“Že človek kakor na špancir na Luno gre letet,” nam je nekoč pel Ježek. Sicer na Luni nismo bili že približno pol stoletja, pa tudi poleti tja so bili daleč od špancirjev, je pa od Ježkovih časov letenje z letali postalo nekaj tako vsakdanjega, kot je špancir. Le da je letenje dražje, pa tudi več svinjarije pusti za sabo. Mnogo več.

Prvič sem letel z letalom nekje v prvi polovici osemdesetih – od Maribora do Skopja, z vmesnim postankom v Sarajevu. Za prvo srečanje z Dedalovimi prostranstvi letalo, s katerim smo leteli, morda ni bilo najbolj primerno. Šlo je namreč za Dash 7 Inex Adrie, nekdanjega ponosa slovenskega neba. Letalo s propelerji, ki ga je po zraku kar dobro premetavalo. A so me bolj izkušeni “letalci” podučili, da moram vedno gledati stevardese. Dokler ne prebledijo one in se ne pripnejo na svoje sedeže, je vse v najlepšem redu. In naše so se prijazno smehljale, na koncu pa nam pred pristankom razdelile tudi bombone. Sopotnik na sedežu poleg mene je pripomnil, da verjetno zato, da si ne pregriznemo jezikov, meni pa se je pristanek zdel kar soliden – a sem bil še neizkušen aviatik.

Stevardese pa so se pripele na svoje sedeže na enem izmed poletov iz Beograda proti Mariboru. Res nas je dobro premetavalo, dvigovalo in spuščalo, na srečo pa nismo leteli s prej omenjenim Dash 7 letalom, ampak z JAT-ovim DC 9. Še bolj neugoden pa je bil pristanek na letališču v Minneapolisu. Mahali smo s krili, kot da pilot nekoga pozdravlja, in če je potnik gledal skozi okno, je en trenutek zrl v modro nebo, nekaj sekund kasneje pa na gozdna prostranstva ameriške zvezne države Minnesote in na jezera v bližini mesta – zanimivo, da se eno imenuje Medicine Lake. Potolažila me ni niti pripomba Američanke, verjetno domačinke, ki je sedela zraven, da je že vsaj stokrat pristala na tem letališču, a česa takega še ni doživela.

Dokaj bizarna je bila tudi kubanska letalska izkušnja. Ta karibska država se je s svojim voznim – in letalskim – parkom ustavila nekje na koncu 50-ih let prejšnjega stoletja in po njihovih cestah, pa tudi pa nebu, vozijo in letijo muzejski primerki. Temu primeren je bil polet iz Nueve Gerone z otoka Mladosti v Havano. Na letališki stezi nas je ponosno čakal DC-3 s spuščenim zadnjim delom, skozi katerega smo vstopili v časovni stroj, ki nas je popeljal dobrega pol stoletja nazaj, v čase še pred prvim “špancirom” po Luni. Ko sem se usedel na svoj sedež, sem se počutil rahlo astronavtsko, saj je bilo celo letalo konkretno nagnjeno nazaj, a sedeži so bili prekleto mehki in udobni. Mnogo bolj od modernejših, pa tudi za noge je bilo prostora več kot dovolj. Pilot je zapeljal na vzletno stezo in ko smo nekoliko pridobili na hitrosti, se je zravnalo tudi letalo ter se nato vzpelo na modro kubansko nebo. Leteli smo nizko, tako da sem v sinjih modrinah karibskega morja pod nami lahko skoraj opazoval ribe, pravo presenečenje pa nas je šele čakalo. Kmalu po vzletu so se nad nami prižgali majhni vantilatorčki – podobni tistim prenosnim na baterije – in ti so nas cel polet do kubanske prestolnice prijetno hladili. Seveda bi marsikdo pomislil, da je letenje s tako starim letalom nevarno. Morda res, a po pravici povedano, me ni bilo niti malo strah. Če bi namreč videli, kaj vse se premika po kubanskih cestah, bi kaj kmalu ugotovili, da MacGyver na Kubi ne bi imel niti za burek.