Prosim, z vprašanji počakajte do konca, saj prej nanje ne bom odgovarjala.
Naslavljajoč problem, kaj narediti s staroselskimi prebivalci pokrajine, je ruski Jud Chaim Weizman na Svetovnem sionističnem kongresu leta 1921 dejal, da so Palestinci kot »skale Judeje, ovire, ki jih je treba umakniti na težki poti«. Poljski Jud David Gruen, ki se je preimenoval v Davida Ben Guriona, da bi zvenel pomembneje za regijo, je dejal: »Arabce moramo izgnati in zasesti njihova mesta.« Še tisoče podobnih pogovorov obstaja med prvimi sionisti, ki so načrtovali in izvršili nasilno kolonizacijo Palestine ter iztrebljanje njenega staroselskega prebivalstva. A bili so zgolj delno uspešni, ko so pomorili oziroma etnično očistili 80 odstotkov Palestink in Palestincev, kar je pomenilo, da nas je 20 odstotkov ostalo, vztrajajoča ovira za njihove kolonialne fantazije, ki so postale predmet njihovih obsesij v naslednjih desetletjih, še posebej po zasedbi tega, kar je ostalo od Palestine, leta 1967.
Sionisti so tarnali nad našo prisotnostjo in v vseh krogih – političnih, akademskih, socialnih in kulturnih krogih – javno razpravljali o tem, kaj naj naredijo z nami; kaj naj naredijo s palestinskim številom rojstev; z našimi dojenčki, ki so jih označili za demografsko grožnjo.
Benny Morris, ki naj bi bil tu, je nekoč izrazil obžalovanje, ker Ben Gurion »ni dokončal naloge«, da se nas vseh znebi, s čimer bi preprečil to, čemur pravijo »problem arabcev«. Benjamin Netanyahu, poljski Jud, čigar pravo ime je Benjamin Mileikowsky, je nekoč obžaloval izgubljeno priložnost, da bi med protesti leta 1989 na kitajskem Trgu nebeškega miru izgnali velik del palestinskega prebivalstva, »ko je bila pozornost sveta usmerjena h Kitajski«. Med njihovimi ubesedenimi rešitvami za nadlogo, ki jim jo predstavlja naš obstoj, so ukrepi »lomljenja kosti« tekom osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja, kar je ukazal Yitzhak Rubitzov, ukrajinski Jud, ki si je spremenil ime v Yitzhak Rabin (iz enakih razlogov kot ostali). Tej grozljivi politiki, ki je pohabila generacije Palestincev, ni uspelo, da bi nas prisilila k odhodhu. V jezi zaradi palestinske neomajnosti se je oblikovala nova govorica, še posebej po odkritju velikanskega nahajališča zemeljskega plina pred obalo severne Gaze, ovrednotenega na trilijone dolarjev.
Ta nova govorica odmeva iz besed polkovnika Efraima Eitana, ki je leta 2004 dejal, »pobiti moramo vse«. Aaron Sofer, tako imenovani izraelski intelektualec in politični svetovalec, je leta 2018 vztrajal, da »moramo ubijati in ubijati in ubijati. Tekom celega dneva, vsak dan«. Ko sem bila v Gazi, sem videla majhnega dečka, ki ni imel več kot 9 let, čigar roke ter del obraza je odneslo eksplozivo, nastavljeno v konzervi hrane, ki so jo izraelski vojaki pustili za seboj za stradajoče otroke Gaze. Kasneje sem izvedela, da so pustili tudi zastrupljeno hrano za prebivalce Shuja’iyye, v osemdesetih in devetdesetih letih pa so izraelski vojaki v južnem Libanonu za seboj pustili eksploziva, nastavljena pod igračami, ki so eksplodirale, ko so jih veseli otroci poskusili pobrati. Posledice so peklenske, a vendar pričakujejo, da bomo verjeli, da so oni žrtve. Sklicujejo se na evropski holokavst in kričijo, da gre za antisemitizem, ter pričakujejo, da bomo opustili temeljno človeško razumenost in verjeli, da je dnevno ostrostrelsko ciljanje otrok s tako imenovanimi »streli smrti« in bombardiranja celih sosesk, s katerimi se žive pokoplje družine in zbriše cele rodbine, samoobramba. Želijo, da verjamete, da je moškega, ki ni jedel več kot 72 ur in ki se je še naprej boril, tudi ko je imel zgolj eno roko, ki jo je lahko uporabljal, gnalo nekakšno notranje barbarstvo, nerazumno sovraštvo oziroma ljubosumje do Judov, ne pa neomajno hrepenenje, da bi videl svoje soljudi svobodne v svoji domovini.
Jasno mi je, da nismo tukaj, da bi razpravljali o tem, ali je Izrael apartheidska ali genocidna država. Naša raprava je v svojem bistvu o vrednosti palestinskih življenj; o vrednosti naših šol, raziskovalnih središč, knjig, umetnosti in sanj; o vrednosti domov, za katere smo delali vsa svoja življenja, da smo jih zgradili, in kjer so spomini generacij; o vrednosti naše človečnosti in naše moči delovanja; o vrednosti teles in ambicij. Kajti če bi bile vloge obrnjene ––
če bi Palestinci zadnjih osem desetletij kradli domove Judov, jih izganjali, zatirali, zapirali, zastrupljali, mučili, posiljevali in pobijali;
če bi Palestinci ubili okoli 300.000 Judov v enem letu, načrtno napadali novinarje, njihove mislece, njihove zdravstvene delavce, njihove športnike, njihove umetnike, zbombardirali vsako izraelsko bolnico, univerzo, knjižnico, muzej, kulturni center, sinagogo in hkrati vzpostavili opazovalno točko, kamor bi ljudje prihajali gledat njihovo pobijanje, kot da bi šlo za turistično znamenitost;
če bi Palestinci jih zgnali in stisnili v prepišne šotore, jih bombardirali v tako imenovanih varnih območjih, jih žive zažgali, preprečili, da bi lahko prišli do hrane, vode in zdravil;
če bi Palestinci prisilili judovske otroke, da bosi tavajo s praznimi posodami; da pobirajo meso svojih staršev v plastične vrečke; da morajo pokopati svoje brate in sestre, bratrance in sestrične ter prijatelje; da se sredi noči odkradejo iz šotorov, da bi spali na grbovih svojih staršev; da molijo, da bi umrli, da bi bili spet skupaj s svojimi družinami in ne bi bili več sami na tem groznem svetu; in če bi jih tako totalno terorizirali, da bi otroci izgubili lase, izgubili spomin, izgubili razum in bi štiri- in pet-letniki umirali zaradi odpovedi srca;
če bi mi z neusmiljeno silo dosegli, da njihovi nedonošeni dojenčki umrejo sami na bolnišničnih posteljah v joku, dokler ne bi več mogli jokati, mrtvi in razpadajoči na istem kraju;
če bi Palestinci uporabili humanitarne tovornjake, ki bi vozili pšenično moko, da bi zvabili stradajoče Jude in nato streljali nanje, ko bi se zbrali, da bi si zagotovili možnost dnevnega kruha;
če bi Palestinci vendarle dovolili, da se pripelje hrano v zatočišče, kjer bi bili lačni Judje, nato pa zažgali tako zavetišče kot tovornjake s hrano, preden bi lahko kdorkoli okusil hrano;
če bi se palestinski ostrostrelec hvalil, da je v enem dnevu prestrelil 42 judovskih kolen, kot se je izrelski vojak leta 2019;
če bi Palestinec priznal na CNNu, da je s tankom prevozil čez stotine Judov, njihovo zmečkano meso pa je ostalo v sledovih tankovskih gosenic;
če bi Palestinci sistematično posiljevali judovske zdravnike, paciente in druge ujetnike z vročimi kovinskami drogovi, nazobčanimi in elektrificiranimi palicami ter z gasilskimi aparati, včasih posiljevali do smrti, kot so zdravnika dr. Adnana al Bursha in druge;
če bi bile judovske ženske prisiljene rojevati v blatu, s carskimi rezi brez anestezije, preživeti amputacijo noge brez analgetikov;
če bi mi uničili njihove otroke in si nato okrasili naše tanke z njihovimi igračami;
če bi mi ubili ali prisilno izgnali njihove ženske in se nato fotografirali z njihovim spodnjim perilom;
če bi svet v živo spremljal sistematično iztrebljanje Judov, ne bi bilo razprav, ali gre za terorizem ali za genocid.
A vendar sva dva Palestinca — jaz in Mohammad el-Kurd — prišla sem, da narediva prav to, da še naprej trpiva ponižanje razpravljanja s tistimi, ki menijo, da bi morale biti naše edine življenjske odločitve ali to, da zapustimo našo domovino, ali da se podredimo njihovi nadvladi ali da umremo vljudno in potiho. A motite se, če mislite, da sem prišla, ker vas želim prepričati o čemerkoli. Sprejeta resolucija, četudi dobronamerna in cenjena, ima zanemarljive učinke med holokavstom našega časa. Prišla sem v duhu Malcolma X in Jimmyja Baldwina, ki sta oba stala tu in v Cambridgeu, preden sem bila rojena, pred fino oblečenimi pošastmi izbranih besed, ki so gojili enake supremacistične ideologije, kakršna je sionizem — ideje o upravičenosti in privilegiranosti, o božji naklonjenosti, blaženosti in izbranosti.
Tu sem zaradi zgodovine. Da spregovorim generacijam, ki še niso rojene, in za anale sedanjega neverjetnega časa, ko se legitimira bombardiranje nemočnih staroselskih družb v prah.
Tu sem zaradi mojih babic, ki sta obe umrli kot ubobožani begunki, medtem ko so v njunih domovih živeli tuji Judje, ki so jima domova ukradli.
In prišla sem tudi z namenom, da spregovorim neposredno sionistom tu in drugod. Sprejeli smo vas v naše domove, ko so vas vaše lastne države poskušale pomoriti in so vas vsi ostali zavračali. Dali smo vam hrano in oblačila, ponudili smo vam zatočišče in z vami smo delili bogastvo naše zemlje; in ko je čas dozorel, ste nas pregnali z naših domov in iz naše domovine, nato ste pobijali in kradli in zažigali in izropali naša življenja. Ven ste izrezali naša srca, saj je očitno, da ne veste, kako živeti na svetu, ne da bi poskušali nadvladati druge. Prestopili ste vse meje in vzgajali najbolj zla človeška nagnjenja, a svet zdaj končno vidi teror, ki ga že tako dolgo trpimo zaradi vas, in razume, kdo ste, kdo ste že vseskozi. Popolnoma osupli gledajo sadizem, škodoželjnost, zadovoljstvo in užitek, s katerimi izvršujete, spremljate in pozdravljate dnevno lomljenje naših teles, naših umov, naše prihodnosti, naše preteklosti.
A ne glede na to, kaj se zgodi od zdaj naprej, ne glede na pravljice, ki jih pripovedujete sebi in svetu, ne boste nikoli pripadali tej zemlji. Nikoli ne boste razumeli svetosti oljk, ki jih sekate in zažigate že deseteltja, samo zato, da bi nam škodovali in še malo zlomili naša srca. Nihče, ki zares pripada tej zemlji, si ne bi drznil narediti oljkam nekaj takega. Nihče, ki pripada temu okolju, ne bi zbombardiral in uničil tako starodavne dediščine, kot sta Baalbak ali Bittir, kaj šele da bi uničil starodavna pokopališča, tako kot vi uničujete naša, denimo anglikansko pokopališče v Jeruzalemu ali zadnje počivališče starodavnih muslimanskih učenjakov in bojevnikov v Maamanillahu. Tisti, ki pripadajo zemlji, ne onečaščujejo mrtvih; zato so člani moje družine stoletja kot delavci vere in skrbi za tisto, kar vemo, da je del naše zapuščine in zgodbe, skrbeli za judovsko pokopališče na Gori oljk.
Vaši predniki bodo vedno pokopani v vaših dejanskih domovinah na Poljskem, v Ukrajini in drugod po svetu, od koder ste prišli. Bajke in navade te zemlje vam bodo vedno tuje. Nikoli ne boste razumeli šiviljskega jezika oblek, ki jih nosimo, ki je brstel iz zemlje prek naših prednic tekom stoletij — vsak motiv, kroj in vzorec govori o skrivnostih lokalnega izročila, rastlinja, ptic, rek in živalskega sveta. To, kar vaši nepremičninski agenti v visoko-cenovnih ponudbah imenujejo “stare arabske hiše«, bodo v svojih kamnih vselej nosile zgodbe in spomine naših prednikov, ki so jih zgradili. Na starih fotografijah in slikah te zemlje vas nikoli ne bo. Nikoli ne boste vedeli, kaj pomeni biti ljubljen in uživati podporo tistih, ki ne morejo ničesar pridobiti od tebe, lahko pa izgubijo vse. Nikoli ne boste spoznali občutka, ko množice po vsem svetu zapolnijo ulice in stadione, da bi vzklikali in peli za vašo svobodo; in razlog ni v tem, da ste Judje, v kar želite prepričati svet, ampak je razlog ta, da ste pokvarjeni nasilni kolonialisti, prepričani, da vam vaše judovstvo daje pravico, da si prilastite dom mojega dedka in njegovih bratov, ki so ga zgradili z lastnimi rokami na zemlji, ki je bila v lasti naše družine stoletja. Razlog je ta, da je sionizem madež na judovstvu in tudi na človeštvu. Lahko si spremenite imena, da bi zvenela pomembneje za regijo, in lahko se pretvarjate, da so falafel in humus in za’atar del vaše starodavne kulinarike, a v predahih vašega obstoja, vas bosta vedno zaskeleli ti epski prevara in kraja, in zato celo risbice naših otrok, ki visijo na stenah Združenih narodov ali bolnic, potisnejo vaše voditelje in odvetnike na rob histeričnih živčnih zlomov.
Ne boste nas izbrisali, ne glede na to, koliko nas ubijete in ubijete in ubijete tekom celega dneva, vsak dan. Nismo skale, za katere je Chaim Weizmann mislil, da se jih bo lahko umaknilo z zemlje. Mi smo zemlja. Mi smo reke in njena drevesa in njene zgodbe, saj so za vse to skrbela naša telesa in naša življenja tekom stoletij neprekinjenega življenja na tem kosu zemlje med vodami reke Jordan in Sredozemlja, od naših kananskih, hebrejskih, filistejskih in fenicijskih prednikov do vseh osvajalcev in romarjev, ki so prišli in odšli, ki so se poročili ali ki so posiljevali, ki so ljubili, zasužnjili, ki so se spreobrnili iz ene vere v drugo, ki so se naselili ali molili na naši zemlji, ter pustili delčke sebe v naših telesih in naši dediščini. Mitske, viharne zgodbe te zemlje so del našega genskega zapisa. Tega ne morete ubiti niti izbrisati s propagando, ne glede na to, kakšno tehnologijo smrti uporabite, in ne glede na to kakšna hollywoodska in medijskokorporativna sredstva razvijete.
Nekega dne se bosta vaši nekaznovanost in ošabnost končali. Palestina bo svobodna; povrnjena ji bo njena multi-verska in multi-etnična veličina; obnovili bomo in razširili železnico, ki bo povezovala Kairo z Gazo in Jeruzalemom, s Hajfo, Tripolijem, z Bejrutom, Damaskom, Amanom, s Kuvajtom, s Sano in dalje; zaustavili bomo sionistično-ameriški vojaški stroj nadvlade, prilaščanja, izčrpavanja, onesnaževanja in plenjenja.
… in vi boste ali odšli ali pa se boste končno naučili živeti z drugimi kot z vam enakimi.
* Zgornje besedilo je slovenski prevod govora palestinske pisateljice Susan Abulhawa, ki ga je imela letos v elitnem debatnem društvu The Oxford Union – in ki je bil kasneje na posnetku, ki ostaja na internetu, deloma cenzuriran.