Živim v delu mesta, ki je blizu azilnega doma, hkrati pa predstavlja tudi dražji del mesta, kar se tiče cen stanovanj in najemnin v njih. V hiši, kjer stanujem, je le še polovico takih stanovanj, v katerih ljudje stalno prebivamo, drugi del pa se oddaja in v njih začasno bivajo pretežno študentje. Eno od teh stanovanj se oddaja na platformi Airbnb. V kletnem in – po izjavah tam bivajočih – vlažnem stanovanju so se v zadnjih nekaj letih zvrstili pretežno kratkotrajni najemniki, ki so večinoma govorili arabsko, tudi angleško, navzven bili videti, kot da prihajajo z Bližnjega vzhoda, imeli pa smo tudi rusko ali ukrajinsko govoreče najemnike. Tako je videti multikulturalizem v našem bloku, in po vsakodnevnih opažanjih sklepam, da v okoliških blokih ni dosti drugače.
Pred nekaj dnevi pa se je pri nas zgodila posebna mobilizacija. Soseda je videla, kako je z okna višjega nadstropja sosednjega, novejšega in dražjega bloka padla mačka, se ujela na noge in stekla v kletno parkirišče pod blokom. Zelo jo je skrbelo, da bo mačka v kletnih etažah brez pomoči umrla, zato jo je najprej sama iskala po kleti in ji nastavljala hrano, potem pa je organizirala svoje sosede, ki so bili tudi lastniki neke mačke, da skupaj izvedejo iskalno akcijo. Tej akciji sem se pridružil tudi sam in kako uro smo neuspešno iskali to mačko, pri čemer smo videli, da je nastavljena hrana ostala nedotaknjena.
Med drugim smo se nekoliko zgražali nad lastniki mačke, ki jih – tako je bilo videti – ni bilo v stanovanju, in se spraševali o ozadju padca mačke z okna. Po naključju se je takrat na cesti pojavil njen lastnik. Govoril je angleško, rekel bi, da je prihajal z Bližnjega vzhoda. Začuden je poslušal naša vprašanja in gledal našo vznemirjenost glede izgubljene mačke. Nato je rekel približno takole:
“Neverjetni ste vi Evropejci. Tako vas skrbi ena mačka, da organizirate iskalne akcije, za ljudi, ki bežijo pred vojno, torej begunce in prebežnike, pa vam je čisto vseeno in za njih komaj kaj naredite. Glede moje mačke pa … saj je samo žival. In se je že kdaj prej izgubila, tudi za dalj časa, pa je potem prišla nazaj.”
In se ni želel pridružiti novim akcijam iskanja svoje mačke. Soseda mu je odvrnila nekako takole:
“Ni res, tudi za ljudi nam ni vseeno. Če nam je mar za mačke, to še ne pomeni, da nam ni mar za ljudi. Oboje je mogoče hkrati in sočutje do mačk je del sočutja do vseh živih bitij.”
A vendar sem pomislil, v vseh zadnjih desetletjih in ob vseh valovih beguncev z območij bivše Jugoslavije, Bližnjega vzhoda, Afrike in od drugod nisem doživel niti ene pobude sosedov za kako skupno akcijo podpore. Po pravici povedano je tudi sam nisem dal. Sem pa doživel iniciative lokalnih ustanov ter peticije stanovalcev, da je treba azilni dom umakniti iz naše soseščine ali njegove stanovalce strogo nadzirati. In gledam, kako se skoraj dnevno, včasih tudi večkrat dnevno, mimo azilnega doma pripelje marica in kako policisti legitimirajo – zdi se mi, da vedno iste – temnopolte stanovalce. Policisti občasno prihajajo tudi na konjih. Na naši ulici smo imeli tudi organiziran protest skupine s karantanskim panterjem proti sprejemanju beguncev z vzhoda in juga. Bil sem priča, kako so se začela vrata našega in sosednjih blokov vedno bolj zaklepati. In vhodi opremljati z zapletenimi varnostnimi sistemi. Zato nam tudi ni bilo prav preprosto priti v kletna parkirišča in smo morali v ta namen uporabiti nek specifičen “obvoz”.
Ob vsem tem mi prihajajo na misel malce bizarne asociacije in spomini. Občasno obiskujem mednarodni spletni zmenkarski portal. In tam vidim, da se ljudje v svojih profilih pogosto opredeljujejo ali pa drug drugega sprašujejo, ali so “cat person” ali “dog person”. Zraven vedno pomislim, da nihče ne sprašuje po tem, ali je morda kdo “people person”. Potem imam prijateljico, ki je “dog person” in postavlja mejo med civiliziranimi in neciviliziranimi narodi po kriteriju, ali tam jedo pse. Po tem kriteriju je seveda Kitajska izločena. Nisem pa je še slišal razmišljati o tem, ali morda kje jedo ljudi, če ne dobesedno pa vsaj posredno, na primer v smislu delovanja v smeri ubijanja ljudi, morda celo genocidnega delovanja ali vzpostavljanja razmer, v katerih ljudje slabše živijo in hitreje umrejo.
In še se spomnim poletja leta 1975, ko sva bila z dekletom na Portugalskem, kjer so bile takrat razmere zares slabe in konfliktne. Po cestah se je podilo stotine zapuščenih in mršavih mačk in psov, a videla sva tudi mnogo razcapanih in mršavih ljudi, verjetno razseljencev in brezdomnih, ki so ležali po ulicah. Moje dekle je vedno v restavracijah naročalo pečene girice, verjetno za naju takrat najcenejšo hrano, od katerih jih je potem polovico razdelila lačnim mačkam. Meni pa je bilo precej težko sprejemljivo, da jih deliva mačkam, ne pa lačnim ljudem, ki so ravno tako bili v bližini. Argument mojega dekleta za to je bil, da si mačke ne morejo same pomagati in da niso same krive za svoj položaj. Res pa je, da nisem takrat dal nobene pobude, da bi iz svojih skromnih študentskih sredstev namenila del denarja za to, da bi na girice povabila katerega od brezdomnih ali mršavih otrok, ki jih je bilo okrog naju veliko.
Tak je naš svet. Individualiziran, zapleten, strašljiv, negotov. Morda nam je lažje občutiti sočutje do mačk kot do ljudi, vsekakor pa je lažje izvesti lokalno gesto nudenja pomoči eni mački kot pa se spustiti v akcijo nudenja pomoči ljudem, kjer se zlahka zapletemo v konfliktne odnose s soljudmi, ki morda mislijo drugače, kjer se problemi politizirajo in kjer so ozadja (tudi globalna in geopolitična) veliko bolj zapletena in neobvladljiva.
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je uredniško urejen; v prvotni obliki je bil objavljen v majski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.