Od vseh prevoznih sredstev imam za potovanja najraje vlak. Malo zavoljo tega, ker nimam vozniškega izpita – sem pa bojda odličen “kopilot in navigator” – poleg tega je dokaj prijazen žepu, predvsem pa zato, ker je vlak ravno prav hiter, če se človeku seveda pretirano ne mudi, da te pripelje na cilj, obenem pa ravno prav počasen, da lahko na poti opazuješ in doživiš … hm, pot. Da je ta od cilja bolj pomembna, je že pred leti zapisal Nejc Zaplotnik in resnično lahko na poti z vlakom velikokrat doživiš več kot na cilju samem. O teh poteh so se pisale pesmi in popevke, kriminalke in romani, na njih se je ljubilo, pelo in pilo, živelo in umiralo, jokalo in utapljalo v solzah krohota, babilon jezikov in ljudi, upanj in obupanj, zgodb. Zgodb neštetih potnikov na vožnji po železni cesti.
Moram priznati, da se svoje prve poti z vlakom ne spomnim, morda je bila res to vožnja s spalnikom na morje v Split z babico in dedkom. Nekaj imenitnega je bilo v tistih spalnih vagonih. Zvečer so me v kupeju v spanec zazibali enakomerni “tt – tt – tt” čez tire in kar naenkrat je bilo jutro, prvi pogled skozi okno na modro zrcalo in vonj po soli, ki me je pričakal na peronu.
Rdečekremaste gomulke so bile čisto druga pesem. Od Maribora do Ljubljane tri ure in deset minut, s postankom pri ”vsaki štali”, postaje v krajih, za katere drugače ne bi nikoli slišal, z vročim pihajočim zrakom pozimi in s prepihom poleti, z enoličnimi “karte, prosim” ter kakofonijo zvokov luknjača v sprevodnikovi roki in šolske mularije.
Le nekoliko hitrejši je bil legendarni Pohorje Express, ob 6.50 iz Maribora proti Kopru, s kupeji in bifejem, od začetne do končne postaje zaseden z zvesto četico šankistov in kondukterjev, postan vonj, ki so ga na sedežih za sabo puščale generacije potnikov in večno poplavljena stranišča, ki jih nisi smel uporabljati na postajah, z majhnimi kosi mila v modro belih škatlicah in enoslojnim roza toaletnim papirjem ter hreščeče najave naslednje postaje – če so seveda zvočniki po kakšnem čudnem naključju še delovali.
Švedska glava z brezhibno spletenimi kitami je počivala naslonjena na ramenih nemškega porekla, levi nizozemski gleženj je pritiskal med lopatice beograjske lepotice, desni pa se je drgnil ob koleno dolgolasega Danca.
Zeleni vlak je bila za otroka socializma v osemdesetih čista znanstvena fantastika. Maribor – Pragersko – Celje – Ljubljana, nič več postaj na vsakem ovinku, prijetna glasba iz zvočnikov, na nastavljivih sedežih vedno čiste prevleke in spredaj naslon za noge. Delo, ki si ga nikoli nisem znal zložiti na primerno dimenzijo za branje na vlaku, in sendvič. Zavit v prozorno plastiko, postan, zalepljen na papirnato servieto, a vendarle – sendvič. Čista poezija.
Vožnje z vlakom 17. in 18. septembra 1988 se ne spominjam preveč rad. “Čakaj me!” na postaji v Mariboru ter pot v meglici naproti sivozeleni uniformi in novemu naslovu: V. P. 2934 Kumanovo. Toliko bolj vesela je bila pot nazaj, pa čeprav je že nekaj mesecev pred tem pismo “Dear John” zamenjalo tisti “Čakaj me!”. 15. september 1989 – moj dvajseti rojstni dan. Do Beograda je v bifeju zmanjkalo piva, vožnja naprej proti Mariboru pa je ostala dokaj nejasna, nekaj malega se mi dozdeva o Ouzotu in Metaxi ter njunima lastnicama, dvema avstrijskima turistkama na poti domov z dopusta v Grčiji.
Po vsej verjetnosti je bil to tisti vlak, s katerim se je vsaj enkrat peljala najmanj polovica generacije “Interrail”. Generacije ”rukzakarjev”, ki je vsako poletje preplavila celino, z zdelanimi Lonely Planeti in kartami Evrope, spalnimi vrečami in šotori, generacije, ki je spala po hostlih, kampih, parkih in železniških postajah ter odkrivala življenje. Vlak iz Münchna do Aten, vlak, ki je vozil sever do juga ter jugu odpiral severno pot. In nekje vmes, skoraj točno na polovici te poti je bila naša “od Vardara pa do Triglava, od Đerdapa pa do Jadrana” domovina. Do Slavonskega Broda je šlo po voznem redu, potem pa je stopila v ospredje pregovorna točnost Jugoslovanskih železnic. Tisti, ki so takratnemu letalskemu prevozniku JAT nadeli posmehljivo ime Joke About Time, se zagotovo nikoli niso peljali s tem vlakom proti Grčiji. Do Beograda se je zamude nabralo običajno že za debele tri ure, potem pa je šlo še nekoliko počasneje, včasih je vlak stal tudi uro in več sredi polj in travnikov, sredi “vukojebine” in nato še v njenem predmestju ter čakal na kakšen hitrejši in bolj pomemben vlak, da vsaj tistemu ne bi podrli voznega reda, tako da je bila zamuda na mejnem Idomeniju, kljub premiku ure in vstopu v drugi časovni pas, skoraj šest ur, v Larisi osem. Grških filozofov in dediščine zibelke evropske kulture željne svetlolase postavne Evropejke in modrooki Vikingi so skupaj z nami, vsega hudega vajenimi otroci socializma, v Atene prispeli običajno pol dneva po načrtovanem prihodu. Kot se je večala zamuda, se je polnil tudi vlak in močno dvomim, da je po postanku v Beogradu še kdo pregledoval karte, niti sanja pa se mi ne, kako je uspelo obmejni kontroli pokukati v vsak potni list in vanj pritisniti žig. Kupeji vagonov drugega razreda so bili nabito polni že nekje v bližini Zagreba, od tam naprej pa so se napolnili najprej bife, nato hodniki in na koncu še vmesni prostori med vagoni. Švedska glava z brezhibno spletenimi kitami je počivala naslonjena na ramenih nemškega porekla, levi nizozemski gleženj je pritiskal med lopatice beograjske lepotice, desni pa se je drgnil ob koleno dolgolasega Danca. Črnolasec je na ves glas nekaj v italijanščini razlagal na njegov hrbet naslonjeni dremajoči Španki, Varaždinka, bodoča zdravnica, s fantom fuzbalerjem iz Zaprešiča in celjski študent s svojo prekmursko izbranko pa so na četrt kvadratnega metra ure in ure igrali Uno. Skupina Norvežanov, vsak s kroglico tobaka pod zgornjo ustnico, se je držala bolj zase in pridno praznila toplo pivo, občasno kakšno robato navrgla proti snežno belim ter rahlo nadutim Angležinjam, ob tem pa upala, da jih ne pritisne na malo potrebo. Na pokrovu straniščne školjke je namreč že od Skopja naprej sedela z dvema nahrbtnikoma med nogami rahlo obupana Francozinja, pred odprtimi vrati pa njen fant jeznega pogleda, s potnimi sragami na čelu in stisnjenih čeljusti. Združena Evropa v objemu “bratstva i jedinstva”, skupaj do konca in naprej, novim zmagam in dogodivščinam naproti.
Stotine lokomotiv in na tisoče vagonov, nešteto poti in postaj, milijoni potnikov in zgodb, na vsakem vlaku, v vsakem vagonu, pod vsakim oknom pa zapisana vedno ista poezija:
It is dangerous to lean out Nicht hinauslehnen
Ne pas se pencher au dehors E’ pericoloso sporgersi
Ne naginji se kroz prozor Nag-iti — ven je –varno