Podiplomska študentka priznava, da se je včasih res lažje boriti za pravice drugih kot za lastne. Zato sta v delavskem boju še toliko pomembnejša sindikalno organiziranje in solidarnost. Od poraza do poraza do poraza do končne zmage – pa četudi bodo to videli šele zanamci, pravi Hana Radilovič.
O prekarnosti – nestabilnih in negotovih oblikah dela govorimo že leta. Kaj je za Gibanje v ospredju pri prizadevanjih zoper negotovo in nedostojno delo?
Začetki Gibanja segajo do kampanje proti malemu delu. To je bilo ena od oblik prekarnega dela, ki so jo poskušale uvesti oblasti. Izkušnje delavstva v Nemčiji so bile, da se to obliko dela sprva ponuja kot boljšo, a se kmalu sprevrže v vse bolj razširjen obvod rednim zaposlitvam. Kampanji zoper malo delo so se pridružile še študentske organizacije in zakon ni bil uveljavljen.
A malo delo – v obliki začasnega in občasnega dela – se je kasneje uveljavilo za upokojence.
Da, kot del trenda, ki vzpodbuja ‘aktivni pokoj’, namesto da bi se omogočilo normalno upokojitev. Ljudem se govori, da bodo lahko dobro živeli – a za to bodo morali delati – do konca.
Opozorili ste, da to ponuja kot rešitev tudi predsednik vlade, Robert Golob.
Drži, to nas je zmotilo. Gibanje je po uspešni kampanji zoper malo delo, začelo delovati tudi zoper obstoječe oblike negotovega dela. Spremljamo, kaj se dogaja, in poskušamo nuditi podporo vsem, ki niso vključeni v standardno obliko dela: torej dijakom, študentom, brezposelnim, samozaposlenim in upokojencem. Študenti so veljali za privilegirano skupino, bodočo elito, a danes so to mladi, ki bi bili drugače brezposelni. Vpis na fakulteto jim vsaj začasno omogoči izogib temu. Študij nam morda nekaj pomeni sam po sebi, a je tudi socialno-ekonomska zaščita.
Odločitev za študij za mnoge ni pot do izobrazbe, ampak pot, da se zasluži za preživetje s študentskim delom kot poceni delovna sila?
Tudi to – hkrati študij zagotavlja možnosti zavarovanosti in subvencionirane prehrane. Študentsko delo praviloma tako zlahka dobiš kot izgubiš. A mnogi, ki jih v študentski status ni gnala socialna nuja, začno razmišljati, kako status podaljšati ravno zaradi neugodnih razmer na trgu delovne sile.
Po pandemiji, ko so delavci v teoriji dobili nekoliko boljše pogajalsko izhodišče nasproti delodajalcem ter začeli zahtevati boljše pogoje dela, vidimo, da trg v resnici ne deluje. Delodajalci se niso pripravljeni odzvati na nove razmere in zahteve delavstva. To potrjuje, da gre v resnici za izkoriščevalski odnos: delavka ali delavec sta glede na lastnika produkcijskih sredstev v podrejenem položaju.
Razumem prav, da opažate, da so si delodajalci podredili prostor, ki naj bi bil trg delovne sile – oni edini določajo pravila?
Da. Podredili so si tudi državo. Zgovorno je, da verjamemo, da so nekdanji direktorji podjetij lahko dobri politični voditelji. A smisel države ni, da deluje kot podjetje. Žal usmeritve nove vlade na področju zdravstva kažejo v popolnoma napačne smeri v smeri privatizacije.
Ne smemo pozabiti, da je ‘delovna sila’ nastala z nasilno razlastitvijo ljudi. Pregnani so bili iz nekdaj skupnih in kmečkih prostorov v urbana okolja, kjer je vladal zasebni kapital. Anglija v 16. stoletju je oster začetek teh zelo nasilnih in krutih procesov. Da smo že stoletja prisiljeni, da prodajamo svojo delovno silo, ker drugega, s čimer bi lahko preživeli, nimamo, ni nujno in samoumevno stanje. Ustvarili so ga tisti z močjo, ki ga zdaj predstavljajo kot samoumevnost brez alternativ – razlaščene delavke pa se prepričuje, da so pogajalsko v enakem položaju z delodajalci, čeprav celo zakon o delovnih razmerjih priznava, da je dejansko stanje tako, da je delavec šibkejša stran. Te zakonodaje ne bi bilo brez delavskega organiziranja in sindikalnih bojev, čeprav vemo, da ni idelana – v resnici ponuja lepotne popravke sistemu, ki je v osnovi brutalen, surov in grozen.
Pravite, da je prekarnost – negotov položaj delavstva – del kapitalističnega sistema in mezdnega dela. Sprva se je prekarnost povezovalo predvsem z mladimi – smo to presegli in razumemo, da negotovo delo zadeva vse?
Danes celo javne institucije najemajo upokojence in študente kot začasno, negotovo, prekarno delovno silo. Bolj ko se je, predvsem po osamosvojitvi, slabilo pokojninski sistem in okvir socialne države, tudi prek nižanja plač in posledično nižjih socialnih pravic, bolj se je krepila negotovost delavstva. Do nedavne uskladitve minimalnih cen tako za delo študentov kot upokojencev so ponekod kot prekarce najraje najemali upokojence – ker so bili najcenejši.
Starejši želijo prispevati in ljudje dlje živimo, če imamo občutek, da smo aktivni del skupnosti. A ‘prispevanje’ znotraj tirnic mezdnega dela je specifično – in izkoriščevalsko. Morda sploh ne prispeva, kar bi bilo družbeno potrebno, koristno ali pomenljivo. Lahko gre za delo, ki ga je antropolog David Graeber označil za ‘bullshit’ službe, saj prispevajo zgolj k večanju dobičkov, od katerih nima koristi nihče od delavstva.
Se s širjenjem negotovosti širi tudi zavedanje o skupnem položaju ali je kapitalizem še vedno uspešnejši s fragmentacijo in individualizacijo delavstva?
Zagotovo se fragmentacija nadaljuje. Danes samozaposleni bi bili v fordističnih časih delavci, ki bi skupaj delali v istih proizvodnih halah pod istimi pogoji in za bolj ali manj enako plačilo. Po desetletjih dela skupaj bi se gledali z več solidarnosti. Sedanja razpršenost ni samo pravno-formalna, ampak tudi fizična, hkrati pa delavci na ‘trgu’ predstavljajo drug drugemu konkurenco. Ne čutijo povezanosti. Seveda, obstajajo posamezniki, ki so sposobni preseči to miselnost, ki jo vsiljuje sistem, ter se združujejo v zadrugh in aktivističnih društvih, vidimo poskuse organiziranja sindikata na področju kulture ob sodelovanju Cedre in Poligona … a ti primeri preseganja sistemskih silnic so v manjšini. So odklon od splošne težnje in uspeha kapitala, ki je genialno razpršil delavce in delavke ter jih obrnil enega proti drugemu. Zato jih lahko še bolj izkorišča. V tej genialnosti je grozljivost negotovih oblik dela, od dela na črno do študentskega dela in dela upokojencev. Povezanost je izjemno slaba, saj se, ker se jim sporoča, da so zlahka zamenljivi, počutijo še bolj ogrožene. Ne upajo se povezovati ali sklepati zavezništev – prej potunkajo drugega, da pridejo naprej. Tekmovalnost se z večjo negotovostjo med delavci praviloma samo povečuje.
Pa obstaja razumevanje med generacijami o izkušnji negotovosti dela ali so izkušnje preveč različne?
Pogosti so argumenti, da bodo delovna mesta za mlade na voljo, ko se bodo upokojili starejši. To je laž. Delovna mesta bodo, ko se bo lastnike podjetij v to prisililo. Njim ustreza, da imajo čim manj zaposlenih s čim večjimi obremenitvami in čim nižjimi plačami. Tako ohranjajo rentabilnost v slovenskem gospodarstvu na periferiji EU. Dodana vrednost v produkcijskih procesih je nizka. Slovenski kapitalisti niso klasični, ki bi dobičke namenili investicijam v produkcijski proces, v delavce in razvoj ter v boljšo tehnologijo. Delujejo kot rentniki, izkoriščajo in zgarajo ljudi do konca. To je žal slovenski modus operandi.
Pa gre tu za specifike Slovenije ali je globalni trend, da se ljudi vse bolj obravnava kot potrošni material – podobno kot naravo in njene vire? Hkrati verjetno tudi v Sloveniji obstajajo med delodajalci izjeme?
Da, a so prav to – izjeme, ki potrjujejo pravilo. Dejstvo, da je Slovenija periferija, pomeni, da je odvisna od centra. Nato obstaja globalna periferija zunaj Evrope, krepijo pa se novi centri svetovnega gospodarstva. Vse to so dolgotrajnejši procesi. Zagotovo ni Slovenija edino gospodarstvo s slabimi kapitalisti, ki izkoriščajo delavce, a vidimo tudi posledice tranzicijskega prehoda neposredno v neoliberalizem iz prejšnjega socialističnega sistema. S tem se je izdalo zaupanje ljudi, ki so si mnogi želeli zgolj politične neodvisnosti. Stavke v devetdesetih so bile tudi odraz tega, da se ljudem ni iskreno povedalo, kaj prihaja. Sindikatom v marsikaterem pogledu ni uspelo in zato smo danes, kjer smo, s sindikaliziranimi predvsem redno zaposlenimi, starajočimi se delavkami in delavci. Ostali, ki predstavljajo vse večji del delavstva, so večinoma v netipičnih, bolj negotovih oblikah dela in nevčlanjeni v sindikate. Kdo se pogaja v njihovem imenu? Tu so zakonske ovire o reprezentativnosti sindikatov in v čigavem imenu se lahko pogajajo, a tudi dejstvo, da ne bo nihče nič rešil, dokler se ne bomo sami organizirali.
Opažate, da se krepi odločenost sindikatov včlaniti delavce v netipičnih in negotovih oblikah dela?
Zagotovo je med sindikati nekaj svetlih izjem, s katerimi v Gibanju sodelujemo, ki razumejo sistemske procese in to, da samozaposleni niso predvsem konkurenca, ampak v prvi vrsti so-delavci. A trenutno vodstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je iz svojih prostorov izgnalo tako Gibanje kot Zadrugo Soglasnik, ki je prva jezikovna zadruga. Dobro sodelujemo s sindikatom delavcev v kulturi Glosa, s svobodnim sindikatom in sindikatom poklicnih gasilcev; sindikat delavcev v trgovini sodeluje z raziskovalnim centrom Cedra pri včlanjevanju delavk in delavcev v nizkocenovnih trgovinskih verigah. Tudi Cedra deluje zunaj sindikatov kot podporna in progresivna sila, ki poskuša vplivati na sindikate in povečati njihovo članstvo – to, da je potrebna ta zunanja sila, lahko vidimo kot žalostno. A delavke in delavce je vsekakor pomembno vzpodbujati k organiziranju, včlanitvi, delovanju, spreminjanju tistega, kar jim ni všeč, ali k ustanovitvi novega sindikata. Ker sindikate potrebujemo.
Mnogo mladih to razume in aktivno deluje na tem področju. Morda so sami – še – neorganiziani, a pomagajo sindikalizirati druge delavce. Prepoznajo nujo. To je novi val sindikalizma, ki obstaja globalno in tudi pri nas.
Analiza situacije in teoretična pojasnila so že nekaj časa izvrstna in opozarjajo na vse prave stvari. A v kolikšni meri to pomaga k aktivaciji, koliko pa prinaša predvsem dvome, ki krepijo obup in pasivizacijo?
Ko razmišljam o delovanju Gibanja in situaciji delavstva, mi je blizu misel, da gredo meščanske revolucije od zmage do zmage, delavske pa od poraza do poraza do poraza do končne zmage. V zakup moramo vzeti, da velikokrat ne bo uspelo, iz neuspehov se bomo lahko kaj naučili in nato ponovno poskusili, morda našli nove zaveznike in sodelavce, poskusili znova … ogromno je razočaranj, veliko je narejenih napak, ljudje se iztrošijo ali obupajo, ovir ne zmanjka – a če ohraniš ta širši pogled, veš, da tudi če ne bomo mi izborili drugega sistema in drugačne oblike družbene orgnizacije, bomo vsaj med tistimi, ki bomo to štafeto nosili naprej.
Kapitalizem je v zgodovini človeštva relativno ‘mlad’ in spremembe zahtevajo čas. Vidimo tudi, da kapitalizem ne bi zdržal, če ne bi bilo povsod izjemnih, njemu nasprotujočih, solidarnostnih, človeških praks sočutja, razumevanja za sočloveka, skrbi za drugega … Četudi smo v sistemu, ki nas potiska proti dnu, vsiljuje svoja pravila in vse bolj obvladuje naša življenja, je ogromno trenutkov, dejanj in praks ljudi, ki si pomagajo in gradijo drugačne odnose – od samoupravnih skupnosti, zadrug do medsosedskih pomoči. V ljudeh je ogromno potenciala – za dobro in slabo. Krepiti bi morali te možnosti dobrega – ki obstajajo.
Kaj so trenutne prioritete za Gibanje?
Veliko je že pripravljenih sprememb, ki bi jih vlada lahko uvedla tu in zdaj, da bi konkretno izboljšala socialni položaj ljudi, ki delajo v netipičnih oblikah dela. Čakanje na čarobno vrnitev v preteklo stanje, ko je bila redna, varna zaposlitev realnost večine, nima smisla. Ker smo v periferiji in v točki kapitalističnega cikla, ko stopnja dobičkonosnosti realnega sektorja pada in se dobički vse bolj ustvarjajo v finančnem sektorju, je treba urediti, da bodo obstoječe oblike dela, prek katerih velik del ljudi služi za preživetje, zagotovile polne socialne in delavske pravice.
Kako?
Vsem delavkam in delavcem je treba omogočiti, da se lahko sindikalizirajo in da je sindikat, v katerega se povežejo, zanje lahko reprezentativen. Zagotoviti je treba univerzalnost pravice do stavke in bolniškega nadomestila …
Kako upravičen je strah, da spremembe, ki širijo pravice, ne zagotovijo pa krepitve javnega sistema, tudi v smislu financiranja, na koncu prispevajo k njihovi nefunkcionalnosti, razgradnji in privatizaciji?
V Gibanju smo sodelovali pri pripravi predloga ureditve bolnišničnega nadomestila za samozaposlene že od tretjega dne bolezni dalje, ki upošteva dodatni strošek in sledi logiki, da je za večji obseg pravice potreben večji prispevek. Vprašanje je, ali bo ta predlog kdo še vzel v roke in ga sprejel.
Mnoga združenja – od obrtne in gospodarske zbornice pa do sindiktov, razen izjem – nasprotujejo dodajanju delavskih in socialnih pravic oblikam netipičnega dela. Delodajalskim združenjem ni všeč, da bi se posledično dvignila cena tako zagotovljenega dela, a prav to je cilj. Sindikati se bojijo, da bi to naredilo te oblike dela ‘bolj priljubljene’, čeprav vemo, da razširjenost netipičnih oblik dela ni kazatelj njihove priljubljenosti, ampak moči strukturne prisile. In žaljivo je do ljudi, ki delajo v teh oblikah dela, to trditi.
Resnih raziskav, ki bi kazale, da si ljudje želijo negotovega dela, ni, kajne? Znani rezultati raziskav pa kažejo, da bi si ljudje, če bi si lahko, izbrali redno zaposlitev za nedoločen čas?
Da. In realni vprašanji sta, ali lahko to željo vsem uresničimo in ali bomo čakali, da bo nekoč drugače ali pa bomo sedaj zagotovili, da lahko ljudje preživijo iz meseca v mesec?
Sindikati so imeli ob dvigovanju študentske postavke za delo čudaški argument, da bo, če pride do prevelikega dviga, manj ponudbe dela za študente. To je argument delodajalcev. Nesprejemljivo se mi zdi, da ga za svojega vzamejo sindikati. Ko se je uvajala minimalna plača in vsakič, ko se dviga, slišimo to. In vemo, da četudi morda pride do kratkega obdobja upada povpraševanja, sledi nato nadproporcionalna rast. Argument ne zdrži preizkusa v resničnosti.
Cilj večanja obsega socialnih in delavskih pravic, ki bi jih prinašale atipične oblike dela, je tudi to, da bi bile zato te oblike dela za delodajalce dražje – za to pa nujno potrebujemo tudi boljšo organiziranost delavcev. Brez tega nobena pravica na papirju ne pomeni nič. Če nam to uspe – da se cena atipičnega dela zviša –, bi to delodajalce na neki točki prisililo, da delavce redno zaposlijo. Zakaj so delavci, ki delajo v atipičnih oblikah dela, sedaj cenejši? Neposredno prevzamejo tržno tveganje – to bi moralo biti ovrednoteno in zato bi ti delavci morali biti za delodajalce dražji, a niso, ker so v tako neenakopravnem pogajalskem položaju. Danes ne samo, da to tveganje ni ovrednoteno, ampak so ti delavci za delodajalce najcenejša delovna sila.
A kako bi se to zagotovilo? Da bi sindikati bili bolj aktivni in zahtevali informacije ter redni pregled nad najemanjem delavcev ali z obveznimi ceniki za delo, ki bi bili del kolektivnih pogodb? Zaenkrat ni nič delovalo.
Tarifni ceniki ponekod obstajajo, a se jih nujno ne upošteva. Ključno je, ali so delavci med seboj povezani in koliko so hierarhizirani. Dober primer so gledališki igralci, ki se strogo držijo skupnih tarif. Ne pristajajo, da bi jih uperjali enega proti drugemu in izigravali.
Na drugi strani imamo arhitekte z zbornico in tarifami, res da prenizkami, ki jih nihče ne upošteva. Zbornica deluje po srednjeveškem principu povezovanja mojstrov, ne vključuje pa mladih arhitektov, ki so najbolj izkoriščani. Zato se nam je zdelo pomembno, da bi se ustanovil sindikat.
Kaj se je zalomilo?
Več stvari. Med arhitekti smo naleteli na delitve in razpršenost, tudi na oklevanje, ali ne bi raje ustanovili društvo, morda zadrugo. Vsi se ne prepoznajo kot del delavstva, nato je prišlo še do izgorelosti ključne osebe.
Če smo med tistimi, ki prodajamo svojo delovno silo za preživetje, smo delavci in delavke – neodvisno od tega, kakšen status nam sistem daje in tudi če nam ne prizna delavskih pravic. A pomembno se mi zdi, da manko identifikacije z delavstvom ne vidimo kot nekaj groznega. Samozaposleni mladi so bili prisiljeni, da ogromno različnih stvari opravljajo sami. Imajo veliko znanj ter izkušenj. Mnogi, ki so izkusili tudi to, da niso popolnoma vezani na enega lastnika podjetja, popolne odvisnosti ne želijo več. To pa ne pomeni, da njihovih položajev ni mogoče povezati in jim zagotoviti večjo enakopravnost. Možen model povezovanja ponuja zadruga Soglasnik. Vanjo so se prevajalci in prevajalke najprej združili kot samozaposleni v producentsko zadrugo, sedaj pa poskušajo vse bolj biti delavska zadruga, ki svoje člane zaposluje. Dokazujejo, da je mogoče.
Govora je o krajšanju delovnika, ki ima lahko svoje pasti, če pride do višanja intenzitete dela ali omejevanja te možnosti zgolj na en del zaposlenih. Zahteve po višjih plačah in boljših delovnih pogojih se poskuša nevtralizirati s tujimi delavci, ki se jih lahko lažje izigra, da ne zahtevajo vseh pravic in zaščit, ki jim pripadajo. Kaj so za vas najboljši in nujni ukrepi, ki bi olajšali položaj delavstva v izkoriščevalskem sistemu?
Krajši delovnik lahko vidimo kot nadaljevanje delavskih bojev. Ti so se vrteli okoli višjih plač in nižjega števila ur oziroma realnejših norm. Kolega Julij Borštnik je imel nedavno razstavo v Ribnici, kjer je na fizičen način pokazal, kako je produktivnost zadnjih dvesto let rasla, plače pa so vse bolj nazadovale. Delavstvo ustvari vse več in njihovo delo prinaša lastnikom podjetij vse višje dobičke. A v zameno dobijo delavci vse manj. Razlika gre lastnikom podjetij, delničarjem, špekulantom … To moramo spremeniti. Proizvedemo več, kot potrebujemo, a hkrati nam zmanjka, ko pride do izpolnjevanja skupnih, družbenih potreb. To, da je ponekod hrane preveč, drugod pa stradajo, bi moral biti znak, da se moramo osredotočiti manj na neprestano večanje produkcije in bolj na pravično porazdelitev. Nujno je treba omogočiti, da lahko, če je to mogoče, ljudje delajo manj – ne zgolj manj časa, ampak da ljudje naredijo manj. Ker naredimo dovolj.
A marsikateri delavec ima danes občutek, da ne more narediti dovolj, da bi sploh preživel. Sami ste omenili, da je vse več zgaranih ljudi, ki živijo vse težje.
Da, v veliki meri službe, ki obstajajo, ne rešujejo in ne zadovoljujejo družbenih potreb. So omenjene ’bullshit’ službe – služijo samo ustvarjanju dobička, ki niti ne gre ljudem, ampak zgolj peščici lastnikov podjetij.
A če vzameva negovalko v zasebnem domu starejših. Dela delo, ki ga potrebujemo še več, za neprimerno nizko plačilo in v pogojih, ko so norme tako visoke, da ima občutek, da dela ne more opraviti dobro. Podobno čistilka na ministrstvu, ki najema zasebni čistilni servis. Na Nizozemskem so medicinske sestre, ki so bile podplačane v javnih zdravstvenih ustanovah, kjer jih je birokracija in institucionalni sistem oviral, da bi delale bolje in učinkoviteje, rešitev našle v podjetju, ki ga je ustanovil nekdanji medicinski tehnik in temelji na enakopravnosti zaposlenih, avtonomiji in izmenjavi znanj. Za delavko danes, ki je na meji izčrpanosti in ima občutek, da ne more več kakovostno opravljati svojega dela – je po vaši izkušnji smiselno, da se organizira znotraj obstoječih sindikatov in institucij ali da poskuša zgraditi, najti vzporedne, drugačne sisteme?
Če je za delavko delo tako naporno, da je na nitki njeno zdravje, bi morala dobiti priznano ali poklicno bolezen ali dodano delovno dobo, na način, kot je to urejeno denimo za rudarje.
A tudi to so sistemi, ki za delavce vse slabše delujejo, delodajalci se jim izogibajo ali jih ne spoštujejo. Za rudarje se pravice krčijo, voznikom tovornjakov se dodana delovna doba ne priznava, čeprav bi se morala. Podobno je s poklicnimi boleznimi. In kot opozarja dr. Metoda Dodič-Fikfak spremembe neredko ovirajo tudi sindikati, ki se bojijo, da bodo kakršnekoli spremembe več vzele kot dodale na področju delavskih pravic. Tako imamo trideset let stare sisteme, ki se jih je zanemarjalo v sedanjo nefunkcionalnost.
Sistem poklicnih bolezni in seznam poklicev, ki se jim prizna dodano delovno dobo, da se omogoči predhodno upokojitev, bi morali prenoviti, drži. Glede na izkušnje drugod bi sistema morali razširiti, saj so problemi, ki jih imamo med delavstvom, veliki. Nedavno je Svetovna zdravstvena organizacija za par dni uvrstila izgorelost med poklicne bolezni, a jo je nato hitro umaknila zaradi pritiska delodajalcev in lobijev. Pri zdravnikih obstaja zavedanje, da sedanji sistem ne vodi nikamor. A na koncu se vidi, komu je v družbi priznana moč.
A če se vrnem na vprašanje, ali organiziranje znotraj obstoječega ali iskanje alternativ, bi predvsem zagovarjala boj za krepitev sistema javnih storitev. Najbolj potrebne družbene storitve bi morali zagotavljati skupno na neprofiten način. Zadruge, četudi lahko navznoter delujejo bolj enakopravno in socialno, so žal še vedno del trga, na katerem nastopajo in morajo preživeti, zato obstaja nevarnost samoizkoriščanja.
V zadnjem času se omenja tudi univerzalni temeljni dohodek, pri katerem je treba paziti, da ne pomeni krčenja obstoječih socialno-družbenih sistemov, njihove privatizacije ali ukinjanja pravic, ki izvirajo iz specifičnih okoliščin posameznika.
Zagotovo pa potrebujemo ukrepe, ki bodo ljudem pomagali preživeti in bodo okrepili njihovo neodvisnost od strukturne prisile, da prodajajo lastno delovno silo za vsako ceno – in zato v vsakem primeru nujno potrebujemo organizirane delavce in delavke, ki so lahko močan pogajalec.
Imate občutek, da se obeti tega kažejo?
Upam. Naše izkušnje so, da se med mladimi krepi zavedanje, da na dolgi rok ne morejo računati, da bodo vztrajali v najbolj negotovih oblikah dela. Ker ne bodo mogli rešiti stanovanjskega vprašanja, ne bodo mogli začeti družine … tega zavedanja je vse več. In upam, da se bodo mladi raje prej kot slej začeli organizirati in delovati v bolj družbenih in socialnih kolektivih.
V Britaniji so pred par tedni začeli velik preizkusni projekt krajšega delovnika. Delodajalci iz različnih panog so pristopili h kampanji, ki predvideva enako plačilo za enako opravljeno količino dela v krajšem delovnem času (100-100-80). Ne gre torej za model, ki bi upošteval, kot ste omenili, da bi se tudi količina opravljenega dela morala zmanjšati glede na delovni čas. V Sloveniji so nekatera podjetja krajši delovnik vzpostavila zgolj za nekatere, pisarniške delavce, ne pa za proizvodne.
Krajši delovnik se lahko uvede, če bomo hkrati lastnike podjetij strukturno prisili, da zaposlijo več ljudi. Vsepovsod in za vse delavke in delavce je mogoče uvesti krajši delovnik – a v to bo kapitaliste, delodajalce treba prisiliti. To nas spet vrne k temu, da potrebujemo močna delavska gibanja in organizacije, ki bodo to izsilila. Misliti, da bo šlo na lepo, je napak. Tudi kapitalisti razredno delitev vzpostavljajo z nasiljem. Mi, delavstvo imamo številčnost – nimamo denarja ali lobijev, samo zelo veliko nas je – to moramo uporabiti.
Pri razkritjih hudega izkoriščanja delavcev v Sloveniji vedno zmanjka pojasnilo, kje je odpovedalo delo inšpektorata za delo, da je do teh situacij in praks sploh prišlo. Je po vaši izkušnji inšpektorat za delo zaveznik ali sedanji sistem nadzora dejansko legalizira izkoriščevalske prakse?
V resnici bi lahko rekli, da s svojo neaktivnostjo – s pasivnostjo ali neučinkovitostjo – dejansko legalizirajo najbolj izkoriščevalske prakse. Možnosti za izboljšanje dela inšpektorata je veliko, a predpogoj večine je več delovnih inšpektorjev. Vsekakor inšpektorat trenutno velja za ‘mehko’ institucijo.
Bi moral inšpektorat bolj jasno slediti poslanstvu delovne zakonodaje, da ščiti šibkejšo, delavsko stran? Sedanja drža inšpektorata je, da so samo neodvisni nadzornik zakonitosti, posrednik med delavcem in delodajalcem?
Inšpektorat se – zanimivo –, podobno kot država, rad dojema in predstavlja kot nevtralen. Ampak mar ne bi morali v demokratičnem sistemu, kjer je večina prebivalk in prebivalcev delavstva, ki je v podrejenem položaju do lastnikov podjetij, braniti interesov večine – delavstva? Žal tega ne počnejo. Ob tem da vemo, da ima lahko pomemben vpliv na stanje v podjetjih že sprememba govorice oblasti in spodbude, ki jih nudi ministrstvo.
A inšpektorat je tudi zgolj nadzorni organ, ki v ogromnem sistemu izkoriščanja, ki ga imamo, ponuja le lepotne popravke. Ne more spremeniti sistemskih silnic. Razlog za najbolj razvpite primere podjetij, ki izkoriščajo delavce, je tudi v tem, da smo v perifernem okolju kapitalizma, kjer gre dobro delodajalcem, ki kujejo dobičke z višanjem obremenitev delavcev in nižanjem njihovih plač. Inšpektorat ne more vsega tega spremeniti – lahko pa bi postal organ z večjo avtoriteto in boljšim slovesom učinkovitosti ukrepanja zoper kršitelje.
Prej ste omenili gledališke igralce kot dober primer medsebojne delavske solidarnosti. Vidimo poskuse organiziranja med delavkami in delavci v kulturi, festival delavskega filma, ki bo letos drugo leto v Hrastniku, in pri katerem sodeluje tudi Gibanje, prispeva h krepitvi delavske zavesti in ponosa. Je kulturni prostor ponovno en korak naprej – tudi v sprejemu delavske razrednosti?
Priznanje, da smo delavci, je tudi priznanje, da smo v podrejenem položaju – to mnogim predstavlja izgubo avtonomije in moči odločanja. Nekateri imajo občutek, da s tem izdajo sebe in ves trud, ki so ga vložili v to, da delujejo kot strokovnjaki, samostojne ustvarjalke … zdi se jim, da s tem sebe ponižajo. A kot delavci se ne odpovemo veščinam, ki jih imamo, niti ne prepustimo vzpostavljenega mesta na svojem področju. Delavci zgolj, da živimo, prodajamo svojo delovno silo – pod kakršnimikoli že pogoji. In šele priznanje, da smo delavci, omogoči reševanje bolj dolgoročnih in dolgotrajnih težav ter omogoči povezovanje.
Morda je v kulturi, kamor spada tudi arhitektura, individualizacija najmočnejša, skupaj z arhetipom velikega umetnika, ki je samostojen genialec. Manj prisoten je koncept skupnostnega, kolektivnega dela, sodelovanja … A v resnici ni razloga, da bi čutili, da smo na slabšem, če sodelujemo in smo solidarni. Kaj natančno s tem izgubimo? V resnici pridobimo. Danes ljudem manjka prav ta izkušnja. Obenem je vzpostavljen mit, da moraš na začetku garati, se podrediti, prenašati vse, da boš nato dosegel višji položaj – in boš lahko ti zatiral in izkoriščal druge. To so vzorci, ki jih vidimo tako v arhitekturi kot v gradbeništvu.
Govorimo o problemih (negotovega) dela-(vstva) dovolj?
O prekarnosti se govori več kot pred leti, a to pomeni, da o njej veliko govorijo tudi ljudje, ki je ne razumejo. Britanski avtor Guy Standing je prekariat poskusil označiti za novi razred, a Maja Breznik v knjigi Mezdno delo jasno pokaže, da je prekarnost treba razumeti znotraj okvirjev delavskega izkoriščanja, ki jih poznamo iz preteklosti. Gre samo za še en obraz istega odnosa med kapitalom in delom. To je pravo izhodišče za razmišljanje, organiziranje in oblikovanje skupnega delavskega boja.
Prekarnost kot beseda izhaja iz francoskega izraza za negotovost, tako da bi lahko govorili zgolj o negotovosti dela. Ta negotovost je vse bolj prisotna, neodvisno od pravne oblike dela, tako pri netipičnih oblikah dela kot pri rednih zaposlitvah.
Smiselno je, da govorimo o problemu razdrobljenosti delavstva. Zato se težje povezujemo. In o tem, da s tem, kar delavstvo dobi v zameno za delo, vse več ljudi ne more več preživeti. Vse več je prekomernega izkoriščanja, kot to poimenuje Maja Breznik. Prekomerno izkoriščanje in razdrobljenost – in najprej moramo preseči drugo, se povezati, da bomo lahko reševali tudi vse večje prekomerno izkoriščanje.
Preseči moramo zgodbico, da smo vedno za vse sami odgovorni – ali nam uspe ali ne, sami smo glavni kreatorji svoje usode. Kot da nismo del izjemno močno utirjenega sistema; kot da družina, v katero smo rojeni, nima ključnega pomena za naš nadaljni socialni status. A zaradi teh zgodbic, v katere smo vzgojeni, uslužneje pristanemo na sp-jevstvo – da moramo tvegati, da nam bo uspelo in si bomo zaslužili, da bomo nekoč dobro živeli.
Kaj bi morala biti pričakovanja za pot v bolj dostojen in socialen sistem?
Najprej moramo razbiti pravljice, da smo vsi vsak sam zase. Da smo atomi družbe, zgolj posamezniki. Človek je družbeno bitje in potrebujemo druge ljudi. Naša skrb za druge pomeni, da se bodo tudi drugi postavili za nas. Na tem bi morala temeljiti družba. To, da poskrbimo za tistega, ki trenutno potrebuje našo skrb. Da vedno poskrbimo za najšibkejšega – tega bi moralo biti več.
