Pravica do vrnitve – ključ, ki odpira vrata

Strah in preganjavica sta tam – spijo in živijo v hišah, ki niso njihove, ampak so bile ukradene družinam, ki so bile pregnane, je prepričan palestinski režiser. Študiral je psihologijo, gledališče in film. Pravi, da ga filmska umetnost zanima onkraj golega pripovedništva. Filmska govorica je univerzalna, je dejal in dodal, da se je odločil postati filmar, ko je imel sedem let. Z družinsko filmsko kamero v rokah je režiral in snemal starejša brata in njune prijatelje. 

“Izraelci govorijo o tem, da so zasedli kraje drugih ljudi. Seveda ne v tonu opravičila. A strah, da se bodo Palestinke in Palestinci, ki so jih pregnali, vrnili, je zanje večji od strahu pred raketami in nasiljem,” je prepričan. “Zavedanje, da živi osem milijonov Palestink in Palestincev, ki se zavedajo, da so del palestinskega naroda in da imajo pravico do vrnitve … to je izraelski največji strah.”  

Rojen v Nemčiji, je odraščal v Jordaniji, Savdski Arabiji in Libanonu. Nikjer se ni navezal. “Kompas je bil vedno obrnjen proti Palestini. Proti domu,” je pojasnil. Sedaj živi med Brusljem in Bejrutom, kjer sta njegova mama in babica. V libanonski dolini Bekaa na vzhodu države naj bi začel snemati svoj prvi celovečerni film, a so izraelski napadi, ki že trinajst mesecev rušijo vse, porušili tudi te načrte.

Njegov zadnji film, ki je bil vključen na festival palestinskih kratkih filmov Nazra, na pretanjen način pripoveduje o pravici palestinskih begunk in beguncev do vrnitve, kar simbolizira ključ. Ufilmil je kratko zgodbo palestinskega pesnika Anwarja Hameda z istim naslovom. “Preprosto sem se zaljubil v zgodbo,” je povedal o srhljivki z elementi fantastičnega. “Gre za nov pogled na palestinsko zgodbo,” je pojasnil, da ne gre zgolj za pripovedovanje lastne zgodbe, ampak tudi za to, da palestinski umetniki povedo zgodbo Izraelk in Izraelcev.

“Zvok ključa v vratih ni nasilen. A to le še doda k srhljivosti, ki ji okupator ne more ubežati,” je opisal. “Izrael želi biti edina in hkrati najmočnejša žrtev. Mene pa pri palestinskih zgodbah ne zanima podoba žrtve. Ta krepi občutek nemoči. Neuporabna je. Zanimajo me stvari in ideje, ki dajejo moč, ki odpirajo nove poglede in razmisleke. Upiraš se tudi z majhnimi stvarmi – s tistim, kar pač imaš.”

Njegov kratki film Bonboné govori o palestinskem paru, ki si želi otrok. Moža je Izrael zaprl, zato morata z ženo najti način, kako njegovo spermo pretihotapiti iz zapora, saj palestinski zaporniki nimajo možnosti intimnih, partnerskih obiskov. “Film je erotičen, političen in čuten. Nekaterim je bila netabuizirana bližina telesa in telesnosti problematična. A zame je v tem lepota upora. Upora, tudi z ljubeznijo,” je pojasnil palestinski filmar. 

To, kaj mu pomeni biti Palestinec, ni enoznačno. “Gre za občutek, a tudi za etično vprašanje in politično držo. Palestine nisem nikoli videl, nikoli nisem bil tam – izraelska okupacija mi tega ne dovoli,” je opisal, kako se zaradi izraelske okupacije tudi iz Bejruta zdi bližji Pariz kot Hajfa. “Moj oče je vedno govoril, da mu je Izrael ukradel otroštvo,” je povedal, da so družino pregnali iz Hajfe, ko je imel oče pet let. “Pripovedoval je, kako ni hotel oditi. Kričal je na strica, ki ga je vodil stran … Tako kot milice ISISa, so judovske milice tedaj poskrbele, da je njihova zloglasnost prišla med palestinsko prebivalstvo pred njimi. Ljudje so bežali, saj je bilo sporočilo jasno – tiste prebivalce, ki bodo ostali, bodo Hagana in druge milice pobile. Oboji stari starši so imeli hišo v Hajfi. Vrata so pred tem odprli judovskim beguncem s Poljske, ki so med drugo svetovno vojno zbežali iz Evrope. A ko je bil razglašen Izrael, so si s člani judovskih milic hiši prilastili. To ni prav. In to je etično vprašanje. Kaj pomeni sklicevanje na družbeno-politične razmere pred šesto in več leti? Če je to politični argument v Palestini, je lahko kjerkoli, tudi v Evropi – kaj to pomeni, kateri imperij bo vladal kje? Glavni boj danes je dekolonialni boj, boj proti kolonializmu. Ta pa je globalni,” je prepričan Rakan Mayasi. “Zakaj zahodne države podpirajo Izrael, če govorijo in učijo dekolonialnost? Zakaj podpirajo kolonializem in naseljensko-kolonialni režim?” je ponudil vprašanji. 

V filmu Ključ igrajo palestinski igralci in igralke, posnet je bil v Jordaniji. Za Rakana Mayasija je spoštovanje poziva k bojkotu, sankcijam in dezinvesticijam Izraela, dokler ne začne spoštovati mednarodnega prava, del njegovega ustvarjanja. “Pri tem, da je palestinsko prebivalstvo fizično razdrobil, je bil Izrael uspešen,” je dejal. “A najmočnejše orožje je prepričanje ljudi, da so na pravi strani in da je iz etičnega vidika nekaj narobe; da se dogajajo in nadaljujejo krivice; in da bo prišel čas, ko bo dosežena pravica. Izrael in ZDA razvijajo in kupujejo vse to orožje in tehnologijo – toliko energije in denarja gre za zlo, za utrjevanje in vztrajanje zla. Najmočnejše orožje pa je drugje.”  

“Vse od leta 1948 Izrael verjame, da bomo Palestinci in Palestinke izumrli, da bodo nove generacije pozabile,” je spomnil palestinski režiser. “Do tega ni prišlo in ne bo. Palestinci smo trmasti. In to je dobro. Tudi, če delaš filme.”


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.