Beremo o spremembi vodstva politične stranke Levica; 2. septembra 2023 je koordinacija stranke Levica prešla od Luke Mesca k Asti Vrečko. Oba v trenutni vladi Roberta Goloba zasedata pomembni ministrski mesti. Pred skoraj letom in pol je kongres Levice, ki se je 5. marca 2022 odvil v Mariboru tik pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, pokazal obrise nastajajočega populistično-elitističnega obraza Levice.
Najprej je šlo za plaho tranzicijo od razrednega boja – od boja za delavske pravice k zavzemanju za srednjerazredno-liberalne zgolj navidezne spremembe, ki so hkrati elitistične in populistične. Namesto zaostrenih zahtev po delavskih pravicah, dostojnih plačah za večino in socialni varnosti ter namesto brezkompromisnega boja zoper predlagano privatizacijo zdravstva, je kongres Levice otvoril Slavoj Žižek, nekdanji marksist, sedaj pa neoliberalni filozof, ki je odlično iztržil pomembno teoretično področje teoretične psihoanalize in se po pričakovanjih izgubil med poceni šalami, ki jih je mogoče poslušati desetletja. Ta premik Levice v prevladujočemu populizmu na političnem odru se je še utrdil, ko se je stranka odločila vstopiti v trenutno neoliberalno vladno koalicijo po katastrofalnih rezultatih na volitvah aprila 2022, zgolj nekaj tednov po kongresu. Levica je trepetala do zadnjih preštetih glasov, ali ji bo uspelo vstopiti v parlament, saj je zgolj s peščico glasov presegla volilni prag.
To sosledje dogodkov je bilo tudi jedro sedanje menjave vodstva Levice, ki se je začelo s pozivom k zamenjavi Mesca in k preusmeritvi strankinega programskega kompasa bolj v levo. Ali preprosteje: Levica se je dezorientirana znašla v breztežnem vakumu političnih sil: zavrnila je skrajno desnico Janše in njene sramotne satelite, kar je bila edina možnost; a po drugi strani je zaobjela neopopulistično-neoliberalno držo glavne vladne stranke Svoboda in zraven zgolj primešala nekaj Žižkove elitistične akademske govorice. Z žižkovskim konceptom demokracije, zasoljenim z akademskimi šalami in s kulturno-popularnimi psihoanalitskimi teorijami, je zamudila zgodovinsko priložnost spregovoriti in se soočiti z najpomembnejšimi vprašanji in zadevami, ki močno obtežujejo slovensko družbeno in politično resničnost.
Če na kratko pogledamo v zgodovino političnega dogajanja, ki je vodila do poraznih volilnih rezultatov leta 2022.
Levica, ustanovljena 24. junija 2017, je združila dve ustanovni stranki, Stranko za trajnostni razvoj Slovenije in Iniciativo za demokratični socializem. Ti dve sta pred tem skupaj z Demokratično stranko dela sestavljali Združeno levico, ki je vključevala še civilnodružbene skupine in gibanja ter posameznike in posameznice. Cilj je bil ponuditi alternativo tradicionalnim, vladajočim političnim strankam, ki so bile deležne kritike javnosti po parlamentarnih volitvah leta 2011, ter služiti kot politično orodje za uresničitev idealov protestov jeseni in pozimi 2012 in 2013, ki so se poimenovali v vseslovenske ljudske vstaje. Združena levica je prvič nastopila na parlamentarnih volitvah leta 2014 in dobila šest mest.
Na parlamentarnih volitvah leta 2018 je Levica dobila devet mest. Janša je slavil z največjim deležem glasov, a mu nato ni uspelo oblikovati vlade, saj so se stranke neoliberalne leve sredine in levice zavezale, da ne bodo stopile z njim v koalicijo. Tako se je začelo oblikovanje sredinsko-leve vlade, ki jo je vodil Marjan Šarec, predsednik Liste Marjana Šarca. Ko je krščanska konzervativno-neoliberalna Nova Slovenija odstopila od koalicijskih pogajanj, se je nakazala možnost pet-strankarske vladne koalicije neoliberalne sredine in Levice. Levica je sprva zahtevala referendum o slovenskem članstvu v Natu, ki je bil za ostale stranke bodoče koalicije nesprejemljiv. A kmalu po umiku Nove Slovenije iz pogajanj, je Levica oznanila, da referendum o nadaljnjem članstvu v Natu ne bo pogoj za njeno podporo vladnim projektom, ki jih bo prepoznala kot dobre. Levica je tako postala pričakovana koalicijska partnerica za doseganje večine v parlamentu. Pričakovana je pomenilo, da Levica ni podpisala koalicijskega sporazuma, ampak se je prestopala med podporo vladnim projektom, ki so bili zanjo pomembni, in vztrajanjem, da je opozicija.
Tako je 8. avgusta 2018 predsednik Borut Pahor predlagal Marjana Šarca za predsednika vlade in devet dni kasneje je bil ta potrjen kot deveti premier. S tem se je končalo najdaljše obdobje politične negotovosti in začelo delovanje prve manjšinske vlade. Negotovost, ki jo je spremljala, je prispevala k oblikovanju iniciative neoliberalnega ekonomista Jožeta P. Damijana leta 2020. Koalicija ustavnega loka je povezala štiri parlamentarne stranke z željo preprečiti tretji mandat Janše kot predsednika vlade. H koaliciji je pristopila tudi Levica. Njihova želja je propadla.
Ko je Marjan Šarec konec januarja 2020 oznanil, da se je politično znašel v kotu in bodo volitve dale državi novo perspektivo, je sledila boleča brca v trebuh od pošastnih likov političnih transformacij. Tedanji predsednik Borut Pahor, nekdanji predsednik Socialdemokratske stranke, ki je bila dedinja zgodovinske komunistične stranke, je razkril svoje prave barve. Namesto da bi omogočil parlamentarne volitve, je raje podelil Janezu Janši ponovno možnost, da oblikuje vladno koalicijo. Barve na političnem odru so se nenadoma radikalno spremenile. Desne in sredinske stranke so čez noč sprejele Janševo vabilo in tako se je začel dvoletni poskus počasne usmrtitve slovenske družbe.
Med leti 2020 in 2022 je sledila najbolj odvratna politična vladavina. Stranka Janeza Janše je skupaj s preračunljivo pogoltnimi satelitskimi političnimi strankami vzpostavila nekropolitično puščavo – tako v političnem, civilnodružbenem, gospodarskem kot institucionalnem prostoru. Dve leti se je odvijal vodeni napad zlohotnih politikov na celotno družbo, ki je pripeljal do obglavljenja države, razgaljenja življenj, izrednih razmer, do uničenja javnega medijskega prostora in razgrabljenja javnih sredstev pod krinko ukrepov zoper pandemijo Covid-19. Katastrofa velikih razsežnosti, s počasnim ubijanjem države, z mračnjaškimi posamezniki, ki so bili nameščeni v vodstvo javne radio-televizije. Vrnili smo se dobesedno v leto 1991. V leto, ko se je Slovenija vzpostavila kot država z razgrnitvijo sistema, ki je omogočil izvedbo izbrisa – etničnega čiščenja okoli 30.000 ljudi, ki jim je bilo do 26. februarja 1992 dovoljeno bivati in delati v Sloveniji, izbris pripadnic in pripadnikov delavskega razreda, ki so prihajali iz drugih republik nekdanje skupne jugoslovanske države. Izbris leta 1992 je bil nekropolitični ukrep razglasitve suverenosti nacionalne države. Desetletja kasneje so se te politike vrnile v novih razsežnostih. Pod vodstvom Janše, s podporo Pahorja ter niza politikov, ki so izigrali in se okoristili z javnimi sredstvi in uničili skupnosti. Njihova ravnanja pred desetletji niso bila nikoli zares analizirana in razkrita, saj želi vsak nekaj skriti in nek hrbet zaščititi. Slovenska država je premajhna za kaj drugega – je otok politične desnice, spajdašene z neoliberalizmom. Zato smo, kjer smo – v tragediji, ki so jo nazadnje razkrile poplave, v tragediji, ki je uničujoča in grozljiva za tisoče in tisoče ljudi.
Edina sila za prihodnost se je v letih od 2020 do 2022 izrisovala na polju civilne družbe, med samoorganiziranimi skupinami z robov in med posameznicami ter posamezniki, ki so ne glede na tveganja, ki so se jim s tem izpostavljali, dve leti vztrajali v protestih na kolesih, s katerimi so nas vse dobesedno rešili in ohranili možnost prihodnosti.
A nato so prišle volitve.
Volilna udeležba med 1.695.796 volivkami in volivci je bila 24. aprila 2022 70,97 odstotna. Najvišja po letu 2000. V parlament je bilo izvoljenih pet strank: Gibanje Svoboda je dobilo 41 mest, Janševa SDS 27 mest, Nova Slovenija 8 mest, Socialni demokrati 7 mest in Levica 5 mest; poleg predstavnikov madžarske in italijanske manjšine. Le pet strank v parlamentu je pričalo o izpadu mnogih, pred tem vladajočih strank ter zmanjšani podpori za večino od njih. Levica je izgubila skoraj polovico mest v primerjavi s preteklim mandatom, njihova članica Nataša Sukič, od leta 2018 prva lezbična aktivistka v parlamentu, pa je obdržala mesto parlamentarke.
Sredinsko-levo-zeleno Gibanje Svoboda, ustanovljeno komaj januarja 2022, je pod vodstvom strokovnjaka za energetiko in nekdanjega direktorja državnega podjetja GEN-I, dobilo več kot tretjino glasov ter porazilo dotedanjega premiera in njegovo stranko SDS. A zmago Goloba lahko primerjamo z zmago Emmanuela Macrona istega leta proti skrajni desničarki Marine Le Pen, potem ko je v prvem krogu predsedniških volitev izpadel kandidat levice Jean-Luc Mélenchon. Četudi sta ti dvi zmagi liberalcev na videz razloga za veselje, pride ta optimizem z grenkim priokusom. Politični sili, ki sta zmagali v Sloveniji in Franciji, sta stranki liberalnega centra, ki brez težav spreminja barvo v neoliberalno in postane tako zagovornik ter zaščitnik zgolj interesov kapitala.
Stranke slovenske leve sredine, ki jim ni uspelo priti v državni zbor, so svoj neuspeh pometle pod preprogo žrtvovanja za ‘svobodo’; koordinator Levice, Luka Mesec pa je po volitvah ponudil svoj odstop, ki ga svet stranke tedaj ni sprejel.
Analiza Maëlle Mariette o španski levi fronti je povedna tudi za slovensko politično krajino. Razkrije številne skupine znotraj španske leve stranke Podemos, ki je povezala študente, ki so demonstrirali leta 2006 pod sloganom Nepokorščina, vključno z Íñigom Errejónom in Pablom Iglesiasom, ter Miguela Urbána, vodjo zadružne knjigarne Marabunta in predstavnika majhne, izrazito leve stranke Antikapitalistična levica (Izquierda Anticapitalista), pa tudi številne aktiviste gibanja Indignados oziroma 15M iz leta 2011. Nekatere članice in člani so bili del organizacij zoper varčevalne ukrepe, del kolektivov, ki so se borili proti prisilnim izselitvam, ali del feminističnih skupin. Njihov cilj je bil poslati tradicionalne politične stranke v zgodovino in maja 2011 jim je uspelo zatresti temelje španske politike znotraj okvira dvostrankarskega sistema ljudske in socialistične stranke. A kaj se je nato zgodilo s tem močnim ljudskim valom, ki se je zdel skoraj revolucionaren? Sklepna opažanja Maëlle Mariette so boleča: “Leta 2017 je več članov Podemosa prevzelo ministrska mesta v socialistični vladi Pedra Sáncheza; Iglesias je postal podpredsednik vlade; Antikapitalistična levica je izstopila iz Podemosa; Errejón, nekdanji podpredsednik stranke, pa se je odločil, da bo sam oblikoval bolj sredinsko stranko.”
V vzhodni Evropi so hiperdesno-populistične in skrajno konzervativne vlade na Madžarskem, Poljskem in v Sloveniji v zadnjih letih uničile javni prostor in idejo prebivalk in prebivalcev demokratične države. V izvrstni analizi madžarske politike sta Zsolt Enyedi in Dániel Róna razgrnila ne zgolj posledice populizma, ampak tudi temeljno vlogo, ki jo je populizem odigral pri oblikovanju strankarskega sistema. Avtorja poudarjata, da bi bilo nelogično analizirati vpliv stranke Fidesz na madžarski strankarski politični sistem zaradi obsežnosti njene vloge in njene bistvenosti, kajti “Fidesz … je madžarski strankarski sistem”.
Vzporednice stanja slovenskega političnega prostora pa nam ni treba vleči zgolj z državami na vzhodu, ampak jih lahko vlečemo tudi s hrvaškim političnim prostorom, kot tudi vzporednice med zablodami slovenske in hrvaške levice. Tomislav Medak je doktorant Centra za postdigitalne kulture na britanski univerzi Coventry, član teoretične in založniške ekipe Multimedijskega inštituta/MaMa v Zagrebu, član umetniškega kolektiva BADco ter amaterski knjižničar projekta “Spomini sveta/Javna knjižnica”. V intervjuju, ki sva ga naredila z njim s Šefikom Tatlićem za zbornik Dialogi za prihodnost: zoperstavljanje genealogiji pozabljanja je dejal:
“Vidimo, da se kriza delovanja levice odseva po vsem svetu, še posebej po tem, ko kriza leta 2008 ni ustvarila ničesar novega. Dejstvo, da tega nismo presegli, je pripeljalo do tega, da so danes prave antiglobalistične sile verjetno sile skrajne desnice in da na specifičen način z idejami nacionalnih suverenizmov tekmujejo z gospodarsko globalizacijo, medtem ko levica ni uspela oblikovati ideje, ki bi se lahko temu zoperstavljala. Razlogi so različni, vključno s prepletanjem nacionalizmov z globalizmom, ki ga vzpodbuja Evropska unija in še posebej Evro območje. Gre za pritiske, ki ohranjajo nedotakljivost sistema, s tem pa prihaja do stopnjevanja odtujenosti, izvzetosti iz lokalnosti. To, mislim, da je problem levice širše. Specifično pa je problem (hrvaške) levice tudi ta, da je nastanek nacionalne države intimno prepleten s stranko HDZ in z njenimi številnimi skrajno desnimi sateliti.”
O možnostih “vizij za spremembe v hrvaški družbi na lokalni ravni ali v mnogo večjem okviru sprememb sedanjega neoliberalnega globalnega kapitalizma”, je Tomislav Medak pred tremi leti dejal: “Za levico se mi zdi bistveno, da razvije zmožnosti in sposobnost oblikovanja, predstavljanja ter uresničevanja idej, ki sedaj veljajo za utopične, a so morda ključ in jedro takih sprememb in preoblikovanj.”
V intervjuju s Katarino Peović za omenjeni zbornik je Šefik Tatlić raziskovalko in političarko vprašal, kaj bi bila pot ali ena od poti, da bi se ponovno vrnilo v središče pozornosti razredno definiran družbeni konflikt, tako na Hrvaškem kot v prostoru nekdanje Jugoslavije. Vidna članica stranke Delavska fronta in članica hrvaškega sabora je odgovorila:
“Zagotovo moramo biti natančni glede tega, kaj je levica na Hrvaškem in kaj je levica v regiji. Med njima moramo vzpostaviti mostove, kajti potrebno je, da se zoperstavimo Evropski uniji. Ne zato, ker bi bila Evropska unija institucija slabe vrste ali nekakšen zlodej, ampak ker sedanjo Evropsko unijo določajo kapitalistične elite na način, ki nas vodi in potiska na politično in gospodarsko periferijo – tako Hrvaško, ki je v EU, Slovenijo, ki je v EU, kot Srbijo, ki želi vstopiti v to evropsko skupnost. Zgraditi moramo mostove, saj se lahko samo na regijski ravni zoperstavimo in nasprotujemo temu neoliberalnemu sistemu delovanja, ki gre v smeri deregulacije vsega, privatizacije vsega, fleksibilizacije vsake zaposlitve. Moramo – in zame je demokratični socializem oblika politične aktualizacije socializma; gre za politični izraz, ki se ga pogostokrat odpravi kot oksimoron, češ nima smisla govoriti, da je socializem demokratičen: če je socializem, potem je demokratičen. A vseeno moramo upoštevati resnične, nekdanje in obstoječe socializme ter se zavedati njihovih neuspehov – razmisliti o mankih demokratičnosti ter utrditi socializem na način, da poudarimo pomen demokratičnega delovanja in vključenosti vanj vsakega posameznika in posameznice; na način, da poudarimo, da socializem ne more biti projekt elit.”
“Nemogoče je pobegniti od pomembne vloge, ki jo migrantsko delo še naprej igra v vseh naših gospodarstvih.”
“Vsi smo v kontekstih, ki so zgodovinsko vkoreninjeni kot globalni kontekst, ki mu ni mogoče ubežati.”
“Vse to življenje, ki je bilo prisvojeno, je še vedno prisotno v neki obliki kot bogastvo.”
Namen tega članka je refleksija, postavljena v zgodovinsko perspektivo zadnjih nekaj let političnega in družbenega slovenskega prostora. Ne gre za to, da ugibamo o tem, kaj se bo zgodilo, ko se bo zgodilo, ampak gre za prihodnost. Prihodnost pa je lahko le leva politična opcija – in ne desno-populistična in ne neoliberalna. Leva opcija, ki je vedno v nastajanju in ki jo moramo vedno znova redefinirati, upoštevajoč načine delovanja sedanjega turbo-kapitalističnega sistema družbene reprodukcije. V času, ko pišem ta članek, je nadaljujoča se vojna v Ukrajini tista, zaradi katere sta se levica in desnica v EU brez oklevanja pridružili militarizaciji, polarizaciji, segregaciji in deportacijam. Švedska in Finska, državi z dolgo zgodovino nevtralnosti, sta po ruski invaziji napovedali, da se nameravata pridružiti zvezi Nato; ZDA so na Poljsko in v baltske države poslale dodatne vojaške enote in sredstva; junija 2022 je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg na prvem letnem vrhu po invaziji napovedal “največjo prenovo našega kolektivnega odvračanja in obrambe po hladni vojni”; aprila 2023 je Finska postala enaintrideseta članica Nata, pristop Švedske pa je bil zaradi nasprotovanja Turčije in Madžarske zadržan. A spremembe v senci konfliktov se niso začele z vojno v Ukrajini – vse pa pripravljajo teren za spoznanje, da prihaja do redefiniranja vsega družbenega, ideološkega in ekonomskega; dogaja se prestrukturiranje politike, suverenosti, vladanja in skrajno nasilnega rasnega nekrokapitalizma.
* Marina Gržinić je redna profesorica filozofije, predavateljica na dunajski Akademiji za likovno umetnost, teoretičarka in umetnica ter znanstvena svetnica na Filozofskem inštitutu ZRC Sazu. Zadnji zbornik znanstvenih prispevkov, ki ga je uredila skupaj z Jovito Pristovšek v angleščini, nosi naslov Politične koreografije, dekolonialne teorije, trans telesa. Konec septembra pa bo premiero doživel eksperimentalno dokumentarni film Insurgent Flows. (Vstajniški tokovi.), ki so ga uredili Jovita Pristovšek, Tjaša Kancler in Marina Gržinić.