Epidemija je jasno pokazala, da brezdomstva v Sloveniji ne naslavljamo, rešujemo, kaj šele preprečujemo ustrezno. Številke brezdomnih iz leta v leto naraščajo, o kakšni številki je govora, je težko razglabljati, saj nam v Sloveniji vse do danes ni uspelo izvesti ustrezne nacionalne raziskave o brezdomstvu. Prav tako še vedno nismo sprejeli soglasja, kaj v definicijo brezdomstva sploh zajemamo. Sedaj se je, mogoče celo bolj kot kadar koli prej, izkazalo, da mora biti stanovanje osnovna človekova pravica in da mora imeti vsak človek dom.
*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je originalno objavljen v majski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.
Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti je na nedavni nujni seji obravnavala položaj brezdomnih v Sloveniji v razmerah epidemije covida-19. Prisotni smo se strinjali, daje čas epidemije poslabšal življenjski položaj brezdomnih. Kot predstavnica društva sem želela razpravo spodbuditi predvsem v smeri aktivnega reševanja ali še bolje preprečevanja brezdomstva, kjer bi vsi deležniki sprejeli zavezo o medsebojnem resorskem povezovanju in sodelovanju pri nacionalni strategiji na področju brezdomstva, ki naj bo v skladu s pozivom Evropskega parlamenta, da moramo države EU do leta 2030 izkoreniniti brezdomstvo. Kljub temu da smo skoraj vsi govorili o nujnosti zagotavljanja dostopnih stanovanj in ustrezne stanovanjske politike, med sogovorniki spet ni bilo (povabljenih) predstavnikov Ministrstva za okolje in prostorRS.
V času #ostanidoma se mnogi zavedamo, da nekateri doma nimajo, s sprejetjem različnih predpisov in zakonov drsimo v kriminalizacijo brezdomstva. Kot je bilo videno pred desetletjem po vsej Evropi, se zakoni, predpisi in upravni ukrepi, ki vodijo v kaznovanje brezdomstva, sprejemajo v času (gospodarskih) kriz, s čimer zminimaliziramo in prekrijemo pomembna socialna vprašanja. Uporaba javnega prostora postaja vedno bolj restriktivna, pojavljajo se novi predpisi, ki regulirajo, prepovedujejo in kaznujejo določena vedenja. Tako sem na komisiji tudi opozorila, da se nam, poleg seveda že večkrat v javnosti omenjene prepovedi gibanja v nočnem času, ki je veljala do nedavnega in je poskrbela za večkratno globljenje brezdomnih oseb, zdi izredno skrb vzbujajoče, da osnutek novega Zakona o varstvu javnega reda in miru zaostruje predpise, ki zadevajo brezdomne. Tako na primer 3. odstavek 17. člena omenjenega predloga zakona prepoveduje prenočevanje na javnem kraju, če se s tem vznemirjajo drugi ljudje. Predvidena globa je 120 evrov. Četudi podoben člen v trenutnem zakonu že obstaja, bi morali s spremembo zakona narediti premislek o tem, kako posamezni zakoni posredno vplivajo na mnoge, že tako pozabljene ljudi. Ko sem v dvorani poslušala, skoraj v sozvočju, kako je brezdomstvo za našo državo sramota in kako moramo sprejeti ustrezne ukrepe, da nemudoma ustavimo rast števila brezdomnih, se mi je za trenutek zazdelo, da nam lahko mogoče res, celo v tem času, uspe doseči pomembne sklepe, ki bodo odločevalce resno spodbudili k postavljanju jasnih ciljev za odpravo brezdomstva, saj krizni časi, v katerih živimo, resno kličejo po njih.
Pa vendar so se te misli hitro razblinile, ko je prišlo do glasovanja o sklepih. Nacionalne strategije na področju brezdomstva ne bomo dobili, vsaj kmalu ne. Sedaj so prioritete očitno nekje drugje …Leta 2010, v evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti, smo prevedli priročnik Končanje brezdomstva: priročnik za oblikovalce politik, ki je, kot kaže, še vedno zelo aktualen. Zato zopet vabim, da se ga vzame v roke.