Dve eksploziji. Osemnajst mrtvih, med njimi štirinajst otrok. Prva bomba je ubila moža, ženo in njuno triletno hčerko. Še nerojenega dojenčka, starega 30 tednov, so zdravniki uspeli živega potegniti iz materinega trebuha, preden je ranjena umrla. Par dni prej je naslov mnenjskega teksta spraševal, kje je ogorčenje, potem ko je Izrael zbombardiral ginekološko kliniko in uničil 4000 zarodkov. Odgovor je preprost – nikjer, ogorčenja ni. Pod tem odgovorom leži še drugo sporočilo, ki je z izraelsko propagando postalo vseprisotno, četudi ga posameznik ali posameznica zavračata: “ni ogorčenja, ampak je zgolj racionalizacija hudodelstev in okruten cinizem – se vsaj ne bo rodilo 4000 novih, potencialnih teroristk in teroristov”.
Razčlovečenje Palestink in Palestincev je popolno. Zato Izrael nadaljuje z izvrševanjem genocida. A vendar vemo – Palestinke in Palestinci so ljudje kot vsi mi. Umirajo, živijo, dihajo, se smejijo in jokajo kot mi.
Pretekli teden, med pogovorom v Mladinskem gledališču je postdoktorski raziskovalec z bruseljske univerze Vrije Lior Volinz, rojen v Izraelu, ki trenutno sodeluje tudi pri projektu SOS4Democracy, ki ga vodi Inštitut za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti, dejal, da vendarle vidi možnost, da se izraelska družba kljub desetletjem politik razčlovečevanja Palestink in Palestincev ter desetletjem politik, ki so poskrbele, da sistem apartheidske okupacije in kolonialnega prilaščanja palestinske zemlje ni del vsakdanjih debat ali političnih razprav, obrne proti tem politikam in zahteva njihov konec. Sedaj je okupacija dobičkonosna, apartheid neopazen in kolonialno etnično čiščenje zabava po izbiri.
Če bi Izraelke in Izraelci nenadoma morali zaprošati in čakati za vize, ko bi želeli potovati v Evropo in po svetu, če ne bi mogli sklepati poslov ali dobiti izdelkov, ki jih želijo, potem bi se njihov odnos do vzpostavljenega sistema okupacije hitro obrnil, je dejal raziskovalec, ki proučuje tehnologije nadzora.
Zahteve po tem, da se vzpostavi vizumski režim za vse prebivalke in prebivalce Izraela, dokler ta ne začne spoštovati vseh določil mednarodnega prava, še nismo slišali. Mnogi se bojijo, da bi se bojkot in uvedba sankcij zoper Izrael prehitro prevesila v Evropi že videne nacistične pozive k bojkotu vsega judovskega. A ta strah se bohoti na podcenjevanju ljudi. Vsi judovski Izraelci in Izraelke ne podpirajo sionizma, ki je postal odkrito rasističen, ne podpirajo politik apartheida in sedaj genocida. Če se tem Izraelkam in Izraelcem omogoči, da povedo svoje mnenje, bo to sooblikovalo razumevanje ljudi. Oni bodo pojasnili, da se brez jasne obsodbe in brez visoke cene, ki jo bodo te izraelske politike nosile, same po sebi ne bodo končale.
Preveč ljudi govori, da je situacija v Sloveniji v redu – podpornikov Palestine se ne preganja; dogodkom, ki dajejo prostor palestinskim zgodbam, se ne odklaplja elektrike … To je res, a ta prag je v času, ko se dogaja genocid pred našimi očmi, zelo nizek. Prenizek. Ustvarja vase zagledano, zatohlo okolje potuhnjene pasivnosti, ki nosi prav toliko krivde v dani situaciji, kot jo nosi odkrita podpora Izraelu.
Vsak ve, koga srečuje, s kom sodeluje in kje ter kdaj pogleda stran. Vsak ve, kaj lahko in zmore narediti. Napisati javno pismo, pokazati hrbet, zavrniti ponudbo, zapreti vrata. Če se potrebuje pravno podlago, je ta v vseh temeljnih dokumentih tako Slovenije kot Evropske unije – ravnanje ne sme podpirati kršitev človekovih pravic. Genocid in apartheid sta mednarodni hudodelstvi, ki vključujeta najbolj grozovit skupek kršitev človekovih pravic.
Morda se o Gazi in Palestini ni lahko pogovarjati – občutek nemoči in groze je za večino, ki razume enakopravnost in poskuša živeti človečnost, velik. In podzavestno vemo – naša življenja, življenja otrok, vnukinj, nečakov in prijateljic so v resnici za centre moči in odločevalce vredna toliko, kot je vredno življenje običajne Palestinke ali običajnega Palestinca.
Pred tem ne moremo pobegniti. Nobena nabirka privilegijev ne bo pomagala, še tako zelo uklonjena hrbtenica in spodvita glava tega dejstva ne bosta spremenili. Nam res ni in ne bo mar?