29. julija 2025 so mediji objavili, da je bilo od oktobra 2023 v Gazi ubitih že 60 000 Palestincev. Posebej v obdobju od maja 2025, Palestinke in Palestinci, civilisti, umirajo zaradi lakote, ki je posledica posebne, monstruozne oblike genocidnega sistema, ki se izvaja s pomočjo več mesecev trajajočega načrtnega odrekanja osnovnih živil civilnemu prebivalstvu.
Načrtno se ruši vsaka tudi le še napol stoječa stavba pod raketiranjem izraelske vojske, ostrostrelci streljajo na ljudi, ki v agoniji lakote čakajo v gručah, da bi prejeli žlico kaše. Drugi umirajo preprosto od izčrpanosti – vse to v prostoru, kjer obleganje in blokada trajata neprekinjeno že 18 let.
Medtem javnost, Slovenke in Slovenci ter svet, brezskrbno uživamo v poletju: kopamo se, popivamo in se v Sloveniji raje ukvarjamo z lastnim “etničnim čiščenjem” Rominj in Romov. Zanje menda velja, da imajo vse, čeprav so jim sistematično, že desetletja odvzete osnovne možnosti za dostojno življenje. A koga to sploh zanima? Po izbrisanih, za katere pred sodišči ni odgovarjal nihče, čeprav je šlo za množično kršenje temeljnih človekovih pravic in na tisoče uničenih življenj, je postalo očitno, da si v Sloveniji lahko oblast in tako imenovana večinska, v krvi in zemlji utemeljena slovenska civilna družba, privoščita vse. Slovenke in Slovenci pa to kajpada dopuščamo.
Izrael ostaja neomajen – z aktivno podporo ZDA in s tiho privolitvijo večine zahodnih političark in politikov, ki pred kamerami uprizarjajo osuplost in “nemoč” ukrepanja. Tako imenovana mednarodna koalicija, ki se ji je pridružila tudi Slovenija, je zgolj še ena maškarada nemoči: pišejo se deklaracije, berejo pozivi k ustavitvi genocida, generalni sekretar Združenih narodov poziva h koncu pokola – toda ZN ostajajo brezzobi tiger.
To je kontekst, ki ni zanemarljiv, ob razmisleku o izjemno aktualnem filmu Edina zemlja – No Other Land v okviru filmskih razprav in v realnosti našega iztirjenega sveta. 29. julija 2025 je zaokrožila tudi novica, da je izraelski nezakoniti naseljenec na okupiranem palestinskem Zahodnem bregu ubil palestinskega aktivista in učitelja Awdah Hathaleen, ki je sodeloval tudi pri snemanju filma Edina zemlja.
Edina zemlja se osredotoča na Zahodni breg in ne na Gazo, a se vzorci prikazane povojne okupacije – razpad skupnosti, sistematični izselitveni ukrepi in razkroj družinskih vezi – neposredno zrcalijo v tragediji Gaze. Film dokumentira subtilne oblike vsakodnevnega uničevanja: od birokratskih ukrepov in labirintov dokumentov do nasilja, ki se razkriva v drobcih časa. Gre za časovni kompresor, ki zgošča ritem ponavljajočega se rušenja domov, nasilja in deportacij. Film Edina zemlja potrjuje kontinuiteto okupacije.
Resničnost filma
No Other Land (2024) je dokumentarni film, ki ga podpisujejo štirje režiserji. Nastal je v sodelovanju Basela Adre, palestinskega novinarja in aktivista, rojenega leta 1996 v Masafer Jatti. Masafer Jatta je območje na južnih gričih Zahodnega brega, ki ga sestavlja dvajset manjših vasi in je postalo žarišče pravnega izbrisa ter vojaške okupacije. Drugi režiser je Yuval Abraham, izraelski raziskovalni novinar; tretji je Hamdan Ballal, palestinski raziskovalec človekovih pravic in fotograf iz bližnje vasi Susiya; četrta pa je Rachel Szor, izraelska vizualna novinarka.
Mackenzie Lukenbill je v lanskoletni recenziji The Only Path Forward: ‘No Other Land’ zapisal, da gre za dokumentarni film, ki je zasnovan na načelu radikalne zavezanosti horizontalnemu avtorstvu in nemogočemu prijateljstvu. Prav poudarek na intimnosti in empatiji film razlikuje od drugih tako imenovanih “protestnih dokumentarcev”. Montažerje dokumentarnih filmov se pogosto opozarja na navidezno preprosto produkcijsko vrednost prizorov transparentov, protestnih pohodov in nasilja. Ti trenutki tovarištva razkrivajo, da si kolektiv ustvarjalcev jasno prizadeva pokazati, da zgolj razkrivanje sodobnega nasilja ni dovolj. Lukenbill poudarja, da so se sorežiserji odločili za model odločanja, v katerem so imeli vsi štirje enako avtoriteto. Če je katerikoli nasprotoval vključitvi posnetka ali določenega pripovedovalskega okvirja, je bil ta odstranjen.
Yuval Abraham je sprva predlagal, da bi se v filmu dotaknili tudi razslojenosti med izraelskimi vojaki – evropskimi aškenaškimi poveljniki na eni strani ter večinoma mizraškimi, arabsko–judovskimi vojaki na podpornih pozicijah na drugi. Adra je temu nasprotoval z argumentom, da so za Palestince vsi vojaki enako udeleženi pri uničevanju njihovih domov in del iste kolonialne mašinerije.
No Other Land se začne leta 2019, v trenutku, ko izraelski buldožerji sredi noči prispejo v vas in porušijo tamkajšnje zgradbe. Leta 2022 je izraelsko vrhovno sodišče razsodilo v prid izraelskim vojaškim silam (IDF) ter zavrnilo pritožbe prebivalcev Masafer Jatte. Če bo ta razsodba v celoti izvršena, bo pomenila največjo množično izselitev Palestink in Palestincev z območja Zahodnega brega po vojni leta 1967. Kljub zgodovinski prisotnosti območja na kartografskih zemljevidih iz 19. stoletja, pa tudi na zemljevidih britanskega mandata iz leta 1945, izraelska država tega prostora ne priznava kot naseljenega območja. Posledično Masafer Jatte ni mogoče najti na izraelskih zemljevidih – strateška izpustitev, ki omogoča, da se območje opredeli kot terra nullius, “prazna” zemlja, in se ga zato lahko nameni za rabo vojske ali za širitev naselbin, kot v knjigi Palestinski sprehodi opisuje palestinski odvetnik in zagovornik človekovih pravic ter pisatelj Raja Shehadeh.
Medtem ko izraelski vojaški napadi na Gazo držijo pozornost mednarodne javnosti, se postopna razseljevanja palestinskega prebivalstva na Zahodnem bregu nadaljujejo pod krinko pravnih in birokratskih postopkov. V Masafer Jatti podirajo domove podnevi, družine jih ponoči znova postavljajo, gradbeni materiali pa so jim ob zori znova zaplenjeni. To ciklično nasilje uteleša počasno, a neizprosno izseljevanje – izseljevanje, ki je hkrati obsojano, a večinoma prezrto na svetovnem prizorišču. Leila Fadel v radijski oddaji ugotavlja, da je eden izmed osrednjih poudarkov filma prav prikaz neznosne negotovosti, ki prežema vsakdanje življenje. V posebej pretresljivem prizoru pridejo izraelski vojaki porušit šolo, pri čemer so otroci prisiljeni skočiti skozi okna, saj so vrata zaklenili.
Že pred leti je družina Basela Adre – tako kot številne druge družine v regiji – prepoznala dokazno moč kamere. Kmalu po rojstvu Basela je njegov oče začel snemati dogajanje v vasi ter dokumentirati primere nasilja, rušenja in prisilnih izselitev, v pričakovanju uradnega zanikanja teh dogodkov s strani izraelskih oblasti. Ta praksa sistematičnega beleženja je ustvarila obsežen vizualni arhiv, katerega pomemben del je vključen v film.
Izraelski interes za območje Masafer Jatte se je okrepil leta 1980, ko je bilo območje razglašeno za vojaško “strelsko območje”. Ta oznaka je izraelskim vojski omogočila začetek prizadevanj za prisilno izselitev civilnega prebivalstva pod pretvezo nacionalne varnosti. Ustvarjanje teh območij ima dvojni namen: razseliti palestinske skupnosti in si zagotoviti ozemlje za prihodnje izraelske naselbine, o čemer piše tudi poročilo ZN iz leta 2022 neodvisne mednarodne preiskovalne komisije o zasedenem palestinskem ozemlju, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom.
Struktura filma Edina zemlja, njegova montaža in vztrajanje pri prostorskih in časovnih etapah okupacije dosežejo prav ta učinek: gledalca prisilijo, da preide od prepoznavanja ponavljajočih se umorov k sklepom o naselbinsko-kolonialnih in vojaških strukturah, ki jih povzročajo.
Devet dni pred 7. oktobrom 2023 je pisateljica Isabella Hammad predavala na Univerzi Columbia v spomin na Edwarda W. Saida. Kot je zapisano na spletu: “Besedilo njenega temeljnega govora in njenega spremnega zapisa, napisanega v prvih tednih leta 2024, skupaj tvorita pretresljivo oceno vojne proti Palestini v času, ki se zdi prelomnica v pripovedi človeške zgodovine.” Spomnimo, da je 7. oktobra 2023 Hamas napadel Izrael, pri čemer so bile tarče izraelske vojaške postojanke, civilisti na glasbenem festivalu in več kibucev, kar je povzročilo smrt približno 1.400 Izraelk in Izraelcev in ugrabitev več kot 200 ljudi. Danes je v Gazi ubitih na tisoče ljudi – otrok in civilistov. Avgusta 2025 pa so v tolikšni meri prikrajšani za hrano in zatočišče, da množično umirajo zaradi lakote.
Hammad umešča trenutno nasilje v daljše zgodovinsko zaporedje ter prikliče v spomin nakbo leta 1948 (katastrofa v arabščini), ko so cionistične milice nasilno pregnale več kot 750.000 Palestink in Palestincev. To, kar se dogaja danes, ni zgolj nadaljevanje razseljevanja, temveč etnično čiščenje in genocid, ki se odvijata pred našimi očmi, medtem ko je ves svet zgolj nemi opazovalec.
Osrednji del Hammadinega razmišljanja je kritika zahodnih medijev in političnega diskurza, za katerega trdi, da še naprej deluje znotraj okvira selektivnega humanizma — izraza, ki ga opredeljuje skozi prizmo dela Edwarda Saida, posebej v knjigi Humanizem in demokratična kritika. V njej je Said kritičen do evrocentrične tradicije, ki pojmovanje “človeka” gradi na tem, da ga postavlja nasproti kolonialno zamišljenim “drugim”. Said pokaže, da evrocentrična tradicija razume “človeka” tako, da ga določa v primerjavi in v nasprotju z ljudmi, ki jih je kolonialna domišljija ustvarila kot “druge”. Razkrije, kako se je ta kategorija izoblikovala vzdolž kolonialnih zgodovin nasilnega ropanja in suženjstva, zato poziva k humanizmu, ki je kontrapunktualen, relacijski in odprt do drugačnosti. To podpre Hammadino analizo, ki sledi kolonialnim hierarhijam, ki vztrajajo kot ekonomske, politične, epistemološke in estetske strukture. Isabella Hammad se na koncu osredotoči na dve medsebojno povezani vprašanji: na časovnost prelomnic in obstojnost humanizma v svetu, strukturiranem z nasiljem naseljenskega kolonializma.
Živi arhivi genocidov
V filmu No Other Land pokoli Palestink in Palestincev na Zahodnem bregu niso predstavljeni zgolj kot niz brutalnih dogodkov ali kot katalog ponavljajočih se podob nasilja. Film gledalca prisili v proces razumevanja, ki je bliže tistemu, kar je Luciana Parisi – v navezavi na sodobne raziskave o avtomatiziranem meta-abduktivnem sklepanju – opisala v analizi Critical Computation: Digital Automata and General Artificial Thinking kot obliko sklepanja, ki je v svojem jedru vzročno in ne zgolj asociativno.
Pripovedna logika filma je lahko razumljena kot sorodna bajesovskemu procesu ugrabitve, poimenovane po angleškemu statistiku in teologu Thomasu Bayesu. Izraz je prvi uvedel filozof Charles Sanders Peirce za opis posodabljanja prepričanj, kadar se pojavijo novi dokazi: gre za neprekinjeno, začasno tehtanje vzrokov glede na razpoložljive dokaze. Vsako dejanje in vsak dokaz posodobijo predhodna prepričanja: hipoteze se nenehno oblikujejo in preverjajo, ko se pojavljajo novi podatki, in vsak dokaz postopoma posodablja predhodne predpostavke v dinamičnem, stalno razvijajočem se procesu sklepanja. Uporaba orodja – kamere oziroma filma – kot oblike odpora je podobna bajesovskemu posodabljanju – nenehno dokumentiranje drobtin dokazov postopoma spreminja politično nekro-krajino.
Kar iz tega izzide so verjetnosti, ne gotovosti. Film gradi implicitno verigo sklepov: ko se naseljenec sooči s Palestinci, ki živijo na določenem območju, ustaljen vzorec nakazuje, da se bo kolonizacija stopnjevala v nasilje in da bo palestinsko življenje ugasnilo. Zadnji kadri filma privedejo prav do takšnega uboja, ki je ujet v času in prostoru, za vedno. To strašljivo spominja na obliko živega “snuff” filma: dejanje nasilja, posneto, zmontirano in predvajano ob popolni nekaznovanosti: dokument, v katerem prisotnost neovrgljivih dokazov ne zagotavlja ne odgovornosti ne pravičnosti. Estetika “snuff” filma opozarja na smrt kot spektakel in na pasivnost gledalca. Grozljivost ne leži zgolj v namigu, da bi to lahko bilo resnično, ampak v gotovosti, da to jeresnično.
Resničnost pred nami je prepletena z močjo, vojno, kolonialnostjo, nadzorom, etiko pogleda in politiko pričevanja.
Vprašanje, ki čaka na odgovor, je: Kakšna je civilna in politična naloga (novega) dokumentarnega filma v 21. stoletju? Konceptualna moč filma ne leži v podajanju fiksnega prikaza, ampak v povabilu gledalki in gledalcu, da vstopi v verjetnostni prostor sklepanja, kjer se vzročnost in odgovornost – skupaj z upanjem, da bo z nasiljem in s kršitvami enkrat konec – vzpostavljata v nekakšnem ravnotežju, ki ga lahko za zdaj mirno imenujemo genocidno ravnotežje.
Vse, kar se dogaja, je prepojeno z genocidno patino. Tak je dosedanji arhiv enaindvajsetega stoletja: album genocida_ov brez meja, dostopen vsem.