“Sramota,” je bilo vse, kar je izraelski postdoktorski raziskovalec na oddelku za kriminologijo na bruseljski Vrije Universiteit napisal ob fotografiji izraelske zastave na stavbi slovenske vlade. Dan prej je v telefonskem pogovoru natančno opisal izraelski kolonialni režim apartheida, ki predstavlja mednarodno hudodelstvo. 

Neprestano nasilje in kršitve mednarodnega prava z vzpostavljanjem sistema, v katerem so ljude potisnjeni v različne stopnje neenakopravnosti, so nujni za ohranjanje nadzora, kakršnega želi sedanji ‘judovski Izrael’ na območju med reko Jordan in Sredozemljem. Lior Volinz je pred leti magistriral na ljubljanski univerzi, sedaj raziskuje in predava v Belgiji. V tednu pred 73. obletnico Nakbe, ki jo Palestinci obeležujejo 15. maja, je bil na obisku v Tel Avivu. Nakba ali palestinska katastrofa označuje dogodke v začetku leta 1948, ko so judovske milice napadale, pobijale, zažigale hiše in z domov pregnale okoli 750.000 Palestink in Palestincev. Izraelski zgodovinar Ilan Pappe je dogodke pred mednarodno razglasitvijo Izraela opisal v knjigi, ki jo je naslovil Etnično čiščenje Palestine. 

Palestinci, ki niso bili pregnani, so ostali palestinski državljani Izraela, a sistematično diskriminirani in marginalizirani. Izrael jim ne priznava niti poimenovanja Palestinci, ampak jih označuje za izraelske Arabce. “Znotraj Izraela vidimo med palestinskimi prebivalci novo generacijo, ki je ni strah zahtevati pravice,” je pojasnil Lior Volinz. “Njihovi stari starši so preživeli in pretrpeli posledice Nakbe, ko je bila večina palestinskega prebivalstva izgnana z zemlje prednikov. Njihovi starši so odrasli pod izraelskem vojaškim režimom. Ti mladi se danes ne bojijo. Poznajo svoje pravice, a si ne morejo niti zamisliti, da bi lahko bili v Izraelu kdaj enakopravni in bi lahko v celoti uživali svoje pravice. V krajih, kjer smo videli množične proteste in tudi nasilje, ti mladi vidijo, da so jim odvzeti še zadnji koščki ponosa. Bili so razlaščeni že v času Nakbe, sedaj se jim to dogaja ponovno, v drugačnem kontestu – poskuša se jim odvzeti še tisto malo, kar imajo.”

Neenakopravnost palestinskih državljanov Izraela je od leta 2018 jasno zapisana v zakonu. Izraelska vlada ga je sprejela, da je razglasila Izrael za judovsko državo, v kateri so polnopravni državljani lahko le judovski Izraelci. Konkretne posledice te manjvrednosti so se pokazale že prvi dan protestov v mestu Al Lydd, ki leži med Tel Avivom in Jeruzalemom. Izraelski naseljenec je tam ustrelil mladega palestinskega Izraelca, je v pogovoru spomnil Lior Volinz.

To je bilo preden so iz Izraela začele prihajati novice, da judovske skupine skrajnežev označujejo palestinske domove za prihodnje napade. Komisarka Združenih narodov za človekove pravice Michelle Bachelet je prav na obletnico Nakbe v izjavi dejala: “Še posebej me skrbijo poročila, da izraelska policija ni posredovala, ko so bili palestinski državljani Izraela napadeni, in da skrajno desničarske skupine uporabljajo družbena omrežja za pozivanje ljudi, naj prinesejo ‘orožje, nože, kije in boksarje (kovinsko orožje za pretepanje, op. a.)’, da jih bodo uporabili na palestinskih državljanih Izraela.”

Kot raziskovalca na področju kriminala in družbe Liorja Volinza posebej zanimajo načini nadzora in raba tehnologije. Analiziral je negotovost, ki jo Izrael namerno vzpostavlja za Palestinke in Palestince v Vzhodnem Jeruzalemu. Mesto s simbolno težo je bilo leta 1948 formalno razdeljeno. Vzhodni Jeruzalem naj bi postal prestolnica Palestine. A do tega nikoli ni prišlo. Po vojni leta 1967 je tudi Vzhodni Jeruzalem prešel pod dejansko, okupacijsko oblast Izraela, kot celotna Zahodni breg in Gaza. A režimi za Palestince so se na različnih področjih na ozemlju Izrael/Palestine vseskozi razlikovali in se razlikujejo do danes s ciljem razdelitve in onemogočanja palestinskega organiziranja. 

“Palestinsko prebivalstvo pod izraelsko oblastjo je v različnih položajih: nekateri so čisto pri dnu, denimo ljudje v Gazi, nekateri so višje, denimo Palestinci, ki so državljani Izraela,” je opisal antropolog stratifikacijo, ki je del apartheidskega režima, ki ga je vzpostavil Izrael. Pravi, da je pravo poimenovanje pomembno. Apartheid pravilneje opiše situacijo na terenu, obenem pa je jasno opredeljen kot mednarodno hudodelstvo. Okupacija je mednarodnopravno določena in predvideva jasne obveznosti okupatorja, ki jih Izrael krši, a sama po sebi ni protipravna. 

“Apartheid pa je zločin, ki ga je treba ustaviti. Nimamo dveh držav – ni Izraela in Palestine. Obstaja eno ozemlje od reke do morja, ki je pod oblastjo Izraela, ki vzpostavlja različne režime na različnih območjih za različne ljudi. To, da se v mednarodni skupnosti vse pogosteje uporablja izraz apartheid za izraelski režim, ki sistematično postavlja palestinsko prebivalstvo v manjvreden, brezpraven položaj, v katerem so lahko napadani in razlaščeni, je pomembno,” je prepričan Lior Volinz.

Profesor sodobnih arabskih politik na ameriški univerzi Columbia Joseph Massad je bil sicer ob nedavnih izjavah vodilnih tako izraelskih kot mednarodnih organizacij za človekove pravice, da Izrael izvaja režim apartheida, manj navdušen. Spomnil je, da je v mednarodni skupnosti in med gibanji, ki so si prizadevala za svobodo in enakopravnost vseh ljudi, že v sedemdesetih in osemdestih letih prejšnjega stoletja obstajalo soglasje, da tako v Južnoafriški republiki kot v Izrael/Palestini vladata režima apartheida in se morata končati. Devetdeseta leta so nato Južnoafričanom prinesla uradno odpravo apartheida, Palestincem pa mirovni proces iz sporazumov iz Osla. Trideset let kasneje v mirovni proces ne verjame nihče več. Služi le še kot izgovor politikom za ignoriranje mednarodnih pravnih obveznosti, ki jih Izrael ima in krši, Izraela pa kulisa, za katero si prilašča še dodatno palestinsko zemljo in naravne vire, ne moti. 

S sporazumi iz Osla je nastala tudi Palestinska uprava, glede katere je Lior Volinz jasen, da je njena prisotnost na Zahodnem bregu “del izraelskega sistema nadzora nad Palestinci”. Situacija v Vzhodnem Jeruzalemu, je pojasnil, pa je specifična zaradi simbolne teže, ki jo ima mesto za Palestince, ki so del mesta, njegove kulture, zgodovine in gospodarstva že generacije, a Jeruzalem ima simbolen pomen tudi za Palestince povsod drugod, po celem svetu, kot tudi za druge verujoče. Simbolnost pomeni hkrati brezpraven položaj, odrezan od Zahodnega brega, a daje Palestinkam in Palestincem v Vzhodnem Jeruzalemu tudi možnost za nekatere ‘zmage’, ki drugod ne bi bile mogoče, je prepričan. 

“Preprečili so denimo namero Izraela leta 2016, da bi namestil pametne kamere na vhod v Al Akso, lani so uspeli z izvedbo obnove. Sedaj, ko so izraelske sile poskušale iz okolice Damaščanskih vrat, ki so glavni javni prostor v Vzhodnem Jeruzalemu, odstraniti vse Palestince, jim je to namero izraelskih oboroženih sil ponovno uspelo preprečiti. To je impresivno. Večinoma gre za mlade brez vodstva, ki uspejo izboriti te zmage,” je pojasnil Lior Volinz. Izrael onemogoča njihovo organiziranje, ne le na političnem ampak tudi na kulturnem področju, kar ustvarja vakum, ki v okoliščinah stopnjujočega se razlaščanja, a ob relativno dobrem poznavanju izraelskega sistema, daje zrak za upor. In v zadnjem času v večini akcij prevladujejo taktike mirnega protestiranja, vljučeni pa so raznoliki ljudje.

“Tega se izraelske oblasti bojijo,” je prepričan raziskovalec. Izraelska policija v Jeruzalemu deluje pod navodili, naj vzpostavlja ‘neprestano napetost’, je pojasnil. “To pomeni, da izraelske policijske sile iščejo konfrontacije s Palestinci, predvsem z mladimi. Vdirajo v palestinske četrti skoraj vsako noč z namenom, da pride do konfliktov, ki bi jim nato lahko sledili kaznovalni ukrepi tako za palestinske mladostnike kot njihove družine. Cilj izraelskih oblasti je izzivati nasilje s tem, da uporabljajo nasilje.”

Moč kaznovanja omogoča Izraelu, da poskuša ljudi pacifirati skozi omejeno vključevanje v dele sistema, kar zagotovi določene izboljšave, ki pa so lahko kadarkoli odvzete. Lior Volinz je opisal, da ne gre zgolj za grožnje, da se lahko izraelska država polasti domov palestinskih družin, kot to počne v soseski Sheikh Jarrah. “Izraelska država je vzpostavila različne poti, kako lahko razlasti Palestince in jih prežene iz domov,” je našteval in dodal, da “Izrael zlorablja pravni sistem, ki ga nadzira, da lahko še naprej razlašča palestinsko prebivalstvo”.

“Negotovost stopnjuje tudi sam status začasnega prebivanja, ki omogoča Izraelu, da palestinske protestnike iz Vzhodnega Jeruzalema kaznuje ne le skozi kaznovalni aparat, ampak tudi skozi izobraževalni, socialni ali davčni sistem. To lahko resno prizadene cele družine. In ta negotovost vsakdanjika – zavedanje, da imaš določene pravice in možnosti, ki jih na Zahodnem bregu nimajo, a hkrati ti jih lahko kadarkoli odvzamejo, spravlja ljudi v težak položaj.”

Ob vztrajajočih krivicah pa pacifikacija skozi integracijo vseeno deluje le omejeno. Gre za poznano taktiko kolonialnih oblasti, pravi raziskovalec. “Ljudi, ki se upirajo kolonizaciji, se poskuša omejeno vključiti v določene sisteme kolonialnih oblasti. S tem se zmanjša možnost uporov oziroma se te lažje nadzira. Cilj je normalizacija nepravičnega sistema, da se kolonizirano prebivalstvo navadi življenja pod kolonialno oblastjo. Gre za procese, ki niso za vse enaki, a podvrženo jim je celotno palestinsko prebivalstvo na območju Izrael/Palestine. V Gazi Izrael zavrača vsakršen poskus normalizacije življenjskih pogojev, ne zanima ga integracija, ampak uporablja zgolj ekstremno nasilje kot orodje discipliniranja, da bi upor zatrl. Zato vidimo vsakih nekaj let ponavljajoče se napade Izraela na Gazo. Izraelski politiki so to opisali kot nujno ‘košnjo’ vsakih nekaj let,” je spomnil antropolog na dehumanizacijo, ki se dogaja skozi jezik.

V telefonskem pogovoru iz Tel Aviva, medtem ko so izraelska letala bombardirala Gazo zaradi raket, ki so bile iz tam izstreljene, je Lior Volinz želel biti natančen pri opisovanju občutka varnosti in nevarnosti. “Jasni moramo biti, da so ravnanja izraelske vlade v Jeruzalemu in Gazi, ki so pripeljala in vodijo v zaostrovanje razmer, nevarna predvsem za Palestince. Za številne civiliste, ki so med žrtvami. A nevarna so tudi za Izraelce. Gre za politiko, ki ji ni mar za življenja ne Palestincev ne Izraelcev. Prinaša le ponovno nasilje. S tem izgubljamo vsi,” je prepričan. Dejal je, da ga zase ne skrbi – skrbi pa ga za prijatelje, ki jih ima med Palestinci in Palestinkami. 

Hkrati zaradi svojega raziskovalnega dela ve, da so razlogi za zaskrbljenost ljudi po vsem svetu. Četudi vidi, da se “trenutni politični režim, ki koristi peščici, in odvzema moč ter razlašča večino ljudi, ne le v Izrael/Palestini, ampak marsikje, preizprašuje in se mu ljudje vse bolj zoperstavljajo”, ve, da se izvaža sisteme nadzora, ki jih razvijajo v Izraelu za izvajanje aparheida. In izvaža se jih tako v trenutno demokratične države kot v nedemokratične režime. 

“Foucault je to poimenoval učinek bumeranga. Strategije in taktike, ki jih kolonialne države razvijejo za nadzor, kaznovanje in discipliniranje v kolonijah, se na koncu vrnejo domov,” pravi Lior Volinz. “Ta učinek bumeranga lahko vidimo v Evropi, Ameriki in Izraelu – tehnologije, ki se jih sprva razvija in uporablja za nadzor nad palestinskim prebivalstvom, se uporabi za nadzor in pacifikacijo prebivalstva, ki je v sistematično manj enakopravnem položaju. To je nekaj, kar bi moralo skrbeti vsakogar, ki mu je vsaj malo mar za svoboščine posameznika in za možnost ljudi, da sodelujemo v političnih sistemih. Gre za zelo nevarne procese.”

---

Priporočamo tudi: