V Gazi se stopnjuje vojaško-politično ustvarjena lakota zaradi izraelskega obleganja; v četrtek je izraelska vojska do smrti postrelila vsaj dvajset ljudi, ki so čakali v vrsti za hrano, nadaljujejo se napadi na bolnice in (ne)varna zatočišča Združenih narodov. V Ameriki bo sodišče prisluhnilo tožnikom, ki tožijo ameriški politični vrh zaradi opustitve dolžnih ravnanj, da se prepreči genocid, sindikat delavcev v avtomobilski industriji v tovarni Ford v Chicagu je potrdil, da ne bodo izdelovali ali dovolili izvoza orožja v Izrael, mesto Minneapolis pa je uradno potrdilo poziv k takojšnjemu premirju in prekinitvi ameriške vojaške pomoči Izraelu. Italijanska mednarodna pravnica, profesorica na milanski univerzi, ki je po doktoratu delala na Mednardnem kazenskem sodišču in ki od leta 2010 zastopa palestinske žrtve na poti do dosege pravičnosti, pravi, da ima še vedno zaupanje v mednarodno sodstvo.
Zastopate palestinske žrtve pred Mednarodnim kazenskim sodiščem. Ta že leta preiskuje, a ni sprejel še nobenih ukrepov glede kršitev mednarodnega prava, ki se vrstijo v Palestini in Izraelu, na čelu z izraelskim režimom apartheidskega naseljenskega kolonializma. Imajo ljudje, ki jih zastopate, še upanje v mednarodno pravo?
Na to vprašanje mi je težko odgovoriti. Še posebej zdaj, po treh mesecih nasilja, kakršnega še nismo videli, ob tem, ko se v Gazi izvršujejo najhujši zločini in hudodelstva. Skupaj s palestinskim odvetnikom in direktorjem Palestinskega centra za človekove pravice, Rajijem Souranijem zastopam stotine žrtev izraelskih hudodelstev. A v zadnjih mesecih je bilo nemogoče ohraniti stik z vsemi. Ne vem, ali so družine in ljudje, ki jih zastopamo, ki so izgubili sorodnike in bili žrtve v preteklih izraelskih vojaških napadih, še živi.
Kar lahko rečem na podlagi stikov, ki jih imam z drugimi palestinskimi odvetniki in organizacijami za človekove pravice, je to, da sta frustracija, občutek razočaranja ter obupa nad Mednarodnim kazenskim sodiščem ogromna in vse večja. Trenutno Palestinke ter Palestinci v Gazi ter drugod trpijo bolj kot kdajkoli. Njihov občutek, da so zapuščeni in pozabljeni, da ni nikomur, nobeni instituciji na svetu mar za njihove pravice, je močnejši kot kdajkoli – in del te slike je tudi Mednarodno kazensko sodišče.
Lahko pa rečem tudi naslednje. Imeli smo priložnost, da smo se srečali z zaposlenimi na Mednarodnem kazenskem sodišču. Postopki so zaupni, a osebno ševedno zaupam, da bomo videli premike – zapoznele, pozne, a vendar.
Bili ste v Gazi, že več kot desetletje sodelujete z Rajijem Souranijem. Ali dodajate vseskozi nova izvršena hudodelstva, ki naj jih Mednarodno kazensko sodišče preišče, ali je preiskava časovno zamejena?
Trenutno še ne govorimo o primeru pred Mednarodnim kazenskim sodiščem (MKS). Gre zgolj za situacijo, ki jo sodišče preiskuje. To se bo spremenilo, ko bo MKS izdalo nalog za aretacijo ali poziv na zaslišanje – s tem se bo vzpostavil obstoj prepoznanih osumljenih storilcev za določene zločine oziroma hudodelstva in postopek se začne z izdajo obtožnice in nato z dejanskim postopkom pred sodiščem.
Trenutno tožilec Karim Khan še ni določil specifičnega hudodelstva, ki ga bo preganjal, zato je preiskava zelo široka. Kot člani javnosti ne poznamo dejanskega obsega preiskave, a predhodna tožilka MKS Fatou Bensouda je napovedala, da bo preiskovala dogajanje tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Omenila je nnezakonite izraelske naselbine, izraelske napade na Gazo leta 2014, ko je obstajal sum izvršitve množičnih vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost … Pozabiti ne smemo na množične demonstracije Pohoda vrnitve, ko je Izrael uporabil prekomerno silo zoper mirne demonstracije, s katerimi so ljudje želeli opozoriti na kršitve mednarodnega prava in protipravno obleganje ter blokado Gaze. Tedaj je Izrael številne ubil in mnoge huje ranil. Pozabiti ne smemo niti na izraelske napade na Gazo leta 2021.
Obstajajo različni nizi hudodelstev in glede časovnice vemo zgolj, da se je preiskava začela marca 2021, zajema pa obdobje od junija 2014 dalje. To je datum, ko je bila situacija priglašena MKS in je bila Palestina potrjena kot država podpisnica Rimskega statuta MKS.
A navkljub temu smo odvetniki, ki zastopamo žrtve, in palestinske organizacije za človekove pravice podali tožilstvu MKS dokaze in pravne analize o izvršenih mednarodnih hudodelstvih od leta 2009 dalje. Tedaj je Palestina prvič poskusila aktivirati pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča. Prvi tožilec MKS, Luis Moreno Ocampo je začel predhodni postopek, ki pa je bil žal zaključen aprila 2012, saj ni bil jasen status Palestine kot države pogodbenice.
Osebno od leta 2009 sodelujem pri pripravah številnih “obvestil” tožilstvu MKS, kot jih definira 15. člen Rimskega statuta. Zajemala so izraelske napade v okviru različnih operacij in izvršitve hudih vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost. Denimo preganjanje ljudi, ki so člani prepoznane skupine ali skupnosti – o tem smo tožilstvu MKS predložili mnogo dokazov in pravnih analiz. V zadnjih mesecih spremljamo ponavlajanje teh istih ravnanj – a mnogo bolj množino in v hujši obliki. Vidimo deportacije in prisilna preseljevanja prebivalstva, omenili ste apartheid …
Če želimo razumeti, zakaj ljudje govorijo o genocidu, moramo vedeti, da Gaze ne moremo obravnavati ločeno. Gaza je del načrta in politik Izraela, ki se nanašajo na celotno območje Palestine in na vse Palestinke in Palestince.
Mednarodno kazensko sodišče zasleduje individualno odgovornost. Posebej ste specializirani za odgovornost nadrejenih. A kako pripisati odgovornost pri hudodelstvih, ki se dogajajo že desetletja, in pri katerih izvršitvi sodeluje velik del družbe?
Če se vprašamo, kdo bi moral nositi odgovornost, je moj odgovor, da so tako znotraj vojske in poveljniške hierarhije kot na najvišjih političnih mestih ljudje, ki nosijo odgovornost za izvršena hudodelstva. V mednarodnem kazenskem pravu obstajajo različne ravni kazenske odgovornosti, od vojakov, posameznikov, ki ubijejo, ranijo, zažgejo, odvržejo bombe, uničijo, ki sledijo ukazom, pa vse do odgovornosti tistih, ki ukaze dajo, in tudi odgovornost nadrejenih, ki odgovarjajo, ne da bi dali ukaze, če niso preprečili izvršitve hudodelstev – gre za odgovornost, ki temelji na opustitvi dolžnih ravnanj.
V sedanjem trenutku odgovornost nadrejenih ni bistvena, saj imamo vse več dokazov, da je to, kar izraelski vojaki počno, skladno z ukazi in s politikami izraelske države.
Tega, na kaj se bo tožilec sprva osredotočil, ne moremo vedeti. Gre za stvar strategije. V primeru Ukrajine smo videli, da se je tožilec Karim Khan odločil seči po odgovornosti samega vrha – izdal je nalog za aretacijo vrhovnega poveljnika vojske, ruskega predsednika Vladimirja Putina. V primeru Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo pa smo videli, da je tožilstvo začelo drugače. Dražen Erdemović je bil mlad vojak, ki je sledil ukazom. A na njegovem primeru in obsodbi je nato tožilstvo gradilo obtožnice zoper stotine drugih, tudi poveljnikov, ki so bili obsojeni.
Kako pomembna ovira je lahko subsidiarna pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča – da lahko sodi zgolj v primerih, ko država, ki bi lahko preganjala storilca, tega ne zmore ali ne naredi?
Komplementarna vloga MKS bi lahko bila ovira. Bila je že, a po mojem mnenju je bilo tedaj načelo subsidiarnosti napačno razlagano – tu imam v mislih predvsem primer britanskega napada na Irak skupaj z Ameriko. Tedaj je tožilstvo MKS sklenilo, da Britanija sama že preiskuje situacije mučenja in pobijanja Iračanov, ki so ji bile priglašene. Na koncu ni bilo dosežene nobene pravičnosti, šlo je zgolj za ustvarjanje videza vzpostavljanja odgovornosti.
V primeru Palestine in Izraela sta to državi, ki imata prvenstveno pristojnost in ki bi morali primerno preiskati, soditi in kaznovati odgovorne za hudodelstva – Palestina posebej ravnanja oboroženega krila Hamasa in Izrael ravnanja izraelske vojske in nezakonitih izraelskih naseljencev. V preteklosti na strani Palestine ni bilo preiskav ali postopkov, da bi se preprečilo nekaznovanost oboroženih skupin za ravnanja, ki so jih za možna hudodelstva prepoznale tudi preiskovalne misije Združenih narodov. Na drugi strani je tudi Izraelu vselej manjkalo volje in pripravljenosti, da bi preiskal in sodil vojakom za zločine in hudodelstva, ki jih je prepoznala mednarodna skupnost. Razlika je v tem, da ima Izrael delujoče sisteme za dosego vojaške in kazenske odgovornosti. Gre za zapletene sisteme, ki jih nekateri opisujejo kot delujoče – tak opis je podal tudi tožilec MKS. To se mi zdi problematično. Izraelski sistem je vzpostavljen z namenom, da ustvari videz kaznovanosti in odgovornosti, ob tem da pravičnosti za žrtve hudodelstev izraelske vojske do danes ni – nikakršne. Poudariti velja tudi, da Izrael ne namerava preiskati obtožb izvrševanja hudodelstev zoper človečnost, denimo apartheida. Kaj šele genocida. Zato je pomembno, da se tožilec MKS osredotoči na obtožbe, ki ne zajemajo zgolj vojnih hudodelstev.
Že omenjeno hudodelstvo preganjanja zajema tudi blokado in obleganje Gaze. To učinkuje na celotno civilno prebivalstvo tam. Gre za kolektivno kaznovanje. V preteklosti je šlo za dramatično omejevanje pravic ljudi v Gazi, zdaj pa gre za hudo kršenje in izničevanje njihovih pravic. Danes ljudje v Gazi nimajo pravice do hrane, nimajo pravice do doma, nimajo pravice do zdravstvene pomoči, do izobraževanja, do svobode gibanja in, na koncu, do življenja. Da niti ne omenjam pravice do samoodločbe. Vse te in druge pravice so kršene zaradi dolgoletnih politik Izraela in še posebej zaradi ravnanj Izraela v zadnjih mesecih. Če govorimo o napadu na civilno prebivalstvo, gre po mojem prepričanju nedvomno za preganjanje. In Izrael teh ravnanj, ki spadajo pod hudodelstva zoper človečnost, ne bo preiskal. Zato se Mednarodno kazensko sodišče ne bi smelo čutiti omejeno z načelom subsidiarnosti oziroma s svojo komplementarno vlogo. Nikakor.
Omenili ste trajanje izvrševanja nekaterih hudodelstev, ki potekajo zdaj že leta, desetletja. Kako pomembno je v tem primeru vzpostaviti tudi širšo odgovornost države Izrael, o čemer presoja Meddržavno sodišče na prošnjo Južne Afrike zaradi strahu, da prihaja do izvrševanja genocida?
Da, zadeva pred Meddržavnim sodiščem je popolnoma drugačna, saj gre za odgovornost države in ne za individualno kazensko odgovornost posameznika ali posameznice. Situacija je drugačna tudi zaradi tega, kako brilijantno je Južna Afrika pripravila in predstavila svojo tožbo. Dogajanje zadnjih treh mesecev v Gazi je postavila v širši kontekst, ki sega onkraj dogodkov 7. oktobra. Ne glede na resnost ravnanj, ki jih je Hamas izvršil tega dne, to ni začetek situacije. S tem se ne opravičuje Hamasova ravnanja, ampak zgolj izriše celotna slika, ki je nujna. Južna Afrika je jasno pojasnila, da moramo iti nazaj do leta 1948, saj segajo po pojasnilih južnoafriških odvetnikov do tja začetki apartheidske države, ki predstavlja rasistično okolje, kjer obstaja zgolj izraelska država, ki ravna diskrimnatorno do prebivalstva, ki ni judovsko.
Osebno se mi zdi pomembno današnjo situacijo umestiti v okvir od leta 1967, ko se začnejo izraelske vojaške operacije. Izrael trenutno zanika, da je de iure okupator tako Gaze kot Zahodnega brega, kjer naj bi oblast imela Palestinska uprava, četudi celotna mednarodna skupnost o vlogi Izraela kot okupacijske sile nima pomislekov. Južna Afrika je jasno pojasnila to, kar ve in razume vsakdo, ki je bil v Gazi ali na okupiranih ozemljih – da gre dejansko še vedno za okupacijo, da je Izrael okupacijska sila in da morda spreminja obliko in način okupacije, a vsebinsko še vedno nadzoruje vse. Danes okupacija ne pomeni nujno škornjev na terenu. Dejstvo okupacije pa je pomembno, saj prinaša to dolžnosti in odgovornosti okupacijske sile do ljudi, ki so pod okupacijo. Izrael je odgovoren ne zgolj da ne napada, ne ubija, ne rani, škoduje ali omejuje ter ne krši pravic Palestink in Palestincev, ampak ima dolžnost, da skrbi za in jim zagotavlja njihovo varnost, da jih ščiti. To je zelo pomembno.
Na ravni Meddržavnega sodišča je mogoče v večji meri govoriti o vseh izraelskih politikah in ukrepih. Mednarodno kazensko sodišče pa bo moralo odgovornost individualizirati in strogo govoriti zgolj o dejstvih in kako so ta vezana na individualno odgovornost posameznikov. Gre za zelo ozko vzročno zvezo. Kazenska odgovornost je najbolj resna in nosi največ posledic. Zato jo je tudi najtežje dokazati.
Kakšno vlogo vidite, da bi morale odigrati druge države – še posebej če trdijo, da jim je mar za spoštovanje mednarodnega prava in za preprečevanje nekaznovanosti?
Ravnanje Južne Afrike je lekcija za vse države sveta. Zelo pomembno bi bilo, da se države pridružijo in podprejo ravnanja Južne Afrike pred Meddržavnim sodiščem. V resnici je to njihova dolžnost – Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida vse države pogodbenice zavezuje, da ravnanjo in ukrepajo, da se prepreči genocid. Če želiš preprečiti genocid, moraš ravnati, ko obstaja nevarnost, da pride do genocida. Nevarnost nastopi pred izvršitvijo in države bi morale ukrepati z namenom in ciljem, da do genocida ne pride. Če jim ne uspe, je prepozno – ko se genocid enkrat zgodi, ga ne morejo več preprečiti. Zato bi druge države morale podpreti Južno Afriko pred Meddržavnim sodiščem.
Tudi postopek glede nezakonitosti izraelske okupacije, o čemer bo Meddržavno sodišče izdalo svetovalno mnenje, ki ni zavezujoče, je pomemben. To, da je Slovenija vstopila v ta postopek, je pomembno. Z njim se bo pojasnilo, zakaj je pomembno, da govorimo o situaciji od leta 1948 in 1967 dalje, in ne zgolj od 7. oktobra do danes. Okupacijska sila ima jasne obveznosti in ne more zatrjevati, da so ravnanja, ki smo jim priča v Gazi, ravnanja v samoobrambi. Svetovalno mnenje bo pomembno tudi, da se vzpostavi pripoznanje, da obstaja de facto režim apartheida. Na ozemlju mandatne Palestine, današnjega Izraela in okupiranih palestinskih ozemelj imamo pol prebivalstva, ki ima pripoznane pravice, in drugo polovico prebivalstva, ki je pod nadzorom Izraela, a brez vsakršne zaščite.
V obeh postopkih je pomembno, da države sodelujejo. Trenutno slišimo veliko kritik, da bi bila taka podpora držav tožbi Južne Afrike politizacija. A res je ravno obratno – obtoževanje in svarjenje pred politizacijo dejansko politizira hudodelstva, ki bi jih morali kaznovati in ustaviti.
Kako pomembno je, da Palestinke in Palestinci, ki so v Gazi izgubili družinske člane, to prijavijo nacionalnim organom pregona v državah, kjer trenutno bivajo – da ti organi nato zbrane dokaze pošljejo Mednarodnemu kazenskemu sodišču ali da ukrepajo sami na podlagi univerzalne jurisdikcije?
To je zelo pomembno. Sorodniki žrtev, Palestink in Palestincev, ki so bili ubiti ali ranjeni v izraelskih napadih, ki so izgubili domove in so sedaj razseljeni v grozljivi situaciji v Gazi, bi morali pri nacionalnih organih vložiti pritožbe ali jih zaprositi, da se jih zasliši kot priče. Dokumentiranje hudodelstev bo izziv, saj trenutno nimamo dostopa in dokaze se sproti briše, zakopava in uničuje. Kdorkoli ima neposreden dostop prek sorodnikov v Gazi do dokazov ali dokumentacije, ki jo lahko nacionalni organi zavarujejo, da se uporabi kot dokazano gradivo, bi morali to narediti. Prezgodaj je, a predstavljam si, da bodo poskusi, kot so bili v primerih Ukrajine in Sirije, da se dokaze zaščiti in preiskave opravi. Dokaze pa se lahko pošlje tudi Mednarodnemu kazenskemu sodišču prek obstoječe odprte povezave. Izjemnega pomena je, da vsakdo, ki ima občutek, da je priča ali da je bil žrtev hudodelstev, poskuša dokaze, ki jih ima, zaščititi za morebitne prihodnje sodne postopke.