Obletnica častitljivih 50 let Študentskega umetniškega in kulturnega centra (ŠKUC) v Ljubljani je tudi čas in prostor razmisleka, kako potekajo trenutna prizadevanja za prepoznavanje in popravljanje manjkajočih zgodovinskih pripovedi v zgodovini slovenske države.

V časopisu Delo je bil 11. junija objavljen novinarski članek Nine Gostiše z naslovom “Večina premikov v času velikih pričakovanj”, ki pokaže, da novinarji ne opravljajo svojega dela, osnovni podatki, ki so, mimogrede, katalogizirani, pa se zdijo nepomembni za tovrstne podvige. V državi, ki ima zaradi svoje majhnosti, družinskih povezav in zelo restriktivne politike podeljevanja državljanstev – zaradi česar smo tako rekoč različica otoka Susak – dobesedno vsakogar na dlani, je nenehno poseganje po enih in istih virih, brez kakršne koli raziskovalne iniciative, nevarno početje. Tisti, ki govori, pač lahko pove, kar koli se mu zljubi, novinarji pa ne preverjajo niti osnovnih zapisanih in objavljenih dejstev – o galeriji ŠKUC je denimo na voljo tudi obsežen katalog objavljen že leta 1988 kot separat ugledne revije Sinteza, ki sem ga pripravila. A v našem družbenem prostoru vse poteka po logiki, kdor prvi pride, ta tudi oblikuje zgodovino. Mar ni bila v Sobotni prilogi Dela nekoč odlična rubrika, ko so organizirali okroglo mizo na pomembno temo in potem objavili transkript? Namreč, informacij o skupnostih, ki so oblikovale ŠKUC, in o posameznicah in posameznikih, ki so oblikovali njegov program, je nedvomno premalo, ali pa so danes predstavljene zelo samovoljno.

Če se podamo v trasiranje ali bolje rečeno kartiranje zgodovine, nam to ponudi pogled na našo preteklost, a tudi boljše razumevanje sedanjosti v Sloveniji. Kajti zgodovina Slovenije in pred tem nekdanje Jugoslavije sega v čas subkulture in alternativne scene kot specifičnega dogajanja, ki se je izoblikovalo okrog ŠKUC-a; pred tem ta zgodovina stoji in pade s slovenskim punkom, ki je bil temelj osvobojene misli in upora. Punk je namreč leta 1977 v Sloveniji omogočil prevlado uporniške urbanosti, ta pa se je povsem izoblikovala z gejevskim coming out-om leta 1984. Festival v ŠKUC-u tega leta je nosil preroško ime: HOMOSEKSUALNOST IN KULTURA (več o tem v “Homoseksualnost in kultura”, VIKS, št. 2; 24. april 1984, Ljubljana: Škuc-Forum). ŠKUC tako prinaša arhiv artefaktov in izobražuje o zgodovini vpliva punka in homoseksualne kulture na slovensko urbanost. To je tudi kontekst, ki odpira premišljevanje o naši socialni podstati, o intramigracijah v prostoru nekdanje Jugoslavije in o tem, kako smo po vsem tem dovolili, da so oblasti ustvarile izbrisane, da je padel družinski zakonik, da je bila z doma deportirana romska družina Strojan in da smo se v letu 2022 znašli pred civilno družbo, ki v Divači nasprotuje priselitvi oseb z motnjami v duševnem razvoju. Kako smo iz skupnosti različnih, ki si želi svoje temeljne pravice, postali homofobna izključujoča gmota individualiziranih pozicij?

Takšni prikazi ob 50. letnici ŠKUC-a so pomembni, ker omogočajo demokratizacijo zgodovine in zato to ne more biti samovoljni akt. Kajti ta zgodovina je obenem temelj za premišljevanja o državljanskih pravicah, možnostih integracije in o opravičilih izbrisanim ter je poklon vsem tistim punkerjem, ki so prihajali z delavske scene in so na koncu “izviseli”. Mnogi so izginili, nekaj jih je storilo samomor. Ali lahko pozabimo Braneta Bitenca in punkersko skupino Otroci socializma ter njihovo preroško skladbo “7000 usnjenih torbic”? Ne moremo.

Punk in alterscena ter homoseksualno gibanje nas popeljejo v različna obdobja slovenske zgodovine. Zgodovina ŠKUC-a je torej tudi oris stičišča med odporniško kulturno držo in zahtevo po pluralnosti zgodovine ter spola – pri čemer so se nam desničarska drža malomeščanske buržoazije in umetno speljani družinski pedigreji vedno zdeli ostudni. Po drugi strani se moramo, kot je to ubesedila Nina Cvar, otresti levičarske melanholije – resentimenta neke zgodbe o tem, kako je bilo tedaj vse v redu in kako smo DANES vsi med akterji, ki so prispevali k tej zgodbi. To ni res. Spomnimo se samo, da je Igor Vidmar odšel v zapor zaradi cinične geste tedanje slovenske oblasti, ki mu je v osemdesetih letih obesila najbolj noro oznako: da zaradi protifašistične značke – ki je imela prečrtano svastiko in je bila obvezna oprema usnjene jakne vsakega punkerja – spodbuja fašizem. Tu torej ne gre za nobeno romantiko, še manj je šlo zanjo, ko je srednješolske punkerje iz delavskih družin brez zaslombe rdeče buržuazije policija prihajala obiskovati kar na šolo in jih je kot največje kriminalce vodila na postajo na zaslišanja. 50 let torej prinaša prav sliko in intenziteto razmerij: vas-mesto; civilna družba-oblast in odnosi med slovensko urbanostjo ter zahodnoevropskim življenjskim slogom.

Vsaka objava v medijih predstavlja smerokaz za prihodnost. Skupnost podaja že predelane spomine – in ne more biti drugače. Mediji pa svojim državljanom posredujejo normativne zgodovinske podobe. ŠKUC-ova zgodovina je skupek vizualnih, filmskih, glasbenih, literarnih, video-performativnih in gledaliških dogodkov, ki so razbijali normativne oblastniške-spolne-razredne razsežnosti. Predstavlja sceno kot interdisciplinarni konglomerat družbenosti, ki je deloval kot upor in sprememba družbenega v smislu plurivalentnosti. To se je dogajalo performativno, telesno, s stilom, s podobo, v kseroks različici, z držo izziva in reinvencijo umetnosti. Naša telesa, misli, akcije in hrepenenja so bila v središču. Zato je rezultat tega pluriverzalnost spomina samega. Michael Rothberg, avtor knjige Multidirectional Memory: Remembering the Holocaust in the Age of Decolonization, to imenuje večsmerni spomin. Rezultat ni, kot pravi Rothberg, tekmovanje in nadpostavitev enega spomina, ki zlorablja zgodovino do točke, ko je spomin vse ali nič, temveč gre za prostorsko, časovno in kolektivno nabit spomin, ki se medsebojno osvetljuje z različnimi izkušnjami. Zato se morajo mediji in novinarji upreti – tudi ideološko – skušnjavi prostora, ki ga tepta amnezija, prostovoljna in inducirana. Slovenija je zgrajena na izbrisu – ta prežema vsak njen korak in vsako razlago. V osemdeseta nismo padli iz vesolja; pred nami so bili drugi, z nami so bili drugi in z njimi smo tudi mi postali drugačni.

Obstajajo zgodovinske letnice, natančni datumi in imena. Zgodovina ne sme postati plen državno-nacionalnega peroksidnega beljenja ali njenega potvarjanja, brisanja ali pa fraze “vsi smo sodelovali pri zadevi”. Ne! Niste. Punk, alternativa in LGBT scena so bili revolucionarni in hkrati lakmusov papir družbenega in političnega dogajanja v državi. Mesto družbenega konflikta in skrajno nasilnih gest oblasti, cenzure in nerazumevanja. 

Ob trenutnem dogajanju v Evropi, ob rusko-ukrajinski vojni se je morda pomembno navezati na pojave, kot jih opiše Yaroslav Hrytsak, ki je raziskoval proces politike zgodovinskega spomina v Ukrajini, te pa je v svoji študiji z naslovom The Ukrainian Historical Policy and the Holocaust: the Problem of Perception predstavila dr. Yana Prymachenko v zborniku The Holocaust in the Eastern and Western European States Occupied by the Nazis: Studies and Memory. Dileme spomina, izbrisa, pozabe – to, kar se dogaja tudi okoli petdesetletnice ŠKUC-a v Sloveniji, ni izven tega konteksta. Zgodovinarka in raziskovalka Yana Prymachenko zapiše, da je v ukrajinskem prostoru v zvezi z izgubo spomina možno opaziti kar nekaj parov nasprotij. Za nas je pomembno izpostaviti naslednje: enostavne manipulacije spomina, ki stojijo nasproti visoki stopnji družbene odpornosti na te manipulacije, – ob popolnoma otopelih medijih in ob nekakšnem novem konsenzu o zgodovini, da smo bili tam “vsi mi” in “vsi smo bili v istem čolnu”.

Ponavljajo se nam travmatični dogodki, potvorbe partizanske zgodovine, glorifikacija domobranstva preko opletanja s pieteto, pozabljamo, kaj se je v drugi svetovni vojni dogajalo z Judi, pozabljamo izbrisane, potvarjajo se zgodovine urbane, progresivne, leve in antifašistične civilne družbe. Tega preprosto ne smemo vzeti za normalizirano stanje post-janševske turbo-fašistične realnosti Slovenije. Prav res se lahko učimo od Avstrijcev, a ne od države, pač pa od civilne družbe, ki svojo državo opisuje kot post-nacistično avstrijsko družbo. Ta lok časovnosti nas vselej znova obvezuje premišljevati o tem, kaj pravzaprav govorimo, ko pravimo “iz avstrijskega prostora”.

Sprašujem se, kakšna bo retorika v letu dni. Čas je na turbo pogonu in amnezija tudi. Kako se bomo spominjali Rogovcev, hrabrih borcev proti rasizmu in proti deportaciji beguncev, borcev proti mračnemu obdobju janšizma v času med letoma 2020 in 2022? Koliko bo deklarativnih prevzemov, tolčenja po prsih in govoričenja “mi”? Se bomo spomnili Rogovcev, ki jim je Zoran Janković, župan najlepšega mesta na svetu, kakor imenuje Ljubljano, razposlal položnice za več tisoč evrov na ime in priimek izbranih, ki so bili tudi sami migranti, brez državljanstva in zgolj s prebivališčem v Sloveniji? To so bile kazni za oviranje rušenja Roga, ki je iz družbene lasti postal zasebni mestni fevd za še eno neoliberalno investicijo domačih mestnih tajkunov in njihovih pribočnikov.

Kje smo bili tedaj?

---

Priporočamo tudi: