Občutek, da imaš moč manipulirati z drugimi, je zagotovo zapeljiv. A slovenski uradniki bodo svoje lahkotno podpiranje Izraela, medtem ko ta izvaja genocid v Gazi, morali nekoč pojasnjevati svojim vnukom in nečakinjam. Ali pa bodo zgolj, nerazumljeni, sovražili cel svet.
Državni sekretar na ministrstvu za obrambo Boštjan Pavlin se niti ni trudil skriti nasmeška, ko je ponovil, da ne more pojasniti, kakšne naloge si delijo z drugimi ministrstvi pri nadzoru nad orožjem, ki potuje čez Slovenijo. Bilo je jasno, da je tam zato, da z odgovori ne pove nič ali celo zavede. Da, ministrstvo izvaja nadzor in mora preveriti končno državo prejemnico za določeno vojaško blago, kot so eksploziva. Ne, nadzora nad vojaškim orožjem in opremo, ki potuje čez ozemlje Slovenije iz drugih članic EU, naj MORS ne bi imel.
Ministrstvo za obrambo se je pred tem nekaj tednov igralo z javnostjo in novinarji ter novinarkami. Podobno se je cela vlada Roberta Goloba igrala, ko je bil nanjo naslovljen apel mednarodnih organizacij za človekove pravice in posebne poročevalke ZN Francesce Albanese jeseni 2024, naj ne dovoli vplutja v Luko Koper ladji MV Kathrin, ki je tovorila eksplozivo, namenjneo v Izrael. Nihče ni nič vedel, nihče ni bil odgovoren za nič, odgovori in pristojnosti so bile vedno pri nekomu drugemu. Hannah Arendt je o tem pisala knjige.
Finančna uprava je v tednih, preden je slovenska vlada konec julija sprejela prepoved izvoza in tranzita orožja v Izrael, trdila, da ne izvaja nadzora, ki ji ga nalaga vladna uredba o trgovanju z vojaškim blagom. A izkaže se, da bo prav Finančna uprava bodoče pošiljke orožja, namenjene v Izrael, bojda zasegala. To so zagotovili potem, ko so tuji mediji razkrili, da je tranzit orožja iz Romunije prek Slovenije v Izrael potekal še v začetku avgusta.
Izkaže se tudi, da so ministrstvu za obrambo podane “najave tranzita tovora v vojaške namene”, ki jih deli z ministrstvom za infrastrukturo z namenom “usklajevanja aktivnosti”. Ministrstvo za infrastrukturo, ki ga vodi Alenka Bratušek, je z vso lahkotnostjo namerne stupidnosti v začetku letošnjega leta, ko je Izrael že leto in četrt izvajal genocid v Gazi, izraelskemu podjetju Israir – v lasti izraelske skupine Rami Levy, ki je na črnem seznamu Združenih narodov zaradi podpore nezakonitim izraelskim naselbinam na okupiranem palestinskem ozemlju – podelilo dovoljenja za poletne lete na relaciji Ljubljana-Telaviv. To isto ministrstvo je isti dan, zgolj nekaj ur prej prek predstavnika za medije, Boštjana Lajovica trdilo, da “ne razpolaga z dokumentacijo (naznanila, obvestila, informacije in izdana ali zavrnjena dovoljenja …) v povezavi s tranzitom čez ozemlje Republike Slovenije vojaškega orožja, vojaške opreme in obrambnih proizvodov”, ki bi imeli končno destinacijo Izrael. Vladni uradniki so postali v primeru ohranjanja odnosov z državo, ki izvaja genocid, strokovnjaki za semantiko. Novinarsko vprašanje nenazadnje ni vključevalo “najav tranzita tovora v vojške namene” – zanje na ministrstvu za infrastrukturo vedo, saj jih o njih obvešča ministrstvo za obrambo.
Zagotovo pride z uspešno manipulacijo občutek zadoščenja in potrditve. Dobro je bilo opravljeno delo propagande in oviranja javnosti, da bi imela vpogled v informacije o delu oblasti. Verjetno podoben občutek preveva izraelske uradnike in uslužbence ministrstev, ko pogledajo truplo novinarja, ki je bil ubit med poročanjem o izraelskem bombnem napadu na bolnišnico Nasser v Gazi, in zatrdijo, da je šlo za terorista ali vsaj podpornika teroristov – ter nato svojo izjavo vidijo citirano v večini zahodnih medijev.
V ponedeljek je bilo eni takih žrtev izraelskega genocidnega terorja na Gazo ime Ahmed Abu Aziz. Bil je novinar, ki je poročal za medijski portal Middle East Eye. Če je bomba, ki ga je ubila, potovala čez ozemlje Slovenije, ni bil o tovoru, v katerem je potovala, nihče obveščen ali informiran, tovor ni bil naznanjen in o njem ni dokumentacije … Če kaj, potem je bila bomba (ali njeni sestavni deli) zgolj “najavljena” kot “tranzit tovora v vojaške namene”. Za tovor so vedeli in vedo na ministrstvu za obrambo, infrastrukturo, finance in zelo verjetno tudi v Luki Koper ter drugod.
Sedaj vemo.
Včasih je največja zamujena priložnost, da bi se preprečilo zločin – ali mednarodno hudodelstvo –, ko ljudje ne povedo, kar vedo. Morda se jim zdi celo smešno. Njihovo ošabnost nenazadnje plačujejo drugi, tudi s krvjo.