati poniževanja. Več so nas posedli v dolg hodnik in vojak mi je rekel, naj stopim ven in zaplešem. Vprašal sem ga, zakaj. “Pleši,” mi je ukazal. Deževalo je, mrzlo je bilo. “Pleši,” je ponovil.

Pogledal sem ga in ga vprašal, ali se heca ali je pač neumen. 

Začel je kričati, kako si upam tako govoriti z njim. 

Rekel sem mu, da živimo samo enkrat in da bom sam živel dostojanstveno. Dodal sem, da lahko, če želi, odloži puško, se neha skrivati za vsem orožjem in se pomeriva. 

Znorel je. Dvakrat je ustrelil proti mojim nogam. Tedaj mu je njegov poveljnik ukazal, naj neha. 

Bil je jezen, agresiven, nor. Jaz pa sem ponovil. da se lahko, če želi, pomeriva. In nato sem dodal, da je to naša dežela, zemlja, ki jo držijo pod nezakonito okupacijo. Fant je prišel s Poljske in rekel sem mu, da se morda tam obnašajo, kot se obnaša on, v Palestini pa ne. Judje že stoletja živijo v Nablusu, Palestinci so in živimo skupaj. Ljudje, ki jih sedaj Izrael vabi in naseljuje na Zahodnem bregu, prihajajo z vseh koncev sveta, od Rusije do Afrike. Nobene veze nimajo s Palestino.

V zgodovini so vedno obstajali tudi ljudje, ki niso zmogli moči, da bi se borili za svoje pravice ali se uprli krivicam. To je na nek način logično – samo ljudje smo.

Kako se počutite tu, v Ljubljani?

Varno. To mi je najpomembneje. V Gazi imamo po tri, štiri ure elektrike na dan. Leta 2009 je Izrael uničil elektrarno. Živel sem na trinajstem nadstropju. Včasih je elektrika prišla ponoči in tedaj smo vstali, prižgali pralni stroj, segreli vodo. Vse to zaplete življenje. Tu je lažje živeti. Pred tem sem moral preživeti dolgo obdobje brez občutka varnosti. V Sloveniji sem ta občutek spet našel. Rad delam. Izučil sem se za kovača, delal sem kot mizar, včasih smo pleskali in poskrbeli za notranjo opremo domov, v Gazi sem nekaj časa delal tudi v avtomobilski zavarovalnici.

V Ljubljani ste že navezali stik z Rdečim križem in nevladno organizacijo Kralji ulice, da ste lahko pomagali brezdomcem?

Da. Sedaj smo ponovno začeli s pomočjo ljudem brez doma. V času prvega vala koronavirusa smo hodili dva- do tri-krat tedensko na teren, ljudem ponudili čaj, hrano, medicinsko oskrbo. Najprej smo kupovali, kar smo potrebovali, z lastnim denarjem, ko je bil o našem delu objavljen članek Andraža Rožmana v Dnevniku, pa smo začeli prejemati tudi prostovoljne prispevke in donacije.

Rad delam na terenu. Tu sem bil šokiran, saj brezdomni ljudje pogosto nimajo zavarovanja in ne morejo v bolnico. Sam verjamem, da si vsak zasluži priložnost. Večino ljudi, ki so na ulici, sedaj poznam in vem, kakšno je njihovo zdravstveno stanje, ali so poškodovani. Pojasnil sem jim, kako morajo skrbeti za rane in kako jim lahko pomagam. Poskušam po najboljših močeh, kar znam in kar lahko naredim. Ta dežela mi je ponudila novo priložnost in želim vrniti, prispevati nazaj v skupnost. Kar znam in kar lahko. Vem, da ni lahko živeti na ulici. Sploh ne sedaj, pozimi. Ni lahko, biti brezdomen. 

Vidite, da je potreb veliko?

Da. In za te ljudi bi se moralo najti varne in tople nastanitve. V mestu in na obrobju so stare, zapuščene stavbe. Ne razumem, zakaj se jih ne popravi ali obnovi, da bi ljudje imeli toplo in varno streho nad glavo, lahko bi sami skrbeli za in upravljali s temi prostori.  Nevladne organizacije poskušajo najti nekaj rešitev, a ne morejo skrbeti za vse. Oblasti pa zapirajo prostore in preprečujejo, da bi si ljudje našli suho zavetje. 

Je to pregovorna odtujenost ljudi in manjša povezanost skupnosti v Evropi?

Kulture so različne, ljudje smo različni. Po celem svetu. V Gazi skrbimo drug za drugega. Nimamo brezdomnih, saj družine in skupnost naredijo vse, da zagotovijo zaščito. Skupnosti in družine niso popolne. Veliko je tudi drugih težav in problemov, od izraelske okupacije do ozkoglede in konzervativne oblasti Hamasa. A obstaja razlika med političnimi oblastmi in ožjo skupnostjo. Veliko mojih prijateljev v Gazi dela v medijih. Ko so izvedeli za družino ali otroka v težavah ali še nekdo ni mogel nadaljevati s šolanjem, ker ni dobil štipendije, smo vsi prispevali, kolikor smo lahko, stopilli skupaj brez besed ali pripisovanja zaslug. 

Ne govori se, naredi se.

Da. Tu, v Sloveniji sem bil najprej presenečen. Kako je mogoče, da ljudje živijo na ulici? Vsi delamo v življenju napake. Ljudje smo, grešimo, morda prihajamo iz zares pokvarjenega družinskega okolja. A skupnost mora biti tam v podporo in država mora nekaj ukreniti. Tu nisem prepričan, da obstaja karkoli od tega. Tu je le kapitalizem, novi globalni sistem. Postajamo sužnji, a na moderen način. Ljudje moramo delati. A če delaš, ne boš nikoli bogat. Delati pa moraš, da vsaj nisi lačen. Če boš lačen in ne boš mogel plačati položnic, se boš znašel na ulici. In nenadoma si ujet v začaranem krogu. Postali smo sužnji. Na moderen način.

Vseeno pa je veliko tudi dobrih ljudi. Imam prijatelje – tu in v številnih mestih po svetu. Poleti sem sodeloval na srečanju tabornikov s Hrvaške in iz Slovenije. Bilo je izjemno doživetje in z nekaterimi smo še vedno v stiku, postali smo prijatelji. Če živiš z velikim in odprtim srcem, je lažje. Tudi na vse sranje postaneš bolj odporen. Ker živimo samo enkrat in osebno ne vem, zakaj stvari tako zapletamo in jih tako otežimo, tudi za soljudi. Lahko živimo dostojanstveno in dobro. Pa vendar raje nazadujemo kot ljudje. In v sedanjem sistemu nazadujemo zelo hitro. Osebno upam, da se bomo uspeli osvoboditi logike kapitala in zaživeti spet dobro. 

Kapitalske koristi so sedaj postale tudi posledica izraelske okupacije Palestine – stroške nosi mednarodna skupnost, izraelska vojaška industrija pa v palestinskih soseskah in na palestinskem prebivalstvu preizkuša orožje, ki ga nato prodaja v svet za nadzor množic.

V vsaki vojni, pod vsako okupacijo in v vsakem izkoriščevalskem sistemu lahko najdemo ljudi, ki so šibki. Ne morejo biti močni. Vidijo, da je lahko preprosto, če vzamejo nekaj denarja in prodajo svoje dostojanstvo, človečnost, prijatelje. Morda izdajo skrivnosti, začno ovajati soljudi … V zgodovini so vedno obstajali tudi ljudje, ki niso zmogli moči, da bi se borili za svoje pravice ali se uprli krivicam. To je na nek način logično – samo ljudje smo. Vsi smo drugačni in nihče ni popoln.  

---