Sem Palestinec, na čigar ukradeni zemlji je bila zgrajena naselbina Ariel. Živim v bližnji vasi. To, da je predsednik ameriškega predstavniškega doma Mike Johnson pretekli ponedeljek obiskal Ariel, me je močno razjezilo. Obisk je želel legitimizirati krajo naše zemlje, ki se dogaja vse od leta 1978, in vzpodbuditi nezakonite naseljence, naj nadaljujejo z nasiljem in umori Palestink in Palestincev.
Johnson zagotavlja, da hribi pokrajine, ki jo imenuje “Judea in Samaria”, pripadajo Judom zaradi od boga jim dane obljube. A nisem še slišal za pravičnega boga, ki bi sprejel poboje nedolžnega staroselskega prebivalstva, krajo njihovega ozemlja in njihovo preganjanje. Nedvomno pa je to isti bog, ki je dal Johnsonovim belopoltim prednikom ultimativno dovoljenje, da pobijejo staroselce z otoka Turtle in ustanovijo Združene države Amerike.
Naselbina Ariel je nastala v letih po letu 1978 na ukradenem ozemlju palestinskih vasi v okolišu Salfit na okupiranem Zahodnem bregu. Še vedno se spomnim lepe pokrajine, ki sem jo nekoč gledal, ko sem pogledal skozi okno na hrib Jabal Qurra v moji rojstni vasi Qira, preden jo je država Izrael ukradla. Nato jo je razglasila za zaseženo za namene javne rabe, preden jo je dala naseljencem, da so na njej zgradili svojo kolonijo. Spomnim se prve prikolice, ki je bila postavljena, in kako se je nato hrib spremenil v grozljivi blok cementa v zgolj nekaj letih. Kmalu zatem so se začele pojavljati še druge naselbine tu in tam po okoliških hribih, ki nas vse bolj dušijo in preprečujejo naravno rast in širitev, možnost selitev in ki posrkajo skoraj ves zrak, ki ga dihamo.
Zgrajena na zasebnem zemljišču tamkajšnjih staroselskih palestinskih družin, na ukradenem Jabal Qurri, danes naselbina Ariel cveti in se širi z več kot 20 000 naseljenci. Ima policijsko postajo, univerzo, ki jo brezsramno priznavajo številne zahodne akademske institucije, predele za rekreacijo in nakupovanje, zelenice in javne parke, šole in vrtce, zdravstveni sistem in sinagoge. Njeni nezakoniti naseljenci, priseljenci s celega sveta, uživajo v prijetnem podnebju, v obilju vode in v bazenih, ki vsi kradejo vodo iz vodnega zajetja Bir Maad in bližnjega izvira Ein Simita. V čudoviti pokrajini uživajo popolno svobodo gibanja in vse možne storitve, infrastrukturo in privilegije, ki jim jih ponuja okupatorska vlada. Vse to je bilo sedaj nagrajeno še z uradnim obiskom predsednika ameriškega predstavniškega doma, Johnsona, ki je postal najvišji ameriški uradnik, ki je obiskal nezakonito izraelsko naselbino na Zahodnem bregu.
Medtem palestinske vasi v okolici, ki so tam že stoletja, a na drugi strani cest, trpijo zaradi hudega pomanjkanja vode iz podtalnic, saj okupator ne dovoli, da bi uporabljali isto vodo. To krni temeljne storitve. Ducate prebivalk in prebivalcev teh vasi so sile okupatorja in naseljenci umorili. Od druge intifade dalje zapirajo vse vhode v vasi železna vrata. Razvoj vasi je prepovedan in domovi, ki so zgrajeni brez izraelskega dovoljenja, so porušeni. Palestinkam in Palestincem ni dovoljeno vstopiti v Ariel, ki je obkrožen z rezilno žico in s kamerami, in prepovedano jim je tudi uporabljati svoja zemljišča ob naselbini.
Johnsonov obisk naselbine je sovpadel z največjo, najbolj nevarno in najbolj obsežno širitvijo naselbin, medtem ko naseljenci terorizirajo prebivalstvo Zahodnega brega. Dogaja se etnično čiščenje in izganjanje Palestink in Palestincev z Zahodnega brega, predvsem s podeželskih območij, medtem ko okupator izvršuje genocid in namerno strada prebivalstvo Gaze.
Politično sporočilo tega obiska je legitimiziranje pobijanja in razseljevanja Palestink in Palestincev ter kraja njihovega ozemlja. Prekriva se zločine naseljencev na Zahodnem bregu, da bi se okrnilo učinke vse širšega mednarodnega pripoznanja palestinske države in rešitve dveh držav. Johnson tega med svojim obiskom ni skrival, ko je trdil, da ozemlje ni okupirano, ampak da imajo Judje pravico, da si ga lastijo, in da jim Amerika pri tem stoji ob strani. “Sveta knjiga nas uči, da je hribovje Judeje in Samarije obljubljeno Judom in Judinjam; njim pripada. Mnogi po svetu tega ne vidijo tako, to ozemlje označujejo za okupirano ali za Zahodni breg ali ga imenujejo drugače,” je dodal. “Vsak župan tu pa naj ve, da je naše stališče, da stojimo z vami.”
Ob teh besedah ne preseneča, da so obisk organizirali voditelji naseljencev v okviru odbora Yesha. Njihove roke, kot tudi dlani tolp kriminalne Hilltop mladine so umazane s krvjo nedolžnih kmetov iz vasi Turmusayya, Sinjil, Silwad, Kafr Malik in mnogih drugih. Johnson si ni vzel časa, da bi obiskal te okoliške palestinske vasi niti družine ameriških državljanov palestinskih staršev, ki so bili ubiti med terorističnimi napadi naseljencev tekom let. Zadnji tak primer se je zgodil pred zgolj nekaj dnevi, nedaleč stran od Ariela.
Johnsona je sprejel tako imenovani župan Ariela, Yair Chetboun, ekstremistični naseljenec, ki neprestano nagovarja izraelsko vojsko k brutalnostim nad Palestinkami in Palestinci. V zadnjih mesecih se je odločil, da je zaprl ceste, ki vodijo do naših vasi. Kasneje je vojska dovolila, da se je ceste deloma odprlo, a se je temu zoperstavil in pripeljal buldožer, s katerim je prisilno zaprl palestinske ceste z izgovorom, da premiki Palestink in Palestincev ovirajo popotovanja naseljenk in naseljencev, še posebej ko je na cestah gneča. Dovozi v palestinske vasi ostajajo zaprti.
Vse skupaj je še poslabšalo dejstvo, da je Johnsona na obisku poleg ameriških kongresnikov spremljal tudi ameriški veleposlanik v Izraelu Mike Huckabee, ki je bolj ekstremističen od izraelske desnice. Najlepši dokaz tega je njegovo zanikanje stradanja in etničnega čiščenja v Gazi, kjer je bil teden dni prej z ameriškim odposlancem za Bližnji vzhod Stevom Witkoffom.
Medtem ko je Johnson ponosno hodil po Arielu, so se moji sokrajani in sokrajanke v bližnjih vaseh, ki jih nikoli ni videl, zaprti za železnimi vrati, spopadli s hudim pomanjkanjem vode in osnovnih storitev. Medtem ko je trosil visokoleteče besede, so naseljenci požigali polja v bližnjih palestinskih vaseh, in tako potrjevali njegovo preroštvo, ko je zatrjeval, da so oni tisti, ki imajo izključno pravico do te zemlje, in da z vidika Amerike na njej ni mesta za Palestinke in Palestince.
Kot staroselski Palestinec, ki živim v tej deželi, sporočam gospodu Johnsonu in njegovi tolpi: moja družinska hiša, kjer živim v Qiri, ima prvo nadstropje, ki ga je zgradil moj prapradedek pred več kot 300 leti – pred nastankom Združenih držav Amerike. Najvišje nadstropje je zgradil moj oče, preden se je pojavila nezakonita naselbina Ariel, in moji otroci načrtujejo, kako bodo zgradili še dodatno nadstropje. Moje oljke so zasadili moji predniki pred stoletji in še vedno so polne sadov. Z otroki jih vsako leto posadim še več in sadili jih bomo še naprej.
Mi, Palestinke in Palestinci, resnični skrbniki in lastniki te zemlje, bomo ostali tu. Naša je, podedovali smo jo od svojih očetov in dedkov. Zanjo skrbimo, zasajamo jo in žanjemo njene sadove. Vaš obisk tega ne bo spremenil niti ne bo zbrisal naših pravic. Da, trpimo, da lahko ostanemo na tej zemlji, vsak dan izgubljamo svoje otroke, a dovolj jih bo ostalo z nami, da bomo vztrajali in še naprej skrbeli za zemljo, da bomo pridelali tisto malo, kar potrebujemo za preživetje. Še vedno smo tu in odločeni smo, da bomo zmagali v naši plemeniti in pravični borbi s podporo svobodnih ljudi tega sveta.
Prihodnost pripada mladim svobodnih narodov in ti se vse bolj zavedajo tako vaše dvoličnosti kot vaše sokrivde pri hudodelstvih okupacije, s katero si želite prislužiti usluge gospodarjev, ki vam financirajo volilne kampanje. Ljudje, kot ste vi, boste pozabljeni takoj naslednji dan, ko boste izgubili svoj položaj, in izginili boste iz analov zgodovine.
* Članek je bil originalno objavljen na portalu Middle East Monitor pod naslovom “Johnson’s visit to the illegal Ariel settlement will not make it legitimate”. V slovenskem prevodu ga tu objavljamo ob soglasju avtorja.