Nezakonito izraelsko obleganje Gaze, ki traja že več kot 17 let, je izčrpalo palestinsko prebivalstvo, ki živi še mnogo dlje pod bremenom okupacije. A vsak Palestinec ali Palestinka so bili zadovoljni z malim, dokler so bile izpolnjene vsaj nujne potrebe preživetja, doma in zdravstvene oskrbe.
Amina je mama devetih otrok iz Khan Yunisa na jugu Gaze. Njena najmlajša hčerka se je rodila s cerebralno paralizo in je redno hodila na zdravljenje, ki je na voljo v Gazi, četudi je to nezadostno zaradi dolgotrajne izraelske blokade, kar pomeni, da zdravniška oskrba ne more resnično izboljšati njenega zdravstvenega stanja.
Zato se je Amina prijavila, da bi s hčerko lahko obiskali bolnišnico zunaj Gaze, njena prva izbira je bil Egipt. Pridobila je dokumente in potrdilo za potovanje. Pod normalnimi okoliščinami bi odšla ter pustila hišo in družino v moževi oskrbi, da bi poskrbel za hišna opravila in potrebe otrok.
A zaradi izraelske agresije, ki se je začela oktobra lani, se je Amini zdelo, da bi bilo kaj takega pretežko. Občutek je imela, kot da ji je nekdo zabodel nož v prsi, še posebej zaradi komunikacijskih mrkov in vsesplošnega izraelskega bombardiranja vsepovprek. Noben del Gaze ni več varen.
Amina je po telefonu pojasnila: “Moje potovanje je bilo dokončno usklajeno in potrjeno med humanitarnim premirjem konec lanskega novembra. Tedaj je bila situacija v Khan Yunisu še vseeno manj grozna kot na severu Gaze. Izraelske vojaške enote še niso vdrle v mesto.” Vzdihnila je: “Iz Gaze sem odšla s težkim srcem. Tam sem pustila del sebe, moje otroke, ki so izpostavljeni vsesplošnemu pobijanju in stradanju, zato da bi rešila drugi delček sebe pred smrtjo, mojo najmlajšo hčerko. Bila sem na tem, da odpovem najino potovanje, a mi je mož prigovarjal, da bo vse v redu; da se bo ta genocidna vojna kmalu končala.”
Amina je verjela, da bo svet sposoben pritisniti na Izrael, da preneha z vojno in spoštuje mednarodno pravo ter človekove pravice. Veliko je bilo govora, da bo vojne konec s koncem leta 2023. To jo je nekako potolažilo, da se njeni družini ne bo zgodilo nič hudega, dokler se ne vrne.
Amina je odšla v Egipt z najmlajšo hčerko, da bi ta dobila primerno oskrbo in zdravljenje. Aminina družina živi v soseski Al-Amal v Khan Yunisu. Od decembra do sredine januarja so bili izraelski kopenski vdori in operacije omejeni na vzhodni in osrednji del Khan Yunisa, relativno daleč stran od tam, kjer živi njena družina. To so ji vsaj sporočale novice, ki jim je sledila prek skupin na družabnih omrežjih. Posebej težko ji je bilo v dneh, ko je bilo komunikacijsko omrežje zablokirano in ni mogla govoriti s svojim možem in z otroki v Gazi.
Amina je dejala: “Dvoje me skrbi. Moja glavna skrb je varnost moje družine v Gazi. Druga pa je skrb za mojo hčerko, ki je tu v Egiptu na zdravljenju, zaradi česar potrebuje mojo pozornost in skrb. A moje srce in misli so preplavljene s skrbmi. Strah za mojo družino v Gazi postane nevzdržen posebej v dneh, ko ukinejo vse možnosti komunikacije z Gazo.”
Izraelske vojaške kopenske sile so medtem vdrle tudi v zahodni del Khan Yunisa, kjer živi njena družina. Amina trenutno ne ve nič o svoji družini, saj je bila možnost vzpostaviti stik, klic odrezana. Ne ve, ali so bili prisilno izseljeni iz njihove hiše ali se jim je zgodilo kaj hudega. Poskušala je priklicati svoje brate in prijatelje, da bi izvedela vsaj kaj o svoji družini, a si nihče zaenkrat ne upa iti ven ali se premakniti do njihove soseske, ki je pod močnim bombardiranjem.
V joku je dejala v slušalko: “Ne vem, ali so moji otroci živi ali so bili ubiti. Poskušala sem priklicati vse prijatelje in sosede, a nihče mi ne zna ničesar povedati. Zdi se mi, da se mi bo zmešalo, ker nisem z njimi in ob njih. Molim k bogu in v vsaki molitvi prosim, da so na varnem.”
Amina je celo poskusila, da bi prekinila zdravljenje svoje hčerke v Egiptu in da bi se vrnili v Gazo, a se je to izkazalo za nemogoče. Zanjo je prehod Rafah med Egiptom in Gazo, ki ga nadzira Izrael, zaprt – zaenkrat je nepremostljiva ovira na njeni poti vrnitve, da bi izvedela za usodo svoje družine. Kot ostali Palestinci in Palestinke trpi zaradi izraelske okupacije, zaradi blokade Gaze in sedaj zaradi izvršujočega se genocida nad 2,3 milijoni ljudi. Svet pa ob vsem tem molči. Navkljub vsem dokazom o izraelskih zločinih.
* Bareaa Shurrab je palestinska novinarka iz Khan Yunisa v Gazi. Njen zapis je iz arabščine prevedla Wafaa Kanan.